VSL Sodba VII Kp 2807/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati na 239,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Žalcu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, preizkusno dobo dveh let in naložilo poseben pogoj, da v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe Zavarovalnici B. d. d. plača znesek 5.075,20 EUR, sicer mu bo pogojna obsodba lahko preklicana. Po prvem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo znesek 5.075,20 EUR Zavarovalnici B., z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2016 dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo. O stroških kazenskega postopka je odločilo po prvem odstavku 95. člena ZKP, tako, da je obdolžencu naložilo v plačilo doslej znane stroške v višini 1.139,64 EUR, sodno takso, ki bo odmerjena naknadno ter povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanca.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal naj višje sodišče obdolženca oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z navedbami, da bi prvostopenjsko sodišče moralo izločiti dokaze, ki izhajajo iz nezakonite hrambe obdolženčevega DNK profila, pritožnik po vsebini zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar takšna pritožbena navedba ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik sicer pravilno poudarja, da je bil obdolžencu bris ustne sluznice vzet v letu 2005, česar prvostopenjsko sodišče ni prezrlo (točka 19 obrazložitve), saj je v zvezi s tem tudi ugotovilo, da je bil v povezavi z vzetim brisom ustne sluznice, kazenski postopek pod opr. št. I Kpr 2311/2005, s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ustavljen.

Za presojo zakonitosti hrambe obdolženčevega DNK profila v zvezi z uporabo le-tega v tem postopku pa je bistveno, kar je prvostopenjsko sodišče prav tako pravilno ugotovilo, da je obdolžencu bil ponovno vzet bris ustne sluznice 6. 8. 2012. Navezujoč se na takrat odvzet bris ustne sluznice je bil 29. 4. 2013 izdan sklep o zavrženju kazenske ovadbe, kar upoštevaje veljavno zakonodajo, ki jo je v 19. točki obrazložitve pravilno navajalo in upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, privede do jasnega zaključka, da je v zvezi z odvzetim brisom z dne 6. 8. 2012 obdolženčev profil DNK bil zakonito hranjen do 29. 4. 2013.

S spisovnimi podatki je skladna tudi nadaljnja ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 20. točki obrazložitve, da je bil v evidenci obstoječ in upravičeno hranjen obdolženčev DNK profil uporabljen tudi v postopku pod opr. št. I K 3100/2013, ki je bil voden zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1, storjenega 31. 8. 2010. V tej zadevi je bilo 31. 8. 2012 podano poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe zoper obdolženca (predhodno je bila kazenska ovadba podana zoper neznane storilce), temu pa je sledila vložitev obtožnega predloga 30. 4. 2013, izrek sodbe o kaznovalnem nalogu 16. 5. 2013 in pravnomočnost navedene sodbe z dne 15. 10. 2013. Tako kot prvostopenjsko sodišče v točki 21, tudi zagovornik pravilno ugotavlja, da bi policija lahko obdolženemu v predkazenskem postopku v letu 2011, glede kaznivega dejanja prikrivanja (kasneje voden pod že navedeno opravilno številko Okrajnega sodišča v Celju I K 3100/2013), ponovno vzela bris ustne sluznice, vendar tega dejansko ni storila, ker se je očitno in upravičeno zanesla na že evidentiran obdolženčev DNK profil v evidenci. Razlogovanju prvostopenjskega sodišča glede zakonitosti hranjenega obdolženčevega DNK profila na podlagi odvzetega brisa ustne sluznice z dne 6. 8. 2012, v točkah 20 do 22, je zato moč v celoti pritrditi.

Pravilnost zavzetega stališča po oceni višjega sodišča utrjuje tudi sledljivost hrambe obdolženčevega DNK profila, ker je izrek pravnomočne obsodilne sodbe obdolžencu za kaznivo dejanje prikrivanja v zadevi Okrajnega sodišča v Celju I K (3100/2013), čas hrambe obdolženčevega DNK profila v policijski evidenci, veljavno podaljšal. Čeprav je v zvezi z vzetim brisom ustne sluznice z dne 6. 8. 2012 predkazenski postopek rezultiral z zavrženjem kazenske ovadbe z dne 29. 4. 2013, je shranjen DNK profil obdolženca, bil upravičeno uporabljen za preiskovanje kaznivega dejanja, ki je rezultiral z izrečeno pravnomočno obsodilno sodbo z dne 15. 10. 2013. Upoštevaje roke hrambe podatkov, določene v 128. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki v 2. alineji prvega odstavka določa, da se DNK profil v policijski evidenci, v primeru pravnomočne obsodilne sodbe hrani do zastaranja kazenskega pregona in ker zastaranje kazenskega pregona preneha teči s pravnomočnostjo sodbe, je za nadaljnjo usodo hrambe in morebitne uporabe DNK profilov, upoštevaje tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014, potrebno upoštevati določbo 129. člena ZNPPol. Ta v prvem odstavku določa, da se po preteku rokov hrambe iz 128. člena ZNPPol podatki iz evidenc, katerih upravljalec je policija, blokirajo in naprej obravnavajo skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov z dokumentarnim gradivom; v določbi drugega odstavka pa je določeno, da se po blokiranju podatki evidence DNK profilov hranijo različno dolga obdobja, odvisno od zagrožene zaporne kazni za kaznivo dejanje, za katero je bila izrečena obsodilna sodba. Takšen zaključek ima oporo tudi v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 20523/2013 z dne 14. 7. 2016 (tč. 13).

V obravnavanem primeru, ko je bila obdolžencu izrečena pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 (s predpisano kaznijo do enega leta zapora) je čas hrambe navedene evidence omejen na deset let. Ker določba tretjega odstavka 129. člena ZNPPol ureja tudi dopustnost dostopa do podatkov iz evidenc (med drugim tudi DNK profilov), policistom in pristojnim državnim organom zaradi preiskovanja storitve kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je jasno, da so bili ti podatki upravičeno uporabljeni tudi za preiskovanje v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja v letu 2016.

5Relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožnik uveljavlja z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog glede poizvedb na Policijski postaji X in da ne drži, da takšen dokaz ne bi v ničemer prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.

Višje sodišče ocenjuje takšno navedbo za tako posplošeno, da resen pritožbeni preizkus utemeljenosti graje zavrnitve predlaganega dokaza, ni mogoč. Sodišče je v točki 27 izpodbijane sodbe, pravilno ocenjevalo pomen, dokazno sicer šibko utemeljenega dokaznega predloga obdolženčevega zagovornika in glede na celoten obseg dokaznega gradiva pravilno zaključilo, da pridobitev navedenih podatkov k razjasnitvi dejanskega stanja obravnavane zadeve dejansko ne bi pripomogla, ker ni v neposredni zvezi z le-tem. Prav tako šibko pritožbeno argumentiranje, ki ne seže čez izraženo nestrinjanje z odločitvijo sodišča, razlogov zavrnitve izvedenega dokaza ne more niti uspešno omajati.

6Siceršnje pritožbene navedbe so usmerjene v zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožnik poudarja, da je bil obdolženec v svojem zagovoru izredno prepričljiv in v bistvenih okoliščinah ves čas skladen, pri čemer teh okoliščin ni izrecno izpostavil, razen dejstva, da je ves čas postopka izvršitev kaznivega dejanja zanikal. Razlogov, s katerimi je prvostopenjsko sodišče ocenilo obdolženčev zagovor za neprepričljiv in prilegajoč se ugotovitvam dokaznega postopka, pritožnik ne izpodbija, višje sodišče pa glede na skrbno analizo dokazov, tudi v povezavi s tako ocenjenim zagovorom, razlogom o dokazanosti kaznivega dejanja v celoti pritrjuje.

7Nobenega upoštevnega pomena nima niti pritožbeno navajanje, da nobena od prič ni potrdila, da bi bil obdolženi v kritičnem času kjerkoli na območju v bližini delovnega stroja, kar glede na čas kaznivega dejanja in okoliščine tega tudi ni pričakovano. Je pa jasno, da se tudi prvostopenjsko sodišče ni sklicevalo na izpovedbe prič, ki bi izpovedovale o tem, da so obdolženca v kritičnem času v bližini delovnega stroja videle, ker teh pač ni bilo, po prepričanju višjega sodišča pa kaznivo dejanje tudi ne bi bilo izvršeno, če bi kakšne priče tam zares bile.

8Samo dejstvo kje je bil delovni stroj parkiran oziroma kje bi moral biti zaradi območja pokritega s kamerami, nima odločilnega pomena za presojo dokazanosti obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, čeprav je tudi v zvezi s tem prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da na območju, kjer je bil delovni stroj parkiran, kamere s sosednjih objektov tega območja niso „pokrivale“. Poudarjanje okoliščine, da v primeru, ko je storilec moral imeti ključ za dostop in zagon stroja, (da je tatvino sploh lahko izvršil) in da v takem primeru ni bilo potrebe po poškodovanju samih vrat oziroma ključavnice, nima odločilnega pomena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, toliko manj, ker se je prvostopenjsko sodišče tudi do tovrstnih, že tekom postopka izraženih pomislekov obrambe, opredelilo z razlogi v točki 38 obrazložitve. Te razloge kot razumne in skladne s siceršnjimi ugotovitvami dokaznega postopka, višje sodišče v celoti ocenjuje kot pravilne.

9Navajanje pritožnika, da obdolženi še sam ne ve, kako da je bil v to zadevo vpleten in mu ni jasno, kako naj bi se njegova kri pojavila na delovnem stroju, da je šlo po vsej verjetnosti za podtaknjen dokaz in da je nelogično, da bi oseba, ki „bi se šla“ takšnega dejanja, bila tako malomarna, da bi pustila na kraju samem večjo količino krvi, razmazano po delovnem stroju, po oceni višjega sodišča ne pomeni kaj drugega in več od vztrajanja pri zagovoru, ki pa je bil s strani prvostopenjskega sodišča ocenjen za neprepričljivega, ne le sam zase, temveč tudi v povezavi z drugimi personalnimi in listinskimi dokazi. Upravičeno je prvostopenjsko sodišče dalo znaten pomen tudi povsem objektiviziranemu dokazu in sicer ugotovitvam, da je ugotovljena krvna sled na stroju (na kljuki in na komandni plošči) obdolženčeva, pri čemer je seveda jasno, da te sledi, kot je tudi običajno, niso bile puščene po izrecni volji in trudu obdolženca, temveč zaradi manipulacije in izvajanja potrebnih opravil v zvezi z izvrševanjem kaznivega dejanja in ob tem tudi poškodovanja. Odveč tudi ni pripomniti, da obdolženi sicer ni navajal, v kakšnih okoliščinah bi lahko tisti, ki naj bi mu domnevno podtaknili sledi, do njegove (sveže) krvi sploh prišli. Že to kaže na popolno nesprejemljivost in neverodostojnost njegovega zagovora v zvezi s tem.

10Pritožnik graja tudi pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča glede višine oškodovanja oškodovane družbe, pri čemer izrecno navaja znesek 5.075,20 EUR kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe ter izplačilo odškodnine oškodovani družbi s strani Zavarovalnice B. v višini 8.404,50 EUR in na podlagi navedenega zaključuje, da ni bilo podano nikakršno oškodovanje družbe. Višje sodišče na ta del pritožbenih navedb odgovarja, da je na pomisleke pritožnika v zvezi s tem odgovorjeno že v razlogih izpodbijane sodbe v točkah 71 in 72 obrazložitve, taki obrazložitvi višje sodišče lahko brez zadržkov pritrdi, sicer pa je bilo ugotavljanje povzročene škode tudi predmet obsežnega in natančnega dokaznega postopka, zato golo nestrinjanje glede višine le-tega ni upoštevno.

11Odločbo o kazenski sankciji pritožnik ocenjuje za prestrogo, v zvezi s tem pa opozarja na oddaljenost samega dogodka in na dejstvo, da je obdolženi doslej nekaznovan.

Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe v točki 66, je obe navedeni okoliščini tudi prvostopenjsko sodišče upoštevalo, pomen le-teh pa je bil pravilno ocenjen v kontekstu ugotovljenih spremljajočih okoliščin, ki jih je prvostopenjsko sodišče prav tako upoštevalo. Zato obdolžencu izrečene pogojne obsodbe z naložitvijo posebnega pogoja, v njej določene šestmesečne zaporne kazni in dveletne preizkusne dobe, v nobenem pogledu ni moč ocenjevati kot prestrogo, temveč prej kot premilo sankcijo.

12Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je ob oceni, da pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena, le-to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, so mu bili na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP v plačilo naloženi tudi stroški pritožbenega postopka. Ti stroški se nanašajo na plačilo sodne takse, upoštevaje tarifno številko 7111 in v navedenem okviru določeno taksno obveznost v višini 120,00 EUR ter upoštevaje tarifni številki 7113, ki določa količnik 0,8 za izrek pogojne obsodbe in tarifno številko 7122, ki za zavrnitev pritožbe določa količnik 1,5, kar privede do skupne taksne obveznosti v višini 144,00 EUR. Razen tega pa je obdolženec dolžan plačati tudi takso v zvezi s prisojenim premoženjskopravnim zahtevkom po tarifni številki 7301 in upoštevaje prilogo št. 1 Zakona o taksi in taksni tarifi, ki za prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini do 6.000,00 EUR določa taksno obveznost 95,00 EUR. Oceno o tem, da bo obdolženec zmogel plačati stroške pritožbenega sodišča, pa je višje sodišče oprlo na vsebinsko enake razloge kot je v zvezi z obdolžencem in njegovim premoženjskim stanjem upoštevalo že tudi prvostopenjsko sodišče (točka 70 izpodbijane sodbe).