VSM Sodba I Cp 54/2023

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prva tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (točka I izreka), hkrati pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka (točka II izreka).

2Zoper to sodbo se pravočasno z laično pritožbo pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov z navedbo, da ne drži, da je opustil posest na nepremičnini X v letu 2010, saj je že v tožbi pod točko II navedel, da se je odselil iz tega naslova 20. 7. 2012, kar je skladno z razvezno sodbo in odjavo skupnega prebivališča (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 208/2011 z dne 7. 3. 2012 - tožnik in druga toženka sta se razvezala v letu 2012). V posledici razveze se je tožnik istega leta v juliju odselil iz skupnega prebivališča in na upravni enoti spremenil naslov stalnega prebivališča. Tako je z listinami dokazal, da se je odselil v letu 2012 in zato ob vložitvi tožbe v letu 2016 zastaranje še ni nastopilo. Sodišče je odločitev oprlo na zaslišanje prič, kar so povsem nezanesljivi dokazi, saj so o času izselitve tožnika priče govorile različno in bi bilo potrebno o sporni okoliščini vse priče zaslišati ponovno in bolj podrobno. Priče A. A., B. B., C. C. in D. D. naj se zaslišijo neposredno in po potrebi tudi soočijo s tožnikom. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglaša.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je zastaral. Tožnik je tožbo vložil po preteku petih let (346. člen Obligacijske zakonika - OZ) od prenehanja izvajanja posesti na nepremičnini (tretji odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ)¹, v katero naj bi, kot je zatrjeval v tožbi vlagal in posledično vložil tožbo (verzijski zahtevek) za povrnitev vlaganj (40.000,00 EUR).

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, tudi ne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se smiselno v pritožbi sklicuje tožnik (pravica do izjave) in ne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožnik s pritožbeno grajo o tem, da bi sodišče moralo neposredno zaslišati priče in jih po potrebi z njim soočiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov o vseh za ta postopek pravno odločilnih dejstev, v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ki jim v celoti pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. V izogib ponavljanju se nanje sklicuje, zgolj v odgovor pritožbenim trditvam pa še navaja:

7Tožnik s pritožbeno grajo, da je opustil posest na sporni nepremičnini z odselitvijo dne 20. 7. 2012, kar je dokazal s predloženimi listinami (razvezno sodbo v letu 2012 in spremembo stalnega prebivališča na upravni enoti), ne more uspeti. Kot je tožniku že odgovorilo sodišče prve stopnje, navedeni listini nista sami po sebi dokaz o opustitvi njegove posesti na sporni nepremičnini, sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celovite dokazne ocene vseh ostalih dokazov (zaslišanje prič in strank) tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik svojo posest opustil že v letu 2010 in ne 2012. Tožnik dokazne ocene sodišča prve stopnje (točka 12, 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe) konkretno ne graja, zgolj s sklicevanjem se na obstoj zgoraj citiranih listinskih dokazov, pa s pritožbo ne more uspeti. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene izpovedb prič ter tožencev, ob hkratni dokazni oceni izpovedbe tožnika, tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral. Tožniku ni poklonilo vere, saj je, kot sodišče prve stopnje navaja (glej točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), tožnik ves čas postopka svojo izjavo spreminjal, ko je poleg tega na glavni obravnavi dne 17. 9. 2020 v razveznem postopku pred sodiščem (opr. št. IV P 802/2011) povedal, da se je odselil avgusta 2010. Tej dokazni oceni tožnik ne nasprotuje, temveč zatrjuje, da je sodišče oprlo svojo odločitev na izpovedbe prič, kar so nezanesljivi dokazi. S takim zgolj pavšalnim nasprotovanjem dokazni oceni sodišča prve stopnje tožnik ne more biti uspešen. Zaključke o času opustitve posesti sporne nepremičnine je sodišče prve stopnje sprejelo tako na podlagi izpovedb prič, kot tudi na podlagi izpovedb tožencev in tožnika samega, pri tem pa se je dokazno opredelilo tudi do v pritožbi izpostavljenih dokaznih listin (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba, ki nasprotuje dokazni oceni, s čimer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz navedenih razlogov ni utemeljena.

8Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, ko tožnik navaja, da naj sodišče o sporni okoliščini ponovno zasliši priče, in sicer neposredno ter jih po potrebi tudi z njim sooči. Smiselno pri tem graja kršitev načela neposrednosti (4. člen ZPP), s tem pa zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo (14. 9. 2022) tožnik po svojem pooblaščencu izrecno navedel, da ne predlaga zaslišanja nobenih prič, ker so bile le te dejansko zaslišane v postopku II P 701/2016 ter hkrati predlagal, da se vsi dokazi iz tega spisa² uporabijo v sedaj obravnavanem postopku. Tožnik je torej soglašal, da sodišče prve stopnje odloči o tožbenem zahtevku tudi na podlagi posredno izvedenih dokazov, s tem pa se izkaže očitana kršitev načela neposrednosti za neutemeljeno. Ob dejstvu, da se je zgolj odločanje o podrednem zahtevku (sedaj obravnavanem) vpisalo pod novo opr. št., sicer pa so bili pred tem (neposredno in posredno) izvedeni vsi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje tudi dokazno ocenilo³, tožnik pa se je strinjal, da se vsi, v prejšnjem postopku izvedeni dokazi uporabijo tudi v tem postopku, pritožbena graja tožnika ni utemeljena. Ponovno neposredno zaslišanje prič in njihovo soočenje s tožnikom je dokazni predlog, ki ga tožnik ni podal v postopku na prvi stopnji, v pritožbi pa je z njim prekludiran.

9Sodišče druge stopnje se ob povedanem pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik posest na sporni nepremičnini opustil oziroma nehal izvrševati v letu 2010 (prvi odstavek 30. člena SPZ)⁴, tožbo pa je vložil 19. 9. 2016, kar pomeni, da jo je vložil prepozno ter je njegov verzijski zahtevek na povrnitev vlaganj po tretjem odstavku 48. člena SPZ v zvezi s 346. členom OZ (splošni zastaralni rok pet let), zastaral. Tožba je bila vložena po preteku petih let od opustitve posesti.

10V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

11O stroških postopka s pritožbo ni bilo odločeno, saj le ti niso bili priglašeni.

¹ Verzijski zahtevek graditelja, ki je z gradnjo povečal vrednost tuje nepremičnine, preneha z zastaranjem v petih letih od dneva, ko je izgubil posest nepremičnine.
² Sedaj obravnavani tožbeni zahtevek tožnika je bil postavljen kot podrejeni v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. II P 701/2016, sodišče prve stopnje je po pravnomočni odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku, podrejeni tožbeni zahtevek izločilo in vpisalo pod novo opr. št. II P 122/2022 (sedaj obravnavano zadevo).
³ Pisne izjave in ustne izpovedbe prič.
⁴ Neposredna posest se izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo.