VSRS Sklep III R 40/2000

I./ Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

"Ugovoru nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.2.2000 opr. št. I R 9/2000 spremeni tako, da se glasi:

1./ Prizna se pravna veljavnost sodbe Trgovskega sodišča v Karlovcu z dne 9.9.1997 opr. št. P-1018/94, ki je postala pravnomočna dne 14.12.1999 v delu, po katerem je nasprotni udeleženec dolžan plačati predlagatelju 522.687,63 USD ter mu povrniti stroške postopka v višini 908.308,40 kn.

2./ Predlog za priznanje pravne veljavnosti sodbe iz 1./ točke glede obveznosti nasprotnega udeleženca, da plača predlagatelju 8% obresti od prisojenega zneska od 8.8.1986 dalje, se zavrne".

II. V preostalem delu (glede odločitve pod točko I/1) se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep, s katerim je Okrožno sodišče v Ljubljani priznalo pravno veljavnost sodbe in sklepa Trgovskega sodišča v Karlovcu z dne 9.9.1997 opr. štev. P-1018/94, ki sta postala pravnomočna dne 14.12.1999, po katerem je nasprotni udeleženec dolžan plačati predlagatelju znesek 522.687,63 USD z zakonitimi 8% obrestmi od 8.8.1986 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 908.308,40 kn, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sklep sodišča prve stopnje izpodbija nasprotni udeleženec s pritožbo. V njej navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in predlog zavrže, podrejeno pa naj sklep spremeni in predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče je pritožbo vročilo predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

Za preizkus, ali so izpolnjene predpostavke za priznanje sodbe hrvaškega sodišča, je sodišče prve stopnje pravno zmotno uporabilo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. list RS, štev. 56/1999; v nadaljevanju ZMZPP). Glede na 4. člen ZMZPP bi namreč moralo uporabiti 21. člen Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. list RS - Mednarodne pogodbe - št. 10/94; v nadaljevanju - Pogodba).

Predpostavke, katerih izpolnitev zahteva Pogodba za priznanje sodbe sodišča druge države pogodbenice, se delno razlikujejo od predpostavk po ZMZPP. Stoti člen ZMZPP določa, da se tuja sodna odločba ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Primerljiva vendar z vidika ovire za priznanje strožja je določba 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe. Po tej se sodba hrvaškega sodišča prizna, če njeno priznanje ni v nasprotju z ustavo in s pravnim redom Republike Slovenije.

Pravni red je celota pravnih pravil, ki jih vsebujejo pravni akti v najširšem smislu, in ravnanje subjektov pravic in obveznosti po teh pravilih v medsebojnih pravnih razmerjih.

Javni red je zato samo del pravnega reda. To pomeni, da je priznanje tuje sodbe, ki bi imelo učinke, nasprotne javnemu redu države priznanja, vedno v nasprotju z njenim pravnim redom. Ne velja pa to obratno. Priznanje tuje sodbe v nasprotju s pravnim redom države priznanja ni nujno, da ima učinke, ki zadevajo njen javni red. Lahko zadevajo samo tisti del pravnega reda države priznanja, ki ga ni mogoče podvesti pod pojem javnega reda.

Z 21. členom Pogodba ne uvaja sistema meritornega preizkusa sodne odločbe sodišča druge države pogodbenice. Ostaja pri omejenem preizkusu. Je pa ta v segmentu pravni red (namesto javni red) strožji od preizkusa po določbah ZMZPP.

Glede na to, katere zahteve morajo biti izpolnjene po 21. členu Pogodbe za priznanje sodne odločbe sodišča druge države pogodbenice okoliščina, da je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev na določbah ZMZPP namesto na določbah Pogodbe, na materialnopravno pravilnost izpodbijane odločbe delno vpliva.

Pritožba predvsem uveljavlja, da sodbe in sklepa Trgovskega sodišča v Karlovcu z dne 9.9.1997 opr. štev. P-1018/94 ni mogoče priznati, ker predlagatelj ni fizična niti pravna oseba. Zato nima sposobnosti biti stranka v postopku priznanja sodbe, niti mu te sposobnosti ni bilo mogoče priznati v postopku pred Trgovskim sodiščem v Karlovcu.

Priznanje sodbe tujega sodišča lahko zahteva samo stranka, ki je to bila v postopku pred tujim sodiščem in na katero se njegova sodba nanaša. Zato se je predlagatelj v predlogu za priznanje pravilno označil s tistim imenom, s kakršnim je označen v sodbi, ki je predmet priznanja.

Predlagatelj je fizična oseba, ki opravlja obrtno dejavnost s sedežem v C. pod firmo, s katero se je v gospodarskem sporu predstavil kot stranka. Sposobnost biti stranka zato vsekakor ima. Ker pa je gospodarski subjekt po avtrijskem pravu, bi bilo treba tudi po avstrijskem pravu presoditi (prvi odstavek 87. člena ZMZPP), ali se je v postopku pravilno pojavljal samo s firmo svojega obrata, ali bi moral navesti tudi (oziroma samo) svoje ime. Ali je hrvaško sodišče pravilno ravnalo, ko je dovolilo tožeči stranki, da nastopa kot stranka samo z imenom (firmo), s katerim nastopa v gospodarskem poslovanju, glede na navedeno ni vprašanje slovenskega pravnega reda, nikakor pa ni v nasprotju z njim (primerjaj: 2. alinea prvega odstavka 72. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o gospodarskih družbah - Ur. list RS, štev. 30/93...6/99).

S kakšnim imenom je predlagatelja označilo Visoko trgovsko sodišče Republike Hrvatske v sodbi, s katero je zavrnilo pritožbo zoper sodbo Trgovskega sodišča v Karlovcu, ni pomembno. Pravnomočnost sodbe, katero je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom priznalo, je predlagatelj izkazal s potrdilom Trgovskega sodišča v Karlovcu. Če nasprotni udeleženec meni, da omenjena sodba ni postala pravnomočna zato, ker je Visoko trgovsko sodišče Republike Hrvatske označilo tožečo stranko drugače kot Trgovsko sodišče v Karlovcu, bi moralo izposlovati razveljavitev potrdila pravnomočnosti. Dokler pa to obstoji, je predpostavka pravnomočnosti izpolnjena.

Okoliščina, da morda tožeča stranka po avstrijskem pravu v gospodarskem sporu ni nastopala s pravim imenom, ne samo da nima za posledico absolutne ničnosti sodbe, katere priznanje zahteva predlagatelj, tudi v nasprotju s slovenskim pravnim redom ni, kot je bilo obrazloženo že zgoraj. Ugotavljanja vzajemnosti Pogodba ne zahteva. Očitki o sojenju v nasprotju z dokazi, o pristranosti sojenja ter o vplivu politike nanj pa so nekonkretizirani. Zato z njimi nasprotna stranka ne more uspeti.

V zvezi s pritožbenim uveljavljanjem določb Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur. list RS, štev. 10/93...40/97) pritožbeno sodišče opozarja, da uporabi sodišče njegov 15.č člen v pravdnem ali izvršilnem postopku, če so za to izpolnjeni pogoji, ne pa v postopku priznanja tuje sodne odločbe. Ne glede na navedeno pa je stališče prvostopnega sodišča pravilno.

Glede na navedeno nobeden zgoraj navedenih pritožbenih razlogov ne more privesti do posega v sklep sodišča prve stopnje. Glede na 37. člen Zakona o nepravdnem postopku (Ur. list SRS, št. 30/86) v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP pa pritožbeno sodišče tudi v postopkih za priznanje tujih sodnih odločb po uradni dolžnosti upošteva pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je izpodbijano odločbo preizkusilo z vidika pravilne uporabe določb Pogodbe, je pri tem ugotovilo, da priznanje zamudnih obresti v tuji valuti po 8% obrestni meri ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Ker pozitivni predpisi obrestne mere zamudnih obresti za terjatve v tuji valuti ne določajo, se je pri sojenju v sporih iz materialnopravnih razmerij s tujim elementom izoblikovala praksa, po kateri dolžnik plača zamudne obresti po obrestni meri, ki velja v državi, kjer je kraj izpolnitve (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 75/2000). Uveljavitev te prakse je tudi del pravnega reda Republike Slovenije. Ker bi bilo priznanje sodbe Trgovskega sodišča v Karlovcu v obsegu obveznosti plačila zamudnih obresti po 8% obrestni meri v nasprotju z njim, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je predlog za priznanje tuje sodne odločbe v odločitvi o obveznosti plačila zamudnih obresti zavrnilo, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Na koncu pritožbeno sodišče še pripominja:

Pogodba določa v 1. točki prvega odstavka 21. člena, da se sodne odločbe v civilnih zadevah priznajo in izvršijo, če je odločba (poleg drugega tudi) pravnomočna in izvršljiva po zakonu države, na katere ozemlju je bila izdana. Dejstvo pravnomočnosti in izvršljivosti potrdi sodišče, ki je odločbo izdalo. Trgovsko sodišče v Karlovcu je potrdilo pravnomočnost svoje sodbe, ne pa tudi njene izvršljivosti. Ta okoliščina na ugoditev predlogu za priznanje ne vpliva, kajti sodišče je samo priznalo sodbo Trgovskega sodišča v Karlovcu, ni pa tudi potrdilo njene izvršljivosti. Tudi zavrnitev pritožbe nasprotnega udeleženca pomeni samo to. Izvršljivost sodbe bo moral predlagatelj še izkazati v primeru, če bo predlagal izvršbo.