VSL Sklep Cst 113/2023

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti stečajne dolžnice in njen predlog za ta odpust zavrnilo. Ugotovilo je, da ni sodelovala z upraviteljico in se odzivala na njene pozive ter redno poročala o iskanju zaposlitve.

2Dolžnica se pritožuje s predlogom, da pritožbeno sodišče ta sklep razveljavi, če ga ne bi že samo spremenilo in upraviteljičin ugovor zoper odpust zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče naj bi kršilo pravila postopka, napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato pa tudi materialno pravo uporabilo narobe.

3Upraviteljica v odgovoru na pritožbo vztraja pri svojih dotedanjih razlogih in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dolžnik mora sodelovati z upraviteljem in se odzivati na njegove pozive (za to zadevo pomembni del prvega odstavka 383. b člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP). Če je delazmožen in brez zaposlitve, si mora prizadevati za zaposlitev in o svojih prizadevanjih upravitelju mesečno poročati (relevantni del prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP). Upravitelj ga mora nadzirati (drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP), in če ugotovi, da dolžnik krši obveznosti iz 383. b ali 401. člena ZFPPIPP, mora vložiti ugovor proti odpustu obveznosti (tretji odstavek 402. člena v zvezi z zadevno relevantnim delom 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). Razporeditev dolžnosti med dolžnika in upravitelja je tako pojasnjena v sklepu tega sodišča Cst 178/2021 z dne 5. 5. 2021: Pri nadzoru dolžnika upravitelj nima pooblastil oblastne ali preiskovalne narave. Njegova obveznost nadzora nad dolžnikovim izpolnjevanjem obveznosti se zrcali v dolžnikovi obveznosti, da z rednim in vsebinskim poročanjem omogoči nadzor. Za izvajanje nadzora nad samim seboj je torej v prvi vrsti dolžan skrbeti sam dolžnik. Da ga upravitelj poziva, že priča o tem, da dolžnik svojih obveznosti ne izpolnjuje in da se upravitelj trudi sanirati dolžnikovo kršitev sodelovalne dolžnosti iz prvega odstavka 383. b člena ZFPPIPP.

6Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno poudarilo, da je opustitev poročanja in neodzivnost zelo resna dolžnikova kršitev, ko je presodilo, da je ta podana tudi v dolžničinem primeru. Svojo presojo je umestilo v dejansko stanje, kakor ga je bilo spoznalo za nesporno ali ugotovilo iz dokaznih listin in v katerem pritožbeno sodišče med drugim opozarja na časovne razsežnosti dolžničinega nesodelovanja.

Postopek odpusta njenih obveznosti se je začel 3. 11. 2021. Še prej, septembra 2021, je podpisala izjavo, ki ji jo je bila poslala upraviteljica, da se zavezuje k rednemu vsakomesečnemu poročanju o zaposlitvenih aktivnostih. Tako ni ravnala niti se ni odzivala (bodisi sploh ne bodisi ne pravočasno) na upraviteljičine pozive. Pri tej ugotovitvi se je sodišče prve stopnje sklicevalo: na upraviteljičino elektronsko sporočilo z dne 10. 12. 2021 (pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pravzaprav za dve sporočili z istega dne, pri čemer iz prvega izhajata "ponovna" poziv dolžnici k predložitvi računovodske dokumentacije in prošnja za posredovanje originalne pogodbe z njeno dolžnico A. A., iz drugega pa opomnik k rednemu mesečnemu poročanju, česar "še niste začeli izpolnjevati"); na dolžnici vročeni upraviteljičin dopis z dne 13. 7. 2022 (v njem upraviteljica ugotavlja, "da doslej pravzaprav še niste redno mesečno poročali", dolžnico poziva k predložitvi vseh manjkajočih mesečnih poročil s prilogami, ter jo opozarja, da gre za njeno temeljno obveznost v postopku, in svari, da bo ob nadaljnjem nesodelovanju "prisiljena vložiti ugovor zoper odpust obveznosti"); in na podoben dopis z dne 17. 10. 2022 (v njem upraviteljica ugotavlja, da ji je dolžnica na prejšnji poziv poslala le nepopolno poročilo za september 2022, ter dolžnico poziva za manjkajoča poročila in dokazila – tako za primer, da je dolžnica zaposlena, kakor za primer, da ni – in jo znova opozarja, da bo v primeru nesodelovanja morala ugovarjati odpustu obveznosti). Po 17. 10. 2022 dolžnica upraviteljici ni več poročala.

Po presoji pritožbenega sodišča razkriva hudo odstopanje od normalnega poteka postopka odpusta obveznosti med drugim to, da leto po začetku tega postopka upraviteljica dobro ne ve, ali je dolžnica sploh zaposlena. In ker sta sodelovanje z upraviteljico in mesečno poročanje o zaposlitvenih prizadevanjih dolžničini obveznosti, na kar je bila dolžnica večkrat izrecno opozorjena, ta anomalija kaže na grobo kršitev teh obveznosti.

7Zato je bilo vse veliko breme, da opraviči svoje ravnanje, dolžničino. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je obseg, težo in posledice svojih zobozdravstvenih težav prvič pojasnila, ko jih je zatrjevala v odgovoru z dne 7. 2. 2023 na upraviteljičin ugovor zoper odpust.

Ne dolžnica ne prvostopenjsko sodišče sicer nista navedla, katero od dveh potrdil "dentalnega centra" o zobnoprotetični oskrbi je bilo priloga dolžničinega elektronskega sporočila upraviteljici z dne 9. 9. 2022, ali tisto, datirano s 5. 1. 2021 (najbrž pravilno 2022), ali ono, datirano s 30. 6. 2022. Iz izpisa zaslona dolžničinega telefona se tega tudi ne da ugotoviti (kot priponka sporočila je vidna datoteka "POTRDILO B. B.pdf"). Tudi če se izhaja iz za dolžnico najugodnejše teze, da je upraviteljici z eno priponko poslala obe potrdili, je v njiju opisan samo potek zdravljenja. Dolžnici so decembra 2021 odstranili zobe zgornje čeljusti, marca 2022 pa so ji uspešno vstavili implantate. Pri enaki sanaciji spodnje čeljusti so ji bili zobni vsadki vstavljeni maja 2022, ki naj bi se predvidoma s kostjo zrasli ("osteointegracija") do novembra 2022. Maja 2022 so ji izdelali tudi začasno protezo.

Pritožnica je grajala stališče sodišča prve stopnje, da ti potrdili nista imeli "narave zdravniškega potrdila", pritožbeno sodišče pa mu v tej meri pritrjuje, da takšne narave nista imeli v tem ključnem smislu, da bi bilo v njiju izraženo kakršnokoli strokovno mnenje (poleg tega ni jasno, ali je na potrdilih podpisani direktor C., d. o. o., zobozdravnik), kaj so pomenili zobozdravstveni posegi za pritožničino fizično in psihično počutje ter delazmožnost. Kljub očitno resnim posegom in napornemu zdravljenju iz teh potrdil ni bilo mogoče sklepati, ali ter konkretno kako, v katerih obdobjih in koliko so pritožnico ovirali pri njeni zmožnosti za delo in iskanju zaposlitve ter pri najosnovnejši komunikaciji z upraviteljico. Smiselno enaki prvostopenjski dejanski zaključki na 7. str. njegove obrazložitve v nasprotju s pritožničinimi očitki niso bili prenagljeni ("preuranjeni").

Da pravkar navedenega ni bilo mogoče bolj podrobno in zanesljivo ugotoviti, je po presoji pritožbenega sodišča odločilno prispevala dolžnica s svojim ravnanjem v ugovornem postopku. Sodišče prve stopnje je v razdelku obrazložitve o izvedenem dokaznem postopku pojasnilo, da je sprva predlagala svoje zaslišanje, vendar je nato na narok za obravnavanje ugovora ni bilo (kot izhaja iz zapisnika o naroku, brez posebnega pojasnila), njena pooblaščenka pa je ta dokazni predlog umaknila. Dokazno breme glede obstoja utemeljenih zadržkov pri izpolnjevanju obveznosti v postopku osebnega stečaja je na stečajnem dolžniku, tu pa ga je pritožnica sama opustila nositi.

Pritožničino zatrjevanje, da je upraviteljico že prej celovito obvestila o svojem zdravstvenem in osebnem stanju ter da je upraviteljica to stanje poznala že pred odgovorom na ugovor, v dejanski podlagi izpodbijanega sklepa torej nima opore. Ker pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ne preizkuša dejanskega stanja (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) niti na primer razlogov za neizvedbo dokazov, ki jih je stranka predlagala (gl. pravkar navedene določbe v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožnica pa ni dalje v tej smeri pojasnila svojega navedenega zatrjevanja, s svojim očitkom ne more uspeti. Da bi upraviteljičina seznanjenost izhajala iz njenega ugovora, tudi ne drži: v njem upraviteljica z ničimer ni pokazala, da je vedela, kako hude so bile dolžničine zobozdravstvene in osebne težave, temveč je (po vsem sodeč v pomanjkanju informacij zaradi dolžničinega nekomuniciranja) zgolj ponudila zdravorazumsko sklepanje, da če problemi z zobmi dolžnice niso opravičili iskanja zaposlitve pri zavodu za zaposlitev, je ne bi smeli niti v postopku osebnega stečaja.

8Ne drži pritožbeno stališče, da četudi bi se bila upraviteljica z dolžničinim zdravstvenim in osebnim stanjem res seznanila šele z odgovorom na ugovor, naj bi bilo tako zato, ker naj bi bilo samo tako mogoče zagotoviti kontradiktornost. Kot je razvidno iz nekaj točk obrazložitve višje povzetega dejanskega stanja, je upraviteljica dolžnico večkrat zaman pozivala k poročanju, ob tem pa še izrecno svarila, da bo ob nadaljnjem nesodelovanju morala ugovarjati zoper odpust njenih obveznosti. Edini dokazani primer, da je dolžnica upnico seznanila s svojim zdrav(ljen)jem, je bil tudi že obravnavan zgoraj in je bil pomanjkljiv. Ni bila upraviteljičina naloga, da razišče morebitne ovire pri izpolnjevanju dolžničinih obveznosti zaradi njenih zdravstvenih težav in osebne stiske, pač pa dolžničina, da ji jih brez odlašanja in celovito pojasni.

9Res dolžnost poročanja ni absolutna in obstajajo objektivne in subjektivne izjeme. Pritožbeno sodišče se tudi večidel strinja s pritožnico, da morajo v primeru prvih dolžniki predložiti listinske dokaze, v primeru drugih, kot so huda čustvena stiska in bolečine, pa jih ne morejo v celoti stvarno dokazati. Vendar pa ravno tega stanja dolžnica ni celovito pojasnila niti upraviteljici niti dokazala v postopku po ugovoru proti odpustu njenih obveznosti.

10Tudi naslednjim pritožbenim razlogom pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Dolžnica naj bi se bila prisiljena spopadati z boleznijo in osebnostno stisko, ki naj bi bili očitno povsem nadvladali njeno razumevanje pomena poročanja upraviteljici, sodišče pa naj bi do nasprotnega zaključka prišlo na podlagi nekakšnih domnev. Do njene stiske (ta naj bi bila življenjsko logična ob izgubi skoraj vseh zob, zaradi česar naj bi se bila več mesecev skrivala pred svetom) in nemoči spopadanja z nakopičenimi težavami (kot samohranilka naj bi morala skrbeti za svojo in sinovo eksistenco; zaradi sramu ni hotela iskati psihiatrične pomoči) naj se prvostopenjsko sodišče sploh ne bi opredelilo.

Te okoliščine namreč nimajo podlage v izvedenih dokazih, da pa bi jih dokazala z lastnim zaslišanjem, je dolžnica opustila storiti. Da bi imelo njeno zdravljenje, kot izhaja iz zgoraj povzetih dveh potrdil, in druge zatrjevane okoliščine takšne posledice, kot trdi, poleg tega, da ni bilo dokazano, ni bilo niti očitno.

Zaključek sodišča prve stopnje, da dolžničino stanje ni vplivalo na njeno razumevanje njenih obveznosti v postopku osebnega stečaja, na katere je upraviteljica dolžnico večkrat jasno opozorila, je bil v ugotovljenih okoliščinah te zadeve pravilen.

11Pritožnica izpodbijanemu sklepu ne očita utemeljeno kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zanjo gre, če izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, iz dosedanje obrazložitve pa izhaja, da za izpodbijani sklep to ne velja. Po vsebini pritožnica pravzaprav očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je sodišče prve stopnje povzelo trditve iz odgovora na ugovor o njenem zdravstvenem in osebnem stanju, vendar jih ni prezrlo, temveč na podlagi izvedenih listinskih dokazov in nespornih dejstev ni moglo ugotoviti več kot to, da dolžnica z (zatrjevanima) obsegom in težo svojega stanja upraviteljice pred navedenim odgovorom ni seznanila. Ne drži niti to, da sodišče ne bi pojasnilo, zakaj dolžnica upraviteljice ni v zadostni meri seznanila s svojim stanjem: kot je bilo že razloženo, navedeni dve potrdili opisujeta potek zdravljenja, ne vsebujeta pa mnenja o njegovih posledicah za dolžničino zmožnost za delo in poročanje upraviteljici. Tako ni bilo dokazano, zakaj ob večkratnih pozivih dolžnica ne bi razumela svojih obveznosti.

12Pritožnica kritizira sklicevanje sodišča na pritožbene sklepe, v katerih naj bi bilo dejansko stanje popolnoma drugačno kot v njeni zadevi. Vendar pa že sama pojasni, da navedeni sklici služijo zgolj poudarku pomembnosti izpolnjevanja dolžnikovih obveznosti v postopku osebnega stečaja.

13Pritožnica se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 522/2019 z dne 17. 12. 2019, ki pa po presoji pritožbenega sodišča v bistvenem ni primerljiv z dolžničino zadevo in v njej ne terja drugačne presoje. Drugače kot v tej je bila v tisti zadevi predložena, pa neocenjena obširna zdravstvena dokumentacija o tem, da se je tamkajšnja dolžnica z boleznijo borila že praktično celotno odraslo življenje (dokumentacija je vključevala tudi psihiatrovo mnenje, da dolžnica ni sposobna za aktivno iskanje zaposlitve), ter dokumentacija o tem, da je v odročnem kraju živela brez dohodkov, z bolno materjo, in da je hkrati skrbela za dementno babico.

14Pritožbeno sodišče končno pritožnici ne pritrjuje niti glede tega, da bi bilo sodišče prve stopnje lahko njeno ravnanje ocenilo kot nenamerno in lažje malomarno. Ob dokazanem večkratnem neuspešnem upraviteljičinem pozivanju dolžnice k poročanju in ob nedokazanem takšnem dolžničinem zdravstvenem in osebnem stanju, ki bi ji skozi vso preteklo preizkusno dobo onemogočilo iskanje zaposlitve, poročanje o tem in seznanitev upraviteljice z zatrjevanim takšnim stanjem, niti po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tako nizko intenzivnost kršitve v objektivnem in subjektivnem smislu, da ne bi bilo mogoče uporabiti določbe 1. točke prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti zaradi kršitev dolžničinih dolžnosti iz 383. b in 401. člena ZFPPIPP. Na tej podlagi sprejeti izpodbijani sklep je torej pravilen.

15Ker pritožbeni razlog niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).