VSL Sodba II Kp 29740/2017

I. Pritožbama zagovornikov obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženec po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je kot uradna oseba po 3. točki prvega odstavka 99. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zato, da bi drugim pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj, s tem da je

kot dekan Fakultete X., ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora upravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena,

odgovoren za zakonitost dela fakultete in odločanje o zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut Univerze v Y. in Pravila o organizaciji in delovanju Fakultete X., ter s tem v zvezi zadolžen za zakonito in namensko porabo proračunskih sredstev,

v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, v Y. 1. 7. 2012 izdal Pravilnik o stalni pripravljenosti delavcev Fakultete X. in v času od 1. 7. 2012 do 1. 1. 2015 Sklepe o odreditvi stalne pripravljenosti:

- 1. 7. 2012 Sklep o odreditvi stalne pripravljenosti I. I. za čas od 1. 7. 2012 do 30. 10. 2012,

- 5. 11. 2012 Sklep o odreditvi stalne pripravljenosti G. G. za čas od 1. 11. 2012 do 31. 12. 2012,

- 30. 10. 2014 Sklep o odreditvi stalne pripravljenosti F. F. za čas od 1. 11. 2014 do 30. 11. 2014,

- 1. 12. 2014 Sklep o odreditvi stalne pripravljenosti J. J. za čas od 1. 12. 2014 do 31. 12. 2014,

- 1. 12. 2014 Sklep o odreditvi stalne pripravljenosti K. K. za čas od 1. 12. 2014 do 31. 3. 2015,

- 1. 1. 2015 Sklep o odreditvi stalne pripravljenosti F. F. za čas od 1. 1. 2015 do 28. 2. 2015,

ne da bi za to obstajali vsebinski ali formalni zakonski pogoji ter v času od 1. 7. 2012 do februarja 2015 odrejal izplačilo dodatka za stalno pripravljenost navedenim posameznim delavcem, čeprav do izplačil iz naslova tega dodatka v skladu z veljavnimi predpisi niso bili upravičeni in dejansko po vsebini niso opravljali stalne pripravljenosti, saj v njihovem primeru ni šlo za dosegljivost zaradi potrebe prihoda na delo izven delovnega časa, niti ni bilo potrebe po stalni pripravljenosti teh zaposlenih, niti ni šlo za potrebo po nenehnem varovanju občečloveških vrednot, prav tako stalne pripravljenosti niso imeli obračunane in dodatka izplačanega v zakonsko predpisani višini od dejanskih ur morebitne pripravljenosti, ampak kot dodatek k plači, in je tako zasledoval le cilj nezakonitega povečanja plač, na podlagi česar so neupravičeno, v nasprotju z zakonom, iz naslova dodatka za stalno pripravljenost, ki pa to ni bila, ob plači neupravičeno prejeli v neto zneskih kot sledi:

I. I. za mesece:

- Julij 2012 190,35 EUR

- Avgust 2012 190,35 EUR

- September 2012 190,35 EUR

- Oktober 2012 190,30 EUR

Skupaj 761,35 EUR

G. G. za mesece:

- November 2012 165,83 EUR

- December 2012 166,33 EUR

Skupaj 332,16 EUR

F. F. za mesece:

- November 2014 171,99 EUR

- Januar 2015 156,96 EUR

- Februar 2015 174,04 EUR

Skupaj 502,99 EUR

J. J. za mesec december 2014 znesek 231,46 EUR

K. K. za mesece:

- December 2014 193,49 EUR

- Januar 2015 176,66 EUR

- Februar 2015 160,15 EUR

- Marec 2015 168,41 EUR

skupaj 698,71 EUR,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se Fakulteta X. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

IV. Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, ki obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je Fakulteto X. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovorniki obtoženega iz Odvetniške pisarne B. B., d. o. o. iz Ljubljane zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1;

- zagovornik obtoženega, odvetnik C. C. iz Ljubljane, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obtoženega oprosti storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1;

- Specializirano državno tožilstvo (SDT) iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP – zaradi kršitve kazenskega zakona in iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji.

3Na pritožbo SDT je odgovoril zagovornik obtoženega, odvetnik B. B., na pritožbo in dopolnitev pritožbe slednjega in pritožbo zagovornika obtoženega, odvetnika C. C., pa SDT.

4Sodišče druge stopnje je na zahtevo zagovornikov obtoženega, o seji in sestavi senata obvestilo obtoženega A. A., njegove zagovornike in SDT. Pritožbene seje se nista udeležila obtoženi in njegov zagovornik, odvetnik C. C., ker pa sta bila o seji v redu obveščena, so bili pogoji za opravo seje izpolnjeni (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5Pritožbi zagovornikov sta utemeljeni, pritožba državnega tožilca pa ni utemeljena.

6Nosilni pritožbeni argument zagovorniki utemeljujejo z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, t. j. da institut stalne pripravljenosti za delo na sistemski ravni, po svoji vsebini (razlogih za uvedbo), v času kaznivega dejanja ni bil določen. Prvostopenjskemu sodišču očitajo, da je pravno praznino nezakonito napolnilo s sklicevanjem na stališča sodne prakse, uporabo analogije z drugimi področnimi predpisi, ki institut sicer urejajo, zapisnikom Inšpektorata za javni sektor ter tudi s stališčema Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) in Komisije za etična vprašanja Univerze v Y., ki sta bili sicer sprejeti po obdobju, na katerega se nanaša očitano kaznivo dejanje.

7Razlogovanje zagovornikov v tem delu pritožbeno sodišče zavrača. Prvostopenjsko sodišče je po ugotovitvi, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), Zakon o visokem šolstvu (ZViS), Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS) in Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ) ali drugi predpisi, ki urejajo delovna razmerja na področju visokega šolstva, ne določajo pogojev oziroma meril za odreditev stalne pripravljenosti, ocenilo, da odsotnost meril in pogojev za odreditev stalne pripravljenosti ne pomeni, da je odreditev stalne pripravljenosti zgolj zato prepovedana/nezakonita/kazniva. Zavzelo je stališče, da je v vsakem konkretnem primeru (pri vsakem javnem uslužbencu) potrebno ugotavljati vsebino dela in posledično vsebino odreditve stalne pripravljenosti, kar pa je v nadaljevanju, res na neki splošni ravni, nespretno navezalo na s pritožbama izpodbijano vsebino „varovanja občečloveških vrednot“, podporni argument, ki ga je pri iskanju prave vsebine instituta stalne pripravljenosti našlo v stališčih KPK in Komisije za etična vprašanja Univerze v Y. Pritrditi je pritožnikoma, da nobeno od stališč ni pravno zavezujoče, pa tudi, da sta bili obe stališči sprejeti kasneje, po času izvršitve očitanega kaznivega dejanja, kar pa v konkretnem primeru ni odločilno.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je moč sicer zelo skop normativni okvir instituta dodatka za stalno pripravljenost vendarle napolniti z ustrezno vsebino, ki jo je prvostopenjsko sodišče pravilno zamejilo s potrebno presojo individualne odreditve stalne pripravljenosti konkretnemu javnemu uslužbencu. S hierarhično uporabo in razlago zakonov in drugih relevantnih predpisov s področja delovnih razmerij je moč najprej ugotoviti, da odrejanje stalne pripravljenosti na delo v visokošolskih organizacijah z nobenim zakonom ali drugim predpisom ni izključeno, kot to zmotno s pritožbo zatrjuje državni tožilec. Matična ZViS in KPVIZ dodatka za stalno pripravljenost ne urejata. Četrti odstavek 32. člena ZSPJS pa določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za stalno pripravljenost, zatorej tudi javnemu uslužbencu, zaposlenem na visokošolski ustanovi. Tudi po prvem odstavku 46. členu KPJS (vsakemu) javnemu uslužbencu pripada dodatek za pripravljenost na domu v višini 20% urne postavke osnovne plače. Razlikovanje med javnimi uslužbenci glede dodatka za stalno pripravljenost KPJS v drugem in tretjem odstavku 46. člena ureja zgolj po višini na področjih, kjer javnim uslužbencem pripada višji dodatek za stalno pripravljenost.¹ Komisija za razlago KPJS je podala obvezno razlago 46. člena KPJS, da pripravljenost pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa. Stalna pripravljenost mora biti (javnemu uslužbencu) pisno odrejena.

9Z izdajo Pravilnika o stalni pripravljenosti delavcev Fakultete X., ne glede na njegovo siceršnjo vsebinsko pomanjkljivost, ki jo ugotavlja prvostopenjsko sodišče, obtoženi ni mogel zlorabiti svojega položaja. Noben zakon ali predpis ne določa, da bi moral biti na nivoju javne ustanove sprejet kakšen pravilnik o stalni pripravljenosti javnih uslužbencev, niti da ne bi smel biti sprejet. Pravilnik Fakultete X. temelji na določbah ZSPJS, 46. členu KPJS, 90. členu KPVIZ in Pravilih o organizaciji in delovanju Fakultete X., katerih vsebino povsem pravilno, čeprav skopo, povzema. Pravilnik javnim uslužbencem Fakultete X. tako sam po sebi, v skladu s 16. členom Zakona o javnih uslužbencih, ne zagotavlja pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo in bi bila s tem obremenjena javna sredstva. Glede na zgoraj povzet normativni okvir je za zakonito odreditev stalne pripravljenosti posameznemu javnemu uslužbencu edini pogoj njena pisna odreditev, ki šele omogoča pravno presojo zakonitosti odreditve, v tej kazenski zadevi pravno podlago za ugotavljanje zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Na tak zaključek kaže tudi odreditev stalne pripravljenosti javnima uslužbencema, hišniku D. D. in strojnemu vzdrževalcu E. E., glede katere je državni tožilec odstopil od pregona, čeprav je bila stalna pripravljenost tudi njima odrejena na podlagi istega pravilnika.

10Glede na obrazloženo je tako ugotoviti, da obtožencu očitano kaznivo dejanje ni moglo biti dokončano s sprejemom Pravilnika Fakultete X., t. j. 1. 7. 2012, kot je to napačno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj se čas storitve očitanega kaznivega dejanja veže na pisno odrejene sklepe o stalni pripravljenosti posameznim javnim uslužbencem, kar glede na očitek obtožbe pomeni eno kaznivo dejanje, ki je bilo dokončano z zadnjim od izdanih sklepov, t. j. 1. 1. 2015, ko je bil izdan sklep F. F.

11Delavec v času stalne pripravljenosti ne dela, temveč je na delo zgolj pripravljen, gre za pasivno dežurstvo, ki ga je potrebno ločevati od aktivnega dežurstva, torej za dejansko delo v času, ki je manj ugoden, kot to opredeljujejo nekateri teoretiki,² pripravljenost na delo se ne všteva v delovni čas in je nadomestilo zanj tudi ustrezno nižje, KPJS ga določa v odstotku od urne postavke redne plače, kot je bilo zgoraj obrazloženo. Pritrditi je zagovorniku B. B., da mora delodajalec delavcu plačati vsako odrejeno delo, ki presega z delovnopravno pogodbo dogovorjen obseg dela. Delavec je upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Pri tem ni bistveno, ali je delodajalec delavcu nadurno delo odredil pisno ali ne, ampak le, ali je od delavcev zahteval, da delo opravijo in je bilo to delo tudi opravljeno.³ In enako velja za nadomestilo za odrejeno stalno pripravljenost, čeprav delavec takrat ne dela. Delavcu pa mora biti izplačano tisto, kar mu je bilo odrejeno in ne tisto, kar mu je moč izplačati glede na morebitne omejitve posameznih vrst nadomestil oziroma dodatkov.⁴ Opravljanje dela preko polnega delovnega časa⁵ je normativno urejeno, tako glede dopustnega trajanja, kot glede višine nadomestil, saj posega v zakonsko zagotovljene pravice delavcev do dnevnega in tedenskega počitka in ga je iz tega razloga potrebno restriktivno razlagati, kot je to pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče.

12Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je Ministrstvo za javno upravo organom javne uprave glede na spremembe Zakona o izvrševanju proračunov za leti 2008 in 2009 poslalo dopis⁶ glede omejitve izplačila plač za redno delovno uspešnost in dela plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnim uslužbencem v letu 2009, ne pa tudi za stalno pripravljenost. Ob omejevanju višine dodatkov in plačni reformi so nastale nove oblike povečevanja plač prek sicer dovoljenih ukrepov, vendar z drugačno vsebino in njihovim namenom.⁷ Ena takih oblik je dodatek za stalno pripravljenost za delo kot posebni pogoj dela, kar predmetni postopek nazorno kaže. Priča G. G. je o tem zelo jasno izpovedala, rekla je, da so imeli zelo veliko nadur in da so jim nadrejeni pojasnili, da jim drugega ne morejo dati, kot ta dodatek.

13Pritrditi je pravilnim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da v primeru sklepov, izdanih javnim uslužbencem I. I., G. G., F. F., J. J. in K. K. niso bili izkazani razlogi za odreditev stalne pripravljenosti, temveč da so dodatek prejemali zaradi povečanega obsega dela, ob hkratnem kadrovskem primanjkljaju ali zaradi organizacije določenih projektov oziroma dogodkov, v zvezi s posameznimi od njih, ki so potekali vsako leto in so tako bili vnaprej znani in organizirani s strani fakultete, torej da je bilo izplačilo dodatka za pripravljenost namenjeno plačilu dejansko opravljenega dela. Šlo je za aktivnosti, ki v nobenem primeru ne bi smele biti plačane na podlagi dodatka za stalno pripravljenost, saj so prejeli plačilo za delo, ki so ga opravljali in ne za pripravljenost. Iz izpovedi prejemnikov dodatkov za stalno pripravljenost in zaslišanih zaposlenih na Fakulteti X., ki jih izpodbijana sodba pravilno povzema in oceni, skladno izhaja, da so opravljali delo v večjem obsegu, kot običajno, bodisi zaradi kratkih rokov ali pomanjkanja zaposlenih javnih uslužbencev. Na podlagi zbranih podatkov ni moč primerjati zneska, ki jim ga je Fakulteta X. dolgovala iz naslova povečanega obsega dela oziroma dela preko rednega delovnega časa z nadomestilom za stalno pripravljenost, sam način in obseg odreditve stalne pripravljenosti posameznim prejemnikom pa kaže, da se je sicer znatno manjše nadomestilo (20% redne urne postavke) ustrezno prilagodilo dolžnemu plačilu iz naslova dejansko opravljenega dela. Stalna pripravljenost zaposlenim je bila tako odrejena za celoten čas v okviru določenega časovnega obdobja (od enega do štirih mesecev), kar pomeni, da je moral biti zaposleni na razpolago delodajalcu celoten čas, da se je bil dolžan vsak trenutek (ponoči in podnevi) odzvati in priti na delo. Tudi stalna pripravljenost ni in ne more biti časovno neomejena na način, kot izhaja iz predmetnih sklepov. Če bi predmetni sklepi tudi dejansko predstavljali odreditev stalne pripravljenosti, bi to brez dvoma pomenilo grob poseg v delavčevo pravico do odmora in počitka, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Kot je bilo zgoraj že obrazloženo, se odreditev stalne pripravljenosti po predmetnih sklepih nanaša na povečan obseg dela, kar pa bi terjalo drugačno organizacijo delovnega procesa oziroma uporabo drugih ustreznih delovnopravnih instrumentov: povečanega obsega dela in nadurnega dela oziroma z dodatnimi zaposlitvami, kar omejitve ob plačni reformi niso dovoljevale. Iz izpovedi priče L. L., predstojnice Enote za študijske zadeve Fakultete X. izhaja, da je za svoje podrejene, ki so veliko in predano delali, predlagala nagrado, čeprav o načinu izplačila te nagrade ni vedela dosti povedati. O svojem v bistvu nadurnem delu oziroma povečanem obsegu dela pa so izpovedovali javni uslužbenci sami. Priča I. I., da je dobil finančno nadomestilo za dodatno opravljeno delo, da se ni dalo zaposlovati, da se je „šparalo“, priča G. G. o nadurah zaradi povečanega obsega dela, ki jih niso mogli plačati in so ji bile izplačane z dodatkom za stalno pripravljenost, priča F. F., da je prejela dodatek za stalno pripravljenost, ko je morala poleg svojega dela prevzeti še vse delo dveh sodelavk, ki sta dali odpoved, priča J. J., ki za nadure v septembru in oktobru ni bila plačana, odreditev stalne pripravljenosti pa je sama pripisala morebitnem popravljanju oddane akreditacije, priča K. K. je dodatek za stalno pripravljenost dobila zaradi dodatno naloženega dela zaradi kadrovskega primanjkljaja. Vsem naštetim je skupno dejstvo, da je odrejeno stalno pripravljenost bolj pripisati dejstvu, da jim delodajalec opravljenega dela ni mogel plačati drugače, kot z nadomestilom za stalno pripravljenost.

14Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je z odreditvijo in posledičnim izplačevanjem dodatka za stalno pripravljenost, v nasprotju s četrtim odstavkom 32. člena ZSPJS, obtoženec javnim uslužbencem zagotavljal več pravic, kot je to določeno z zakonom. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da v postopku ni bilo s potrebno gotovostjo ugotovljeno, da je obtoženi izrabil svoj položaj, da bi javnim uslužbencem pridobil protipravno premoženjsko korist. Javni uslužbenci so sicer prejeli dodatek za stalno pripravljenost, do katerega glede na naravo in vsebino dela niso bili upravičeni, po predmetnih sklepih pa jim je bilo izplačano tisto, kar jim je bilo odrejeno, t. j. dodatno delo, ki ga Fakulteta X. zaradi omejitev izplačil ni mogla izplačati, do izplačila pa so bili upravičeni. Glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da so javni uslužbenci prejeli plačilo za nadurno delo oziroma za povečan obseg dela, pa je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi obtoženi z izdajo sklepov zasledoval namen pridobitve protipravne premoženjske koristi drugemu (javnim uslužbencem). Ker ni dokazan zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče pritožbama zagovornikov ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb zagovornikov in državnega tožilca ni opredelilo, ker so postale brezpredmetne.

15Glede na izdano oprostilno sodbo je pritožbeno sodišča po tretjem odstavku 105. člena ZKP Fakulteto X. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

16Ker je bila izdana oprostilna sodba, stroški kazenskega postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

¹ V drugem odstavku 46. člena KPJS je določeno, da če je s posebnimi predpisi na področju obrambe, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, policije ter vzgoje in izobraževanja, veljavnimi na dan uveljavitve tega aneksa, predvidena možnost, da se javnemu uslužbencu odredi pripravljenost na določenem kraju, javnemu uslužbencu za pripravljenost na določenem kraju pripada dodatek v višini 50 % urne postavke osnovne plače, tretji odstavek pa določa, da v skladu s predpisi na področju obrambe, ki izenačujejo pripravljenost na določenem kraju in pripravljenost na delovnem mestu, pripada dodatek iz prejšnjega odstavka tudi javnemu uslužbencu na področju obrambe, ki mu je odrejena pripravljenost na delovnem mestu.
² Pečarič M., Dodatek za stalno pripravljenost – zviševanje plače ali izboljševanje varnosti ljudi?, v: Podjetje in delo, št. 1, 2010, str. 159 in 162.
³ Sodba VDSS Pdp 1366/2014 s 5. 3. 2015.
⁴ ZDR v 146. členu ureja vsebinsko prepoved opravljanja nadurnega dela, ki se ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.
⁵ Gre za različne oblike posebnih pogojev dela, npr. nočno delo, delo ob nedeljah in praznikih, nadurno delo, povečan obseg dela, posebne obremenitve, neugodni vplivi okolja in nevarnost pri delu ipd.
⁶ Dopis MJU, št. 0100-56/2009/111 s 14. 4. 2009, povzeto po Pečarič M., kot zgoraj, str. 155.
⁷ Pečarič M., kot zgoraj, str. 155.