VSK Sklep Cpg 51/2023

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.350,83 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom z dne 29.12.2022 je Okrožno sodišče v Novi Gorici odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tej zadevi, razveljavilo opravljena dejanja in zavrglo tožbo. S sklepom z dne 26.1.2023 pa je odločilo še o stroških postopka, ki jih je v višini 2.373,14 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki.

2Zoper oba sklepa se tožeča stranka pritožuje.

3V pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe sodišču očita absolutne bistvene kršitve Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)¹. V nadaljevanju povzema svoje navedbe iz tožbe in za vsako vrsto škode opisuje škodno ravnanje. Pri škodi zaradi prepovedi podaje blaga v višini 153.683,90 EUR je škodno dejanje prepoved prodaje. Če bi se ta škoda uveljavljala v Italiji, bi lahko tožena stranka uspešno podala ugovor litispendence, ker se v Sloveniji vodi spor o plačilu tega blaga. Pri tem se sklicuje na pravila o litispendenci iz Uredbe 1215/2012, po katerih bi moralo italijansko sodišče prekiniti pravdo in bi tožeča stranka ostala brez pravnega varstva. Sklicuje se še na to, da posebna pristojnost iz Oddelka 2 Uredbe izključuje dogovorjeno pristojnost. Sodišče se o tem ugovoru sploh ne izjasni, čeprav ga je tožeča stranka posredovala v zadnji vlogi. Pri odškodnini iz naslova odrivanja in odtujevanja trgov je očitek toženi stranki, da je to počela po letu 2012, ko torej Pogodba ni več veljala. S tem pa je prenehala veljati tudi klavzula pristojnosti sodišča v Milanu. Zahtevek temelji na splošni prepovedi škodljivega ravnanja in predstavlja torej samostojno podlago za odškodnino, čeprav drži, da je tožeča stranka omenjala tudi Pogodbo. Navedbe tožeče stranke, da so bila določena dejanja izvršena še v času veljavnosti Pogodbe, je treba razumeti v širšem kontekstu in ne pomenijo, da se je tožeča stranka odrekla trditvam o izven-pogodbenem razmerju. Tožeča stranka je uveljavljala tudi odškodnino zaradi zavajanja, da bo sklenjena nova pogodba (culpa in contrahendo). Gre za očitek, ki izvira iz časa po 2012. Tudi pri zatrjevanju škode iz tega naslova se tožeča stranka ni opirala na Pogodbo. Gre za nepogodbeno odškodninsko odgovornost. Ugotovitev sodišča, da tožeča stranka vtožuje škodo zaradi razdrtja pogodbe, je zmotna, saj uveljavlja škodo zaradi prepovedi prodaje blaga, culpe in contrahendo ter izrivanja iz jugoslovanskega trga. Nikoli pa ni očitala kršitve Pogodbe iz leta 2003. 24. člen Distribucijske pogodbe je omenjala zgolj kot potencialno merilo za določitev potencialne odškodnine. Iz prikaza izgubljenega dobička ne izhaja sklicevanje na 6 % promet oziroma celo na 24. člen Pogodbe. Iz navedbe tožeče stranke glede izgubljenega dobička na makedonskem, srbskem in črnogorskem trgu izhaja očitek nelojalne konkurence. Sodišče navedbe v tožbi povzema izven konteksta. Zaradi zavajanja tožene stranke se tožeča stranka ni mogla reorganizirati in najti novih poslovnih partnerjev. Samo dodala je, da ji ni bila plačana nobena odškodnina za izgubljene trge. Napačen je očitek, da tožeča stranka ni specificirala, kolikšen del škode se nanaša na poslovno in kolikšen na neposlovno odgovornost, saj so zneski jasno navedeni. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje povezanost med zahtevkoma po tožbi in po nasprotni tožbi. Vztraja, da sta obe zadevi povezani, predvsem zahtevek zaradi prepovedi prodaje. V zvezi s tem se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožeče stranke. Sodišče niti ni povzelo glavnih navedb tožeče stranke, s katerimi je ta utemeljevala civilni delikt. Tudi v primeru, da se bo izkazalo, da navedbe utemeljujejo tako pogodbeno kot nepogodbeno odškodninsko odgovornost, se bo moralo izreči za pristojno.

4V pritožbi zoper sklep z dne 23.1.2023 se sklicuje na pritožbo zoper prvi sklep, dodatno pa meni, da je odločitev nerazumljiva in da je sodišče napačno priznalo nagrado za odgovor na tožbo, ki je bil vložen v letu 2016 in zahtevek iz naslova povrnitve stroškov že zastaral.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Tožeča stranka je predmetno tožbo vložila kot nasprotno tožbo (v tožbi je tožena stranka uveljavljala plačilo 299.436,52 EUR iz naslova kupnine za svoje izdelke). Tožeča stranka je bila ekskluzivni pogodbeni zastopnik (distributer) tožene stranke za območje bivše Jugoslavije na podlagi distribucijske pogodbe, sklenjene septembra 2003 (v nadaljevanju Pogodba). Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas s šestmesečnim odpovednim rokom. Za spore iz Pogodbe je bila dogovorjena pristojnost italijanskega sodišča. Pogodba je prenehala 31.12.2012, ko jo je tožena stranka odpovedala. Stranki sta dejansko sodelovali do konca avgusta 2015². Tožeča stranka je v svoji tožbi prvenstveno navajala, da je tožena stranka kršila Pogodbo, zaradi česar ji je nastala škoda (v navedbah je govorila o o izgubi trgov, stroških zaposlenih, vlaganjih v reklamo, izgubi dobička in odkupu zalog). Poleg tega pa je smiselno govorila tudi o tem, da se je tožena stranka nepošteno pogajala o sklenitvi nove pogodbe. Ne glede na številne opisane podlage je postavila zahtevek samo iz naslova izgube dobička, ki ga je izračunala za obdobje pet let, kolikor bi po njenem mnenju potrebovala, da bi dosegla obseg poslovanja, kakršnega je imela pred kršitvijo Pogodbe s strani tožene stranke.

7V predmetni zadevi je bilo o ugovoru mednarodne pristojnosti že enkrat odločeno. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na dogovor o pristojnosti v Pogodbi. Sodišče je ugovoru ugodilo in zavrglo tožbo³. Ustavno sodišče je razveljavilo vse dotlej sprejete odločbe, ker je ugotovilo kršitev pravice tožeče stranke do izjave in s tem do poštnega sojenja. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje kršitev odpravilo in tožeči stranki dalo možnost, da se opredeli do ugovora pristojnosti slovenskega sodišča. V odgovoru na ta poziv je tožeča stranka navedla podlage, zaradi katerih meni, da je ugovor tožene stranke neutemeljen. Prva je, da gre pri predmetni tožbi za nasprotno tožbo in da se je tožena stranka z vložitvijo tožbe pri slovenskem sodišču dejansko odrekla dogovoru o pristojnosti, druga pa, da je zahtevek temeljila tudi na nepogodbeni podlagi in sicer na tako imenovani "culpa in contrahendo", oziroma odgovornosti za nepoštena pogajanja. Navedla je še, da se sklicuje na ravnanja tožene stranke po letu 2012, čeprav šteje, da se je ključna vsebina pogodbenega razmerja nadaljevala tudi po letu 2012. Kasnejših vlog tožene stranke ni mogoče upoštevati, saj velja tako v našem pravu⁴ kot po Uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12.12.2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah⁵ (v nadaljevanju Uredba 1215/2012) pravilo, da se pristojnost presoja po navedbah v tožbi. Kot rečeno, gre v predmetni zadevi za specifično situacijo, zato je bilo treba tožeči stranki omogočiti samo še, da se izjavi o ugovoru mednarodne pristojnosti. Na poziv sodišča je tako odgovorila z vlogo 22.9.2022, ki jo je sodišče pri odločanju upoštevalo.

8Na prvo trditev je odgovorilo že Vrhovno sodišče v svojem (iz drugih razlogov) razveljavljenem sklepu in s temi razlogi, ki jih je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Določba 8. člena Uredbe 1215/2012 je v razmerju do določbe 25. člena te Uredbe (ki ureja dogovor o pristojnosti) splošna, saj dogovor o pristojnosti izključi pristojnost po splošnih določbah o pristojnosti⁶. Drži, da se stranka lahko konkludentno odreče dogovoru, če vloži tožbo pred sodiščem druge države, vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. Tožena stranka je tožbo temeljila na pravnem razmerju med strankama, kakršno je bilo po prenehanju veljavnosti Pogodbe, ko torej tudi dogovor o pristojnosti ni več veljal. Tožbo je zato morala vložiti pred sodiščem države, pristojnim po splošnih določbah o pristojnosti. Vložitev tožbe v zadevi I Pg 253/2016 zato nima nobenih posledic za spore, ki izvirajo iz Pogodbe.

9Kot že zgoraj povzeto, je tožeča stranka v tožbi navajala različne razloge, zaradi katerih je štela, da ji je tožena stranka povzročila škodo, prav zaradi na prvi pogled nejasnih navedb je Ustavno sodišče v konkretnem primeru tudi štelo, da je bilo kljub siceršnjemu pravilu, da se pristojnost določa na podlagi navedb v tožbi, treba omogočiti tožeči stranki, da se do ugovora mednarodne pristojnosti dodatno opredeli. Pri presoji, ali gre za pogodbeno ali nepogodbeno odškodninsko obveznost, je treba izhajati iz zahtevka. Navedbe v tožbi, iz katerih tožeča stranka ne izpelje nobenega zahtevka, so za odločanje o pristojnosti slovenskega sodišča nerelevantne. Prav to pa velja tudi za navedbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti⁷, pri katerih tožeča stranka toženi očita različna ravnanja po letu 2012. Tožeča stranka z zahtevkom uveljavlja le plačilo izgubljenega dobička, torej pozitivnega pogodbenega interesa⁸. Tak zahtevek že po naravi stvari lahko temelji le na kršitvi Pogodbe, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Po našem pravu namreč izpolnitveni interes med pogajanji ni pravno varovan, na podlagi nepoštenih pogajanj ima poštena stranka le pravico do povrnitve stroškov kot navadne škode. Povedano torej pomeni, da zahtevek, kakšen je postavljen, temelji le na navedbah o kršitvi Pogodbe, ne pa tudi na navedbah o nepogodbeni odškodninski odgovornosti⁹. Kot rečeno, za zahtevek nerelevantne navedbe v tožbi po prepričanju pritožbenega sodišča ne morejo vplivati na odločitev o pristojnosti. V nasprotnem primeru bi nastal položaj, ko bi se stranka z že na prvi pogled nesklepčnimi navedbami izognila dogovoru o pristojnost, ki jo zavezuje. Takemu ravnanju pa ni mogoče nuditi sodnega varstva.

10Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep z dne 29.12.2022 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11V posledici je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev o stroških. O zastaranju v zvezi s stroški odgovora na tožbo ni mogoče govoriti, saj je tožena stranka te stroške priglasila že v svoji vlogi. Pritožbeno sodišče je zato tudi pritožbo zoper sklep z dne 26.1.2023 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (2. točka 365. člena ZPP).

12Tožeča stranka, s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.350,83 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški po Odvetniški tarifi in DDV na odvetniške storitve).

¹ Dejansko sicer ne bi šlo za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre pri tej kršitvi za tehnične kršitve. Če namreč zatrjevano nasprotje ne nastane pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, ampak je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.
² Iz obdobja po prenehanju Pogodbe izhaja zahtevek po prvotni tožbi na plačilo dobavljenih artiklov.
³ Sklep je bil potrjen v pritožbenem in revizijskem postopku.
⁴ Določba drugega odstavka 17. člena ZPP.
⁵ 28. člen Uredbe 1215/2012 določa, da se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, če je toženec s stalnim prebivališčem v eni državi članici tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek , razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe. Določba dejansko pomeni, da sodišče o pristojnosti odloča že na podlagi navedb v tožbi.
⁶ Pri gospodarskih pogodbah ima tudi glede pristojnosti prednost avtonomija strank (19. točka preambule Uredbe 1215/2012).
⁷ Po določbi Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti se za tako imenovano Culpa in contrahendo uporablja pravo države, ki bi veljalo za pogodbo, o kateri so tekla pogajanja. V predmetni zadevi je to slovensko pravo.
⁸ Ni nobenega zahtevka iz naslova prepovedi prodaje
⁹ Podobno kot tudi ne na navedbah o stroških v zvezi z delovno silo, stroških za reklamo, prepovedi prodaje,..).