UPRS Sklep IV U 64/2022-9

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe za zavrže.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Minister za pravosodje je 28. 2. 2022 izdal Odredbo o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 30/2022 z dne 4. 3. 2022 (v nadaljevanju Odredba). Iz 1. člena navedene Odredbe izhaja, da se Odredba o številu in sedežih notarskih mest v prvem odstavku 3. člena spremeni tako, da so notarska mesta razporejena tako, da je na vsakem območju okrajnega sodišča po Zakonu o sodiščih eno notarsko mesto, razen na območju Okrajnega sodišča v Ljubljani, kjer je enaindvajset notarskih mest; na območju Okrajnega sodišča v Mariboru, kjer je devet notarskih mest; na območju okrajnih sodišč v Kranju in Slovenj Gradcu, kjer so štiri notarska mesta; na območju okrajnih sodišč v Celju, Kopru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in Velenju, kjer so tri notarska mesta in na območju okrajnih sodišč v Domžalah, Kamniku, Kočevju, Piranu, na Ptuju, v Slovenski Bistrici, Šentjurju, Trbovljah in na Vrhniki, kjer sta dve notarski mesti.

2Tožnici sta 13. 5. 2022 vložili tožbo in istočasno z vložitvijo tožbe predlagali izdajo začasne odredbe. Prvotožnica je bila imenovana na notarsko mesto s sedežem v Šentjurju z odločbo Ministrstva RS za pravosodje št. 110-11/2014/28 z dne 7. 7. 2014, drugotožnica pa je bila imenovana na notarsko mesto s sedežem v Slovenski Bistrici z dnem 1. 1. 2020 z odločbo Ministrstva RS za pravosodje št. 704-11/2019 z dne 11. 7. 2019. V krajih kjer imata sedeža sta edini notarki. Tožbo vlagata na podlagi Sklepa Ustavnega sodišča RS številka U-l-92/22-6 z dne 12. 4. 2022, ki je njuni pobudi zavrglo kot nepristojno in pojasnilo, da je izpodbijana Odredba posamičen akt in ne predpis, čeprav ga je v obliki odredbe sprejel minister za pravosodje, zato je zoper njo dovoljen upravni spor na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, kolikor ureja posamična razmerja.

3Tožnici zatrjujeta, da se z Odredbo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnic. Tožnici drugega pravnega sredstva nimata, kot vložitev te tožbe. Zasedata dve mesti oziroma vsaka po eno notarsko mesto, torej število mest neposredno posega v njun položaj glede na specifičen položaj notariata. Na podlagi te Odredbe sta bila objavljena razpisa in se vodita izbirna postopka, v katerih tožnici ne moreta pridobiti položaja stranke, ker nimata interesa za kandidaturo.

4S povečanjem števila mest se bistveno spreminjajo pogoji opravljanja notariata za tožnici, predvsem pa je poseženo v načelo enakopravne dostopnosti do notarskih mest. Zatrjujeta, da je bilo poseženo v njuno pravico po tretjem odstavku 49. člena Ustave RS, posledično pa v pravico do svobode dela. Tožnici v zvezi z izpodbijano Odredbo uveljavljata tudi nezakonitost zaradi neskladja z drugim odstavkom 137. člena Ustave ter kršitve 11. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) ter nezakonite posledice, ki jih je povzročil sprejem Odredbe. Sklicujeta se na sodno prakso v postopkih imenovanja notarja (U-l-125/95, U-l-344/94 z dne 1. 6. 1995) in njeno uporabo tudi v obravnavanem primeru.

5Izpodbijana Odredba in posledično razpisa predstavljajo pravno podlago, da v krajih Šentjur in Slovenska Bistrica začne delovati še en notar. Notarki sta s tem, ko sta kandidirali na notarsko mesto, izbrali svoj poklic (svobodna izbira poklica) in se podredili zahtevam javne službe ter pristali na plačilo, ki ga ta zagotavlja (socialna varnost), pri čemer ustavna in zakonska ureditev notariata zagotavlja določen obseg dela. Pristali sta na z zakonom predpisane dolžnosti (in odgovornosti), ker so bile uravnotežene; s povečanjem števila notarskih mest pa je zgoraj navedena sorazmernost porušena, saj za sprejem Odredbe v tem delu ni bilo ne ustavne ne zakonske podlage; niti niso znani razumni in utemeljeni razlogi. Tožnicama je znano, da je Notarska zbornica zaprosila za utemeljitev spremembe, vendar odgovora ni prejela.

6Tožnici se zavedata, da ni njuna pravica, da opravljata notarsko službo in da ostajata v tem poklicu, vendar je notariat kot javna služba tako pomemben del pravosodja v širšem smislu, da jima mora biti priznano pravno varstvo na podlagi konkretnega imenovanja v pogojih, ki morajo biti skladno z ZN enaki za vse notarje in tudi za kasneje ustanovljena notarska mesta. Če tožnici delujeta na območju okrajnega sodišča, na katerem je nekaj manj oziroma nekaj več kot 20.000 prebivalcev ter javno storitev zagotavljata ažurno in kvalitetno vsem strankam, ki se odločijo za njune storitve, niti se niso spremenili pogoji koncentracije prebivalstva in intenzivnost gospodarskega poslovanja, ni podlage za spremembo števila mest, saj bo poseženo v z ureditvijo zagotovljen obseg dela, s tem pa v njuno notarsko mesto, vendar na način, da bosta nova notarja imenovana pod drugačnimi pogoji in jima bo notariat dostopen pod drugačnimi (nezakonitimi) pogoji.

7V nadaljevanju se tožnici sklicujeta (in obširno povzeli odločitev) na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-l-236/08 in menita, da je opredelitev notariata, kot izhaja iz citirane odločitve, podlaga za ugotovitev, da sta tožnici z nezakonitim povečanjem in razpisom dveh mest tudi v neenakem položaju v primerjavi z ostalimi notarji, katerih pravni položaj je kljub neenaki dostopnosti manj ali nič ogrožen, zato ne more biti dvoma o njunem pravnem interesu.

8Prvotožnica pojasnjuje okoliščine, v katerih je začela z notarsko službo v Šentjurju in v tej zvezi predlaga svoje zaslišanje. Zaposleno ima tajnico, od letošnjega leta pa tudi pravnico. Dela ažurno in strokovno. Nobenih sprememb na lokalnem nivoju ni, ki bi nakazovale, kaj šele utemeljevale povečanje števila delovnih mest. V teh letih je opravljanje dejavnosti postalo ustaljeno, predvidljivo, tožnica preživlja tudi mld. otroka. Šentjur ne potrebuje dveh notarjev, kar dokazuje obseg opravljenih storitev in število zaposlenih (dela ni toliko, da bi zaposlila notarskega pomočnika), podala je tudi primerjavo obsega dela z obsegom dela predhodnih dveh notarjev. Sklicuje se tudi na dopis župana Občine Šentjur, iz katerega izhaja ocena notarkinega dela v smislu ažurnosti in obremenitve ter gibanja prebivalstva. Tako je bilo po podatkih CRP na dan 30. 6. 2015 število oseb s stalnim prebivališčem v Občini Šentjur 19.699, na dan 31. 12. 2021 pa 19.628 oseb. Povečalo se je le število oseb z začasnim prebivališčem. Občina nadalje navaja, da je intenziteta gospodarskega poslovanja v tem obdobju na približno enakem nivoju, na kar so vplivale tudi epidemiološke razmere. Občina je podala zaključno mnenje, da ne opaža okoliščin, ki bi vplivale na potrebe po dodatnem notariatu v Šentjurju. O tem vprašanju se naj opravijo tudi poizvedbe na Notarski zbornici Slovenije, torej ali je glede na zakonska merila zaznala, da je utemeljeno povišanje notarskih mest v Šentjurju, enako tudi v Slovenski Bistrici. Tožnici predlagata, da glede tega, ali je zaznala potrebo po zvišanju notarskih mest v Šentjurju in Slovenski Bistrici, sodišče opravi poizvedbe na Notarski zbornici. Ker pa tudi zbornica pred Ustavnim sodiščem izpodbija tako Odredbo kot 11. člen ZN, iz tega sicer izhaja, da zbornica potrebe ni zaznala. Prilaga tudi dopis Upravne enote Šentjur pri Celju z dne 21. 3. 2022, iz katerega izhaja, da je sodelovanje z notarko skozi vsa leta glede zagotavljanja notarskih storitev zelo ažurno in korektno in da niso izkazane okoliščine, ki bi vplivale na potrebo po dodatnem notarskem mestu.

9Drugotožnica navaja, da je v notariatu zaposlena že od leta 2003. Zaposluje še pomočnika, pravnika in tajnico, pri čemer se bo slednja letos upokojila. Tudi druga tožnica dela ažurno in strokovno. Nobenih sprememb na lokalnem nivoju ni, ki bi nakazovale, kaj šele utemeljevale povečanje števila delovnih mest. V teh letih je opravljanje dejavnosti postalo ustaljeno, predvidljivo, tožnica preživlja tudi mld. otroka. Prilaga izjave županov občin Zreče, Makole in Oplotnica, iz katerih izhaja, da notarka delo opravlja kvalitetno in ažurno in izjave strank s katerimi posluje.

10Glede pravnega interesa tožnici navajata, da imata pravico do pravne varnosti tudi na podlagi 2. člena Ustave. Država predpisuje število notarskih mest po predstavniku izvršilne veje oblasti, upoštevati pa mora, da načelo pravne in socialne varnosti velja tudi za notariat in vsakega posameznega notarja. Zato so v 11. členu ZN tudi okvirno opredeljeni kriteriji za določanje števila notarskih mest, katerih namen je zagotoviti stabilnost notariata ne le kot celote, ampak je zagotovo varovano tudi posamezno notarsko mesto, v konkretnem primeru notarski pisarni tožnic, delovanje katerih imata pravico varovati pred tem sodiščem.

11Tožnici sta prepričani, da sta skozi obširno in celovito obrazložitev utemeljili pravni interes za vložitev te tožbe. Njun pravni položaj, ki jima ga je zagotovila država z imenovanjem na notarski mesti, z vsemi obveznostmi in pravicami, ki iz tega izhajajo in so strogo predpisane, je z izpodbijano Odredbo in posledičnima razpisoma ter izbirnima postopkoma, ki sta v teku, neposredno ogrožen, saj krši pravico enakosti ter dostopnost pod enakimi pogoji, posledično se lahko poruši opisana sorazmernost in ogrozi obstoj notariata v širšem smislu, povsem konkretno pa obstoj notarskih pisarn tožnic. Povečanje števila mest po naravi stvari predpostavlja prevzemanje strank, storitev in dohodka ter posledično prinaša ne le zmanjšanje obsega dela ampak realno tudi prenehanje opravljanja notarske službe. Večleten ustaljen način dela dokazuje, da v Šentjurju in Slovenski Bistrici ni dovolj povpraševanja in dela za dostojno delovanje dveh notarjev. Notarski pisarni delata s takšnim obsegom, ki ga brez težav v celoti prevzameta novi notarski pisarni. S tem je neposredno ogrožen notariat in je poseženo v drugi odstavek 137. člena Ustave in 11. člen ZN, ki zagotavljata obstoj notariata kot stabilno in po dostopu omejeno javno službo. Ne gre za pravico tožnic, da sta edini notarki v kraju, kjer imata sedež, ampak gre za njuno pravico do enakosti v primerljivih položajih, ta pa je kršena, kot so kršene tudi njune pravice iz 2., 14., 49/3 in 47. člena Ustave.

12Tožnici uveljavljata, da gre v zadevi za pomembna pravna vprašanja, ki dodatno utemeljujejo potrebo, da upravno sodišče že v tej fazi odloča o tožbi zoper Odredbo in kar le še dodatno potrjuje obstoj pravnega interesa tožnic. Nanašajo se na področje notariata kot dela pravosodja v širšem pomenu, na izvrševanje javne službe, ki je tako pomembna, da so notarska mesta s strani države določena (in povečanje mest za eno mesto predstavlja več kot 1 odstotek povečanja), na vprašanje pomena notarskih mest z vidika izvrševanja javne službe (v konkretnem primeru sicer s stališča notark, je pa to pomembno tudi s stališča zagotavljanja strokovnosti storitev), nadalje na vprašanja pravnega varstva notarjev in pravnih sredstev, ki jih imajo (o tem še ni sodne prakse). Ko bo sodišče odločalo, bo dejansko namreč odločalo tudi o zagotavljanju storitev notariata državljanom in ostalim subjektom skladno z Ustavo in zakonom. Prav upravno sodišče je v več primerih opozorilo na pomembnost strokovnega izvajanja storitev. V povezavi s tem pa je tudi enaka dostopnost do notarskih mest, ker le ta zagotavlja stabilnost in strokovnost notariata.

13Ni sporno, da je v primeru tožnic zagotovljeno objektivnemu merilu glede na sedež in območje okrajnega sodišča. Tožnici pa uveljavljata, da se dodatna merila, ki se nanašajo na število prebivalcev in intenzivnega gospodarskega poslovanja, niso bistveno spreminjala. Ker je več kot eno notarsko mesto dovoljeno določiti le ob pogojih večje koncentracije prebivalstva in intenzivnega gospodarskega poslovanja, povišanje notarskih mest ni utemeljeno, zato je Odredba v direktnem neskladju z določbo 11. člena ZN in očitno nezakonita.

14Tožnici izpodbijata spremembo Odredbe v celoti, ker sta prepričani, da mora sodišče glede na svoje poslanstvo (čl. 157/2 Ustave RS) presojati odredbo v celoti; če pa bo sodišče ocenilo, da imata tožnici pravni interes (in posledično zahtevek) le za okraj Šentjur (prva tožnica) in okraj Slovenska Bistrica (druga tožnica), pa naj sodišče ugodi zahtevku le glede teh notarskih mest oziroma okrajev, v presežku pa naj tožbeni zahtevek zavrne. Tožnici zahtevata spremembo Odredbe v skladu s postavljenim zahtevkom in zaradi odprave posledic nezakonite Odredbe predlagata odpravo oziroma razveljavitev razpisa Ministrstva za pravosodje za eno prosto notarsko mesto s sedežem v Šentjurju; razpisa za eno prosto notarsko mesto s sedežem v Slovenski Bistric ter ustavitev postopkov izbire in imenovanja, ki tečejo na podlagi teh razpisov. Zahtevata tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

15Istočasno z vložitvijo tožbe sta tožnici predlagali izdajo ureditvene začasne odredbe in takojšnjo zadržanje izbirnih postopkov na podlagi razpisov, ki potekajo pri Ministrstvu za pravosodje z veljavnostjo do pravnomočne odločitve o tožbi v tem sporu (tako tudi npr. I Up 41/2013). Sklicujeta se na zgornje navedbe o pomenu notariata, kršitvah pravic, nezakonitosti odredbe ter zlasti o neposrednem ogrožanju njunih notarskih mest in navajata, da je bilo v njun pravni položaj poseženo s trenutkom izdaje Odredbe in nato izvrševanjem le-te, saj je bilo poseženo v načelo enake dostopnosti, pa tudi svobode dela in socialne varnosti. Če bosta izbirna postopka tekla dalje in notarja izbrana, posledic, ki bodo nastale, ne bo mogoče več odpraviti, tožnici pa ne bosta imeli drugih pravnih sredstev, pa tudi če bi jih imeli, posledic ne bo mogoče odpraviti. Tudi če bosta s tožbo uspeli, je glede na specifičnost primera škoda težko popravljiva; tožnici opravljata dejavnost na podlagi odločbe oblasti o imenovanju, sta del ustavno urejenega notariata z vsemi specifičnostmi, kot so bile obrazložene, tožnici sta obširno obrazložili vpliv Odredbe in izbirnih postopkov na njun položaj. Delovanja novih notarskih pisarn ne bosta mogli več preprečiti, prav tako ne vplivati na izbiro strank glede osebe notarja; poseženo bi lahko namreč bilo v njune pravne položaje. Z izdajo predlagane začasne odredbe ne bo prizadeta javna korist, ker tožnici delo opravljata kvalitetno in ažurno, kar pomeni, da odložitev imenovanja dveh novih notarjev ne bo povzročila nobenih škodljivih posledic za uporabnike storitev.

16Tožena stranka je v odgovoru na predlagano začasno odredbo prerekala obstoj procesnih predpostavk za vloženo tožbo. Izdana sprememba Odredbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS- 1, saj se z njo ne posega v pravni položaj tožnic, niti iz nje ne izhajajo posledice za njun pravni položaj. Sprememba Odredbe v položaj notarjev, ki so že imenovani na notarska mesta, v ničemer ne posega; še več, odredba ne ustvarja neposrednih in konkretnih pravnih učinkov za kogarkoli. Tudi ko je na podlagi z Odredbo predvidenega prostega notarskega mesta objavljen njegov razpis, ni nujno, da se bo nanj kdorkoli prijavil; vsak, kdor se prijavi, pa mora izpolnjevati pogoje iz 8. člena ZN in mora izkazati zadostno strokovno usposobljenost (drugi odstavek 10.a člena ZN).

17Prav tako v konkretni zadevi ne gre za akt iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Že Ustavno sodišče RS je v sklepu, s katerim je zavrglo pobudo tožnic za oceno ustavnosti spremembe Odredbe (sklep US U-l-92/22-6 z dne 12. 4. 2022), povedalo, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Gre za akt, ki ga je sprejel minister kot nosilec izvršilne veje oblasti in je utemeljen na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

18Po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Tudi iz sklepa Ustavnega sodišča RS (sklep US U-l-92/22-6 z dne 12. 4. 2022) se da razbrati, da je zoper Odredbo dovoljen upravni spor na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, »kolikor ureja posamična razmerja«, kar mora ugotoviti sodišče v tem postopku.

19Tožena stranka iz previdnosti in podrejeno, če sodišče tožbe in predloga ne bo zavrglo, dodatno navaja še razloge, zakaj je treba predlog za začasno odredbo zavrniti, ker se izpodbijani akt ne izvršuje prisilno po določbah ZUP. Prav tako ni izpolnjen pogoj težko popravljive škode, ker tožnici zgolj pavšalno navajata, da bi zasedba novih notarskih mest za njiju pomenila nastanek težko popravljive škode. V tožbi namreč z ničimer ne izkažeta ne višine te škode ne njene težke popravljivosti. Odgovarja na navedbe o domnevnem propadu in socialni ogroženosti tožnic in se sklicuje na podatke o prihodku tožnic, na podlagi katerega ni mogoče zaključiti, da tožnicama grozi zaprtje notarske pisarne. Ker po oceni tožene stranke tožnici nista izkazali pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, se tožena stranka ni nadalje opredeljevala do vprašanja prizadetosti javne koristi.

20Predlagana začasna odredba pa bi po oceni tožene stranke nesorazmerno posegla tudi v koristi nasprotnih strank, v konkretni zadevi na razpis prijavljenih kandidatov, čeprav niso stranke tega postopka, saj tožnici s predlagano začasno odredbo neposredno posegata v njihov položaj.

21Po vsem navedenem tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo in predlog za začasno odredbo zavrže, podrejeno pa zavrne.

K I. točki izreka:

22Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

23Sodišče uvodoma ugotavlja, da sta tožnici vložili tožbo na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. V tožbi se sklicujeta na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-92/22-6 z dne 12. 4. 2022, s katerim je bila njuna pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 3. člena Odredbe in za oceno ustavnosti 11. člena ZN zavržena.

24Iz 4. točke obrazložitve odločitve Ustavnega sodišča U-I-92/22-6 z dne 12. 4. 2022 izhaja, da pobudnici pred Ustavnim sodiščem izpodbijata prvi odstavek 3. člena Odredbe, ki konkretizira abstraktno določbo 11. člena ZN tako, da glede na obstoječe dejansko stanje in konkretne okoliščine v posameznih območjih okrajnih sodišč določi konkretno število in sedež notarskih mest. Ustavno sodišče je pojasnilo, da izpodbijana odločba torej ni predpis, saj ne vsebuje splošnih in abstraktnih pravnih norm, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, temveč le uporablja zakonsko ureditev na konkretnem primeru. Ustavno sodišče je zavzelo stališče (kot podlago za svojo odločitev), da je izpodbijani akt po svoji naravi posamičen akt in ne predpis, čeprav ga je v obliki Odredbe sprejel minister za pravosodje.

25Po presoji sodišča je stališče o pravni naravi akta, Odredbe, izdane na podlagi 11. člena ZN, zavzelo že Ustavno sodišče in to odločitev obrazložilo v prej navedeni 4. točki obrazložitve, zato sodišče pravne narave Odredbe v tem upravnem sporu ni ponovno presojalo. Navedeno pomeni, da v tem delu ni podana procesna ovira za vložitev tožbe na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1.

26V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja tudi, da sta tožnici v tožbi zatrjevali tudi poseg v njune človekove pravice in temeljne svoboščine, ker Odredba posega v njun neposredni položaj. Zatrjevali sta tudi, da je tožba njuno edino pravno sredstvo zoper Odredbo kot posamičen konkretni akt in da drugega pravnega varstva zoper izpodbijano Odredbo nimata, torej sta zatrjevali obstoj predpostavk za vložitev tožbe (tudi) na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

27Sodišče pojasnjuje, da mora biti v upravnem sporu, tako po 2. členu ZUS-1, ko sodišče odloča praviloma o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika ali organizacije, če za določeno zadevo ni v skladu z zakonom predvideno drugo sodno varstvo ali v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (drugi odstavek 157. člena Ustave RS) ter upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe.

28Prej navedeno z drugimi besedami pomeni, da lahko sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. ZUS-1 vsebinsko obravnavanje tožbe pogojuje med drugim z ugotovitvijo, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma je po tem zakonu lahko stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena), nadalje, da je akt, ki se izpodbija s tožbo, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena), kot tudi, da izpodbijani akt posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena). Pri slednjem gre za pravni (pravovarstveni) interes, ki ga mora izkazovati tožnik za zahtevano sodno varstvo. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega pravnega (in ne zgolj dejanskega) položaja. Na obstoj procesnih predpostavk pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

29Tožnici svoj pravni interes utemeljujeta s sklicevanjem na položaj notariata kot javne službe in s konkretnimi navedbami, ki se nanašajo na njun položaj v zvezi z imenovanjem na notarsko mesto v Šentjurju in Slovenski Bistrici. Prvotožnica navaja, da je pričela z opravljanjem notariata 1. 10. 2014 in da delo notarja kot javne službe opravlja uspešno, kar dokazujejo tožbi priložena potrdila uporabnikov njenih storitev. Vsebinsko podobne navedbe podaja tudi drugotožnica. Obe menita, da je njun pravni položaj, ki jima ga je zagotovila država z imenovanjem na notarski mesti, z vsemi obveznostmi in pravicami, ki iz tega izhajajo in so strogo predpisane, z izpodbijano Odredbo ter posledično razpisoma ter izbirnima postopkoma, ki sta v teku, neposredno ogrožen. Navajata tudi, da povečanje števila mest po naravi stvari predpostavlja prevzem strank, storitev in dohodka ter posledično prinaša ne le zmanjšanje obsega dela, ampak realno tudi prenehanje opravljanja notarske službe.

30Po presoji sodišča izpodbijana Odredba, ki določa spremembo (povišanje) notarskih mest v Slovenski Bistrici in Šentjurju, sama po sebi ne utemeljuje tožbenih navedb, da se z (novo) določitvijo notarskih mest posega v pravice tožnic ali njuno neposredno, na zakon oprto neposredno korist. Ker vsebina Odredbe med strankama ni sporna, to pomeni, da v pravnem položaju tožnic, četudi bi sodišče tožbo obravnavalo po vsebini in izpodbijano Odredbo odpravilo, ne bi prišlo do spremembe. Po presoji sodišča zato tožnici s svojimi navedbami v tožbi uveljavljata le svoj dejanski interes, ki pa ne predstavlja osnovnega pogoja za meritorno obravnavo izpodbijane Odredbe.

31V zvezi z navedbami tožnic, ki se nanašajo na (uspešno) sodno varstvo, ki naj bi bilo zagotovljeno v tem upravnem sporu, pa sodišče pojasnjuje, da pravica do sodnega varstva, torej pravica do meritorne odločitve sodišča, gre tistemu tožniku, ki izkaže pravovarstveni interes, ki torej izkaže, da je odločitev nujna zaradi varstva njegovih pravic in da bi mu ugodena rešitev tožbe zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Za tak primer, kot je sodišče že pojasnilo, v obravnavani zadevi ne gre, saj Odredba ne posega v položaj tožnic, ki sta bili na notarsko mesto v Šentjurju in Slovenski Bistrici imenovani 2014 oziroma 2003.

32Ker iz navedenega izhaja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe zoper izpodbijano Odredbo, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

33Ker je torej sodišče sprejelo procesno odločitev o tožbi in te ni vsebinsko obravnavalo, je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov.

K II. točki izreka:

34Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

35Tožeča stranka je hkrati s tožbo predlagala tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče pojasnjuje, da je po določbi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 vložena tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, ki praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena (razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru). Iz navedenega razloga tožeči stranki predlagana začasna odredba, pod pogoji določenimi v zakonu, omogoči odložitev izvršitve s tožbo izpodbijanega akta oziroma doseže drugačno začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, torej jo je mogoče vložiti na podlagi drugega ali tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Iz določil obeh odstavkov 32. člena ZUS-1 med drugim izhaja, da je zakonodajalec, kot enega izmed formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za odločanje o predlagani začasni odredbi, določil obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka v obravnavanem primeru ni podana, ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa, da tožba ni dovoljena, zato je sodišče zavrglo tudi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

36Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).