VSK Sodba Cpg 13/2023

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tej zadevi pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 29/2023-5 z dne 20.1.2023.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru tožence obsodilo na solidarno plačilo odškodnine v znesku 2.782.254,00 EUR in na povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki¹.

3Zoper tožbo se toženci pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da sodbo razveljavi in zahtevek zavrne. Najprej sodišču očitajo, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti glede višine, in je v posledici ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izvedensko mnenje je bilo nejasno in nepopolno ter v nasprotju z raziskanimi okoliščinami v zadevi, zato bi sodišče moralo imenovati novega izvedenca. Očitno je bilo deficitarno znanje izvedenca s področja poznavanja postopka odobravanja kreditov in sploh specialnih predpisov bančnega sektorja. Postavljeni izvedenec sicer sploh ni ugotavljal premoženjske koristi, ki jo je tožeča stranka pridobila z odkupom terjatve in konverzijo terjatve v poslovni delež. Sodišče tudi ni razmejilo škode, ki naj bi jo tožeči stranki povzročili toženci od škode, ki je nastala z nadaljnjim nepravilnim ravnanjem nove uprave. S tem v zvezi bi moralo izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem članov nove uprave. Napačno je bil ugotovljen konflikt interesov, saj brat prve toženke v A. d.d. nikoli opravljal kakšne poslovodne in tudi ne nadzorne funkcije. Sodišče ni razmejilo med poslovodsko funkcijo in lastništvom in se do teh navedb niti ni opredelilo. Tožena stranka nasprotuje dokazni oceni sodišča in predstavlja svojo dokazno oceno. Ker je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je brat prvotoženke sodeloval pri primopredaji poslov družbe B. d.o.o. stečajnemu upravitelju, bi v okviru materialnega procesnega vodstva moralo spodbuditi tožečo stranko, da predlaga ustrezne dokaze glede tega in s tem omogoči izvedbo dokaznega postopka. Ne glede na to, pa je stališče sodišča, da navzočnost brata prvotoženke pri primopredaji poslov družbe B. d.o.o. stečajnemu upravitelju dokazuje njegovo vključenost v poslovanje A. d.o.o. povsem nerazumno. Uprava banke je glede konflikta interesov delovala skladno s (takrat veljavnim) Zakonom o bankah (v nadaljevanju Zban-1). A. d.d. niti ni bila oseba v posebnem razmerju z banko (164. člen Zban-1). Brat se po tem zakonu ne šteje kot ožji družinski član. Uprava se je pri odločanju naslonila na mnenje skrbnika in Odbora KNKB, ki predstavljata zadostni nabor informacij za sprejemanje odločitev. Uprava zato ni dolžna še dodatno proučevati komitenta. Zaključek sodišča, da bi uprava pri odločanju morala upoštevati tudi čas zapadlosti kredita je materialnopravno zmoten in zanj ni nobene pravne podlage (niti v mnenju izvedenca). Poleg tega so bili člani Uprave na mnenje Odbora KNKB vezani in se ne spomnijo primera, da bi uprava odločila drugače. Odločanje o podelitvi kredita je tipični primer podjetniške odločitve, ki je v predmetni zadevi temeljila na primernih informacijah. Podatek Sektorja za analize, da naj kreditojemalec pri enakem obsegu in uspešnosti poslovanja ne bi bil dodatno kreditno sposoben, je zgolj statistični podatek na osnovi preteklega poslovanja, pri določitvi pa je šlo za projekcijo prihodnjega poslovanja. Dinamična ocena kreditojemalca (zlasti ob upoštevanju finančne naložbe v S. d.o.o.) je zato predstavljala pomemben del bonitetene ocene kreditojemalca. Prognoza se nato primerja s poslovanjem v tekočem letu, iz katerega pa je izhajalo, da je A. d.d. v letu 2010 znižala finančne obveznosti iz 139,4 mio EUR na 130,7 mio EUR, prihodki od prodaje so se povečali za 8,3 %, denarni tok poslovanja pa iz 9,3 mio EUR na 14 mio EUR. Pri tem je očitno ostalo nerazčiščeno dejansko stanje glede širše dejanske situacije v bančnem sistemu v tem obdobju, ko je bilo kratkoročno kreditiranje prepoznano kot sistemski problem v bančnem prostoru (ko so banke podeljevale kratkoročne posojila in jih nato podaljševale), zato je bila v tistem obdobju pogosta ugotovitev bonitetnih služb, da je treba zamenjati kratkoročne vire financiranja z dolgoročnimi in da „podjetje pri obstoječem obsegu poslovanja ni dodatno kreditno sposobno. Poleg tega dovoljena izpostavljenost komitenta nikoli ni bila presežena. Samo v tem primeru pa bi lahko govorili protipravnost ravnanja tožencev. Ob upoštevanju, da je bil komitent razvrščen v bonitetni razred A, da je odbor KNBK dal pozitivno mnenje, je uprava z ustrezno profesionalno skrbnostjo sledila temu mnenju. Če bi bilo poslovanje komitenta resnično tako riskantno, ga sektor za analize ne bi uvrstil v bonitetni razred A. Za slednjega pa je bilo zavarovanje z bianco menicami ustrezno in v tistem obdobju običajna oblika zavarovanja. Uprava bi morala imeti nadnaravne sposobnosti, da bi ob uspešnem poslovanju komitenta predvidela posledice, do katerih je prišlo zaradi sprememb v makroekonomski politiki. Kasneje pa se je tako ali tako izkazalo, da so se finančni upniki v celoti poplačali z odprodajo premoženja družbe A. d.d.. Obresti so se plačevale mesečno vse do aneksa št. 8 z dne 22.4.2013 (ki pa ga je sklenila že nova uprava). Podaljšanje roka plačila (za katerega so se odločili toženci) je bila ena od predvidenih aktivnosti in vrst restrukturiranja, ki je bila v tistem obdobju običajna. Izvedenec je boniteto sicer lahko postavil pod vprašaj ob ex post opravljeni analizi, toženci pa v spornem obdobju s številnimi od v mnenju uporabljenih podatkov niso razpolagali. Sodišče je v točkah 92. do 98. sodbe zgolj prepisovalo izvedensko mnenje, zato tožencem ni jasno, kakšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno. Izvedenec je k presoji finančnega položaja skupine A pristopil zelo poenostavljeno, saj je v celoti spregledal dinamični vidiki poslovanja, ki predstavlja bistveni vidik bonitetne ocene podjetja. Prav tako izvedenec ni upošteval denarnega toka, ki je bil na razpolago za odplačevanje posojil, davkov in obresti, sicer bi ugotovil, da se je EBITDA povečal z 9,3 mio EUR na 14 mio EUR, prav tako se je izboljšalo razmerje med zadolženostjo in EBITDA, podan je bil trend zmanjševanja finančnih obveznosti. A. d.d. je bila še v letu 2010 sposobna financirati svoje kupce v višini 38 mio EUR, imela je zaloge v višini 42 mio EUR (izvedenec ni ugotovil, da bi šlo za neizterljive terjatve in nekurantne zaloge). Glede vzročne zveze je bilo ključno, da sodišče ugotovi časovni trenutek, v katerem naj bi bila storjena kršitev. Dejstvo je namreč, da je bil sporni kredit kreditojemalcu večkrat podaljšan. Sodišče bi moralo razmejiti med škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi ravnanja tožencev in škodo, ki je nastala zaradi ravnanja naslednjih uprav. Škoda je nastala tudi zaradi sklenitve Pogodbe o odplačnem prenosu terjatev z dne 10.9.2014. Uprava bi morala pred prenosom terjatve unovčiti vsa akcesorna zavarovanja. Pri tem je bila po ZUKSB predpisana natančna metodologija prenosa posamične terjatve na DUTB, katere uporabe pa ni mogoče preveriti (kar je tudi ugotovitev Računskega sodišča). Sodišče bi zato moralo zaslišati s strani tožencev predlagane priče ter se tako prepričati, zakaj nova uprava ni takoj začela z izterjavo terjatev ali vsaj z unovčenjem akcesornih zavarovanj. Pravilnost pri prenosu uporabljene metodologije pa bi sodišče lahko ugotovilo že z vpogledom v Revizijsko poročilo Računskega sodišča. Toženci nasprotujejo tudi ugotovitvi višine škode. Ta se nikoli ni zares dokazovala, saj je izvedenec izpovedal, da na osnovi manjkajočih podatkov, ki jih sam ne poseduje, ne more zatrjevati, da je tožeča stranka dobila karkoli dobila iz zavarovane terjatve. Zato tožene stranke sploh ne vedo, ali so bila plačila res upoštevana pri končnem izračunu. Pri presoji ex ante bi sodišče moralo upoštevati, da Banka Slovenije nikoli ni preprečila podeljevanja ali podaljševanja kreditov družbi A. d.d. zaradi konflikta interesov, da se je do odhoda tožencev iz banke (6.9.2013) vrednost neto terjatve do A. d.d. zmanjšala na 97,1 % nominalne vrednosti, bonitetna ocena pa je bila takrat še vedno B, da je oslabitve v relevantnem obdobju diktirala Banka Slovenije. Zato bi škodo lahko predstavljalo kvečjemu zmanjšanje neto vrednosti kredita na 97,1 % nominalne vrednosti. Dokazno breme glede višine škode je sicer na tožeči stranki. Zato so napačni razlogi sodišča, da bi tožena stranka morala izkazati, koliko so bila vredna zavarovanja. Kako naj bi toženci poznali razpolaganja ter upravljanja tožeče stranke v zvezi s sporno terjatvijo, sodišče ne pojasni. Tudi to pa bi se dalo ugotoviti, če bi sodišče pridobilo nerazkrito Revizijsko poročilo Računskega sodišča glede pravilnosti in smotrnosti poslovanja DUTB, iz katerega bi izhajalo, koliko premoženjskih koristi iz unovčenja zavarovanj in konverzije v poslovni delež je pridobila tožeča stranka. Materialnopravno napačna pa je odločitev glede konverzije terjatve v kapitalski delež družbe A. d.d.. Glede tega tožena stranka vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah. Opredelitev vsake priče, ki izpoveduje nasprotno stališčem sodišča, za nerazumno, tožencev ne preseneča, saj med postopkom niso imeli občutka, da jim sodi nepristransko sodišče.

4V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da toženci v pritožbi uveljavljajo vrsto dejanskih okoliščin, ki so jih začeli uveljavljati šele po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo, nekatere pa celo prvič šele v pritožbi². Sklicevanje na pravilo podjetniške presoje je v tej zadevi neutemeljeno, saj ga izključuje konflikt interesov, pri čemer toženci soglasja nadzornega sveta niso imeli.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva v zadevi ugotovilo pravilno in popolno, svoje zaključke je prepričljivo in logično obrazložilo, na ugotovljena dejstva je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni zagrešilo niti očitanih bistvenih kršitev postopka niti kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7Odškodninski zahtevek temelji na določbi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Toženci so bili namreč v spornem obdobju člani uprave H. d.d. (v nadaljevanju Uprava) in sicer prva in druga toženka v času od 25.5.2005 do 21.9.2012, tretji toženec pa v času od 19.7.2006 do 6.9.2013. Dne 23.6.2010 je Uprava sprejela sklep, na podlagi katerega je bil v naslednjih dneh družbi A. d.d. odobren in izplačan kredit v višini 3.500.000 EUR, namenjen za obratna sredstva. Kreditojemalec se je kredit zavezal vrniti v enkratnem znesku 4.1.2011, dogovorjena je bila letna nominalna obrestna mera 5,5 % (obresti se plačujejo mesečno), v zavarovanje svoje obveznosti je kreditojemalec izstavil tri bianco lastne menice, hkrati pa je bilo dogovorjeno, da lahko banka za poplačilo obveznosti uporabi vsa sredstva kreditojemalca, ki jih ima pri njej. Kredit ob izteku ni bil vrnjen, ampak je bil z aneksi še večkrat podaljšan, zadnji aneks je bil z Upravo v sestavi tožencev sklenjen za čas do 1.10.2012. Nato so bili sklenjeni še trije aneksi z novo Upravo³, zadnji za čas do 17.6.2013. Šele z zadnjim aneksom je bil kredit dodatno zavarovan z zastavno pravico na poslovnem deležu kreditojemalca v družbi S. d.o.o.⁴, vendar šele na četrtem mestu. Po izteku kreditne pogodbe 17.6.2013 je ostala glavnica kredita v celoti neodplačana .H. se je v nadaljevanju delno poplačala v okviru cesijske pogodbe z dne 10.9.2014, s katero je na DUTB prenesla večje število svojih "slabih" terjatev, med njimi tudi sporno za znesek 718.499,47 EUR (20,51 % nominalne vrednosti terjatve). Preostanek v višini 2.782.254 EUR je po trditvah tožeče stranke do danes ostal nepoplačan⁵.

8Pri odškodninskem zahtevku po 263. členu ZGD-1 pa je treba ravnanje povzročiteljev škode presojati "ex ante", z vidika informacij, ki so jih imeli ali bi jih lahko toženci imeli ob sprejemanju odločitev. Prav to je sodišče prve stopnje tudi presojalo in z zaključkom, da takega kredita glede na vse okoliščine zadeve in glede na informacije, s katerimi je razpolagala v času odobritve kredita, Uprava ne bi smela odobriti, se pritožbeno sodišče strinja. V zvezi s tem so pomembna naslednja dejstva: H. d.d. je bila predhodno nasproti A. d.d. izpostavljena za 19,1 Mio EUR. Ti krediti so bili v pretežni meri nezavarovani in nepoplačani (večji del teh kreditov je bilo nato prav tako predmet zgoraj omenjene cesijske pogodbe). A. d.d. je bila sicer uvrščena v bonitetno skupino a, vendar z vrsto konkretnih opomb. Strokovna služba (Sektor za analize) je v zvezi s tem v svoji oceni z dne 10.6.2010 opozorila, da "komitent pri enakem obsegu in uspešnosti poslovanja ni dodatno kreditno sposoben. Šlo je z kratkoročni kredit za dobo pet mesecev. Kredit je bil zavarovan z lastnimi bianco menicami (dejansko je torej šlo samo za zadolžnice) in s sredstvi na računih kreditojemalca. V predlogu za podaljšanje kratkoročnega kredita z dne 1.12.2010 je bila ugotovljena skupna izpostavljenost že 25,1 Mio EUR, v prvi polovici leta je prišlo do dodatnega zmanjšanja prihodkov kreditojemalca, v ocenjevalni lestvici je bil podana najvišja ocena za rednost poravnanja zapadlih obveznosti (obresti), najnižja ocena pa za zmožnost zagotovitve zadostnega denarnega toka za odplačilo dolga. Ob tem iz izvedenskega mnenja izhaja, da je A. d.d. v letu 2009 prikazovala dobiček v višini 16 Mio EUR, ki pa je nastal zaradi prevrednotenja nepremičnin v višini 30 Mio EUR. Družba je osnovno dejavnost opravljala z realizacijo med 4 in 10 Mio letno. Po mnenju izvedenca je družba v tem obdobju sicer bila sposobna poravnavati zapadle obresti, ni pa bila sposobna odplačati glavnice. Bistveno je, da družba v denarnem toku ni imela pokritja za odplačevanje dodatnih posojil. V naslednjih letih (ob odločanju o podaljševanju kredita) je bil v letu 2010 prikazan dobiček 3 Mio EUR (na račun 6 Mio prihodkov od finančnih deležev), v letu 2011 manjši dobiček, v letu 2112 pa nato velika izguba v višini 33 Mio EUR. Gornje ugotovitve temeljijo na objektivnih podatkih iz listin v spisu in različnih poročil A. d.d. Tožena stranka v tej zvezi ne podaja nobenih konkretnih pripomb, gre za vsebino, za katero je izvedenec finančno ekonomske stroke nedvomno ustrezen izvedenec. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno opralo na izvedensko mnenje. Navsezadnje pa v tem delu mnenje potrjuje tudi izpoved nekaterih prič (Č. Č.) in podatki Načrta finančnega prestrukturiranja A. d.d. ter tudi potek dogodkov.

9V postopku ni sporno, da je bil v času odločanja edini delničar A. d.d. družba B d.o.o., kjer so bili družbeniki z največjim poslovnim deležem (skupaj 38,9 %) družbe D. o.o., E. d.o.o. in F. d.o.o. in da je bil 100 % družbenik teh treh družb G. G., brat prve toženke. Prav tako ni sporno, da je bilo to dejstvo znano vse tožencem. Po 38. a členu ZGD-1 obstaja nasprotje interesov člana organa upravljanja, kadar je nepristransko in objektivno opravljanje nalog ali odločanje v okviru izvajanja funkcije ogroženo zaradi vključevanja osebnega ekonomskega interesa, interesa družinskih članov ali zaradi posebne naklonjenosti ali kakršnih koli drugih interesov povezanih z drugo fizično ali pravno osebo. Po 270. a členu je za posle, določene v prvem odstavku 281.b člena tega zakona⁶, ki jih družba opravi s člani uprave ali njihovimi družinskimi člani, potrebno soglasje nadzornega sveta. Med družinske člane, za katere se domneva, da bodo vplivali na člana uprave pri poslih z družbo ali da bo ta lahko vplival nanje, spada tudi brat. Po mnenju pritožbenega sodišča gre za izpodbojno domnevo, zato se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali so toženci izkazali, da takega vpliva ni bilo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v tem niso uspeli. V zvezi s tem se je sodišče opredelilo namreč do vseh zaslišanih prič in do ostalih okoliščin, tudi glede razmejitve med lastništvom in upravljanjem (družba . je imela le nekaj družbenikov, zato položaj ni enak kot pri finančnih skladih; ker je imel brat prve toženke kvalificirano večino, ni verjetno, da naj edino on od petih družbenikov ne bi imel managerske vloge v B. d.o.o., stečajnemu upravitelju družbe B. d.o.o. je posle predajal tudi brat prve toženke⁷, del spornega kredita je bil še istega dne prenakazan na družbo B. d.o.o., čeprav je imela z njo H. d.d. tudi neposreden kreditni odnos, upoštevati je treba tudi zapletena notranja razmerja med udeleženci, ki ne potekajo na formalen način). Obrazloženih razlogov sodišča prve stopnje z vztrajanjem v pritožbi, da je šlo samo za finančno naložbo, toženci ne morejo izpodbiti. Zaključek, da je obstajalo nasprotje interesov, je zato pravilen. Pritožniki ne morejo uspeti niti s sklicevanjem na 164. člen v zvezi s 166. in 167. členom takrat veljavnega ZBan-1, saj so ti členi urejali največjo možno izpostavljenost banke proti posameznim osebam v posebnem razmerju z banko. Ne gre torej za specialno določbo v razmerju do 270. a člena ZGD-1, ki ureja vprašanje obvladovanja konflikta interesov. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženci za sklenitev spornega posla niso imeli soglasja nadzornega sveta v smislu 270. a člena ZGD-1, temu zaključku pa pritožniki niti obrazloženo ne nasprotujejo⁸, je že iz tega razloga podana predpostavka nedopustnosti ravnanja članov Uprave.

10Predpostavka odškodninske odgovornosti je sicer kršitev skrbnosti, kakršna se zahteva od člana uprave banke. Da so ravnali skrbno, je dokazno breme tožencev. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložene razloge sodišča prve stopnje, da toženci svojemu dokaznemu bremenu niso zadostili. Kreditojemalec v času odločanja o kreditu ni imel pokritja dobička v denarnem toku⁹, imel je neugodno razmerje med kratkoročnimi obveznostmi in terjatvami, po mnenju strokovne službe banke kreditojemalec ni imel več dodatne kreditne sposobnosti ob enakem obsegu in uspešnosti poslovanja. Našteta dejstva so od tožencev zahtevala posebno previdnost pri odobritvi kredita, oziroma vsaj ustreznejše zavarovanje¹⁰. Zavarovanje z bianco menicami in s sredstvi na bančnih računih za družbo, ki nima zadostnega denarnega toka, ni ustrezno zavarovanje. Nobena od okoliščin, na katere se sklicujejo pritožniki (glede možnosti A. d.o.o.. za poslovanje v prihodnosti), ni take narave, da bi pri povprečno skrbnem bankirju omogočala sklepanje, da je zelo verjetno, da bo A.d.o.o. ob izteku kreditnega obdobja že čez pet mesecev vrnila celoten znesek kredita¹¹. Podobno velja tudi za vsa podaljševanja roka plačila, ki pa poleg tega pomenijo, da je bil dejansko dan dolgoročni kredit, za katerega bi bilo treba v vsakem primeru zagotoviti ustreznejše oblike zavarovanja. V zvezi s tem ni razumljiv pritožbeni ugovor, da naj bi bil napačen zaključek sodišča, da bi Uprava morala upoštevati tudi čas zapadlosti kredita. Odobritev kredita je smiselna in utemeljena le, če je realno pričakovati, da bo celotna terjatev ob izteku kreditnega obdobja plačana.

11Drži sicer, da se Uprava mora zanesti na svoje strokovne službe. Vendar bi predlogom služb brez zadržkov lahko sledila kvečjemu v primeru, da iz njihovih poročil ne izhajajo nobena opozorila. V predmetni zadevi je strokovna služba opozarjala na kreditno nesposobnost kreditojemalca pod predpostavko enakega obsega in uspešnosti poslovanja, zato bi Uprava morala pred odločitvijo po potrebi pridobiti dodatne informacije, predvsem pa razpravljati o razlogih za in proti dodelitvi kredita in o tem, kakšno tveganje predstavlja odobritev dodatnega kredita A. d.d. ter kako kredit ustrezno zavarovati. Naloga Uprave namreč ne more biti zgolj potrjevanje predlogov kreditnega odbora, saj njena odločitev terja samostojno in skrbno presojo, ali je glede na podane okoliščine odobritev kredita oziroma njegovo podaljšanje ustrezna odločitev ali ne, ter ali je dano zavarovanje ustrezno ali ne. Toženci kakšnega ravnanja v opisani smeri niso niti zatrjevali. Če bi držala razlaga, da je Uprava na predlog kreditnega odbora vezana, ni jasno, čemu je bila sploh določena njena pristojnost za odločanje o spornem kreditu. Pri tem ni nepomembno, da postopek niti formalno ni bil pravilen, saj bi zaradi konflikta interesov k poslu moral dati soglasje nadzorni svet. Tudi če bi to zanemarili, pa za izkazano skrbnost ravnanja ne zadošča formalna pravilnost, ampak se skrbnost presoja tudi z vsebinskega vidika. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na ravnanje Banke Slovenije. Kot rečeno, Uprava odloča samostojno, poleg tega pa bi celo v primeru, da bi Banka Slovenije dejansko prispevala k nastanku škode, v razmerju do tožeče stranke šlo za solidarno odgovorne povzročitelje škode. Dejstvo, da naj bi bilo kratkoročno kreditiranje prepoznano kot sistemski problem v bančnem sistemu v spornem obdobju, na gornje zaključke ne vpliva. Predmet odločanja v tej zadevi je konkretno ravnanje konkretne uprave in njegova skladnost z zahtevami za ravnanje bančnih strokovnjakov. Glede na vse zgoraj povedano je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se toženci ne morejo sklicevati na pravilo podjetniške presoje, ker je šlo za odločitev v konfliktu interesov, odločitev pa tudi ni bila v dobro družbe, saj ni temeljila na celoviti presoji zmožnosti izpolnitve obveznosti in kvalitete zavarovanja. Enako velja tudi za odločitve o sklenitvi aneksov, s katerimi se je rok odplačila odlagal, stanje kreditojemalca pa se v tem času dejansko ni izboljševalo.

12Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je podana predpostavka vzročne zveze, oziroma, da sklenitev treh aneksov, s katerimi je nova uprava podaljšala rok odplačila, ni prekinila vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem (odobritvijo kredita) in nastalo škodo. Če bi toženci želeli izkazati, da je bila vzročna zveza prekinjena, bi morali postaviti trditve¹², da je kreditojemalec ob izteku zadnjega aneksa, ki ga je odobrila Uprava v njihovi sestavi, imel sredstva za vračilo kredita, teh sredstev pa nato ob prenehanju kreditne pogodbe ni bilo več, oziroma, da je šele po tem, ko niso bili več člani Uprave, nastala možnost ustreznejšega zavarovanja, ki pa je nova Uprava ni izkoristila. Takih navedb pa niso podali. Zato sodišče tudi ni kršilo postopka, ker ni zaslišalo članov nove Uprave.

13V zvezi z višino škode so toženci podali tri ugovore: da ni znano, ali je tožeča stranka prejela še kakšna poplačila, da je bila terjatev prodana pod ceno in da je bila terjatev poplačana s konverzijo v poslovni delež A. d.d. Glede konverzije je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je treba ločiti med dvema vlogama tožeče stranke: kot pravne naslednice H. d.d. in kot kupca terjatve¹³. Škoda, ki jo je zaradi ravnanja tožencev utrpela H. d.d., se je ustalila na dan prodaje terjatve, to je 10.9.2014. Na ta dan je imela H. d.d. odškodninsko terjatev do tožencev na podlagi 263. člena ZGD-1. K DUTB se je pripojila H. d.d. z vsemi terjatvami in obveznostmi, med ostalim tudi z odškodninsko terjatvijo do tožencev. Kaj je s terjatvijo iz naslova sporne kreditne pogodbe po njenem prenosu nanj počel kupec, za ta postopek zato ni odločilno. Cesijska pogodba je bila v celoti realizirana in medsebojne obveznosti pogodbenih strank iz te pogodbe so z izpolnitvijo prenehale. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je naknadno prišlo do pripojitve prodajalca h kupcu.

14Tožeča stranka je višino škode izračunala ob upoštevanju višine preostanka terjatve. Trdila je, da drugih plačil ni prejela. Ker negativnih dejstev ni mogoče dokazovati in ker so relevantna samo tista plačila, ki jih je prejela še H. d.d. pred prodajo terjatve, toženci pa niso podali nobenih navedb, na podlagi katerih bi bil utemeljen dvom v trditve tožeče stranke in v višino terjatve, kakršna je bila ugotovljena v cesijski pogodbi, je zaključek sodišča prve stopnje na podlagi vsega prej povedanega, da je škoda znašala 2.782.254 EUR, pravilen.

15Odločilno je lahko le vprašanje, ali bi H. d.d. za svojo terjatev do A. d.d. lahko iztržila več. Drži sicer pritožbena navedba, da za določitev cene ni bila uporabljena metoda, kakršna je predvidena v drugem odstavku 16. člena Uredbe o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank¹⁴ (v nadaljevanju Uredba), vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je bila terjatev prodana pod ceno. Zato sodišče ni kršilo postopka, ker ni izvajalo dokazov v zvezi s trditvami o netransparentnosti metode. Da bi ugotovilo tržno vrednost terjatve, je imenovalo izvedenca z nalogo, da ugotovi, ali je bila cena terjatve ustrezna. Vse tvegane postavke¹⁵ H. d.d. so se prodajale paketno z namenom zagotoviti stabilnost banke kot ukrep iz 1. točke drugega odstavka 2. člena Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju ZUKSB). Šlo je torej za nujen ukrep, ki ga je omogočil ZUKSB in do njega ne bi prišlo, če H. d.d. sredstev ne bi potrebovala za zagotovitev kapitalske stabilnosti¹⁶. Izvedenec je ugotovil da je bila povprečna izterljivost vseh terjatev H. d.d. do A. d.d. skupaj v času sklenitve cesijske pogodbe 24,1 % njihove nominalne vrednosti. Cena v višini 21,5 % je bila zato primerna. Dokazno breme za trditve, da ni bila, je na tožencih. Ti pa razen očitkov v zvezi z uporabljeno metodologijo niso podali nobene obrazložene navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotavljati, da bi H. d.d. v tistem trenutku in v tistih okoliščinah sporno terjatev lahko prodala za višjo ceno.

16Precejšen del očitkov tožencev se nanaša na izvedensko mnenje, vendar ti očitki ostajajo na ravni pavšalnega nestrinjanja. Izvedenec je svoje mnenje podal jasno in konsistentno, nobeno odločilno vprašanje ni ostalo neodgovorjeno. Del vprašanj, na katere je odgovarjal, niti ni v njegovi pristojnosti, ampak gre za pravna vprašanja in napolnitev standardov ravnanja, kar je predmet odločanja sodišča (konflikt interesov, skrbnost, vzročna zveza). Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morebitna premoženjska korist, ki jo je imel kupec terjatve iz kreditne pogodbe, za odločanje o škodi, ki je banki nastala z ravnanjem njene Uprave, ni relevantna in zato njeno ugotavljanje ni bilo potrebno. Kateri so tisti bančni predpisi, na podlagi katerih bi bilo odobritev kredita brez ustreznega zavarovanja v zgoraj opisanih okoliščinah lahko šteti za skrbno ravnanje, in ki jih izvedenec ni upošteval, pritožniki ne povedo. Izvedenec je dinamični vidik upošteval in se je do njega opredelil (sodišče je njegovo mnenje povzelo v 92. točki izpodbijane sodbe). Ker zgolj nestrinjanje z mnenjem ni utemeljen razlog za imenovanje novega izvedenca, sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker ni imenovalo novega izvedenca.

17Na podlagi vsega zgoraj povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

18Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

¹ Tožeča stranka v tej pravdi nastopa kot pravni naslednik H., saj ji je bila slednja pripojena. S pogodbo o pripojitvi z dne 28.10.2022 pa je bila DUTB d.d. pripojena Slovenskemu državnemu holdingu d.d..
² Tožeča stranka to izrecno navede le glede sklicevanja na določbo petega odstavka 92. člena ZFPPIPP in navzočnosti I.i. pri predaji poslov družbe H. d.o.o. stečajnemu upravitelju in glede tega, da naj bi se ob prodaji terjatve že vedelo za pripojitev h. tožeči stranki.
³ V kateri je še vedno bil tretji toženec.
⁴ Šlo je za zavarovanje na podlagi Generalne pogodbe o finančnem prestrukturiranju skupine A. z bankami, sklenjene 14.8.2013. Skupina A. namreč ni imela obveznosti samo do H. (v višini 23.261.428 EUR, temveč tudi do drugih bank, od tega terjatve v višini 17.950,00 EUR, ki so bile zavarovane z zastavno pravico na poslovnem deležu S. z boljšim vrstnim redom, in pretežno starejše terjatve v skupni višini nad 60 Mio EUR, ki so bile predmet generalne pogodbe.
⁵ Glede sporne višine v nadaljevanju te obrazložitve.
⁶ Gre za odplačne ali neodplačne posle s povezanimi strankami, kamor sodi tudi sporna odobritev kratkoročnega kredita
⁷ V zvezi s tem niso razumljivi očitki v pritožbi, da bi „,moral slediti dokazni postopek“, saj je sodišče v poročilo stečajnega upravitelja vpogledalo, drugi dokazi v zvezi s tem pa niso bili predlagani. Čeprav se je tožeča stranka na predajo poslov stečajnemu upravitelju B. d.o.o. sklicevala že v prvi pripravljalni vlogi, toženci o tem niso podali nobenih obrazloženih navedb. Da bi sodišče moralo pozivati stranke, da ugovarjajo posameznim dokazom, presega zahteve materialnega procesnega vodstva.
⁸ Trdijo le (kot je bilo zgoraj pojasnjeno, neutemeljeno), da soglasje ni bilo potrebno
⁹ Izvedenec je v zvezi s tem odgovoril na vse pripombe tožencev, konkretnih vprašanj v zvezi z EBITDA pa mu niso postavili, zato so s takimi pripombami šele v pritožbi prepozni.
¹⁰ Če bi kredit zavarovali z zastavno pravico na poslovnem deležu kreditojemalca v S. d.o.o., bi glede na podatke iz sodnega registra dosegli zavarovanje na tretjem mestu in s tem bistveno boljše možnosti poplačila. Iz priloženega izpiska iz sodnega registra za S. d.o.o., ki je bil v izključni lasti kreditojemalca, namreč izhaja, da je bila v času odločanja o odobritvi spornega kredita vpisana zastavna pravica NLB d.d. na poslovnem deležu A. v višini glavnice 8 Mio EUR in 5.590.000 EUR.
¹¹ Pri tem kakšne nadnaravne sposobnosti, kot to namigujejo pritožniki, niso potrebne.
¹² Glede na informacije, s katerimi toženci lahko razpolagajo, bi seveda zadoščalo že, da bi navedli dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi kreditojemalec kredit lahko odplačal. V tem primeru bi sodišče o tem moralo izvajati dokazni postopek.
¹³ Da naj bi DUTB že ob nakupu terjatve vedela, da si bo pripojila H., je nedopustna pritožbena novota, na katero pritožbeno sodišče ne more odgovarjati.
¹⁴ Banka oceni realno dolgoročno ekonomsko vrednost sredstev v skladu s to uredbo, oceno pa potrdi pooblaščeni neodvisni revizor. Ocena sredstev se izvede po stanju na dan prenosa na DUTB.
¹⁵ Po 1. točki drugega odstavka 16. člena Uredbe so tvegane postavke terjatve in potencialne terjatve banke do neplačnikov, če vrednosti vseh glavnice in natečenih obresti do posameznega neplačnika na dan vrednotenja presega znesek 500.000 eurov. Vrednost terjatev do A. je skušaj znašala 23.262.474 eurov, od tega je bilo nezavarovanih za 17.650.674 eurov.
¹⁶ Kasneje se je sicer izkazalo, da tudi ta sredstva niso zadostovala in je prišlo do pripojitve k DUTB.