VSL Sodba II Cp 1501/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve

1Tožnica je v prometni nesreči 4. 5. 2016 utrpela nateg vratnih mišic, zlom pete dlančnice leve roke ter udarnine prsnega koša, desnega kolena in desnega stopala. Med zdravljenjem poškodb se ji je pojavila posttravmatska stresna motnja; tožnica pa zatrjuje, da je tudi fibromialgija v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Nepremoženjsko škodo ocenjuje na 50.000 EUR. Toženka ji je iz naslova nematerialne škode že poravnala 22.500 EUR. Poleg nepremoženjske škode uveljavlja tudi premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči, mesečno rento iz tega naslova, zneske izgubljenega zaslužka in dosmrtno mesečno rento zaradi izgubljenega zaslužka.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova nematerialne škode priznalo 2.601 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2018 do plačila, in stroške tuje pomoči v višini 500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2019 do plačila (I. točka izreka). V presežku – za nematerialno škodo nad dosojenim zneskom do vtoževanega zneska 27.500 EUR, stroške tuje pomoči do zneska 7.501,50 EUR, izgubljeni zaslužek za čas od 1. 1. 2017 do 30. 6. 2019, rento iz naslova tuje pomoči ter rento iz naslova izgubljenega zaslužka od 1. 7. 2019 dalje, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi – je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo 3.034,70 EUR tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka); znesek 194,28 EUR pa mora toženka plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu (IV. točka izreka).

Povzetek bistvenih navedb tožničine pritožbe

3Tožnica vlaga pritožbo zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V bistvenem oporeka ugotovitvi sodišča, da nastanek fibromialgije ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom oz. njeno poškodbo roke. Sodišču očita, da izvedenskega mnenja izvedencev medicinske stroke ni ocenilo. Nobene vrednostne ocene ni zavzelo do njene izpovedbe, medicinske dokumentacije in popolnoma nasprotujočih si trditev sodnih izvedencev. Meni, da sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Dokazni predlogi so zavrnjeni brez ustreznega standarda obrazloženosti. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Med izvedenci obstajajo očitna nasprotja glede ugotavljanja sprožilnega dejavnika. Sodba nima smiselnih razlogov, zato je obremenjena s kršitvijo po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Mnenje Komisije za izvedenska mnenja je nejasno, nepopolno in v očitnem nasprotju z medicinsko doktrino fibromialgije ter povsem neuporabno. Izvedensko mnenje na eni strani potrjuje, da so bile poškodbe sprožilni faktor za nastanek fibromialgije, po drugi strani pa iz njega izhaja, da nastanek fibromialgije ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Iz izvedenskega mnenja ni jasno, kaj je bil vzrok za nastanek fibromialgije. Če je prometna nezgoda sprožilni faktor za razvoj sindroma, potem je med prometno nezgodo in posledico podana vzročna zveza. Sodišče nasprotij med sodnimi izvedenci glede vprašanja vzročne zveze ni razjasnjevalo.

Sporna je odločitev o višini odškodnine za nematerialno škodo, materialno škodo iz naslova tuje nege in pomoči ter zavrnitev zahtevka za denarno rento v višini izgubljenega zaslužka. Odškodnina za nepremoženjsko škodo glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka. Tudi odškodnina za tujo nego in pomoč ni pravilno odmerjena. Ni bilo upoštevano, da ima zaradi povečane anksioznosti, ki je posledica posttravmatske stresne motnje, okrnjeno funkcioniranje. To se odraža zlasti na področju pridobitnega dela. Prenizka je odškodnina za strah, saj je pri tožnici prisoten trajen sekundaren strah. Posledično je nepravilna odločitev o pravdnih stroških.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodba in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Povzetek bistvenih navedb toženkine pritožbe

4Toženka ugovarja odločitvi o priznanju stroškov tuje pomoči; opozarja, da je triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) že potekel.

Ugovarja tudi odločitvi o stroških pravdnega postopka. Sodišče bi moralo kot kriterij uspeha upoštevati razmerje med zahtevanim zneskom in dejansko prisojeno odškodnino. Po medsebojnem pobotu bi moralo tožnico zavezati k povračilo 2.475,77 EUR toženkinih pravdnih stroškov. Če pa se upošteva še dejstvo, da je odločitev v zvezi s tujo pomočjo napačna, je dejanski uspeh tožnice še nižji.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in prisojeno odškodnino zniža za znesek 500 EUR ter spremeni odločitev o pravdnih stroških. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Presoja utemeljenosti pritožb

5Sodišče prve stopnje je izmenjalo pritožbi med pravdnima strankama. Odgovor na pritožbo je podala tožnica.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O tožničini pritožbi

7Tožnica pritožbeno ost usmerja predvsem v ugotovitev sodišča prve stopnje, da fibromialgija ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je podlago za takšen zaključek našlo v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti z dne 17. 11. 2020 in njegovih dopolnitvah. Tožnica mnenja ne sprejema; očita mu nepopolnost, nejasnost in očitna nasprotja glede ugotavljanja sprožilnega dejavnika oz. vzroka za razvoj sindroma fibromialgije.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da je v mnenju in njegovih dopolnitvah moč zaznati nasprotujoče si zaključke. Iz mnenja izhaja, da je tožničina poškodba leve roke lahko sprožila ali negativno vplivala na razvoj sindroma kronično razširjene bolečine. Po drugi strani pa izvedenci odločno zatrjujejo, da je ni mogoče šteti kot vzrok, saj morajo biti prisotni še drugi dejavniki tveganja. Zato je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je prebralo vse listine v spisu, zapisnike o zaslišanju stranke, izvedenska mnenja in njihove dopolnitve ter zaradi razjasnitve vprašanja vzročne zveze zaslišalo dr. A. A., izvedenca s področja psihiatrije, in dr. B. B., izvedenca s področja nevrologije. S sindromom fibromialgije se v medicini ukvarjajo predvsem psihiatri, pa tudi nevrologi, revmatologi in fiziatri. Zato je pritožbeno sodišče vprašanje vzročne zveze razjasnjevalo z dodatnim zaslišanjem izvedencev s področja psihiatrije in nevrologije.

9Oba izvedenca sta poudarila, da tožničina poškodba ni sprožilni dejavnik za razvoj sindroma fibromialgije. Opozorila sta, da je med poškodbo in nastankom fibromialgije preteklo preveč časa. Kronificiranje in razširjanje bolečine bi se moralo pokazati v nekaj mesecih; v obravnavanem primeru pa je bil čas generalizacije bolečine daljši. Izvedenec dr. B. B. je poudaril, da ni povezave med poškodbo in nastankom sindroma fibromialgije. Že 25 let raziskuje poškodbe perifernega živca in odziv nanje. Iz teh raziskav ve, da bi se generalizirana bolečina morala razviti prej; širjenje bolečine bi moralo biti hitrejše in bolj zvezno, če bi bila poškodba sprožilec sindroma. Četudi obsežna protibolečinska terapija v februarju 2017 ni bila učinkovita za zdravljenje regionalnega bolečinskega sindroma, to še ne pomeni, da se je sindrom širil v generaliziranega. Poudaril je, da je dejavnik tveganja lahko katerokoli bolečinsko stanje v preteklosti, tudi druge poškodbe. Sprožilec pa ni vsako bolečinsko stanje v preteklosti, ampak se ga pričakuje v nekem časovnem okviru. Iz medicinske dokumentacije v relevantnem časovnem okviru zveznosti ni bilo moč zaslediti. Izven časovnega okvira pa postane poškodba (tudi obravnavana) samo še dejavnik tveganja in ne več sprožilec. Izvedenec je v ustno podanem mnenju opozoril na neraziskanost sindroma fibromialgije in poudaril, da v 2/3 primerov, kot kažejo raziskave, sploh ni bilo zaznanega nobenega sprožilnega dejavnika.

10Izvedenec s področja psihiatrije, dr. A. A., je potrdil, da škodni dogodek ni mogel privesti do nastanka sindroma fibromialgije – niti kot vzročni in niti kot sprožilni dejavnik. Oseba, ki doživlja bolečino, še nima fibromialgije. Izključil je možnost, da bi do razvoja sindroma prišlo preko posttravmatske stresne motnje. Razvoj fibromialgije po dveh letih od nesreče je preveč oddaljen, da bi ga bilo mogoče vzročno povezati. Pri tožnici bi se – kot meni psihiater – fibromialgija pojavila tudi brez poškodbe; gre za veliko verjetnost, več kot 95 %. Izvedenec je izostril pomembnost časovne oddaljenosti in pojasnil, da lahko nastane sindrom fibromialgije zaradi izoliranega dogodka v telesu, ki sploh ni povezan s prejšnjimi dejavniki.

11Izvedenca sta celovito in jasno odgovorila na vprašanje o povezanosti med škodnim dogodkom in razvojem sindroma fibromialgije. Izpostavila sta časovno komponento med škodnim dogodkom in razvojem sindroma. Ta je odločilen pokazatelj, da med škodnim dogodkom in razvojem fibromialgije ni povezave. Tožnici tako ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je sindrom fibromialgije v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Čeprav je (tudi) poškodba lahko dejavnik tveganja, pa glede na vse prej izpostavljene okoliščine njen vpliv ni presegel mejnega praga nadpolovične verjetnosti, da bi jo bilo moč šteti kot vzrok za razvoj sindroma fibromialgije.

12Izvedenca sta za svoja stališča podala jasne in prepričljive razloge, v strokovnost katerih pritožbeno sodišče ne dvomi. Razjasnila sta nasprotja, zato je odpadla podlaga za izvedbo dokaza s postavitvijo novega izvedenca, za kar se zavzema pritožba.

13Neutemeljen je očitek o prenizko odmerjeni odškodnini za nematerialno škodo in materialno škodo iz naslova tuje nege in pomoči. V 179. členu OZ so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Naloga sodišča je upoštevati posebnosti konkretnega primera, nato pa odškodnino, ki naj za oškodovanca predstavlja pravično zadoščenje, ki bo omililo njegove bolečine, umesti v okvir primerljive sodne prakse.¹ Sodišče je pravilno povzelo izvedensko mnenje v zvezi z intenziteto in trajanjem bolečinskega obdobja ter okrnjenostjo funkcioniranja. V mnenju je pojasnjeno, da so poškodbe sanirane, bolečine pa niso neposredna posledica poškodb, marveč sindroma fibromialgije. Tožnica je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zahtevala 22.000 EUR, priznan pa ji je bil znesek 20.000 EUR, kar predstavlja povsem ustrezno zadoščenje.

14Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo okrnjenost tožničinega funkcioniranja (tudi) na področju pridobitnega dela. Iz izvedenskega mnenja izhaja – kot pravilno povzema sodišče prve stopnje – da rezidualni simptomi posttravmatske stresne motnje krnijo njeno sposobnost izvajanja pridobitnega dela, vendar ne do te mere, da ob sicer večjem naporu dela ne bi mogla opravljati. Predvsem pa dodatno okrnjenost na tem področju tožnici povzroča sindrom fibromialgije. Navedeno okoliščino je sodišče ustrezno upoštevalo v okviru odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je ocenilo na 5.000 EUR.

15Ustrezno je ovrednoten tudi strah, tako primarni kot sekundarni. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da naj bi bil sekundarni strah trajen, vendar blage intenzitete. Tega sodišče ni prezrlo, saj se je do strahu celostno opredelilo v 26. točki obrazložitve in tožnici glede na okoliščine primera priznalo primerno odškodnino.

16Pritožbeno sodišče ne sprejema tožničinega očitka o neustrezni višini prisojene odškodnine iz naslova nematerialne škode. Priznan ji je bil znesek v višini 27.300 EUR, kar predstavlja približno 21 povprečnih neto plač. Tožnica primerov iz sodne prakse, ki bi utemeljevali njene navedbe, ne ponudi. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prisojena višina odškodnine v okvirih, ki jih je za podobne primere začrtala sodna praksa.²

17Pritožba ne pojasni, v čem bi bilo izvedensko mnenje glede tuje nege in pomoči nejasno in nepopolno. Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve podalo prepričljivo in jasno dokazno oceno v zvezi z obsegom tuje nege in pomoči, ki je posplošena pritožba ne uspe omajati. Podlago za oceno o obsegu pomoči predstavlja izvedensko mnenje, saj gre za strokovno vprašanje. Zato so pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče izvesti dokazovanje s pričami, neutemeljeni.

18Glede na zgoraj pojasnjeno tožničina pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP).

O toženkini pritožbi

19Toženka zmotno meni, da je zahtevek za povračilo materialne škode iz naslova tuje pomoči zastaral. Zavzema se za uporabo 3-letnega zastaralnega rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, ki začne teči z vsakokratnim izplačilom zneska nudene pomoči oz. najkasneje tedaj, ko je tožničina potreba po tuji pomoči prenehala. Začetek zastaranja veže na 5-tedensko obdobje po operaciji, ki je bila opravljena 11. 5. 2016.

20Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno z odstranitvijo osteosintetskega materiala iz pete dlančnice leve roke. Ta je bila opravljena 28. 6. 2017. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja: ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. Pri tem sámo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek. Škoda, ki jo tožnica uveljavlja v zvezi s tujo nego in pomočjo, je nastala zaradi zdravljenja, zato je začetek teka zastaralnega roka treba vezati na datum, ko je bil tožnici obseg poškodbenih posledic v celoti znan. To pa je datum, ko je bilo njeno zdravljenje zaključeno. Takšno je tudi stališče sodne prakse.³

21Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z odmero pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od strank v postopku, nato pa je po medsebojnem pobotanju naložilo plačilo razlike stranki – v konkretnem primeru toženki – katere stroški so manjši. Določba drugega odstavka 154. člena ZPP, na katero se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje upoštevanje vseh okoliščin primera. Zato lahko sodišče sprejme takšno odločitev o stroških, ki ne bo le rezultat matematične operacije, ampak bo razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Takšen pristop je uporabilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Bistveno vprašanje v tej pravdi je bilo, ali je fibromialgija v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. V zvezi s tem vprašanjem je bil izveden obsežen dokazni postopek. Zato je glede na okoliščine konkretnega primera ustrezno vrednotenje uspeha strank ločeno po temelju in po višini.

22Pritožba toženke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

23Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni. Tožničin odgovor na pritožbo pa tudi ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela z njim, nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Primerjaj VSL sodba II Cp 1960/2022.
² Primerjaj VSRS II Ips 72/2001, II Ips 134/97, II Ips 535/92.
³ Primerjaj VSL sodba II Cp 1960/2022.