VSL Sodba I Cp 548/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdi zamudna sodba in sodba sodišča prve stopnje z dne 3.11.2022 v zvezi s popravnim sklepom z dne 15.11.2022.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati v roku 15 dni znesek 2.383,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2022 dalje do plačila (točka I izreka). Zahtevek tožeče stranke za znesek 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2022 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.383,26 EUR od 19.10.2021 do 18.5.2022 je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 433,99 EUR v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka III izreka). S popravnim sklepom z dne 15.11.2022 je sodišče prve stopnje zamudno sodbo in sodbo z dne 3.11.2022 v drugi vrstici II. točke izreka popravilo tako, da se namesto datuma 19.10.2022 zapiše datum 19.10.2021.

2Zoper sodbo v ugodilnem delu in odločitev o stroških postopka se je pritožil toženec iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (po 7. in 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP¹) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da mu tožba tožnika v predmetni zadevi nikoli ni bila vročena v odgovor in da tožbe ni prejel dne 8.8.2022 niti kasneje, ampak je takrat prejel le Povabilo k postopku mediacije v dveh izvodih. Meni, da iz dejstev, ki so navedena v zamudni sodbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, prav tako pa so dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Posledično niso podani pogoji po 318. členu ZPP za izdajo zamudne sodbe. Ne drži, da je toženec dne 19.10.2021 okrog 16. ure na parkirišču „S.“ v K. zaradi neplačila parkirnine fizično napadel tožnika, ki je v okviru svojih delovnih nalog opravljal nadzor plačila parkirnin, ter mu zadal poškodbe z namenom preprečitve izdaje obvestila, kot to ugotavlja sodišče. Opiše, kako je potekal sporni dogodek dne 19.10.2021. Tožnika ni nikoli udaril ali mu zadal kakšne telesne poškodbe. O navedenem bo vedela povedati tudi priča ga. A. A., ki je bila takrat prisotna na tem parkirišču in je na Policiji K. podala izjavo priče.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP), zato so neupoštevne vse pritožbene navedbe in dokazi, s katerimi toženec izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (to so navedbe o tem, kako je potekal sporni škodni dogodek in v zvezi s tem predlagan dokaz za zaslišanje priče). V primeru, da toženec na tožbo ne odgovori, se štejejo navedbe v tožbi za resnične, zato sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovi zgolj na podlagi navedb tožnika. Ker je bila izdana zamudna sodba, toženec dejanskih ugotovitev sodišča ne more izpodbijati, utemeljujejo pa prisojo odškodnine v znesku 2.383,26 EUR, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Materialno pravo (131., 164., 174. in 179. člen Obligacijskega zakonika – OZ²) je bilo uporabljeno pravilno. Zato ne drži trditev pritožbe, da iz dejstev v sodbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

6Ne drži tudi trditev pritožbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, pripetem k list. št. 7 spisa, izhaja, da je bila v kuverti tako tožba s prilogami, poziv na odgovor na tožbo kot tudi povabilo k mediaciji in soglasje k začetku postopka mediacije. Obvestilo je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odst. 224. člena ZPP). Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (4. odst. 224. člena ZPP). Toženec v pritožbi ne ponudi dokazov, s katerimi bi izpodbijal dejstva, ki so navedena v obvestilu o opravljeni vročitvi. Zato njegova pritožbena navedba o nepravilni vročitvi ni utemeljena. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. ali 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Prav tako je povsem pavšalna tudi pritožbena trditev o tem, da so dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Pritožbeno sodišče takšne kršitve ni ugotovilo.

7Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 3.11.2022 v zvezi s popravnim sklepom z dne 15.11.2022 (353. člen ZPP).

8Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.