VSM Sodba IV Kp 44117/2019

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

obdolženega A. A. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi)

po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da si je z zavestnim sodelovanjem pri storitvi skupaj z neugotovljenim sostorilcem protipravno prilastil premične stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z zaposlitvijo, dejanje pa je storil na ta način, da je v času od 8. 11. 2017 do 9. 1. 2018, ko je pri družbi C. d.o.o. na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2017 opravljal delo blagovnega manipulanta, v okviru katerega je bil med drugim zadolžen za sprejem in odpremo blaga v skladišču družbe v ..., iz navedenega skladišča skupaj z do sedaj neugotovljenim sostorilcem skozi okno v sanitarijah do kombija pred skladiščem prenesel najmanj en barski hladilnik znamke Tefcold v vrednosti vsaj 108,58 EUR, od koder ga je odpeljal na neznano lokacijo.

S tem naj bi storil kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika.

II. Po členu 96/I Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženega in nagrada ter potrebni izdatki njegovega zagovornika, proračun.

III. Oškodovano družbo C. d.o.o. se v skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta in pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi C. d.o.o. v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne znesek v višini 108,58 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen zapora izrečena. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je obdolženi dolžan družbi C. d.o.o. plačati znesek 108,58 EUR, v presežku pa se oškodovano družbo napoti na pravdo.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4Zagovornik obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ker v napadeni sodbi pogreša razloge o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovani družbi, o obstoju zakonskega znaka zaupanosti premoženja v smislu prvega odstavka 209. člena KZ-1, kakor tudi na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je bil obdolženi upravičen razpolagati s tujim premoženjem, pri čemer opozarja na dejansko in pravno razpolaganje s tujim premoženjem. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj ima napadena sodba razloge o vseh okoliščinah in dejstvih, na katere zgoraj opozarja pritožba, kot to izhaja iz njene obrazložitve, ki jo je potrebno gledati kot celoto. Tako je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi v točki 36 navedlo, na podlagi česa je oškodovani družbi priznalo premoženjskopravni zahtevek le višini 108,58 EUR, s preostankom zahtevka pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Prav tako ima napadena sodba razloge o tem, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolženi izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, kot to izhaja iz točk od 6 do 9 njenih razlogov, pri čemer ni zaslediti, da bi prišlo do zamenjave glede dejanskega in pravnega razpolaganja s tujim premoženjem, kot to navaja pritožnik. Vprašanje pa je, ali ti razlogi sodišča prve stopnje glede na dokaze, s katerimi je razpolagalo, vzdržijo presojo za obsodilno sodbo, kar je vprašanje dejanske presoje in na kar bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

5Sicer zagovornikovi pritožbi, kjer se tudi sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ni pritrditi, saj v bistvu z navajanjem, da ni pravilno ugotovljena identifikacija in vrednost predmeta obtožbe, torej model hladilnika, da je bil model hladilnika, ki se očita obdolžencu, odvzet šele 25. 1. 2019, ko obdolženi več ni bil zaposlen v oškodovani družbi, da navedbe oškodovane družbe niso verodostojne in da čas storitve kaznivega dejanja ni pravilno ugotovljen, saj tožilstvo v tej smeri ni ponudilo nobenega dokaza, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Prav tako ni pritrditi zagovorniku, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona in trdi, da dejanje, kot je opisano v izreku napadene sodbe, nima vseh njegovih zakonskih znakov in je pomanjkljivo opisano, zato meni, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz člena 372/1 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, v katerega je poseglo sodišče prve stopnje na način, da je spremenilo čas storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in ga skrajšalo, vse zahtevane zakonske znake, saj je pravilno ugotovilo, da je obdolženi dejanje lahko storil le do 9. 1. 2018, ker je bil po tem datumu na bolniškem staležu. Sicer pa so ostali pomisleki zagovornika, ko navaja, da iz izreka ne izhaja, na kak način je obdolženi posegel v tuje premoženje, ki mu je bilo zaupano v zvezi z njegovo zaposlitvijo, saj sploh ni imel pravice razpolaganja v zvezi s kaznivim dejanjem iz člena 209/I KZ-1, prav tako v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Znaki kaznivega dejanja iz člena 209/I KZ-1 so z navedbo, da si je obdolženi protipravno prilastil premične stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z zaposlitvijo, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2017, ko je opravljal delo blagovnega manipulanta, v okviru katerega je bil med drugim zadolžen za sprejem in odpremo blaga v skladišču družbe ... , dovolj konkretizirani, stvar dejanske presoje pa je, ali jih je obdolženi dejansko izpolnil.

7Pritrditi pa je zagovorniku, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da noben izveden dokaz ni potrdil, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, ki ga sicer zanika. Sodišče prve stopnje razloge napadene sodbe opira na vsebino izpisa elektronske komunikacije med obdolženim in B. B. ter na podlagi tega zaključuje, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje skupaj z neugotovljenim sostorilcem, kar pa je po trditvah zagovornika premalo za obsodilno sodbo.

8Takšnim pritožbenim navedbam pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Domneva nedolžnosti za sam kazenski postopek pomeni, da nosi dokazno breme tožilec, ki mora obdolžencu dejanje dokazati z najvišjim dokaznim standardom, in sicer brez vsakega razumnega dvoma, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Po oceni pritožbenega sodišča zagovornik utemeljeno ne soglaša z obsodilno sodbo, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča za takšno odločitev sodišče prve stopnje ni imelo na razpolago prav nobenega trdnega dokaza, ampak je nasprotno obstajal dvom o obdolženčevi krivdi na način, kot se mu očita. Sicer je vprašanje, ali je podan zadostni dokazni standard za obsodbo, pravno vprašanje, pri čemer sodišče prve stopnje pri svoji oceni, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, ne zavezujejo nobena posebna formalna pravila, je pa omejeno z domnevo nedolžnosti. Prosta dokazna presoja pa ne pomeni, da lahko sodišče prve stopnje sprejme svojo odločitev brez razumnih razlogov, kar je v obravnavani zadevi rezultiralo v nezanesljivo ugotovitev o krivdi obdolženca, s čemer je prišlo do kršitve načela in dubio pro reo.

9Navedeno ugotavlja tudi zagovornik, ki se pravilno sklicuje na to, da noben izveden dokaz ni potrdil obtožbenega očitka, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v izrek napadene sodbe, in sicer, da je obdolženi skupaj z neugotovljenim sostorilcem vzel najmanj en barski hladilnik znamke Tefcold v vrednosti vsaj 108,58 EUR, na način, kot izhaja iz izreka napadene sodbe. Tudi če je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je sporni barski hladilnik iz navedenega skladišča dal odtujiti le skozi okno v sanitarijah, to še ni dokaz, da je obdolženi na tak način odtujil hladilnik, še manj pa, da ga je dal v kombi, pri čemer pa noben izveden dokaz ne potrjuje, da je obdolženi vzel barski hladilnik navedene znamke, na kar pravilno opozarja zagovornik. Glede na podatke kazenskega spisa, in sicer opravljeno inventuro, obstaja tudi možnost, da je sporni hladilnik bil odtujen v času, ko obdolženi več ni bil zaposlen v oškodovani družbi. Zato tudi elektronska komunikacija, na kateri sodišče prve stopnje gradi obsodilno sodbo, nikakor nima takšne teže, kot ji pripisuje sodišče prve stopnje in po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne potrjuje, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. Navedena komunikacija je tudi glede na njeno vsebino, premalo za obsodilno sodbo, brez drugih pravno relevantnih dokazov, ki jih v obravnavani zadevi ni, saj so razlogi napadene sodbe zgolj predvidevanja, kako naj bi se kaznivo dejanje storilo.

10Glede na navedeno, in ker v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni razpolagalo z nobenim zanesljivim dokazom, ki bi brez vsakršnega dvoma utemeljeval izrek obsodilne sodbe, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega in zaradi pomanjkanja dokazov „v dvomu v korist obdolžencu“, obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

11Posledica oprostilne sodbe je odločba o stroških kazenskega postopka, ki bremenijo proračun (člen 96/I ZKP) in o premoženjskopravnem zahtevku, s katerim je pritožbeno sodišče oškodovano družbo napotilo na pravdo (člen 105/II ZKP).

12Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče v skladu s členom 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.