VSL Sodba I Cpg 72/2022

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana odločba v 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 58.274,10 EUR od 1. 3. 2018 do 12. 8. 2020.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana odločba v 3. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 460,94 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ustavilo postopek v zvezi z zahtevkom za plačilo 58.274,10 EUR in 9.784,21 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2020 dalje (1. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 58.274,10 EUR od 1. 3. 2018 do 12. 8. 2020 (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 91.322,15 EUR s pripadki (3. točka izreka). Odločilo je, da se pravdnima strankama priznajo pravdni stroški po uspehu, pri čemer je pojasnilo, da bo sklep o stroških izdalo po pravnomočnosti odločbe (4. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor nanjo

2Tožeča stranka se je iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožila proti 3. točki izreka navedene odločbe. Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi ni upoštevalo, da se je Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v RS (A8; Aneks), ki je določil višje plače zdravnikov in zobozdravnikov, začel uporabljati šele 1. oktobra 2017, torej po sklenitvi Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 (A2; Splošni dogovor za leto 2017) in podpisu Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2017 (A3; Pogodba) med pravdnima strankama. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo v 3. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in odločbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba tožene stranke in odgovor nanjo

4Tožena stranka se je iz pritožbenih razlogov kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) pravočasno pritožila proti 2. točki izreka odločbe. Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, kdaj je v konkretnem primeru nastopila zamuda in je posledično tožeči stranki zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska 58.274,10 EUR od 1. 3. 2018 do 12. 8. 2020. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

6Obe pravdni stranki sta po poteku rokov za opravo procesnih dejanj v pritožbenem postopku sodišče z vlogami (dopolnitev pritožbe, dopolnitev odgovora na pritožbo ter obvestilo sodišču) obveščali o odločitvah sodišč glede zamude v drugih primerljivih postopkih.

Odločitev o pritožbah

7Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Splošno

8Tožeča stranka je javni zavod, ki opravlja zdravstvene storitve za občane občin ustanoviteljic in se v večjem delu financira iz javnih finančnih sredstev. Tožena stranka je nosilka obveznega zdravstvenega zavarovanja za območje RS in izvaja dejavnost obveznega zdravstvenega zavarovanja kot javno službo v skladu z določili veljavnih predpisov in svojimi splošnimi akti. Pravdni stranki sta bili v pogodbenem razmerju na podlagi Pogodbe, ki je temeljila na določilih Splošnega dogovora za leto 2017. Tožeča stranka se je z navedeno pogodbo zavezala izvajati zdravstvene storitve, tožena stranka pa se je zavezala za te storitve plačati. Tožeča stranka je od tožene stranke v tem postopku zaradi sprejema aneksov, ki so določali višje plače zdravnikov, zobozdravnikov in zdravstvenih delavcev, vtoževala plačilo razlike med že plačanimi zneski zdravstvenih storitev in dejansko vrednostjo zdravstvenih storitev, ki je bila zaradi povišanja plač zdravnikov, zobozdravnikov in zdravstvenih delavcev višja od plačane vrednosti.¹ Tožena stranka je zahtevku nasprotovala.

9Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka tožeči stranki plačala vtoževano razliko med že plačano vrednostjo zdravstvenih storitev in dejansko vrednostjo zdravstvenih storitev, ki je bila posledica dviga plač zdravstvenih delavcev v višini 58.274,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2020 do plačila. Tožeča stranka je v tem delu in še za 9.784,21 EUR² z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2020 dalje umaknila svoj zahtevek. Tožena stranka se je z umikom strinjala. Upoštevajoč pojasnjeno je tako sodišče prve stopnje vsebinsko odločalo le o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 58.274,10 EUR od 1. 3. 2018 do 12. 8. 2020 in zahtevku za plačilo 91.322,15 EUR s pripadki, kot razliko med plačano vrednostjo zdravstvenih storitev in dejansko vrednostjo zdravstvenih storitev po uveljavitvi Aneksa, ki je zvišal plače zdravnikov in zobozdravnikov.

O pritožbi tožeče stranke

10V skladu s četrtim odstavkom 9. člena Skupnega dogovora za leto 2017 se, če Vlada RS in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe.

11Vrhovno sodišče RS (VSRS) je v odločbah III Ips 16/2020 z dne 19. 5. 2020 in III Ips 19/2020 z dne 16. 6. 2020 že pojasnilo, da je morala tožena stranka na podlagi določil skupnih dogovorov v primerih, ko pride do spremembe višine plač med izvajanjem skupnega dogovora za pogodbeno leto, te spremembe višine plač avtomatično upoštevati pri kalkulacijah cen. V odločbi III Ips 21/2020 z dne 15. 9. 2020 pa je VSRS še dodatno pojasnilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom 9. člena splošnega dogovora v kalkulacijah cen avtomatično upoštevati le tiste plačne spremembe, do katerih pride med izvajanjem oziroma po sklenitvi splošnega dogovora za posamezno leto. Torej le tiste normativne sprememb plač javnih uslužbencev, ki zaradi njihovega nastanka med letom izvajanja splošnega dogovora niso mogle biti upoštevane že ob njegovi sklenitvi. Pojasnilo je tudi, da a contrario to pomeni, da so normativne spremembe plač v javnem sektorju, ki so nastale pred sklenitvijo splošnega dogovora, kot ustrezen kalkulativni element že zajete pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev. Besedilo četrtega odstavka 9. člena Skupnega dogovora za leto 2017 je popolnoma skladno z določili skupnih dogovorov, ki jih je v zvezi z avtomatično dolžnostjo upoštevanja sprememb višine plač presojalo VSRS v navedenih odločbah.³

12V tem primeru med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil Aneks sprejet 24. 3. 2017, da je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 16/2017 7. 4. 2017 in da je začel veljati 22. 4. 2017. Prav tako med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so se določila Aneksa o višjih plačah uporabljala od 1. 10. 2017 dalje. Nadalje med pravdnima stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno niti, da je bil Splošni dogovor za leto 2017 sprejet 21. 6. 2017 ter da je bila Pogodba med pravdnima strankama sklenjena 11. 8. 2017.

13Iz navedenega tako izhaja, da je Aneks, ki je določal povišanje plač zdravnikov in zobozdravnikov, začel veljati že pred sklenitvijo Splošnega dogovora za leto 2017 in Pogodbe. Zato se je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi pravilno sklicevalo na odločbo VSRS III Ips 21/2020, v kateri je VSRS obravnavalo primerljivo zadevo. Dejstvo, da so se določbe Aneksa o višjih plačah zdravnikov in zobozdravnikov začele uporabljati šele po sklenitvi Splošnega dogovora za leto 2017, za odločitev ni pravno odločilno. Bistveno je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, kdaj so se deležniki lahko seznanili z dogovorjeno spremembo višine plač, ki jo je določil Aneks. Torej, ali so deležniki imeli možnost to spremembo, glede na časovno soslednje pravno odločilnih dogodkov, upoštevati pri sklenitvi Splošnega dogovora za leto 2017. V tem primeru so bile spremembe višine plač zdravnikov in zobozdravnikov vsem deležnikom znane oziroma bi morala biti znane že več kot dva meseca pred sprejetjem Splošnega dogovora za leto 2017. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka povišanja plač zdravnikov in zobozdravnikov ni bila dolžna avtomatično upoštevati pri kalkulaciji cen. To povišanje bi namreč moralo biti upoštevano že pri sklenitvi Splošnega dogovora za leto 2017.

14Za odločitev v tem primeru tudi ni bistveno, da so se določila Splošnega dogovora za leto 2017 uporabljala od 1. 1. 2017 dalje (prvi odstavek 67. člena Splošnega dogovora za leto 2017). Pritožbeno sodišče namreč ne najde nobenega razumnega razloga, zakaj se pogodbeni partnerji ob nedvomni seznanjenosti s povišanjem plač zdravnikov in zobozdravnikov, ki bo nastopilo s 1. 10. 2017 na podlagi določil Aneksa, v Splošnem dogovoru za leto 2017 ne bi mogli dogovoriti o cenah zdravstvenih storitev pred in po začetku uporabe določil Aneksa.

O pritožbi tožene stranke

15V skladu z določilom prvega odstavka 378. člena OZ dolžnik dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. V primerih, ko je rok za izpolnitev obveznosti določen oziroma določljiv, nastopi zamuda avtomatično ob dospelosti (prvi odstavek 299. člena OZ). V ostalih primerih, ko stranki roka za izpolnitev nista določili, je za nastanek zamude potreben upnikov opomin (drugi odstavek 299. člena OZ). Sodišče prve stopnje je v tem primeru presodilo, da terjatev tožeče stranke predstavlja terjatev iz naslova poslovne odškodninske obveznosti ter da je bila tožena stranka že z nastankom škode (zapadlostjo terjatve) v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti. Zaključilo je, da poseben poziv k plačilu v tem primeru ni bil potreben. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten.

16Tožeča stranka se je glede obračunavanja zdravstvenih storitev in nastopa zamude sklicevala na XI. poglavje Splošnega dogovora za leto 2017 (predvsem na člen 37). Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo vsebine pogodbenega prava med pravdnima strankama, zato je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP samo dopolnilo postopek. Vsebina določil Splošnega dogovora za leto 2017, na katere se je pri utemeljevanju pogodbenega roka za izpolnitev obveznosti sklicevala tožeča stranka, namreč med pravdnima strankama ni bila sporna.

17Presojo, ali je v XI. poglavju Splošnega dogovora za leto 2017 določen rok za plačilo višjih cen zdravstvenih storitev, katerih plačilu se je tožena stranka upirala, je opravilo že VSRS v sodbi III Ips 16/2022 z dne 13. 12. 2022 in presodilo, da takšen rok tam ni določen. Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom VSRS v navedeni odločbi. VSRS je pojasnilo, da določili prvega odstavka ter 4.6 točke drugega odstavka 40. člena Splošnega dogovora 2017 urejata obveznost priprave obračuna, pa tudi na čem naj ta obračun temelji. Iz njunega besedila ni mogoče izluščiti opredelitve roka za plačilo denarne obveznosti Zavoda. Rok za plačilo denarnih obveznosti Zavoda ureja prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora. Iz te določbe izhaja, da Zavod plačuje pravilno in pravočasno izstavljene račune in zahtevke za plačilo najpozneje v roku 30 dni po prejemu popolne dokumentacije. Pravilno izstavljeni računi in zahtevki so tisti, ki se vsebinsko in količinsko ujemajo s pogodbo in obvestili o obračunu. To obvestilo sestavi Zavod, kot to sledi iz prvega stavka šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora, ki določa, da Zavod o višini obračuna za posamezno obračunsko obdobje obvešča izvajalce. Določbe predhodnih odstavkov 37. člena Splošnega dogovora natančno urejajo (med drugim) obveznosti izvajalca v pogledu sestavljanja računov, zahtevkov in poročil, pa tudi rokov za ta opravila, sklicujoč se pri tem še na navodila o beleženju in obračunavanju storitev in izdanih materialov.⁴ Poleg tega Splošni dogovor za leto 2017 ureja tudi položaj morebitnega nestrinjanja izvajalca z višino obračuna, ki ga posreduje Zavod izvajalcu in ki je podlaga za sestavo (pravilnega) računa. Kot določa predzadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora, mora izvajalec kljub temu, da se z višino obračuna iz obvestila Zavoda ne strinja, izstaviti račun v višini iz obvestila Zavoda; sporni del obračuna pa izvajalec in Zavod rešujeta naknadno, kot to ureja zadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora.⁵

18Na podlagi obrazloženega je VSRS zaključilo, da je rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); če pa se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda (prim. zadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora). To pomeni, da ima izvajalec možnost ugovarjati znesku iz obvestila Zavoda, ki je podlaga za izstavitev računa. Na ta način sproži nadaljnjo fazo procesa obračunavanja med izvajalcem in Zavodom, ki zaobjame med njima sporni del domnevne obveznosti Zavoda. Del tega procesa je, logično, lahko tudi opredeljevanje roka za plačilo še spornega dela obveznosti Zavoda, upoštevaje pri tem obligacijsko zakonsko pravo. Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.⁶

19Iz pojasnjenega v predhodnih odstavkih tako izhaja, da Splošni dogovor za leto 2017 in Pogodba določata le rok za plačilo zdravstvenih storitev tožeči stranki (izvajalki) s strani tožene stranke (Zavoda) v primerih, ko plačilo ni sporno. Za primer, ko je plačilo zdravstvenih storitev med strankama sporno, pa je potrebno uporabiti specialno določbo šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora za leto 2017, ki ureja poseben postopek obračunavanja sporne obveznosti tožene stranke. Glede na navedeno je tako v tem primeru za presojo trenutka nastopa zamude treba uporabiti določilo drugega odstavka 299. člena OZ.

20Če rok za izpolnitev ni določen, pride v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožeča stranka je v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da pred vložitvijo tožbe ni postavila konkretnega zahtevka za plačilo razlike, da pa je prišlo do zahtev vseh javnih zavodov v RS, ki delujejo na področju javnega zdravstva, da se že v letu 2017 povišajo cene zdravstvenih storitev, ker je prišlo do povišanja plač zdravstvenih delavcev. Glede na zgoraj obrazloženo posebno ureditev postopka obračunavanja spornih terjatev med pravdnima strankama, ki predvideva konkreten poziv pogodbene stranke oziroma konkretno sporočilo pogodbene stranke o nepravilnem obračunu, (pavšalno in posplošeno) zatrjevanih zahtev vseh javnih zavodov v RS ni mogoče šteti kot opomina v smislu drugega odstavka 299. člena OZ. Zato je tožena stranka prišla v zamudo šele z vložitvijo tožbe 11. 8. 2020. To dejanje namreč v skladu z določilom drugega odstavka 299. člena OZ nedvomno predstavlja začetek postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti.

Sklepno

21Glede na vse navedeno pritožbeni očitki tožeče stranke proti odločitvi v 3. točki izreka izpodbijane odločbe niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

22Utemeljeni pa so pritožbeni očitki tožene stranke proti odločitvi v 2. točki izreka izpodbijane odločbe. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v navedeni točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 58.274,10 EUR od 1. 3. 2018 do 12. 8. 2020 zavrnilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

23Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

24Izrek o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

25Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili prvega odstavka 155. člena ZPP in Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 11.423,45 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške poštnine v višini 1,94 EUR ter stroške sodne takse v višini 459,00 EUR, torej skupaj 460,94 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 460,94 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ V skladu z določilom 63. člena ZZVZZ se namreč pri oblikovanju cen programov in zdravstvenih storitev med drugim upoštevajo tudi plače in drugi prejemki v skladu s predpisi, kolektivnimi pogodbami in drugimi splošnimi akti.
² Umik v tem delu je bil posledica uskladitve pravdnih strank glede dejanske količine opravljenih zdravstvenih storitev in njihove vrednosti v popravljenem končnem obračunu.
³ Primerjaj besedila splošnih dogovorov, objavljena na spletnih straneh ZZZS: https://partner.zzzs.si/.
⁴ 20. točka navedene sodbe.
⁵ 21. točka navedene sodbe.
⁶ 25. točka navedene sodbe.