4. člen ZMZPP

Začasno prebivališče je podlaga za pristojnost sodišča Republike Slovenije le, če toženec nima stalnega prebivališča v nobeni državi (drugi odstavek 48. člena ZMZPP). Ni pa možno pojma stalnega prebivališča razlagati tako široko, da bi zaključili, da je bilo toženčevo prijavljeno začasno prebivališče dejansko njegovo stalno prebivališče. Posebne okoliščine za takšno širšo razlago v obravnavanem primeru, kjer tožeča zavarovalnica proti tožencu kot odgovorni osebi uveljavlja regresni zahtevek, niso podane.

Ker sta bila mld. otroka z odločbo švicarskega organa (ki sta jo potrdili sodišči) dodeljena materi, tožnik kot oče ni upravičen do otroškega dodatka (drugi odstavek 73. člena ZSDP-1). Tožnik, ki je kriv storitve dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe, tudi zato ne more uspešno uveljaviti priznanja pravice do otroškega dodatka za mld. otroka, ki ju je nezakonito odvzel materi. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na sodno odločbo pritožbenega sodišča, izdano v kazenskem postopku, utemeljeno izpostavilo, da niso podane okoliščine, ki bi potrjevale, da bi bila otroka pri materi ogrožena, in da vrnitev otrok materi ne bi bila v največjo korist otrok. Da morebiti temu ni tako, bi moral tožnik uveljavljati v družinskem sporu in ne v socialnem sporu, kjer uveljavlja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev. Ker je tožnik kriv, da mld. otroka v nasprotju s sklepom sodišča ni vrnil v Švico njuni materi, da njej in pristojnim organom v postopku izvršbe prikriva njun kraj bivanja, pogoj dejanskega bivanja otrok v Republiki Sloveniji ni izkazan. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obiskovanje vrtca oziroma osnovne šole obeh mld. otrok ne

Po spremembi tožbe tožnica uveljavlja v zvezi s prodano nepremičnino v Republiki Hrvaški denarni zahtevek iz naslova realne subrogacije, zato v tem delu ne gre za spor z mednarodnim elementom, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Predmet tožbenega zahtevka so sicer še vedno tudi premičnine, ki se po tožbenih navedbah nahajajo delno v Republiki Sloveniji, delno pa tudi v Republiki Hrvaški, v vikend stanovanju. Ne glede na to je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije, saj njegova pristojnost izhaja (tudi) iz določb mednarodne pogodbe (29. člen ZPP), in sicer iz 6. člena (točke a) Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 (ki je začela veljati 28. 7. 2016), v zvezi s 1. točko 69. člena te uredbe (tožba je bila vložena 29. 7. 2022, torej po 29. 1. 2019). Določbe ZMZPP za to zadevo niso uporabne (4. člen tega zakona).

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec v ugovornih navedbah ni uspel (verjetno) dokazati, da bi bila zaradi prepovedi nasprotnemu udeležencu prehoda državne meje RS z otrokom podana ogroženost otroka. Prav tako je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec ni dokazal, da bi zaradi zavrnitve dopustitve prehoda državne meje RS na otrokovem premoženju nastala škoda, kar bi ga posledično ogrozilo, saj je sodišče prve stopnje (pritožbeno neizpodbito) ugotovilo, da nasprotni udeleženec ni dokazal, da zaradi tega ne bo mogel izvesti prenosa nepremičnin na otroka.

Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec v ugovornih navedbah ni uspel izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje v sklepu z dne 4. 8. 2022 o izdani začasni odredbi, da je otrok visoko ogrožen zaradi možnosti, da bo nasprotni udeleženec z otrokom zapustil RS. Ugotovitve sodišča prve stopnje tvorijo zadostno podlago za sklep, da je otrok zaradi ravnanja nasprotnega udeleženca visoko ogrožen, ocena ogroženosti je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje tudi argumentirano pojasnjena in ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin glede dejstva, da gre za otroka staršev različne narodnosti.

Po določilu 2. točke 7. člena Uredbe Bruselj I bis je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zvezi z delikti in kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Toženka je izdelke v embalaži z dizajnom tožnice prodajala na Švedskem, zato so pravilni razlogi sodišča, da za zahtevek za odstranitev blaga iz prometa in javnosti pristojnost slovenskega sodišča ni podana.

Tožnik zatrjuje, da sta mu toženca povzročila materialno in nematerialno škodo, ker obveznosti iz sodne poravnave nista izpolnila in se je iz tega razloga vodil izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Radovljici. Tožnik torej zatrjuje, da je do škodnega dogodka prišlo v Sloveniji, kar pomeni, da je glede na določbo 2. tč. 7. člena Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012 podana pristojnost slovenskega sodišča.

Sodišče RS je v sporu z mednarodnim elementom pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP). Uporaba ZMZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave (glej 4. člen) in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi. V konkretnem primeru pa so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe: toženkino stalno bivališče je na Malti, ki je članica EU (6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (81. v zvezi z 66. členom) in to pred sodi

Obstoj pristojnosti je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Sodišče zato po prejemu tožbe po uradni dolžnosti in na podlagi tožbenih navedb in sodišču znanih dejstev preveri, ali in v kakšnem obsegu je pristojno za obravnavo zadeve. V konkretnem primeru je sodišče glede na zatrjevana dejstva pravilno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega se ne uporablja nacionalno pravo, to je ZMZPP. Pravilni so tudi argumenti za zavrnitev uporabe 52. člena ZPP. Navedeni člen namreč opredeljuje zgolj krajevno pristojnost (po prebivališču tožnika), ko so vse pravdne stranke državljani Republike Slovenije, ne pa tudi mednarodne pristojnosti, na kar se pri vložitvi tožbe na slovensko sodišče napačno sklicuje tožeča stranka. Ker sta obe pravdni stranki entiteti različnih držav članic EU, je pravilno tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da se za določitev pristojnosti sodišča uporablja Uredba Bruselj I.

Priznanje pravnega učinka tuje sodne odločbe predpostavlja, da gre za odločbe, ki so izdane zoper določeno osebo, ki ji je zato treba dati možnost, da sodeluje v postopku priznanja (96. člen ZMZPP). Zoper določeno osebo je odločba izdana tedaj, če ji nalaga kakšno obveznost. Sklep Trgovskega sodišča v Osijeku ne nalaga nobenih obveznosti (in niti ne podeljuje nobenih pravic) nasprotnima udeležencema, saj v postopku prisilne poravnave sploh nista sodelovala.

Način določitve preživnine v odstotkih od plače preživninskega zavezanca in z omejitvijo minimalne preživnine na podlagi tujega predpisa, s katerim je določen znesek zajamčene preživnine za otroka, ni v takem nasprotju z našo zakonsko ureditvijo (določbami ZZZDR) in ne kaže na take razlike, da bi ne bili izpolnjeni pogoji za priznanje ukrajinske sodbe. Tudi v Republiki Sloveniji je eno temeljnih pravnih načel varstvo otrok, zato zgolj drugačen način določanja preživnine (katere višina se nadalje ugotavlja v okviru izvršilnega postopka) ne posega niti v temeljne principe slovenskega pravnega reda niti načelno zakonsko ureditev v zvezi s tematiko določanja preživnin za otroke niti ne kaže na bistveno razliko med zakonodajama obeh držav.

V prometni nesreči v tujini sta bili udeleženi dve vozili, povzročiteljevo vozilo je bilo registrirano v državi kraja nezgode, tožnik pa je bil poškodovan kot sopotnik v vozilu, ki je bilo registrirano v RS. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je uperil zoper tujo zavarovalnico (s sedežem v državi kraja nezgode), pri kateri je bilo vozilo povzročitelja nesreče obveznostno zavarovano. Ob takih dejanskih okoliščinah je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo oziroma zakonodajo Federacije BiH, to je zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča (3. člen Konvencije).

Upnik, ki želi doseči izvršitev sodne odločbe, izdane v državi nečlanici EU, lahko začne postopek za priznanje te odločbe, lahko pa predlaga, da izvršilno sodišče odloči o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek.

Sodišče je pravilno uporabilo hrvaško pravo. V skladu s 4. členom ZMZPP se ta zakon ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Zato je pravilno uporabilo Konvencijo o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče, ki v 3. členu določa, da se uporablja pravo države, kjer je prišlo do prometne nesreče.

ZMZPP ne govori o delnem priznanju tuje sodne odločbe, vendar pa je tudi del sodne odločbe lahko predmet priznanja, če izpolnjuje pogoje za to. Pravni interes je procesna predpostavka vsakega sodnega postopka, tudi če zakon tega izrecno ne določa. Predlagatelj nima pravnega interesa po priznanju sodne odločbe v tistem delu, ki se njega ne tiče oziroma s katerim je odločeno o terjatvi drugega tožnika. Morebitno ne dovolj vestno ravnanje začasnega zastopnika v postopku pred tujim sodiščem ni razlog za zavrnitev predloga za priznanje tuje sodne odločbe.

Podružnica tujega podjetja se vpisuje v sodni register, nima pa lastnosti pravne osebe, zato ne more biti samostojna pravdna stranka v postopku. V primeru, da gre za državi, ki sta članici Evropske skupnosti, je treba za določanje pristojnosti uporabiti določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in ne določb ZMZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo hrvaško materialno pravo. Civilni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške je na seji dne 29.11.2001 sprejel orientacijske kriterije in višino za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ti kriteriji pa ne predstavljajo matematične formule, na podlagi katere bi se avtomatično izračunavala pravična denarna odškodnina, temveč je treba tudi po hrvaškem pravu pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.

Glede na načelo pravne kontinuitete veljavnosti mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo (3. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije), se glede presoje, katero pravo je treba uporabiti v obravnavanem primeru, upošteva določila Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče. To konvencijo je ratificirala nekdanja SFRJ, RS pa jo je z aktom o ratifikaciji nasledstva prevzela. Tudi Republika Hrvaška je pridobila status države pogodbenice te konvencije. Konvencijo je treba uporabiti glede na določilo 4. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 3. členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, za katerega pritožba navaja, da velja v Republiki Hrvaški. To določilo uveljavlja načelo primata mednarodnih pogodb nad pravili notranjega prava. Konvencija pa v 3. členu odkazuje na uporabo prava države, v kateri se je pripetila nesreča, torej v konkretnem primeru na uporabo hrvaškega prava. V primeru, ko slovensko sodišče v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom, uporabi tuje pravo, na katerega odkazuje

Za priznanje sodbe hrvaškega sodišča je treba uporabiti 21. člen Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur.list RS - Mednarodne pogodbe - št. 10/94).