VSM Sklep I Cp 75/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 12. 3. 2014 sklenjeno med A. A. (v nadaljevanju pokojna) in B. B. kot preživljancema ter C. C. (v nadaljevanju toženka) kot prevzemnico oziroma preživljalko, in sicer v obsegu, ki se nanaša na pogodbeno razmerje med A. A. in toženko ter razvezalo dodatek k pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 17. 9. 2014 ter v preostalem delu, s katerim se zahteva razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 12. 3. 2014 v obsegu, ki se nanaša na razmerje med B. B. in toženko, zahtevek za razvezo te pogodbe zavrnilo (točka I izreka). Nadalje je ugotovilo, da premoženje, ki je bilo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju (iz točke I izreka) spada v zapuščino po pokojni A. A. (točka II izreka) ter razsodilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke opravljena na podlagi notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju in dodatka k pogodbi pri nepremičninah, ki so bile predmet teh pogodb, neveljavna, zato se pri teh nepremičninah opravi vknjižba izbrisa lastninske pravice toženke ter se vzpostavi prejšnje zemljiško knjižno stanje in vknjiži lastninska pravica v istem deležu v korist A. A. (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožečim strankam (tožniki) povrniti pravdne stroške (točka IV izreka).

2Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo toženka z navedbo, da jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožba izpostavlja bistvo spora, ki je v tem ali je toženka ustrezno izpolnila zaveze, ki jih je prevzela s pogodbo o dosmrtnem preživljanju (v nadaljevanju Pogodba) in z dodatkom k pogodbi. Dejstvo je, da tožniki niso uspeli dokazati, da mati pokojna A. A., v času sklepanja spornih pogodb ni bila sposobna razsojanja, kar dokazuje, da se tožniki za starše nikoli niso prav brigali. Če bi se, s tožbo ne bi napadali materinega mentalnega zdravja. Izpostavlja, da je izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti skladno s potrebami in pričakovanji pokojne matere, kar dokazujejo listinski dokazi in priče. Graja zaključek sodišča, da tožniki niso vedeli za sporno pogodbo pred materino smrtjo. Ni logično in življenjsko sprejemljivo, da bi otroci, če bi zaznali vidno hiranje svojega starša ostali pasivni, saj je danes na voljo dovolj institucij in pristojnih služb, ki v takih primerih hitro in ustrezno reagirajo. Sodišče je ugotovilo, da je pokojna od 12. 3. 2014 do septembra 2017 živela v R., nato pa se je skupaj s toženko odselila v V., kjer živi toženkin partner. Že v letih 2015 in 2016 je pokojna tja prihajala s toženko in njeno hčerko na obisk, kjer je ostala čez vikende. Izpostavlja, da v izpovedbi toženke ni zaslediti nedoslednosti ali neenakosti izpovedovanja, ki bi predstavljale takšno razhajanje, da njeni izpovedbi ne bi bilo mogoče slediti. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnikom prepovedala prihajati na domačijo in da si niso upali tja. Sodba nima utemeljenih razlogov in ne pove kaj je tisto kar je tožnike spravilo v bojazen in strah pred toženko. Iz izpovedbe prvo tožnika Č. Č. jasno izhaja, da na domačijo že leta ni hodil več. Tudi drugi tožnik o strahu ni vedel nič konkretnega. Tretje tožnica je znala povedati, da je z materjo komunicirala do rojstnega dneva 2018. Četrto tožnica je povedala, da je med letom 2014 in 2018 imela preko telefona stik z materjo vsak dan, kasneje pa jo je mati do 15. decembra klicala zelo pogosto, po božiču pa več ne. Izpovedala je, da je za mamo po 2015 letu skrbela tretje tožnica, kar pa je v nasprotju od izpovedbe same tretje tožnice. Tudi peto tožnik o materinem strahu in vzroku zanj ni vedel povedati nič konkretnega, saj je bil nazadnje doma leta 2015. Vse navedeno omaja verodostojnost njihovih izpovedb. Sodišče pa tožnikom verjame, da so mater obiskovali, ko toženke ni bilo doma. Sodišče ni upoštevalo, da so bili tudi tožniki zaposleni v dopoldanskem času in že zato takrat niso mogli prihajati k materi. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožnikom, ki imajo nedvomno interes po lastnem pravdnem uspehu. O bivalnih razmerah pokojne, o negovanosti, o njenem splošnem stanju in o prehrani so izpovedali verodostojno le tisti, ki so neobremenjeni in nevtralni ter so dejansko doživeli izkušnjo s pokojno. Tudi interes življenjskega sopotnika pravdne stranke je, da partner zmaga in v tej luči bi bilo potrebno presojati tudi njihove izpovedbe. Še toliko bolj, če do toženke gojijo zamere. Njihove izpovedbe o stanju ne morejo biti objektivne ter so prikrojene željam tožnikov. Na drugi strani so priče D. D., E. E., F. F. in G. G. potrdile, da jim je pokojna povedala, da zanjo skrbi le toženka. Vse to vodi v logičen sklep, da so tožniki mater prepustili toženki ter je niso obiskali ali zanjo kakorkoli poskrbeli. Posledično ne morejo vedeti ničesar odločilnega vezanega na neizpolnjevanje pogodbenih obvez. Toženka je materi zagotovila ustrezno prehrano, to kar je mati želela jesti ter čim bolj dietično. V kolikor se je mati glede prehrane pregrešila, pa zato odgovornost ne more prevzeti toženka. Zdravnica H. H. je potrdila redno jemanje inzolinske terapije redne kontrole v diabetični ambulanti. Izpostavlja strokovno opažanje zdravnice, da je pokojna razumela svojo bolezen in njeno resnost, imela pa je svoje določene poglede, kar je zdravnica obrazložila s tem, da če se ji je „zluštalo“, je pač jedla določene stvari. Nadalje je osebni zdravnik I. I. povedal, da ni zaznal kakih izpadov, da je šlo za relativno dobro urejeno sladkorno. Z nobenega medicinskega izvida in tudi ne iz mnenja izvedenca psihiatra ne izhaja, da bi toženka onemogočala varno oziroma povzročala nevarno inzolinsko zdravljenje. Poudarja, da je pokojna bila deležna ustrezne zdravstvene obravnave. Glede ginekološkega pregleda je bistveno, da pri pregledu pri osebnem zdravniku nihče ni nakazal potrebe po takem pregledu. Toženka je poskrbela za ustrezno higieno. Sodišče se pri oceni, da prva tri leta po smrti njenega moža glede osebne higiene in čistoče oblačil ni bilo poskrbljeno, opre na izpovedbe tožnikov in priče J. J. in K. K., moža tretje in četrto tožnice. Zopet izpostavlja, da je nelogično, ko bi posamezni tožnik zaznal, da je njegova mati zanemarjena pa v tej zvezi ne bi nič ukrenil. Dokazni postopek je potrdil, da glede zatrjevanih odstopanj od obveznosti, ki jih je toženka s pogodbo prevzela, le ta niso sprožila pri tožnikih nobenih reakcij s katerimi bi se kršitve odpravile. Osebni zdravnik je izpovedal, da je ob občasnih obiskih bila pokojna zmeraj urejena, da urina ni vonjal. Pritožba izpostavlja, da bi razgradni produkti urina in blata zagotovo ostali tudi ob njegovem obisku, čeprav bi bila mati pred obiskom umita in preoblečena, saj je splošno znano, da so sledi oziroma vonjave navedenih razgradnih produktov trdovratne in se jih ni mogoče znebiti kar čez noč. Tudi priče E. E., F. F. in L. L., ki so pokojno naključno obiskovali niso zaznali ali opazili ničesar od tega, kar prikazujejo tožniki. Te osebe nimajo prav nobenega interesa za izid predmetnega postopka. Dr. H. H. je povedala, da je ob priliki razgovorov, ki jih je vodila s pokojno, ugotovila, da je materi urejenost bila pomembna. Ob pregledih ni zaznala zadaha, inkontinence, kar bi gotovo, če bi takšne posebnosti obstajale. Tudi glede neprimernosti bivalnega okolja se sodišče opre le na izpovedbe tožnikov in njihovih partnerjev. Tudi v tem delu ni razumljivo, da tožniki ne bi ukrepali, če bi bile razmere tako v slabem stanju kot navajajo (npr. tretje tožnica je govorila o katastrofalnem stanju, da je bilo tako grozno, da ni več hotela stopiti tja, bilo je posrano, pohcano, povsod je smrdelo). Če toženka za čistočo ne bi poskrbela, bi se tožniki prav gotovo organizirali pri čiščenju in pospravljanju. Končno v tako zanemarjenem okolju kot ga prikazujejo tožniki ne bi zmogel živeti nihče. Tudi za ogrevanje je toženka ustrezno poskrbela. Za čas, ko je bila centralna kurjava v okvari je imela na voljo električno ogrevanje, ki ga je pokojna vključila, če je ocenila, da je to potrebno. O neprimerni skrbi za živali sta izpovedovali priči K. K. in J. J., ki sta partnerja tožnic, ni pa o tem nobenih drugih dokazov. Zoper toženko ni bil voden noben postopek s strani pristojnih služb, od leta 2014 drugih živali razen dveh psov ni bilo. Toženka je nepremičnino vzdrževala ter izvedla vlaganja po svojih sposobnostih in potrebah. Za prvo tožnikom, ki se je odselil je bilo potrebno popraviti in dela dokončati, kar vse je naredila toženka. Vgradila so se nova okna ter v nepremičnino vlagala s svojim delom s čimer je omogočila vsaj ohranjanje njene vrednosti. Pri tem ji je pomagal njen partner. Sodišče ji neutemeljeno ne verjame, da je že pred letom 2014 financirala pokritje strehe, za kar je vložila 5.500,00 EUR in še kasneje 10.000,00 EUR, ker listinskih dokazov za vlaganja nima. Pretirana je zahteva sodišča po predložitvi računov, saj se računi ne hranijo toliko let. Tudi okolica hiše se je vzdrževala in se bivanjske razmere glede na čas do očetove smrti in kasneje niso spremenile. Glede voženj pokojne z avtom je navedla, da se je rada vozila z avtomobilom in če je ostala v parkiranem vozilu je to bilo na njeno izrecno željo in toženka na to ni imela vpliva. M. M. je povedala, da je pokojna ostala v avtomobilu kadar je toženka šla po krajših opravkih, da pa ni daljši čas sedela v avtomobilu. O večurnem sedenju pokojne v avtomobilu so izpovedovali le tožniki. Izvedenec psihiater pa je lahko odgovoril le o hipotetičnem stanju, kaj za posameznika predstavlja v smislu osebnega doživljanja zatrjevano sedenje v avtomobilu. N. N. je povedal, da so pokojno s seboj jemali po opravkih in njegovo izpovedbo potrjuje izpovedba osebnega zdravnika, kateri jo je večkrat videl v vozičku v centru mesta. Toženka nikoli ni razpolagala z denarnimi sredstvi neodvisno od materine volje in vse transakcije so se izvedle z njeno vednostjo. Veliko denarja je mati porabila v lekarni, pa v trgovini, saj je bila zahtevni bolnik in z denarnimi sredstvi ni mogla pokriti vseh potreb. Stroški za sanitetni material in zdravila brez recepta, stroški diabetične prehrane in dopolnil so znatno presegli stroške navadne prehrane. Bila je oblečena v boljše in dražje trenerke, ki pa so bile vse enake, ker je bilo materi to všeč. Toženka je skrbela tudi za očeta kateri ni bil sposoben skrbeti za mater, ker je bil sam invalid, saj si je že dve leti pred svojo smrtjo zlomil hrbtenico ter okoli dve leti okreval, pozdravil pa se ni nikoli v celoti. Matere ni nikoli umival, zato je izpovedba četrto tožnice v tem delu neverodostojna. Najpomembnejši obseg izpolnjevanja pogodbe se je nanašal na fizično pomoč toženke. Edino toženka je mater vozila na potrebne zdravniške preglede, skrbela za njeno zdravje ter primerno življenjsko okolje. Večino svojih zavez je izpolnjevala s svojim delom: poskrbela je za obroke, delala po hiši in njeni okolici, skrbela za materino zdravje in higieno ter primerno življenjsko okolje, mater vozila k frizerju. Slednje ne more voditi v sklep, da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Toženka ne more biti odgovorna za obseg svojega dohodka. Staršem je bilo znano, da je toženka finančno omejena, ker je največkrat imela minimalno plačo. Da vseh formalnih pogodbenih zavez objektivno v celoti nikoli ne bo sposobna izpolniti in sta očitno to sprejela in na tak obseg izpolnjevanja obveznosti pristala. Toženka je torej prevzete obveznosti izpolnjevala v obsegu kot sta ga starša pričakovala ter nista izrazila nezadovoljstva z izvajanjem pogodbe.

3Tožniki v odgovoru na pritožbo odgovarjajo na posamezne sklope pritožbenih navedb, jih zavračajo ter se zavzemajo za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je po izvedbi številnih dokazov, zaslišanj vseh pravdnih strank in prič, svojo odločitev, da toženka ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, obrazložilo na 70-ih straneh, pri čemer je bistvo dejanskih ugotovitev zaključek, da toženka v obdobju od marca 2014 do septembra 2017 ni zagotovila materi niti minimuma primernih in urejenih življenjskih, bivalnih, zdravstvenih in socialnih razmer, takšnih, ki so še sprejemljive za normalno in dostojno življenje človeka. Pravno odločilna dejstva je ugotavljalo pretežno na podlagi ocen izpovedb pravdnih strank, prič in izvedencev in sicer je te dokaze ocenjevalo po posameznih sklopih pogodbenih obveznosti, kot so zapisane v pogodbi o dosmrtnem preživljanju: najprej je ocenjevalo izpovedbe tožnikov v zvezi z dejstvom ali so bili tožniki o okoliščinah, ki so pomembne za presojo izpolnjevanja s pogodbo prevzetih obveznosti seznanjeni in glede tega zaključilo, da so „vsekakor vedeli izpovedati za obdobje prvih treh let, saj so imeli z materjo vsi stike.“ Nadalje je sodišče dokazno zaključilo, da je pokojna ob sklenitvi dodatka k pogodbi, 17. 9. 2014, potrebovala celovito pomoč in oskrbo, ker je bila sladkorna bolnica, brez ene noge, veliko je sedela, uporabljala voziček, občasno bergle, imela je 100 kg in se zaradi tega težko premikala. Imela je težave z zadrževanjem vode in blata in je že v letu 2014 nosila plenice. O skrbi za potrebe pokojne so toženka, njena otroka in priče D. D., E. E., F. F. in G. G. povedale, da je s pokojno živela toženka in ona skrbela zanjo. V času toženkine odsotnosti pa tudi njena otroka. Sodišče je zapisalo, da se na izpovedbe teh prič ne more opreti, ker so bili njihovi obiski pri pokojni zelo redki in že zato ne morejo izpovedati verodostojno. Sledilo tudi ni izpovedbi toženke in njenih otrok, ker je „nesporno, da je bila toženka veliko odsotna zaradi službe, otroka, ki sta bila stara 11 in 14 let pa nista mogla za pokojno skrbeti namesto nje“. Sodišče je zato zaključilo, da je očitno, da v tistem času za pokojno ni skrbel nihče in da zanjo ni bilo poskrbljeno skladno z njenim stanjem in potrebami. Nadalje je sodišče sledilo izpovedbam tožnikov, da so v spornem obdobju občasno, v času ko je bila toženka odsotna, pokojni nudili pomoč v obliki hrane, pogovora in druženja.

6Glede zdravstvene oskrbe je sodišče izpovedbo toženke in njenih otrok ocenilo kot neverodostojno glede zagotavljanja primerne prehrane in zaključilo, da so tožniki uspeli dokazati, da pokojna v tem obdobju ni uživala redno in izključno diabetične prehrane, to je pet ali več manjših obrokov, da je bila v celoti prepuščena sama sebi glede priprave in postrežbe hrane. Tudi v tem delu je sledilo izpovedbam tožnikov in njihovih partnerjev, ki so povedali, da jim je znano, da pokojni ni bila postrežena ustrezna prehrana. Nadalje je sodišče zaključilo, da pokojna prva tri leta po smrti moža ni bila ustrezno negovana, ni bilo poskrbljeno ne za osebno higieno ne za čistočo oblačil. Toženka je o tem povedala, da je mati vse do smrti večinoma hodila na stranišče na školjko, obenem pa je ves dan tudi uporabljala plenice. Redkokdaj si jih je sama menjala, zato ji je morala pri tem zelo pomagati, še zlasti ponoči. Njeno izpovedbo sta potrdila oba otroka. Izpovedali so, da je pokojna imela najraje črne trenerke, da jih je imela 10. Tudi glede stanja higiene, urejenosti in oblačil je sodišče sledilo izpovedbam tožnikov in zaključilo, da toženka od septembra 2014 do septembra 2017 ni v zadostni meri upoštevala njenega zdravstvenega stanja in ji ni nudila ustrezne higienske oskrbe. Sodišče je sicer povzelo izpovedbe patronažnih sester in zdravnikov, ki jih je pokojna obiskovala v obravnavanem obdobju, da je bila na zdravniških pregledih in hišnih obiskih vselej čista in urejena, vendar je zaključilo, da na podlagi redkih zdravstvenih obravnav ni mogoče sklepati, da je bilo po septembru 2014 redno in celovito poskrbljeno za osebno higieno pokojne. Enako je zaključilo glede izpovedb sorodnikov, prič D. D., G. G., E. E., F. F. in L. L., ki so izpovedali, da je bila pokojna čista in urejena, da je bilo za pokojno poskrbljeno, da niso opazili kakšnih posebnosti glede osebne higiene in oblačil. Neverodostojnost teh izpovedb je utemeljevalo s tem, da gre za priče, ki niso imele rednega osebnega stika s pokojno. Enake dokazne zaključke je sodišče naredilo glede neprimernega bivalnega okolja. Sledilo je izpovedbam tožnikov, da so bile v letu 2015 razmere katastrofalne, da so bili prostori, ki jih je uporabljala toženka v pritličnem delu, nepospravljeni, niso bili čisti, v njih je bilo nametano polno nekih stvari in v njih je zaudarjalo.

7Sodišče druge stopnje ob uradnem pritožbenem preizkusu (določba 350. člena ZPP) ter v okviru pritožbenih razlogov ugotavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni skladna z določbo 8. člena ZPP. Izpovedbe strank in prič so sicer ocenjene, vendar njihova povezava v skupno dokazno oceno ni dovolj prepričljiva, delno je nasprotujoča ter izkustveno nelogična. Sodišče je dalo zelo veliko dokazno težo izpovedbam tožnikov in tožnikovih partnerjev kljub dejstvu, da je ugotovilo, da so tožniki po letu 2018 bili zelo redko oziroma nekateri sploh ne, v stiku s pokojno. Vendar pa je sodišče o urejenosti bivalnih prostorov, o prehrani, ki je bila zagotovljena pokojni, o puščanju pokojne same, o njeni higieni, zaključilo skladno z izpovedbami tožnikov. Na drugi strani pa je neverodostojnost oziroma dokazno „netežo“ izpovedb prič, za katere pritožba utemeljeno navaja, da niso zainteresirane za izid te pravde, zlasti zdravnikov in patronažnih sester, soseda in sorodnikov pokojne, utemeljilo s tem, da so imeli z njo premalo stikov. Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju opozorilo na dele izpoved strank in prič, ki porajajo dvom v pravilnost skupne dokazne ocene. Vse v povezavi z materialno pravno podlago, ki omogoča razveljavitev sporne pogodbe v primeru izkazanega neizpolnjevanja prevzetih preživninskih obveznosti.

8Prosta dokazna ocena v pomenu 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne pomeni le odsotnosti zakonskih dokaznih pravil. Zakon zahteva vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Terja torej skrbno analitično sintetično oceno izvedenih dokazov. Preveritvi tega ali dokazna ocena ustreza navedenim kriterijem, služi zahteva po njeni racionalno sprejemljivi obrazložitvi. V sodbi morajo biti zato navedeni logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi argumenti, za dokazno vrednost oziroma nevrednost, za vsak posamezen dokaz in izvedena primerjava posameznih dokazov med seboj. Dokazna ocena mora vključevati tudi presojo o uspehu celotnega postopka, to je oceno celote procesnega dogajanja kamor sodijo procesna dejanja strank, konsistentnost in logičnost navedb strank, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih dejstev in način pravdanja. Šele tako obrazložena dokazna ocena omogoča presojo njene prepričljivosti, to je preveritve ali je dejansko stanje ugotovljeno popolno in pravilno. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da posameznih dokazov ni ocenilo, saj jih je ocenjevalo celo večkrat¹ ob ugotavljanju posameznih preživninskih bremen, a predvsem vsakega samostojno in tudi s preveliko težo posameznim nebistvenim delom izpovedb. Zlasti pa ni vrednotilo izpovedbe tožnikov uravnovešeno z nasprotnimi dokazi, s tistimi izpovedbami, ki so z njimi v nasprotju. Zgolj ocena, da so bile vsem tem pričam razmere premalo poznane, ne prepriča, zlasti, ko je mogoče zaključiti, da tudi tožniki matere niso pogosto obiskovali. Zlasti pa sodišče ob skupnem vrednotenju ni upoštevalo objektivno danih razmer v katerih je že pred sklenitvijo sporne pogodbe živela pokojna, po sklenitvi pa skupaj z njo tudi toženka s svojima otrokoma. Le teh niti strokovnjaki s področja zdravstva niso ocenjevali kot kritičnih, tudi ob upoštevanju potrebne oskrbe pokojne².

9Po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (561. člen). V skladu s sodno prakso in teorijo je razveza pogodbe skrajni ukrep³. Pri presoji ali gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki utemeljujejo razvezo pogodbe, je treba izhajati iz ustreznega ravnotežja med dolžnostjo izpolnjevanja obveznosti in prepovedjo zlorabe pravic, obojega pa ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja h kateremu sta zavezani obe pogodbeni stranki, ne le pri sklenitvi pogodbe, ampak tudi pri njenem izvrševanju. Presoja utemeljenosti zahteve za razvezo pogodbe terja upoštevanje interesov obeh pogodbenih strank in celovito ovrednotenje njunih ravnanj, ki naj bi po prepričanju ene od njiju oziroma v obravnavanem primeru, po prepričanju potomcev pokojne, terjali razvezo pogodbe. Tožbo namreč ni vložila preživljanka sama, temveč so jo po smrti preživljanke, ki je mati vseh pogodbenih strank, vložili tožniki, kar je okoliščina, ki jo je tudi potrebno upoštevati. Sodišče je v dolgotrajnem dokaznem postopku ugotavljalo izpolnjevanje s pogodbo prevzetih obveznosti toženke v obdobju od septembra 2014 do septembra 2017, za obdobje od septembra 2017 do smrti preživljanke januarja 2019, pa je kot nesporno ugotovilo, da je v tistem času pokojna mati živela skupaj s toženko pri toženkinem partnerju. Za to obdobje ni bilo ugotovljeno, da toženka s pogodbo prevzetih preživninskih obveznosti ne bi izpolnjevala. Tudi te okoliščine sodišče ni ovrednotilo. Razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je namreč mogoča le ob izpolnjevanju dveh pogojev: 1. da je ugotovljen pomemben obseg neizpolnjevanja dogovorjenih obveznosti in 2. da je za neizpolnjevanje teh obveznosti podana odgovornost preživljalca.

10Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil s strani sodišča prve stopnje premalo upoštevan namen, zaradi katerega je pokojna sklenila izpodbijano pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Iz izpovedb prič, za katere pritožba utemeljeno izpostavlja, da jim sodišče neupravičeno ni pripisalo verodostojnosti, to je sester in nečakinje pokojne, izhaja, da je pokojni zelo veliko pomenilo, da je lahko po letu 2014, to je po smrti njenega moža, ostala na domačiji, kar ji je omogočila toženka, ki se je skupaj s svojima otrokoma preselila k pokojni. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je toženka pokojni in očetu nudila pomoč že pred letom 2014, saj ni sporno, da se je prvo tožnik skupaj s partnerko odselil v letu 2009, kot tudi ne, da se je oče v letu 2008 poškodoval in že pred sklenitvijo pogodbe ni bil sposoben skrbeti za pokojno. Zato se pokaže kot ne dovolj prepričljiv tudi zaključek, da so se po sklenitvi izpodbijane pogodbe življenjske razmere pokojne zelo poslabšale, ker ji je pred sklenitvijo pogodbe, to je do svoje smrti, oskrbo in nego nudil mož, ki je umrl 15. 9. 2014.

11Sodišče je sicer ocenjevalo tudi izpovedbo soseda O. O., ne dovolj natančno in celovito. Gre za pričo, ki živi v hiši, ki je od dvorišča pokojne odmaknjena le 15 metrov. Iz njegove izpovedbe (l. št. 192) izhaja, da je pokojna večkrat sedela na klopci, včasih zraven nje C. C. (toženka) in otroci, bratov ni bilo, nobenega ni bilo več, „ne smem reči, da bi bila ne vem kaka umazanija, problem je bil, ker so imeli v sosednjem prostoru štalo, v glavnem ni bilo sinov in ostalih hčerk, zraven A. A. ni bil nihče drug kot C. C. in občasno njena otroka. Velikokrat jo je kam peljala, stalno so šli kam. Občasno je prišla sestra P. P., pa od Karitasa gospa, pa sestra R. R., pokojna bila je kar v redu urejena.“ Na vprašanje, ali je kdaj „pojamrala“, da ji kaj manjka je odgovoril: „Ne, nikdar.“

12Izpostaviti je potrebno tudi izpovedbe D. D., E. E., F. F. in S. S.. Sodišče je njihovim izpovedbam dalo majhno dokazno težo z utemeljitvijo, da so ostale na ravni splošnosti. Tako je priča D. D. izpovedala, da je toženka pokojno pripeljala k priči na dom. Bila je urejena in videti v redu, včasih je kaj zapela, bila dobre volje in lepo oblečena. Potarnala je, da je „žalostno, da ima šest otrok, pa edino C. C. gleda nanjo, ostali otroci so jo hoteli dati v dom, a tega ni želela, razen C. C., ki je morala prevzeti vso nego. Tudi po telefonu ji je povedala, da rabi pomoč in da C. C. skrbi zanjo“. F. F. je izpovedala, da sta pokojna in toženka živeli skupaj. Toženka je skrbela za pokojno. Priča je bila pri njej na obisku in tudi v bolnišnici v Mariboru v januarju 2019. Pokojni je pomagala hčerka, bila je urejena, čista in v čistih oblačilih. E. E., kateri je bila pokojna botra je izpovedala, da stavba v kateri je pokojna živela ni bila najnovejša, živela je v pritličju, prvo tožnik je hišo razdrl in je ni dokončal, toženka je v pritličju naredila prostor primeren za bivanje. Sicer je bilo precej natrpano. Pokojna je bila veseljak, normalno urejena. Obiskovala jo je mimogrede, ko je šla domov, in sicer občasno. Veliko sta se pogovarjali in pokojna je bila vesela. Priča je navedla, da je v dobrem odnosu z vsemi pravdnimi strankami.

13V nasprotju z izpovedbami tožnikov je izpovedovala tudi zdravnica H. H. (l. št. 237). Povedala je, da jo je pokojna obiskala tri krat letno, da se je redno udeleževala pregledov v spremstvu toženke, da je inzulinsko terapijo redno jemala. Glede urejenosti oziroma neurejenosti sladkorne je povedala, da ta ni bila povsem urejena, niti v času, ko je pokojna še sama skrbela zase ter da so se merila urejenosti v zadnjih letih postrožila. Pokojna je bila čista in ni bilo zaznati inkontinence. Imela je svoje poglede, in sicer je jedla določene stvari, če so se ji „zluštale“, kar posledično pripelje do slabše urejenosti sladkorne. Sodišče je v točki 88 obrazložitve dokazno ocenilo, da pokojna ni uživala hrane na priporočen način, saj je bila toženka veliko odsotna in je bila zato prepuščena sama sebi glede priprave in postrežbe hrane. Ob tem pa sodišče ni pojasnilo zakaj ne sledi izpovedbi zdravnice, osebnega zdravnika, toženke, toženkinih otrok in ostalih prič, ki so potrjevali, da je bila pokojni vendarle nudena oskrba, ki ji je zagotavljala dostojno preživljanje, kljub dejstvu, da toženka ni bila ves čas ob njej in, da se je s takšnim načinom skrbi zanjo (tako glede urejenosti bivališča⁴, osebne urejenosti, prehrane, druženja) strinjala. To potrjujejo tako zdravniški izvidi za čas od septembra 2014 do septembra 2017, ki razen sladkorne bolezni ne zaznavajo drugih zdravstvenih težav. Ni pa več sporno, da za čas po septembru 2017 neizpolnjevanje obveznosti ni dokazano. Zato tudi očitek, da toženka ni poskrbela za pravočasen ginekološki pregled ne more imeti dokazne teže, kot jo je pripisalo sodišče.

14Sodišče je ugotavljanje posameznih s pogodbo prevzetih obveznosti razcepilo na zelo podrobna dejanja, kar pa je, glede na naravo in bistvo preživljanja kot celote, neustrezno, ker ne omogoča celostnega pregleda. Na primer: Priče so potrdile, da je toženka pokojno pogosto jemala s seboj, ker se je pokojna zelo rada vozila z avtomobilom in sta šli skupaj v lekarno, trgovino, v gostilno. Priče so tudi potrdile, da pokojna ni hotela iz avta, da pa so avto parkirali tako, da je bila vedno nekje blizu, da so ji v avto nesli pijačo, da je bila videti zadovoljna. Sodišče ob tem sledi izpovedbam tožnikov, da je toženka s tem, ko je pokojno puščala v avtomobilu (verjelo je, da po več ur), tudi kršila sporno pogodbo. Celovit vpogled pa to okoliščino prikaže povsem drugače.

15Sodišče druge stopnje poudarja dovolj prepričljivo ugotovljen namen sklenitve sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je omogočiti pokojni, da kljub večinski odvisnosti od invalidskega vozička, potrebi po dietni hrani, skrbi za higieno, ureditvi bivalnih prostorov, dokaj dostojno preživi starost na svoji domačiji. To ji je očitno pomenilo največ. Kljub slabšim bivalnim pogojem, odsotnosti toženke v času službe, je takšen način izpolnjevanja pogodbenih obveznosti očitno sprejemala in ji je tudi zadoščal in omogočal dokaj stabilno zdravstveno stanje. Razen sicer nadzorovane, a slabo urejene sladkorne bolezni, izvedeni dokazi niso potrdili drugih zdravstvenih obolenj.

16Pomembno je vsekakor tudi dejstvo, ki ni sporno, da je toženka od septembra 2017 do smrti pokojne, januarja 2019, zanjo skrbela, in sicer se je pokojna skupaj s toženko preselila k toženkinemu partnerju in toženka je zaradi skrbi za pokojno tudi pustila službo. Priče, to so sosedi novega bivališča pokojne v Z., so potrdili, da je pokojna skupaj s toženko že pred septembrom 2017 pogosto prihajala in ostajala tudi čez vikende in tudi te priče so pokojno opisale kot urejeno in zadovoljno.

17Potrebno je pritrditi tudi pritožbenim očitkom, da je vendarle imela pokojna možnost sama ukrepati, v kolikor ne bi bila zadovoljna z izpolnjevanjem izgovorjenih pogodbenih obveznosti. Na podlagi izvedeniškega mnenja je bilo ugotovljeno, da v obravnavanem obdobju pri pokojni ni bilo posebnosti glede njenega psihičnega stanja, zato bi očitano zanemarjenje bila sposobna sama zaznati. Najmanj kar bi lahko storila, bi o tem potarnala bodisi svojim sestram, nečakinji, zdravniku, sosedu, če že ni upala potarnati tožnikom, kot so sami navajali. Pritrditi je tudi nadaljnjim očitkom, da ni življenjsko logično, da tožniki, ki so izpovedovali, da so se brigali za mamo, da so imeli z njo pogoste stike, nekateri celo vsakodnevne po telefonu, v primeru, da bi bile razmere, v katerih je mati živela, res tako slabe kot sedaj trdijo, ne bi ukrepali. Še toliko bolj so nelogične te njihove izpovedbe ob njihovi trditvi, da vse do materine smrti niso vedeli za izpodbijano pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

18Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (določbo 355. člena ZPP). Za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti sta potrebna nova ocena izvedenih dokazov, ki bo skladna z zahtevami iz 8. člena ZPP in ovrednotenje ugotovitev v luči pravilno razumljenih določb OZ o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sodišče prve stopnje naj oceni ali je za sprejetje pravilne odločitve potrebna izvedba nove obravnave.

19Ker so bili dokazi pred sodiščem prve stopnje že izvedeni jih sodišču prve stopnje ni treba izvesti ponovno. Na drugi strani bi pritožbeno sodišče moralo te dokaze ponovno izvajati z zasliševanjem vseh strank in prič, ki so bile na prvi stopnji podrobno zaslišane (prepisi njihovih izpovedb so skupaj na 228. straneh). Upoštevaje navedeno in ker z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročena hujša kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožbeno sodišče o zadevi ni odločilo samo.

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Sodišče je glede obiskovanja oziroma stikov tožnikov z materjo v spornem obdobju na eni strani sledilo izpovedbam tožnikov, da njihovi stiki z mamo po letu 2015 niso bili več možni, kadar je bila v bližini toženka, ko so jo klicali je prekinila telefon (točka 68). V točki 70 pa je sodišče zapisalo, da so vsi tožniki o izpolnjevanju obveznosti v času od leta 2014 do 2017 vedeli povedati, saj so z materjo imeli vsi stike, čeprav je prvo tožnik sam izpovedal, da po letu 2009 z materjo ni imel stikov (točka 69 obrazložitve). Prav tako je nasprotno izpovedoval najbližji sosed.
² Izpovedba zdravnika: bila je urejena, čista, videl je da so jo pripeljali v trgovino v vozičku, ni bila podhranjena.
³ Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004 (posebni del), 3. knjiga, stran 559, VSS II Ips 47/94, 1.6.1995: Zato je zmotno stališče revidentov, da sodišče razveže sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, takoj, ko ugotovi neizpolnjevanje le nekaterih prevzetih obveznosti...“
⁴ Tudi glede zaključka o neprimernem bivalnem okolju sodišče kot verodostojne oceni izpovedbe tožnikov (točka 118 - 128) ter v točki 30 navede, da so ostale izpovedbe nebistvene.