VDSS Sodba Pdp 489/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka sklepa). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 8. 2020 nezakonita ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku (II. do IV. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožnici plača 1.113,90 EUR stroškov postopka (V. točka izreka sodbe).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Zaradi nasprotja v razlogih sodbe očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča o neobstoju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je napačen. V zvezi s tem je treba upoštevati, da je tožnica storila hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pomembno je, da zaradi nemotene organizacije delovnega procesa delodajalec ve, zakaj je delavec odsoten z dela in koliko časa ga ne bo. V pritožbi izpostavljene izpovedi zakonitega zastopnika toženke in A. A. kažejo na to, da je sodišče napačno ugotovilo posledice storjene kršitve. Reorganizacija delovnega procesa na projektu B. po 20. 7. 2020 ni bila objektivno opravičljiva, saj je bila posledica tožničine kršitve. Sodišče ni upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika, da je nepojasnjena odsotnost tožnice povzročila ogromen "vihar" in stanje negotovosti, saj ni bilo jasno, zakaj je odsotna in kdaj se vrne na delo. Premajhno težo je pripisalo temu, da je tožnica v e-sporočilu z dne 19. 5. 2020 od toženke zahtevala, da je v času bolniške odsotnosti ne kontaktira. Napačno je zaključilo, da učinek "generalne prevencije" ne pretehta nad tožničinimi interesi, saj v nobenem trenutku ne sme biti ogrožen toženkin interes, da vnaprej predvidi potek delovnega procesa in se izogne tveganju, ali se bodo delavci pojavili na delovnem mestu. Kršitve, kot je bila tožničina, zato toženka mora sankcionirati. Ne drži, da je toženka ena redkih delodajalcev, ki ima potrebo po ozko strokovno usmerjenem delu tožnice. Ta ima kot visoko kvalificirana in z več leti delovnih izkušenj dobre možnosti za zaposlitev pri številnih drugih delodajalcih, pa se ni prijavila na nobeno prosto delovno mesto. Sodišče je napačno zavrnilo predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ne drži, da toženka ni dokazala nezmožnosti zagotoviti tožnici ustrezno delo. Tožnica je 98 % polne delovne obveznosti namenila delu na projektu B., ki je v zaključni fazi. Za tožnico nima dela, saj ta v času trajanja zaposlitve ni pridobila drugih projektov. Njeno delovno mesto ni zasedeno, ker za to ne obstoji potreba. Na podlagi e-sporočila z dne 5. 1. 2021 bi sodišče moralo ugotoviti, da se toženka ubada s presežkom kadrovskih zmogljivosti na oddelku, na katerem je delala tožnica. Očitka, da se kljub izpolnjevanju pogojev ni prijavila na 12. 11. 2021 objavljeni delovni mesti toženke, ta ni podala v zvezi s presojo obstoja ustreznega dela za tožnico. Nepravilen je zaključek, da zaupanje med strankama ni bilo porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ne bi bilo mogoče. Sodelovanje tožnice s sodelavci je bilo problematično že v preteklosti, kar potrjuje izpoved A. A. Tožnica je podala obremenjujoče trditve zoper zakonitega zastopnika toženke in dr. C. C. tudi v sodnem postopku za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja, zaradi česar si nadaljnjega uspešnega sodelovanja s tožnico ni mogoče zamisliti. Tudi tožničino oteževanje primopredaje ob prenehanju delovnega razmerja kaže na njeno željo vzpostaviti v vsakem trenutku konflikt.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožbeno sodišče ni upoštevalo vloge z dne 3. 8. 2022, ki jo je toženka vložila kot odgovor na odgovor na pritožbo. Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) namreč takšnega procesnega dejanja ne predvideva.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica, ki je bila zaposlena na delovnem mestu asistentka z doktoratom v oddelku D., v maju 2020 nastopila dlje časa trajajoč bolniški stalež. Začasna nezmožnost za delo je bila ugotovljena z več zaporednimi odločbami ZZZS, s katerimi je bila seznanjena tudi toženka. V obdobju od 20. do 28. 7. 2020 pa tožnica ni obvestila toženke o razlogu odsotnosti, zato ji je ta pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odpoved nezakonita zaradi neobstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) in da niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi in jih po nepotrebnem ne ponavlja. K pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj očitano nasprotje v razlogih sodbe ni podano. Presojo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) je sodišče (med drugim) oprlo na ugotovitev o upravičeni odsotnosti tožnice z dela tudi po 17. 7. 2020 do 28. 7. 2020, ki jo potrjuje odločba ZZZS z dne 27. 7. 2020, katero je toženka prejela 28. 7. 2020. Pritožba zmotno navaja, da je bilo neutemeljeno pričakovanje tožnice, da bo toženka tudi to odločbo prejela pravočasno. Prvostopenjsko sodišče je namreč to pričakovanje ustrezno utemeljilo s tem, da je bila toženka predhodno pravočasno seznanjena z zaporednimi odločbami ZZZS. Omenjeno pričakovanje tožnice pa ni v vsebinskem nasprotju s prvostopenjsko ugotovitvijo, da je bila tožnica skladno s prvim odstavkom 36. člena ZDR-1 dolžna toženko obvestiti o razlogu za odsotnost z dela po 17. 7. 2020 - tj. o čakanju na izdajo odločbe ZZZS v predvidevanju, da bo začasna nezmožnost za delo podaljšana.

9Pritožba v okviru izpodbijanja prvostopenjskega zaključka o neobstoju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 izpostavlja, da je tožnica storila hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ne vpliva na drugačno presojo obravnavanega pogoja. Da je storjena kršitev hujše narave, izhaja že iz tega, da je umeščena med razloge za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je za zakonitost takšne odpovedi zakonsko predpisan tudi pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s presojo tega pogoja pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri vrednotenju narave in teže storjene kršitve utemeljeno izpostavilo, da je bila odsotnost po 17. 7. 2020 do 28. 7. 2020, glede katere tožnica ni izpolnila obvestilne dolžnosti, vendarle upravičena, ter da je bilo navedeno obdobje toženkine negotovosti o razlogu odsotnosti relativno kratko.

10Neobstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 pritožba neuspešno izpodbija z navedbami, da mora za nemoteno organizacijo delovnega procesa delodajalec vedeti, zakaj je delavec odsoten in koliko časa ga ne bo. Prvostopenjsko sodišče je namreč v okviru ovrednotenja posledic storjene kršitve pravilno zaključilo, da zaradi tožničine kršitve posebna reorganizacija dela ni bila potrebna. Na drugačen zaključek ne vpliva pritožbeno podrobnejše izpostavljanje izpovedi zakonitega zastopnika toženke (o tem, da sta morali delo in organizacijo na mednarodnem projektu B., ki ga je sicer vodila tožnica, prevzeti vodja oddelka D. A. A. in E. E., da nalog ni razporejal zakoniti zastopnik, ampak vodja oddelka, da so imeli zaradi tožničine odsotnosti na dnevni ravni neke vrste krizne sestanke, da se je v spornem obdobju pripravljalo vzorčenje in so bile dileme v potovanje v tujino …) in izpovedi A. A. (da je veliko ur namenila pomoči pri vodenju projekta B., da sta šli s E. E. čez projekt, da je bilo veliko terenov, ki jih je bilo treba pravilno izvesti, da so bile tudi v času po 20. 7. 2020 aktivnosti na terenu …). Na podlagi dokazne ocene njunih celotnih izpovedi je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil delovni proces v zvezi s projektom B. prilagojen že zaradi tožničine predhodne daljše odsotnosti (torej že pred 17. 7. 2020), da so bile največje težave z reorganizacijo dela na začetku tožničine odsotnosti, kasneje pa večjih težav ni bilo, da po 17. 7. 2020 ni bilo posebnih aktivnosti, ki bi prešle na A. A. … Po mnenju pritožbe je odločilno tudi to, da reorganizacija dela po 20. 7. 2020 ni bila objektivno opravičljiva, saj je bila posledica tožničine kršitve. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnici tudi za čas po 17. 7. 2020 z odločbo ZZZS priznana začasna nezmožnost za delo, zato bi bila tudi v tem obdobju, ne glede na (ne)izpolnitev tožničine obvestilne dolžnosti, potrebna nadaljnja reorganizacija dela na projektu B.

11Pritožba očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede posledic kršitve, ker naj bi sodišče ne upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika toženke, da je nepojasnjena odsotnost tožnice povzročila "vihar" oziroma stanje negotovosti, saj ni bilo jasno, zakaj je odsotna in kdaj se vrne na delo. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče interes toženke za vzdrževanje predvidenega delovnega procesa in delovnega okolja, v katerem zaposleni spoštujejo pri delodajalcu uveljavljena pravila, upoštevalo pri presoji interesov obeh strank za nadaljevanje delovnega razmerja. Prvostopenjskemu zaključku, da učinek "generalne prevencije" ne pretehta nad tožničinimi interesi, pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da v nobenem trenutku ne sme biti ogrožen toženkin interes, da vnaprej predvidi potek delovnega procesa in se izogne tveganju, ali se bodo delavci pojavili na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsaka nepojasnjena odsotnost delavca praviloma v določeni meri povzroči negotovost in odziv sodelavcev, vendar težo tega v obravnavani zadevi pomembno zmanjšujejo že obrazložene okoliščine, tj. da je bila tožničina odsotnost z dela upravičena, da posebna reorganizacija zaradi kršitve ni bila potrebna in pa relativno kratko obdobje negotovosti toženke. Pritožba vztraja, da kršitve, kot je bila tožničina, toženka mora sankcionirati, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi glede na okoliščine primera toženka lahko uporabila milejšo sankcijo (npr. pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, disciplinski postopek).

12Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče pripisalo premajhno težo temu, da je tožnica v e-sporočilu z dne 19. 5. 2020 od toženke zahtevala, da je v času bolniške odsotnosti ne kontaktira, ker ji to povzroča dodaten stres. Pomen tega e-sporočila pritožba neutemeljeno pripisuje tudi obravnavanemu sporu, saj se e-sporočilo nanaša na vsebinsko drugo vprašanje, tj. poziv tožnici k izjasnitvi, ali z ugovorom zoper opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov uveljavljala tudi prijavo trpinčenja, in zgolj na to se navezuje tožničin odgovor, da se bo o tem zaradi tega, ker je na bolniški in ji je odsvetovan stres, izjasnila kasneje.

13V okviru presoje interesov obeh strank z vidika obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je sodišče dalo prednost tožničinim tudi zato, ker je upoštevalo njeno izpoved, da ji delo pri toženki nudi nadaljnji karierni razvoj. Slednjemu pritožba pritrjuje, vendar prvostopenjski ugotovitvi, da je toženka ena redkih delodajalcev, ki izkazuje potrebo po ozko strokovno usmerjenem delu tožnice, nasprotuje z zatrjevanjem, da ima kot visoko kvalificirana in z več leti delovnih izkušenj dobre možnosti za raziskovalno delo, karierni razvoj in zaposlitev pri številnih drugih delodajalcih, pa se ni prijavila na nobeno prosto delovno mesto. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v prvostopenjskem postopku res navajala, da je več delodajalcev, ki zaposlujejo delavce z izobrazbo kot jo ima tožnica (zavod F., ministrstvo G., fakulteta H. …), vendar pa to še ne pomeni, da so ti od podaje izpodbijane odpovedi dalje tudi dejansko razpisovali prosta delovna mesta, ustrezna za tožnico. Take trditve ni dala nobena od strank. Pritožba izpostavlja tožničino izpoved, da do zaslišanja ni podala nobene prijave na prosto delovno mesto, vendar spregleda njeno pojasnilo, da redno spremlja situacijo, da ustrezne službe ni našla in da ji tudi nič ni bilo ponujeno. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo večjo težo tožničinemu zatrjevanju, da je toženka vodilna institucija na področju geoloških raziskav, da pri njej lahko tožnica sodeluje pri različnih projektih in pripravlja znanstvene objave, ki nenazadnje predstavljajo tudi referenco za toženko ...

14V zvezi s prvostopenjsko zavrnitvijo predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pritožba nasprotuje presoji, da toženka ni dokazala objektivne nezmožnosti zagotoviti tožnici ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljeno navaja, da je tožnica 98 % polne delovne obveznosti namenila delu na projektu B., glede katerega je zakoniti zastopnik toženke izpovedal, da je v zaključni fazi. Kot je namreč pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožničino delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi ni opredeljeno s tem projektom, temveč širše. Slednjemu sicer pritožba pritrjuje, podaja pa nedovoljeno pritožbeno novoto, da za tožnico nima dela zato, ker ta v času trajanja zaposlitve ni pridobila drugih projektov (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prenehanje potrebe po delu tožnice pritožba neutemeljeno uveljavlja s sklicevanjem na specifično organizacijo dela, v okviru katere so zaposleni sami odgovorni za pridobitev različnih projektov, iz katerih se financira njihovo delo. Ni namreč mogoče izključiti tega, da bi tožnica, če ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, projekte pridobila in si s tem zagotovila delo, oziroma da bo projekte pridobila, ko bo ponovno reintegrirana k toženki. Glede na to se izkaže za neuspešno tudi zavzemanje za sodno razvezo s pritožbenimi navedbami, da tožničino delovno mesto ni zasedeno zato, ker za to ne obstoji potreba, oziroma da bi na podlagi e-sporočila z dne 5. 1. 2021 sodišče moralo zaključiti, da se toženka ubada s presežkom kadrovskih zmogljivosti na oddelku D., na katerem je delala tožnica in da s težavo zagotavlja delo vsem zaposlenim (kar po pritožbenih navedbah velja tudi za situacijo v času odločanja v tem sporu). Tudi sicer je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo izpoved zakonitega zastopnika o tem, da kljub presežku upa, da toženka ne bo odpuščala in da bo poskušala vse, da bo delavcem zagotovila delo. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo to izpoved interpretirati v smeri, da obstaja bojazen, da bo dela premalo celo za trenutno zaposlene in obstoji možnost odpuščanja. Če bo toženka kljub presežku poskušala vse, da zagotovi delo trenutno zaposlenim, je do enakega obravnavanja upravičena tožnica, kateri je delovno razmerje prenehalo zaradi nezakonitega postopanja toženke. To velja še toliko bolj ob pritožbenem poudarjanju, da so (tudi) zaposleni odgovorni za pridobivanje projektov, to pa, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, lahko realizirajo le, če so vključeni v delovni proces. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni mogoče ugoditi s sklicevanjem na nemožnost zagotoviti tožnici ustrezno delo.

15Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo toženkin očitek tožnici, da se kljub izpolnjevanju pogojev ni prijavila na 12. 11. 2021 objavljeni prosti delovni mesti v sicer drugem oddelku toženke (I.); pritožba poudarja, da toženka tega očitka ni podala v zvezi s presojo obstoja ustreznega dela za tožnico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska ugotovitev o neskladju med očitkom o neprijavi na navedeni delovni mesti na eni strani in izpovedjo zakonitega zastopnika o kadrovskem presežku na drugi strani, niti ni odločilnega pomena, saj zaključek, da toženka ni dokazala nezmožnosti zagotoviti tožnici ustrezno delo potrjujejo že preostali razlogi. Pritožbene navedbe o tem, da tožnica ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za I., zaradi česar na podlagi objavljenih razpisov prostih delovnih mest ne bi opravljala vsebinsko enako delo kot je tisto, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zato niti niso ključnega pomena, prav tako ne pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo zakonitega zastopnika toženke zaslišati o sistemizaciji dela.

16Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjski zaključek, da zaupanje med strankama ni bilo porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ne bi bilo mogoče (tako do izteka odpovednega roka v smislu presoje pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 kot v smislu 118. člena ZDR-1). Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da tožničine navedbe v tem in drugih sporih ne utemeljujejo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Pritožba temu nasprotuje in navaja, da je tožnica izpostavljene navedbe (o tem, da jo zakoniti zastopnik toženke šikanira, trpinči, da naj bi dr. J. J. naročil poizvedbo pri odvetniku, kako se znebiti tožnice, da je ta zaposlena pri toženki v nasprotju z željo dr. C. C. in zakonitega zastopnika ...) podala z namenom očrniti zakonitega zastopnika in dr. C. C. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se te navedbe nanašajo na opisovanje preteklega dogajanja med strankama, medtem ko so za sodno razvezo praviloma upoštevne okoliščine, ki so nastopile po odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Tudi sicer je v zvezi s preteklim dogajanjem med strankama tožnica poudarila, da je v sodnih postopkih, ki jih je do sedaj sprožila zoper toženko in so pravnomočno končani, uspela. Tožničine navedbe v tem in drugih sporih tudi ne vplivajo odločilno na presojo obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je pomembno, kako je na medsebojne interese vplivala v odpovedi očitana kršitev, zaradi katere je bila tožnici podana izpodbijana odpoved, medtem ko s strani tožnice sproženi sodni postopki zoper toženko, s tem povezana nesoglasja med strankama in tožničine navedbe v predmetnem sporu, ki naj bi obremenjevale zakonitega zastopnika in dr. C. C., niso odraz kršitve, ki je predmet odpovedi.

17Neuspešno je pritožbeno utemeljevanje sodne razveze s povzemanjem tožničinih očitkov iz sodnega postopka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja, ki je v teku in v katerem naj bi tožnica zakonitega zastopnika toženke in dr. C. C. obtožila sistematičnega trpinčenja, plagiatorstva in nestrokovnosti. Zgolj zaradi uveljavljanja sodnega varstva, o katerem niti še ni pravnomočno odločeno, tožnica ne more biti sankcionirana na način, da se ji prepreči nadaljevanje delovnega razmerja pri delodajalcu. Tudi sicer so v preteklosti med strankama že potekali sodni postopki, pa sta kljub tej okoliščini delovno razmerje ohranjali. Pritožba navaja, da si ni mogoče zamisliti ponovnega uspešnega sodelovanja zakonitega zastopnika toženke in dr. C. C. s tožnico, saj dela ni mogoče organizirati tako, da ne bi imeli stikov (zakoniti zastopnik je nadrejen in vodi poslovanje toženke, spremlja delo oddelkov in potek projektov, večkrat je prisoten na delovnih sestankih, odloča o prošnjah in pritožbah zaposlenih; dr. C. C. v oddelku D. vodi več projektov, zaposleni znotraj oddelka vsakodnevno sodelujejo ...). V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščino, da tožnica zoper toženko uveljavljala sodno varstvo tudi v drugem sporu, ustrezno ovrednotilo z vidika upoštevanja tožničinega delovnega mesta oziroma položaja pri toženki. Četudi je dr. C. C. še vedno zaposlena v oddelku, v katerega bi se na podlagi reintegracije vrnila tožnica, je utemeljeno dalo poudarek dejstvu, da ni več tožničina neposredno nadrejena. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je tožničino delovno mesto raziskovalno in terja vsakodnevno sodelovanje z drugimi sodelavci, je utemeljeno obrazložilo, da glede na izpoved tožnice delovno okolje toženke tvori 120 zaposlenih (ne le zakoniti zastopnik in dr. C. C.), med katerimi so tudi sodelavci, s katerimi rada sodeluje in si izmenjuje izkušnje ter znanje. Pritožbene navedbe, da je tožnica v postopku I Pd 1066/2020 dne 4. 5. 2022 izpovedala, da je v času pred izredno odpovedjo zaradi porušenih odnosov in zaupanja s težavo prihajala na delovno mesto in opravljala delo, pa toženka ni izkazala, saj prepisa zapisnika zaslišanja kljub zavezi pritožbenemu sodišču ni posredovala. Tudi sicer ta izpoved ne bi mogla pretehtati nad vsemi ostalimi razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

18Pritožba navaja, da je bilo sodelovanje tožnice s sodelavci problematično že v preteklosti; izpostavlja izpoved A. A. o tem, da je imela s tožnico nesoglasja še preden je postala vodja oddelka (pred 1. 1. 2020), da je bilo večje nesoglasje, ko ji tožnica kot nadrejeni ni hotela dati na vpogled projektne prijave in da je priča z ostalimi sodelavci delala odlično. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta izpoved ne spremeni presoje o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama (tako v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1 kot v smislu 118. člena ZDR-1). Pritožba predvsem spregleda, da je priča pojasnila, da je v zvezi z omenjenim večjim nesoglasjem predlagala le opomin in da to nesoglasje zanjo ni bilo neka nepremostljiva ovira pri nadaljnjem vodenju oddelka.

19Za sodno razvezo se pritožba neuspešno zavzema tudi s sklicevanjem, da tožničino oteževanje primopredaje ob prenehanju delovnega razmerja kaže na njeno željo vzpostaviti v vsakem trenutku konflikt. Pravilna je prvostopenjska presoja, da tožničina zahteva za navzočnost njenega odvetnika, štetje pribora, čajnih vrečk in pregledovanje posameznih papirjev ne utemeljujejo nemožnosti reintegracije. Namenjena so bila izvedbi primopredaje in ne uveljavljanju tožničine samovolje oziroma nepodreditvi navodilom toženke, kot to zmotno očita pritožba.

20Pritožba neutemeljeno navaja, da izpoved zakonitega zastopnika o tem, da je toženka do izvršitve obravnavane kršitve želela nadaljevati delovno razmerje s tožnico, še ne pomeni, da pred tem ni bilo med njima nobenega spora. Slednja ugotovitev iz izpodbijane sodbe niti ne izhaja, temveč je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da predhodni spori niso v tolikšni meri omajali zaupanja, da zaradi njih ne bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Zakaj pritožbeno sodišče s tem soglaša, je že obrazložilo.

21Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved kljub storjeni kršitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pravilno je presodilo, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).