VSL Sklep I Cp 1631/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta nepremičnini s parcelnima številkama 70/12 in 70/14, obe k. o. ..., pripadajoče zemljišče k stavbi z ID znakom ... na naslovu A. (I. točka izreka). V ostalem delu, to je glede nepremičnine s parcelno številko 70/13 k. o. ..., je predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper I. točko izreka sklepa se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljice zavrže oz. zavrne, podrejeno naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlog za določitev pripadajočega zemljišča na parceli 70/14 posega v javne površine, saj je bilo pri obravnavani nepremičnini v zemljiški knjigi zaznamovano javno dobro na podlagi pravnomočne odločbe MOL 000-87-2014 z dne 11. 11. 2014. Da nepremičnina predstavlja javno dobro, izhaja tudi iz grafičnega izseka iz prostorskega akta – Občinskega prostorskega načrta MOL. V konkretnem primeru lastniki stavbe niso pridobili lastninske pravice na sporni parceli, ki v času lastninjenja ni bila namenjena zgolj redni rabi stavbe, temveč redni rabi vseh in vsakogar. Sodišče ni obrazloženo pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pripomb, ki jih je MOL podala na izvedensko mnenje sodne izvedenke za urbanizem, kaj šele odgovorilo na vse njene tekom postopka podane ugovore (absolutna bistvena kršitev določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP). MOL je tekom postopka opozarjala, da ugotovitev, da parcela 70/14 predstavlja pripadajoče zemljišče, pomeni kršitev urbanističnega načela enotnega urejanja prostora. Urbanistično ni vzdržno, da se preskakuje iz zasebnih na javne površine in zopet v zasebne. V postopku bi sodišče moralo ugotavljati obseg zemljišča za redno rabo stavbe, ne pa za udobnejšo rabo stavbe. Sodišče je povsem prezrlo navedbe, da je pri predmetni nepremičnini vpisana zaznamba urejanja prostora na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine in Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena. To predstavlja dodatno oviro, da se ne sme ugotoviti, da sporna nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo zgolj na mnenje izvedenke, iz katerega izhaja, da upravnih aktov, iz katerih bi bilo razvidno, katero zemljišče je bilo načrtovano za redno rabo predmetne stavbe, ni. Izvedenka tako zgolj sklepa na podlagi zunanje ureditve, ugotovljene rabe in dokumentacije, ki je bila podlaga za gradnjo. Sodišče in izvedenka prihajata v nasprotje, ko ugotavljata, da je bila celotna nepremičnina načrtovana za potrebe kompleksa fakultet, po drugi strani pa ugotavljata, da je parcela 70/13 javna površina. Če je javna površina, ne drži, da je celotna nepremičnina namenjena za potrebe kompleksa fakultet. Neutemeljene so navedbe sodišča, da po ustni dopolnitvi mnenja udeleženci niso imeli pripomb, saj je jasno, da je MOL ugovore podala. Ravno tako je neobrazloženo in neutemeljeno stališče glede dejanskega vidika namembnosti spornega zemljišča. V obrazložitvi sklepa je sodišče zgolj navedlo, da ne izhaja, da bi bila sporna zemljišča kadarkoli namenjena splošni rabi, pri čemer pa podlage za takšen zaključek ne poda, niti se ne opredeli do navedb MOL, da se iz zgodovinskega posnetka iz leta 1964 ne vidi, da bi bilo parkirišče v izključni rabi obravnavane stavbe, saj območje ni bilo zamejeno. Zamejitev z dvižno rampo je bila izvedena šele po letu 1997, zaradi česar pretekle javne rabe ni moč izključiti. Namembnost spornega zemljišča k predmetni stavbi tako ni utemeljena niti z urbanističnega niti z dejanskega vidika, zato bi moralo sodišče predlog predlagateljice v tem delu zavrniti.

3Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe oz. v primeru nepravočasnosti pritožbe zavrženje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba neutemeljeno navaja, da je predlog za določitev pripadajočega zemljišča na parceli 70/14 neutemeljen, ker je bilo pri nepremičnini 70/10, iz katere je nepremičnina 70/14 nastala, zaznamovano javno dobro na podlagi pravnomočne odločbe MOL z dne 11. 11. 2014, kar potrjuje tudi grafični izsek prostorskega akta MOL – Občinski prostorski načrt MOL. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 21. in 22. točki obrazložitve, pritožnica v postopku ni izkazala, da je bila parcela 70/14 v času pred lastninjenjem namenjena redni rabi vseh. Ugovor javnega dobra bi bil utemeljen le, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine namenjene splošni rabi v času pred 1. 1. 2003, česar pa pritožnica v postopku ni izkazala. Razglasitev javnega dobra leta 2014 na obseg pripadajočega zemljišča ne vpliva. Enako velja za sklicevanje na grafični izsek prostorskega akta MOL. Ker v relevantnem obdobju na parceli 70/14 ni bilo ugotovljene javne rabe, je sklicevanje na kasneje zaznamovan obstoj javnega dobra neutemeljeno.

6Iz vloge pritožnice z dne 18. 11. 2019 (list. št. 88 spisa) izhaja, da je na mnenje izvedenke podala pripombe, da parcela 70/10 predstavlja grajeno javno dobro ter da je pri tej nepremičnini vpisana zaznamba urejanja prostora¹ in ima status kulturnega spomenika državnega pomena. Na navedbe pritožnice v zvezi z grajenim javnim dobrom je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, odgovorilo v 21. in 22. točki obrazložitve. Glede navedb pritožnice o statusu kulturnega spomenika pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaznamba statusa kulturnega spomenika državnega pomena na lastninskopravni položaj predlagateljice ne vpliva in ne predstavlja ovire pri odločanju o obsegu pripadajočega zemljišča².

7Sodišče prve stopnje je odgovorilo na navedbe pritožnice, da določitev parcele 70/14 za pripadajoče zemljišče pomeni kršitev urbanističnega načela enotnega urejanja prostora. Na navedeno pripombo je podala odgovor sodna izvedenka na naroku 12. 5. 2021; na ta odgovor se je oprlo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve odločbe. Za zavrnitev navedenega ugovora je bistvena ugotovitev sodne izvedenke, da je bila nepremičnina 70/10, iz katere so nastale parcele 70/12, 70/13 in 70/14, načrtovana za potrebe celotnega kompleksa, ki združuje območje treh fakultet in je bilo to zemljišče ves čas zamejeno. Glede na to, da je celotno zemljišče 70/10 dvorišče predlagateljičine stavbe in deluje kot vstopna površina v stavbo (tudi kot dovozna pot), po mnenju sodne izvedenke parcela 70/14 predstavlja individualno pripadajoče zemljišče te stavbe. Obstoj javne poti po parceli 70/13 na ugotovljeno rabo parcele 70/14 nima vpliva. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno izpostavljanje, da iz upravnih aktov ni razvidno, katero zemljišče je bilo načrtovano za redno rabo stavbe. Kot je materialnopravno pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, 43. člen ZVEtL-1 določa kriterije za ugotovitev pripadajočega zemljišča, pri čemer pa so kriteriji navedeni zgolj primeroma in sodišče lahko uporabi pri določitvi pripadajočega zemljišča več meril iz 43. člena ZVEtL-1. Tako ne drži, da je kriterij upravnih aktov odločilen pri odločanju o obstoju in obsegu pripadajočega zemljišča. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodne izvedenke, je na obseg pripadajočega zemljišča na parcelah 70/12 in 70/14 mogoče sklepati na podlagi načrtovane zunanje ureditve, ugotovljene rabe in dokumentacije, ki je bila podlaga za gradnjo. Navedeni prostor je zamejen in ves čas ga uporablja predlagateljica, med udeleženkama v postopku tudi ni bilo sporno, da je ta prostor ves čas vzdrževala in uporabljala predlagateljica (narok 12. 5. 2021, list. št. 126 spisa). Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe, da pred postavitvijo zapornic leta 1997 ni mogoče izključiti javne rabe na parkirišču. Poleg tega to, da pred letom 1997 na parkirišču, dvorišču in dovozni poti pred stavbo predlagateljice ni bilo zapornice, še ne izkazuje, da je bilo dvorišče predlagateljice namenjeno javni rabi. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da javna raba na parceli 70/14 (enako velja za 70/12) ni izkazana, je neutemeljeno izpodbijanje namembnosti obravnavanega prostora. Gre za dvorišče predlagateljice in dovozno pot k stavbi.

8Pritožbeni očitek, da je podano nasprotje v mnenju izvedenke, ker je ugotovila, da je bila celotna nepremičnina 70/10 načrtovana za potrebe kompleksa fakultet kot celote, v nadaljevanju pa, da je parcela 70/13 javna pot in s tem javna površina, ni utemeljen. Glede parcele 70/13, za katero je sodna izvedenka ugotovila, da po njej poteka pešpot do B. je sodišče predlog za določitev pripadajočega zemljišča zavrnilo. Ugotovitev obstoja pešpoti, ki je bila pri določitvi pripadajočega zemljišča upoštevana, ne predstavlja nasprotja v mnenju izvedenke, kot zmotno navaja pritožba.

9Razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so jasni, razumljivi in med njimi ni nasprotij. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

10Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

11Udeleženca postopka stroškov pritožbenega postopka nista priglasila, zato izreka o stroških pritožbenega postopka ni.

¹ Na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine in Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani.
² Razglasitev nepremičnine za kulturni spomenik pomeni upoštevanje varstvenega režima na spomeniku tako, da ta ohranja kulturno funkcijo (tako je določal prej veljavni ZVKD v členih 48 do 64, enako določa sedaj veljavni ZVKD-1 v členih 36 do 61) in lastniku nalaga zakonske dolžnosti varovanja kulturnega spomenika.