VSM Sklep IV Kp 42663/2014

Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. A. z dne 13. 12. 2021 za nadomestitev izvršitve kazni zapora z vikend zaporom, z dopolnitvijo z dne 28. 7. 2022, vloženim po zagovorniku, odvetniku, zavrnilo.

2Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni iz vseh pritožbenih razlogov ter kršitve Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in spremeni tako, da predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora z vikend zaporom ugodi oziroma napadeni sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki je o predlogu obsojenca za nadomestitev izvršitve kazni zapora z vikend zaporom opravilo vsebinski preizkus, ali so za to izpolnjeni vsi pogoji, in sicer objektivne okoliščine v zvezi z izvršenim kaznivim dejanjem in subjektivne okoliščine na strani obsojenca, ki morajo v medsebojni povezavi kazati na utemeljenost izvršitve pravnomočne sodbe na predlagani način. Razen navedenega je sodišče prve stopnje opravilo tudi poizvedbe, ki so potrebne za odločitev o danem predlogu.

5Člen 86/IV Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki ureja vikend zapor, določa, da se lahko kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, kar pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa. Sicer pa določi zavod za prestajanje kazni natančnejše pogoje izvrševanja vikend zapora. Člen 12/I Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) določa, da se pod pogoji iz Kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek, obsojencu izvršitev kazni zapora lahko nadomesti z vikend zaporom.

6Za ugoditev predlogu za nadomestitev kazni zapora z vikend zaporom mora biti kumulativno izpolnjenih več v zakonu določenih pogojev, in sicer, da je bila obsojencu izrečena kazen največ treh let zapora, v obravnavanem primeru zaposlitev obsojenega in da je osebnostno tako urejen, da mu je mogoče zaupati, da ne bo zlorabil takšnega načina prestajanja zaporne kazni. Ko je sodišče prve stopnje opravilo navedeni preizkus, je iz podatkov izpiska iz kazenske evidence za obsojenega izhajalo, da je bil pravnomočno obsojen za dve kaznivi dejanji oškodovanja upnikov po prvem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru X K 62094/2013. Tekom obravnave pritožbe zoper napadeni sklep pa je bilo pritožbeno sodišče seznanjeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 62094/2013 z dne 16. 2. 2023, s katero je bila prej navedena pravnomočna sodba razveljavljena ter zadeva vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje. Višje sodišče - kazenski oddelek je vselej seznanjen z odločbami Vrhovnega sodišča RS, ko ta odloča o zahtevah za varstvo zakonitosti zoper odločbe Višjega sodišča v Mariboru - kazenski oddelek. Zato je potrebno navedeno šteti obsojencu v korist, pri čemer pritožbeno sodišče ni spregledalo, da se v zadevi X K 62094/2013 obsojeni še vedno nahaja v kazenskem postopku. Vendar ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča glede na ostale pravilno ugotovljene okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje navaja v razlogih napadenega sklepa, in sicer, da je obsojeni v navedenem predlogu navajal napačne podatke o tem, da je zaposlen v podjetju B. s.r.o. na C., saj je sodišče prve stopnje na podlagi poizvedb pri navedenem podjetju pridobilo podatke, da je bil obsojeni tam zaposlen od 4. 12. 2020 do 31. 3. 2021, posredovali pa so še podatke, da po navedenem datumu obsojeni ni bil zaposlen pri nobeni družbi na ozemlju C. Res je, da je zagovornik obsojenega podal dopolnitev predloga, ki jo je sodišče sprejelo 8. 8. 2022 in iz katere izhaja, da je obsojeni spremenil službo in da od leta 2022 dela v D., vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obsojeni ob vložitvi predloga za vikend zapor sodišče zavajal s podatki glede zaposlitve. Pritožbeno sodišče namreč ni spregledalo, da so takšni podatki bili navedeni v predlogu z dne 16. 12. 2021, ko obsojeni glede na podatke podjetja iz C. že 9 mesecev ni delal več pri njih, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojeni zavajal sodišče glede zaposlitve, pravilen. Navedeno je pomembno predvsem zaradi ocene osebnostne urejenosti obsojenca, ko iz podatkov kazenskega spisa tudi izhaja, da obsojeni skozi celotni obravnavani kazenski postopek ni dvigoval sodnih pisanj na naslovu bivanja, zaradi izmikanja glavnim obravnavam na sodišču pa je bil zoper njega odrejen tudi pripor, na koncu pa mu tudi ni bilo možno vročiti sodnega pisanja. Razen navedenega sodišče prve stopnje pravilno v napadenem sklepu navaja, da je obsojenec tekom postopka spreminjal naslov bivališča, o čemer pa sodišča ni obvestil, sedaj pa naj bi imel stalno prebivališče v D. na naslovu firme, kjer dela, kar ne pritrjuje navedbam obsojenca, da se nahaja v Sloveniji.

7Obsojeni, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi ne konkretizira katero kršitev iz člena 371 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da z navedbo, da napadeni sklep ni obrazložen in so mu zaradi tega bile kršene tudi ustavne pravice iz členov 22 in 23 Ustave RS, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

8Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj iz razlogov napadenega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje podalo ustrezne in tehtne razloge tako o predlogu obsojenca z dne 13. 12. 2021, kot tudi o dopolnitvi le tega z dne 28. 7. 2022. Iz nadaljnjih pritožbenih navedb namreč izhaja, da obsojeni ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje glede njegove osebnostne urejenosti ter se pri tem sklicuje na svojo osebnostno urejenost, ki jo je navajal v predlogu in dopolnitvi le tega. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu navedlo tehtne razloge zakaj obsojenčevemu predlogu ni ugodilo, pri čemer je ocenilo vse odločilne okoliščine, je pa očitno, da pritožnik ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje, s čimer pa graja dejansko stanje. Ker sodišče prve stopnje navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni storilo, pritožba obsojenega v tej smeri ne more biti uspešna, niti ko se sklicuje na kršitve Ustave RS.

9Prav tako kršitev kazenskega zakona obsojeni ne konkretizira, saj ne navaja katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja, je pa iz obrazložitve pritožbe razbrati, da ta pritožbeni razlog obsojeni uveljavlja kot posledico zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

10Slaba finančna situacija in postopek osebnega stečaja ter obsojenčeva insolventnost, v posledici česar je praktično izgubil vse in se je celo prodala polovica njegove hiše, na kar posebej opozarja obsojeni, na pravilno osebnostno urejenost obsojenca, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, nima nobenega vpliva, kakor tudi ne obsojenčeva iskrenost pri popisu njegovega premoženja in sodelovanje s stečajnim upraviteljem.

11Uspešen pa tudi ne more biti obsojeni, ko sodišču prve stopnje očita, da je zmotno navedlo, da bi moral pritožnik pred storitvijo kaznivega dejanja anticipirati vse posledice, tudi v smislu družinskega življenja, s čimer graja dejansko stanje, ki ga je v tej smeri ugotovilo sodišče prve stopnje. Res je, da sta obsojenčeva dvojčka, ki sta stara 8 let, bila rojena po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, vendar ta okoliščina ne more ovreči ugotovitev sodišča prve stopnje, iz katerih smiselno izhaja, da bi obsojeni moral misliti na posledice, ki bodo prizadele tako njega kot njegovo družino, preden se je podal na kriminalno pot. Zato niti sklicevanje obsojenca, da finančno vzdržuje družino, odplačuje kredit ter pomaga pri skrbi za otroke in da tudi obsojenčeva partnerka odplačuje kredit, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da obsojeni sicer izpolnjuje formalne pogoje za nadomestitev kazni zapora z vikend zaporom - zaposlitev pri družbi v D., ne izpolnjuje pa tudi nadaljnjega pogoja, to je, da je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil. Pri nadomestitvi izrečene zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna gre predvsem za vprašanje, ali so izkazane okoliščine, ki omogočajo oceno, da je obsojencu mogoče zaupati, da bi bil alternativni način izvršitve zaporne kazni smotrn in učinkovit.

12Po oceni pritožbenega sodišča, kljub temu, da se je v času obravnave te pritožbe izkazalo, da je Vrhovno sodišče RS razveljavilo že navedeno pravnomočno sodbo, to ni okoliščina, ki bi lahko spremenila odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju že navedenih in opisanih okoliščin tudi glede na težo in vrsto kaznivega dejanja in stopnjo krivde obsojenca, ki izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 42663/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 42663/2014 z dne 20. 10. 2021, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da pri obsojencu alternativni način izvršitve kazni zapora ne pride v poštev. Navedbe, ki jih je obsojeni podajal v predlogu in jih ponavlja v pritožbi, kot so skrb za družino, finančne težave in zdravstvene težave, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi zadostovale za alternativno izvršitev zaporne kazni. Če bi se takšne okoliščine upoštevale drugače, kot jih je sodišče prve stopnje, bi to pomenilo, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo takšne obveznosti, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči in zanje zagrožena kazen ne bi bila pomembna, ker ne bi bila izvršljiva. Samo prestajanje kazni, torej odsotnost obsojenca iz domačega in družinskega okolja oziroma življenja ter morebitno poslabšanje finančnega stanja, je redna in pričakovana posledica vsake izrečene zaporne kazni, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato so pomisleki pritožnika v tej smeri neutemeljeni, saj ni prezreti, da je obsojenec v predmetni zadevi s kontinuiranimi ravnanji oškodoval večje število delavcev, in sicer v družbi E. d.o.o. 128, v družbi F. d.o.o. pa 74, pri čemer njihovo skupno prikrajšanje znaša skoraj 360.000,00 EUR, kot to navaja sodišče prve stopnje, ki pravilno ni prezrlo nekritičen odnos obsojenca do dejanj, ki jih je minimaliziral, odgovornost za dejanje pa celo poskusil preložiti na oškodovane delavce, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na obsojenčevo nespoštovanje družbenih norm in vrednot. Sicer pa ni pritrditi pritožbi, da se obsojeni več ne nahaja v nobenem kazenskem postopku, saj je to v nasprotju s podatki kazenskega spisa in pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da sta zoper obsojenega pri Okrajnem sodišču v Mariboru v teku še dve kazenski zadevi, katere je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi v skladu z načelom domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS in 3. člena ZKP.

13Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom odločalo o obsojenčevem predlogu o načinu izvršitve kazni zapora z vikend zaporom, zato se ne more spuščati v nadaljnje navedbe pritožnika, ki se sklicuje na samo dejanje ter navaja, da ne zaseda več takšne funkcije, da bi lahko ponovil tovrstno kaznivo dejanje. Pri nadomestitvi zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna ne gre za vprašanje ponovitvene nevarnosti obsojenca, pač pa predvsem za vprašanje ali so izkazane takšne okoliščine, na podlagi katerih se lahko predlogu obsojenca ugodi, ki v obravnavanem primeru niso podane, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšno svojo odločitev je v napadenem sklepu po oceni pritožbenega sodišča tudi ustrezno obrazložilo, zato so vsi nadaljnji pomisleki pritožnika v tej smeri neutemeljeni in tudi ostale okoliščine, ki jih navaja obsojeni v pritožbi, kot so družinske razmere, časovna odmaknjenost dejanj in ostale navedene v točki 7 pritožbe, ne morejo omajati pravilnosti in zakonitosti napadenega sklepa.

14Pritožbeno sodišče glede na navedeno še navaja, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo (povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja), to je neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene in ki je v določenih primerih celo nujen ukrep, potreben za izločitev storilcev iz okolja. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, in ker v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane, v preostalem pa tudi ne navaja nič takšnega, da bi omajala pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

15S tem je sklep utemeljen (člen 402/III ZKP).