VSM Sodba I Cp 940/2021

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tč. I.a in II. spremeni tako, da glasi:

I.a.„Tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 7.400,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2018 dalje, do plačila, se zavrne.

II. Tožnik je dolžan toženki plačati pravdne stroške v znesku 41,10 €".

II. Tožnik je dolžan toženki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 345,00 €.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 7.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka I/a izreka). V presežku za znesek 3.900,00 EUR s pripadki, je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I/b izreka). Toženka je dolžna tožniku povrniti 2.271,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe in posledično stroškovno odločitev se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da noben predpis ne zavezuje zavarovanca, da bi moral postaviti ograjo in osvetlitev privatne pohodne površine ter ocenjuje, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma opustitve. Toženka je v postopku zatrjevala in dokazala s fotografijami, da se na hiši nahajajo luči, in sicer luč na balkonu, ki se prižge s stikalom, ki pa je navedenega dne niso uporabili ter reflektor, glede katerega je zavarovanec toženke izpovedal, da je predvideval, da se bo luč reflektor vklopil, pa se ni. Zavarovanec je torej poskrbel za osvetlitev, ni mu pa bilo znano in jasno zakaj se ni vklopil reflektor navedenega večera, sicer pa je nerealno in neživljenjsko pričakovati, da bo zavarovanec vsak dan preveril, če vse luči oziroma žarnice gorijo. Tožnik je prostovoljno prišel na objekt k zavarovancu, se z vozilom pripeljal pred uvoz v garažo in videl, da je temno, da hiša ni osvetljena, da se pred njo nahaja vhod v garažo, ki je brez ograje in s tem tudi prevzel tveganje padca oziroma poškodbe ter navedene pohodne površine ni uporabil kot skrbni uporabnik. Tožnik je sam izpovedal, ko se je pripeljal in je z lučmi vozila osvetlil dvorišče in obrazložil da "tako vse vidiš kak je, pa greš po tisti poti noter". V hiši se je zadržal 30 minut in se po isti poti vračal nazaj proti avtu. Izpovedal je, da je bila tema, ko je izstopil iz hiše, vendar kljub temu, da je opazil, da je tema, se ni vrnil k zavarovancu tožene, da bi mu rekel naj prižge luč, tudi ni uporabil svojega svetila, svetilke oziroma telefona, ob prihodu na dvorišče pa je videl, da je tema, zaznal, da ni ograje, da je prvič na obisku, pa se je vseeno odločil prostovoljno, da obišče zavarovanca. Po isti poti se je vračal po izhodu iz hiše in zavarovanca ni prosil za osvetlitev poti kot je sam izpovedal. Sodišče je bilo pri presoji zelo strogo in ni upoštevalo katerim nevarnosti se more skrben posameznik izogniti in je najprej sam odgovoren za svoje ravnanje. Toženka meni, da tožnik pri hoji v temi ni bil dovolj pozoren, skrben, previden in pazljiv. Podrejeno iz zgoraj navedenih razlogov uveljavlja sokrivdo tožnika, ki je podana v njegovem pretežnem delu, saj pri hoji in pohodni površini zasebne hiše, kjer je bil na zasebnem prostovoljnem obisku in škodni dogodek ni bila posledica skrite nevarnosti. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da se prisodi vsaj soprispevek.

3V odgovoru na pritožbo tožnik pojasnjuje, da je zavarovanec toženke bil tisti, ki je tožnika celo pospremil do izhoda iz hiše in je videl, da je zunaj tema, zato je bila njegova dolžnost, da poskrbi za prižig luči oziroma se prepriča ali luči delujejo. Zavarovanec toženke nevarne pohodne površine ni niti ogradil niti osvetlil. Tožnik je bil na obisku prostovoljno in prvič, že omenjena luči pa ena ni delovala, druga pa ni bila prižgana. Navedba toženke, da tožnik ni ravnal dovolj skrbno, ker se je k hiši pripeljal z avtom in tako videl, da hiša ni osvetljena in da je pohodna površina neograjena, ne vzdrži kritične presoje. Tožnik je res ob odhodu zaznal, da je zunaj tema, vendar bi bila pretirana zahteva, da bi se naj vrnil k zavarovancu in terjal od njega prižig luči. Te navedbe so tudi pritožbena novota, in sicer v zvezi s tem, da reflektor ni deloval. Tožnik meni, da je odločitev sodišča pravilna, zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Kot je razvidno iz povzetka procesnih dejanj pravdnih strank, tožnik ni vložil pritožbe zoper zavrnilni del izreka sodbe, je pa vložil odgovor na pritožbo toženke. Praviloma ima ta procesni akt izrazito obrambno funkcijo in z njo takšna stranka najpogosteje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje torej krepi njihovo prepričevalno moč. V določenih primerih pa prevzame tudi drugačno funkcijo in sicer za primer, ko se ocenjuje, da bi lahko sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in v takšnih primerih je potrebno stranki priznati pravico (in pravni interes), da v odgovoru na pritožbo uveljavlja pritožbene razloge¹. Za sodišče pa nastopi dolžnost, da tudi takšne navedbe obravnava, se do njih opredeli (do odločilnih), jih torej obravnava po enakih kriterijih, kot to velja za pritožbo².

7Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da toženka v pritožbi (in tudi tožnik v odgovoru nanjo) ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, v okviru uradnega preizkusa pa jih ni ugotovilo.

8Pravilna uporaba materialnega prava je zamejena (odvisna) s pravočasnimi trditvami strank (razpravno načelo je dolžnost strank in ne sodišč, čeprav je res, da je trdota takšnega stališča omiljena s procesnim aktivizmom sodišč) o odločilnih dejstvih in njihovim uspešnim dokazovanjem (povezanost trditvenega in dokaznega bremena), pri čemer je materialnopravni preizkus sodišča druge stopnje vezan tudi na tista pravočasno zatrjevana dejstva strank, ki se sodišču prve stopnje niso zdela pravno odločilna. Ta preizkus morajo sodišča opraviti z vidika vseh možnih pravnih podlag in pri tem uporabiti v sodni praksi (standard „ustaljene sodne prakse“) in teoriji izdelane razlagalne (interpretacijske) smernice (jezikovna, teleološka, zgodovinska, sistematična, primerjalna razlaga ipd.). Postopka ugotavljanja odločilnih dejstev (konkreten dejanski stan) ter uporabe materialnega prava (zakonski dejanski stan) se sicer vzajemno prepletata, vendar je izhodišče razlage materialnega prava in posledično tudi izreka pravne posledice, pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejstvih. Spreminjanje dejanskega stanja v postopku pred sodiščem druge stopnje pa je dopustno tudi na seji senata (glej 2., 3., 4. in 5. alinejo 358. člena ZPP).

9Sodišče prve stopnje se je metodološko pravilno lotilo vsebinskega napolnjevanja predpostavk neposlovne odškodninske obveznosti, ko je ugotovilo, da ne obstaja pravni predpis, ki bi izrecno določal, kako mora biti zasebno zemljišče bodisi razsvetljeno ali ograjen tisti del, ki je nivojsko različen, da bi bila zagotovljena varna pot v stanovanjsko hišo zavarovanca toženke. Sodišče prve stopnje je tako s pomočjo „splošnega načela nikomur škodovati“ (glej tč. 19. obrazložitve) ugotavljalo predpostavko protipravnosti (nedopustnega škodljivega dejstva), ki mora biti podana tudi v primerih, ko ne obstaja izrecno pravno pravilo, ki bi urejalo določen tip ravnanja (storitev ali opustitev), temveč je opredeljeno kot na „splošno nedopustno“. V takšnih primerih morajo sodišča (t.i. sodniško pravo), glede na okoliščine konkretnega primera, ugotoviti ali je bilo kršeno kakšno (nezapisano) pravilo ravnanja, katerega namen je zmanjševanja oz. odpravljanje nevarnosti nastanka škode. Tako sodišča v takšnih primerih določijo najprej „normo za konkretni primer“. Njen namen je konkretizacija „splošno nedopustnega“ ravnanja napram določeni dobrini z namenom zmanjševanja oz. odprave škodnih posledic³. Sodišče druge stopnje pri tem poudarja, da se okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti, pogosto tako prepletajo, da analiza (členjenje) na posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti ni vedno preprosta. Tako se vpletajo v predpostavko protipravnosti ravnanja lahko tudi elementi odgovornosti (subjektivne ali objektive) ali vzročnosti⁴. Bistveno pa je, da gre v teh primerih za objektivizirana merila, ki izhajajo iz splošnih načel prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ) in skrbnosti (6. člen OZ), ki vsebinsko opredeljujejo predpostavke odškodninske obveznosti. Ključni elementi so torej objektivna predvidljivost in skrbnost ravnanja odgovorne osebe ter razumne meje pripisljivosti posledic ravnanj (storitev ali opustitev) v breme odgovorne osebe in/ali oškodovanca. Tudi ravnanje slednjega je namreč bistveno, saj se breme škodnih posledic lahko, deloma (soprispevek) ali v celoti, pripiše tudi njemu.

10V pritožbenem postopku so nesporne dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka. Dne 3.12.2017, okrog 17.30 ure, je zapustil stanovanjsko hišo (v njej se je zadržal cca 3o minut) in se po ravni tlakovani poti vračal proti osebnemu avtomobilu, ki je bil parkiran pred uvozom v garažo; med tlakovano potjo in uvozom v garažo pa je nivojska razlika. Tožnik je bil pri zavarovancu toženke prvič in je to površino prehodil ob vstopu v stanovanjsko hišo. Toženka v pritožbi pravilno poudarja, da je tožnik ob prihodu z lučmi osebnega avtomobila osvetlil dvorišče in pravilno povzema tudi njegovo izpovedbo:“tako vse vidiš, kak je, pa greš po isti poti noter“. Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi dokazni zaključek izpovedbe tožnika:“Res je sicer tožnik zaradi poprejšnje hoje po tej površini lahko vedel, da ta pot poteka ravno....“ in izrecno tudi zaključi:“....da je torej tožnik v kritičnem času sicer hodil v ravni smeri proti začetku uvoza na parcelo zavarovanca toženke...“(tč. 23. obrazložitve) in še:“Res je predmetna pohodna površina dovolj široka, da tožnik ne bi rabil stopati blizu tistega roba te površine...“ (tč. 23. obrazložitve).

11Povzete nesporne dejanske ugotovitve, torej okoliščine konkretnega primera, ne utemeljujejo razlage sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke „krivdno odgovoren“ in sicer zato:“...ker na mestu, kjer se ta pohodna površina konča in prehaja v „prepad“ ni bila ograjena in ker ni bila ustrezno osvetljena.“ (tč. 17. obrazložitve). Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da „tudi zaradi vremena ni bilo dobre vidljivosti“ in tudi sicer uporaba dokaznih sredstev za ugotavljanje, kakšna je bila vidljivost dne 3.12.2017, okrog 17.30 ure (tudi ogled v zvezi z ugotavljanjem, kakšen bi lahko bil vpliv ulične razsvetljave na vidljivost), zares ne ustrezajo racionalnim in splošno (obče) sprejemljivim spoznanjem, ki bi utemeljevala zaključek, da tožnik sploh ni videl, kod hodi (da je bila popolna tema), četudi ni gorela nobena od luči, nameščenih na stanovanjski hiši. Niti citirani deli izpovedb obeh prič in tožnika (tč. 21. obrazložitve) ne pritrjujejo tej tezi sodišča prve stopnje, še manj pa dokazna ocena listin (podatki meteoroloških postaj) in vpliv polne lune (zadnji stavek v tč. 21. obrazložitve).

12Iz razlogov sodišča prve stopnje je razumeti, da je vzpostavilo zaporedje vzrokov, s katerimi je utemeljilo odškodninsko obveznost, saj je zapisalo:“Sodišče je sicer prepričano, da zavarovancu tožene stranke niti ne bilo potrebno postavljati nobene ograje, kar predstavlja nek strošek, ampak bi moral poskrbeti zgolj za ustrezno osvetlitev predmetne pohodne površine, česar pa ni storil. Iz razloga, ker pa torej ni poskrbel za ustrezno osvetlitev predmetne pohodne površine v kritičnem času, pa bi pač moral že pred obravnavanim škodnim dogodkom na že navedeni del te pohodne površine namestiti ustrezne ograje, kot je to nenazadnje storil po obravnavanem škodnem dogodku.“. (tč. 19. obrazložitve). Razumeti je torej, da se ti vzroki izključujejo – če bi bilo osvetljeno, ograja ni potrebna (ker bi tožnik videl, kod hodi) – ker ni bilo osvetljeno, je bila ograja potrebna (ker bi preprečila padec).

13Kot je bilo pojasnjeno, se razlaga materialnega prava v primerih, ko morajo to premiso določiti sodišča, zmeraj nanaša na okoliščine konkretnega primera, torej na odločilna dejstva, ugotovljena v tem primeru. Ta dejstva je torej potrebno upoštevati pri uporabi objektiviziranih meril predvidljivosti, skrbnosti in razumne mere pripisljivosti, vse iz časovnega vidika „ex ante“ (pred škodnim dogodkom) in ne „ex post“ (po škodnem dogodku). Zavarovanec toženke je pričakoval obisk tožnika in v tem postopku ni bilo nobenih trditev o tem, da bi imel tožnik, ki je odrasla oseba, kakršnekoli težave pri zmožnosti presojanja in ocenjevanja ali hoja zanj predstavlja kakšno posebno tveganje, kakšne gibalne omejitve, kar bi namreč od zavarovanca toženke terjalo, da postane še posebej skrben, da bo zanj dostop do njegove hiše varen (da npr. tožnika pričaka in ga pospremi ob odhodu). Zaradi tega, ker je tožnik, ki je brez težav vstopil v stanovanjsko hišo in jo v relativno kratkem času nato tudi zapustil, in pri tem hodil ravno, po dovolj široki tlakovani poti, zavarovancu toženke ni moč utemeljeno očitati opustitev, zaradi katerih bi nastala njegova odškodninska obveznost po temelju. Nobena izmed okoliščin, ki jo navaja sodišče prve stopnje kot odločilne, se pri tem ni spremenila – luči ob vstopu (cca 17.oo uri) niso gorele⁵ in tudi ograje ni bilo in enaka je bila situacija ob izstopu (cca 17.30). Za odločitev v tej zadevi je zato nepomembna okoliščina, da je zavarovanec toženke kasneje postavil ograjo ali npr. začel pogosteje preverjati ali mu zunanja luč s senzorjem sveti ali ne. Bistveno je, da zaradi obiska tožnika takšnih ravnanj ni bil dolžan storiti in da mu pravo (sodišče), poudarjeno še enkrat – v okoliščinah konkretnega primera – takšne dolžnosti ni nalagalo.

14Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še v tem delu, posledično pa tudi spremenilo odločitev o stroških (peta alineja 358. člena ZPP). V razlogih sodišča druge stopnje je najti tudi odgovore na navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo, ki se prav tako nanašajo na okoliščine osvetlitve okolice stanovanjske hiše in jim tožnik namenja največ besed.

15Sodišče prve stopnje je stroške toženke odmerilo v skupnem znesku 41,10 € (tč. 56. in 58. obrazložitve). V pritožbenem postopku so priznani vsi priglašeni stroški in sicer taksa za pritožbo 345,00 €. Skupno je tožnik dolžan toženki povrniti 386,10 € stroškov, brezobrestno, ker zakonske zamudne obresti za primer zamude niso bile zahtevane (311. in 163. ter 165. člen ZPP).

¹ J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 362-367.
² Ustavno sodišče je že v odločbi Up-115/95 z dne 24.4.1996, v tč. 7. poudarilo:“ Pritožnik je kot tožena stranka imel v kontradiktornem postopku pred sodiščem prve stopnje tako glede uveljavljanja in ugotavljanja dejanskega stanja kot glede uveljavljanja pravnih stališč na razpolago enaka orožja kot tožeča stranka. Po izdani sodbi je imel enako kot tožeča stranka na razpolago pritožbo, s čimer mu je bila zagotovljena pravica po 25. členu Ustave . Četudi v konkretni zadevi ni imel pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva, ker je na prvi stopnji uspel, je imel v postopku po pritožbi, ki jo je vložila tožeča stranka, in pozneje v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti, ponovno enakopraven položaj kot tožnik oziroma vložnik zahteve za varstvo zakonitosti - svoja stališča do pritožbenih navedb je lahko v celoti uveljavljal v odgovoru na pritožbo oziroma na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da je instančno sodišče moralo v postopku po vloženem pravnem sredstvu obravnavati in odločiti o njegovih ugovorih zoper vložena pravna sredstva po enakih kriterijih kot o zahtevkih stranke, ki je pravno sredstvo vložila.“.
³ Podrobneje v VSM sodba I Cp 855/2015 z dne 6.1.2016 in VSRS sodba II Ips 129/2015 z dne 6.10.2016.
⁴ V. Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, PP 4/2009. Sodba VSRS II Ips 267/2005 z dne 15.3.2007:“Tako pri vprašanju pravno-relevantne vzročne zveze kot pri vprašanju protipravnosti (vprašanji sta v bistvu neločljivo povezani) gre v prvi vrsti za vrednotno vprašanje.“.
⁵ Tožnik še v odgovoru na pritožbo navaja:“..da bi bil poskrbel za prižig luči, ki se je prižigala v notranjosti hiše, oziroma se že pred tem, pred prihodom tožnika, najmanj pa pred njegovim odhodom prepričal o delovanju nameščenih luči......Luči so namreč bile nameščene, le delovale niso, kot je to izpovedal tako tožnik kot tudi zavarovanec toženke sam“.