VSRS Sodba III Ips 13/2022

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se sodba sodišča prve stopnje:

- v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.073,69 EUR od 2. 3. 2018 do 7. 11. 2020 ter se sodba sodišča prve stopnje

- v III. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 455,00 EUR.

Dosedanji tek postopka

1Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.073,69 EUR za čas od 2.3.2018 dalje do 7.11.2020 (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom III DoR 14/2022 z dne 22. marca 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišča druge stopnje o začetku teka zamudnih obresti pravilna.

4Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka s strani prvostopenjskega in pritožbenega sodišča. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v še odprtem delu zavrne oziroma sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na revizijo.

Relevantno dejansko stanje

6Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstvek 370. člena ZPP) so:

- Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 – 2020 ( v nadaljevanju Pogodba – priloga A2), s katero sta se dogovorili za financiranje tožeče stranke, ki izvaja zdravstvene storitve za zavarovance tožene stranke.

- S Pogodbo je bilo dogovorjeno, da se bodo zdravstvene storitve obračunavale v skladu z določili vsakokrat veljavnega Splošnega dogovora (SD), ki je sprejet med udeleženci po prvem odstavku 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). V letu 2017 je bil tako sklenjen Splošni dogovor za leto 2017 (v nadaljevanju Splošni dogovor -priloga A 19).

- Kot eden od elementov za oblikovanje cene programov oziroma storitev se upoštevajo tudi plače in drugi prejemki v skladu s predpisi, kolektivnimi pogodbami in drugimi splošnimi akti (prva alineja 66. člena ZZVZZ). V obdobju med 1. 7. 2017 in 31. 12. 2017 tožena stranka pri obračunavanju storitev ni upoštevala zvišanja plačnih razredov zdravstvenih delavcev v skladu z obveznostmi določenimi v Splošnem dogovoru. V preostalem delu je svoje obveznosti iz Pogodbe in Splošnega dogovora izpolnila.

- Tožena stranka je tožeči stranki po izteku leta 2017 posredovala končni letni obračun medsebojnih obveznosti za leto 2017, v katerem ni upoštevala zvišanih cen zdravstvenih storitev zaradi povišanja plač. Na podlagi tega obračuna je tožeča stranka izstavila Končni račun z dne 30. 1. 2018, ki je zapadel v plačilo 1. 3. 2018, ki prav tako ni upošteval zvišanih cen zdravstvenih storitev zaradi zvišanja plač.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

7Med pravdnima strankama je sporno, kdaj začnejo teči zamudne obresti od zneska 19.073,69 EUR, tj. od glavne obveznosti. Ta je bila predmet tožbenega zahtevka do umika tožbe v tem delu zaradi plačila s strani tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke, ki sta mu sledili sodišči prve in druge stopnje, je za začetek teka zakonskih zamudnih obresti odločilen datum zapadlosti obračunskega računa (v nadaljevanju Končni račun), tj. 1. 3. 2018. Tožena stranka se s tem ne strinja, ker meni da je odločilen datum zapadlosti, kot ga je opredelila tožeča stranka sama v njenem odškodninskem zahtevku z dne 22. 10. 2022, naslovljenem na toženo stranko pred vložitvijo tožbe, to je 8. 11. 2020.

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednja stališča (tem stališčem je pritožbeno sodišče pritrdilo): (1) da je bila tožena stranka dolžna po zaključku leta posredovati Končni letni obračun medsebojnih obveznosti, skladno s 40. členom Splošnega dogovora; (2) da v njem ni upoštevala zvišanja cen zdravstvenih storitev zaradi zvišanja plač; in (3) da je tožeča stranka toženi stranki izstavila Končni račun 30. 1. 2018 z zapadlostjo 1. 3. 2018. Razumeti je, da sta sodišči presodili, da je bil na ta način opredeljen rok za izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke in da je, kot je sodišče prve stopnje obrazložilo uvodoma, zato upošteven prvi odstavek 299. člena OZ. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je uveljavljani tožbeni zahtevek po svoji pravni naravi izpolnitveni zahtevek za plačilo zdravstvenih storitev na podlagi Pogodbe in Splošnega dogovora, v skladu s katerim je bila tožena stranka dolžna avtomatično brez čakanja na poziv tožeče stranke višje plače vkalkulirati v cene zdravstvenih storitev, saj je razpolagala s podatki o vrsti in številu opravljenih storitev. Zato je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od naslednjega dne od zapadlosti Končnega računa za leto 2017 dne 1. 3. 2018, to je od dne 2. 3. 2018, kot jih vtožuje tožeča stranka. Pri tem se je oprlo na 40. člen Splošnega dogovora in prvi odstavek 299. člena OZ.

9Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pritrdilo njenim razlogom.

Uveljavljani revizijski razlogi

10Tožena stranka v reviziji očita obema nižjestopenjskima sodiščema, da sta zmotno uporabili določilo prvega odstavka namesto drugega odstavka 299. člena OZ. Prav tako sta napačno opredelili pravno naravo zahtevka kot izpolnitvenega namesto odškodninskega. Pri tem nista upoštevali 37. in 46. člena Skupnega dogovora, ki je veljal med pravdnima strankama. Način poravnavanja medsebojnih obveznosti pravdnih strank je določen v prvem odstavku 37. člena Skupnega dogovora. Zato sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da lahko tožena stranka tožeči stranki poravnava zdravstvene storitve zgolj na podlagi izdanih računov in da je bila tožeča stranka v skladu s 37. členom Skupnega dogovora dolžna izstaviti račune, ki bi zajemali višje zneske, česar ni storila, zato pogoji za uporabo prvega odstavka 299. člena OZ niso izpolnjeni. Tožeča stranka ni nikoli izrazila nestrinjanja s prejetim plačilom obveznosti za leto 2017 do posredovanega odškodninskega zahtevka z dne 22. 10. 2020, zato ji gredo zakonske zamudne obresti šele od izteka v zahtevku določenega roka za izpolnitev, to je od 8. 11. 2020 dalje. Prav tako sta pogodbeni stranki v pogodbi oziroma v drugem odstavku Skupnega dogovora določili posledice kršitve pogodbe. Zato sta sodišči napačno šteli, da so z zapadlostjo poračuna z dne 30. 1. 2018 začele teči tudi zakonske zamudne obresti za obveznosti, ki v tem poračunu niso bile vključene. Roki za plačilo zdravstvenih storitev so bili za vse izvajalce enaki in določeni v prvem odstavku 39. člena Skupnega dogovora.

11Tožeča stranka se je v odgovoru na revizijo sklicevala na že zavzeta stališča Vrhovnega sodišča (sodbi III Ips 16/2020 in III Ips 19/2020), da je bila tožena stranka dolžna na podlagi določbe četrtega odstavka 9. člena Skupnega dogovora avtomatično upoštevati sprejete spremembe glede višine plač v javnem sektorju, ki so bile opredeljene z aneksi h kolektivnim pogodbam in jih vkalkulirati v ceno zdravstvenih storitev. Sama je ves čas postopka zatrjevala in utemeljevala obrestni zahtevek s tem, da je bila tožena stranka tista, ki bi morala v skladu z določili 40. člena Splošnega dogovora najmanj ob izdelavi končnega letnega obračuna napraviti obračun, ki bi upošteval tudi višje cene zdravstvenih storitev. Tožena stranka se ne more sklicevati na določilo šestega odstavka 37. člena Skupnega dogovora, saj je bila tožeča stranka dolžna izstavljati račune, ki so se po višini ujemali z obvestili tožene stranke. Ravno toženkino protipravno ravnanje je imelo za posledico, da ji tožnica ni smela izstaviti višjega računa.

Obseg revizijskega preizkusa

12Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do revizijskih očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

Presoja revizije

13Revizija je utemeljena.

14Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti ureja prvi odstavek 378. člena OZ, ki nastanek te dodatne denarne obveznosti dolžnika pogojuje z nastopom zamude s plačilom denarne obveznosti. Nosilni razlogi izpodbijane sodbe se glede nastopa zamude opirajo na prvi odstavek 299. člena OZ, ki ureja položaj, kadar je rok za izpolnitev določen. Takrat upniku ni treba opraviti nobenih dodatnih dejanj za nastop zamude – dies interpellat pro homine. Drugi odstavek 299. člena OZ, ki ureja položaj, če rok za izpolnitev ni določen, se glasi: »Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.«

15Pogodbene določbe na podlagi soglasja volj s svojo vsebino ustvarjajo pravno podlago za upravičeno pričakovanje, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene, skladno z dogovorom (pacta sunt servanda), in za zahtevke za primer kršitve pogodbenega dogovora. Samo po sebi se razume: kadar pogodbeno pravo opredeljuje bodoče obveznosti sopogodbenikov, vnaprej opredeljuje prvine teh obveznosti. Rok za izpolnitev obveznosti je lahko ena izmed teh prvin. Kadar je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen s kršitvijo pogodbeno dogovorjenega roka za izpolnitev (glavne) denarne obveznosti, je treba najprej izluščiti pravila pogodbe, ki opredeljujejo, kdaj mora dolžnik plačati določeno ali določljivo denarno obveznost, ker sicer zaide v zamudo z njeno izpolnitvijo.

16Glede na navedeno mora revizijsko sodišče najprej odgovoriti na vprašanje morebitne opredelitve glede roka izpolnitve za plačilo v tem postopku sporne glavne denarne obveznosti v Pogodbi, ki se, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, sklicuje na Splošni dogovor.

17Obračunavanje in plačevanje za opravljene storitve izvajalcev urejajo določbe XI. poglavja Splošnega dogovora. V to poglavje sta umeščena člena 37 in 39 ter „točki 1. ter 4.6. 40. člena Splošnega dogovora“; to so določbe, na katere sta se sklicevali pravdni stranki, ko sta utemeljevali vsaka svoje stališče glede zamude z izpolnitvijo glavne (denarne) obveznosti. Med pravdnima strankama je sporno, katere določbe njunega dogovora so upoštevne in kakšna je vsebina pravil, ki jih razpre razlaga upoštevnih določb in ki opredeli pravice in obveznosti pravdnih strank v pogledu obračunavanja in plačevanja opravljenih storitev izvajalcev. Člen 40. Splošnega dogovora je zelo obsežen, razčlenjen je na odstavke, nadalje na točke in pododstavke točk. Razumeti je, da se je tožeča stranka sklicevala na prvi odstavek 40. člena (in ne na tč. 1 tega sporazuma), ker prvi odstavek v besedilu omenja končni letni obračun; in na 4.6. točko drugega odstavka 40. člena, ker to točko vsebuje le drugi odstavek 40. člena Splošnega dogovora.

18Navedene določbe Splošnega dogovora se glasijo:

»37. člen

(1) Izvajalci bodo za opravljene storitve izstavljali Zavodu račune, zahtevke za plačilo in poročila skladno z navodili, ki jih pripravi strokovna služba Zavoda (Navodilo o beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev in izdanih materialov; Priročnik št. 3, navodila Zavoda, kjer so opredeljeni odgovori in usmeritve na zastavljena vprašanja glede pravilnosti evidentiranja in obračunavanja zdravstvenih storitev - npr. SPP, neakutna bolnišnična obravnava, specialistična ambulantna dejavnost ipd.). Račune, zahtevke za plačilo in poročila bodo izvajalci dostavili Zavodu najkasneje do 10. v mesecu za pretekli mesec. Socialnovarstveni zavodi in zavodi za usposabljanje bodo lahko račune dostavljali Zavodu tudi dvakrat mesečno, in sicer:
- najkasneje do 25. v mesecu za storitve opravljene od 1. do vključno 15. v mesecu in
- najkasneje do 10. v mesecu za storitve opravljene od 16. do konca preteklega meseca.

(2) Priloge k dokumentom za obračun, ki jih morajo izvajalci pošiljati Zavodu v papirni obliki, skladno z navodili Zavoda (Navodilo o beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev in izdanih materialov; Priročnik št. 3), ko je sicer vzpostavljena računalniška izmenjava podatkov, bodo izvajalci dostavili Zavodu v roku pet delovnih dni od dneva elektronsko posredovanih podatkov.

(3) Račune in zahtevke za plačilo, ki jih bo izvajalec dostavil Zavodu v tekočem mesecu za storitve opravljene pred več kot dvema mesecema, bo Zavod zavrnil, razen v primeru objektivnih razlogov za zamudo, ki jih ugotovita pogodbena partnerja, vendar najpozneje do 31. januarja.

(4) Poročila, ki jih bo izvajalec dostavil Zavodu v tekočem mesecu za storitve opravljene pred več kot dvema mesecema, bo Zavod zavrnil, razen v primeru objektivnih razlogov za zamudo, ki jih ugotovita pogodbena partnerja, vendar najkasneje do 10. januarja.

(5) V primeru naknadno ugotovljenih nepravilnosti pri razmejevanju med obveznim in prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem se poračun za primere stare do 3 leta izvede v tekočem letu.

(6) Račune, ki jih izvajalci izstavljajo na podlagi obdobnih obračunov, bodo izvajalci dostavili Zavodu v petih dneh po prejemu obvestila Zavoda o višini obračuna za posamezno obračunsko obdobje. Obvestilo o višini obračuna bo Zavod posredoval izvajalcem praviloma v 45 dneh po izteku obdobja, za katerega se pripravlja obračun ali po prejemu obvestila Zavoda o končnem obračunu zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti. Nestrinjanje izvajalca z višino obračuna ne zadrži obveznosti izvajalca, da Zavodu izstavi račun v višini navedeni v obvestilu. Sporni del obračuna izvajalec in Zavod rešujeta naknadno.

(7) Dobropise na podlagi končnih in dodatnih obračunov Zavoda za preveč obračunane storitve bodo izvajalci dostavili Zavodu v petih dneh po prejemu obvestila Zavoda.

(8) V primeru računalniške izmenjave podatkov šteje, da je elektronska dispozicija enakovredna pisnim dokumentom iz prvega odstavka tega člena. V teh primerih vsa obvestila o sprejetih in zavrnjenih oziroma reklamiranih dokumentih in posameznih obravnavah potekajo elektronsko.

(9) Zavod bo izvajalcu v roku 15 dni od prejema popolne dokumentacije zavrnil račune, zahtevke za plačilo in poročila, ki ne bodo sestavljena v skladu z opredelitvami tega člena, ali ne bodo v skladu z pogodbo.

39. člen

(1) Pravilno in pravočasno izpostavljene račune in zahtevke za plačilo, ki se vsebinsko in količinsko ujemajo s pogodbo in obvestili o obračunu, bo Zavod poravnal najpozneje v 30 dneh po prejemu popolne dokumentacije. Lekarnam bo Zavod poravnal zahtevke za plačilo 30. dan od prejema popolne dokumentacije. Dokumentacija je popolna, kadar so poslane tudi obvezne papirne priloge. Če te obveznosti ne izpolni, je Zavod dolžan izvajalcu plačati zakonite zamudne obresti.

(2) V primeru, da predpisane papirne priloge k dokumentom izvajalci posredujejo Zavodu kasneje od pet delovnih dni od posredovanja elektronske dokumentacije, šteje rok za plačilo računa ali zahtevka za plačilo od dneva prejema papirnih prilog.

(3) Zavod lahko izvede pobot neplačanih prispevkov izvajalcev zdravstvenih storitev z obveznostmi Zavoda do izvajalcev.

40. člen

(1) Obračun opravljenih zdravstvenih storitev se izvede na podlagi meril sprejetih v tem Dogovoru ter na podlagi poročila o realizaciji dogovorjenega programa. Obračun obveznosti med izvajalci in Zavodom se izvaja za prvi kvartal, prvo polletje in za koledarsko leto (končni letni obračun). V obračun za posamezno obdobje se, razen v primerih, kjer je z Dogovorom določeno drugače, vključijo poleg prenosov nedoseženega plana in neplačane realizacije iz preteklega obdobja vse opravljene storitve v tekočem obdobju, vendar največ do plana storitev za to obdobje. Pri tem se upoštevata obdobni plan in realizacija storitev tako, da se preseganje ali nedoseganje realizacije storitev glede na plan v obravnavanem obdobju prenaša v naslednje obračunsko obdobje. Prenosi niso možni iz enega koledarskega leta v drugo.

(2) [...]
(4.6.) Za izvajalce, ki izstavljajo račune oziroma zahtevke za plačilo (socialnovarstveni zavodi in zavodi za usposabljanje, izvajalci zdraviliškega zdravljenja za zdraviliško dejavnost, NIJZ, NLZOH, za sanitetne prevoze bolnikov na/z dialize, za dežurno službo v lekarniški dejavnosti, za transplantacije, itd.), bo izveden proračun razlike v ceni za posamezno obračunsko obdobje, z izjemo kolonoskopij in patohistoloških preiskav SVIT.«

19Povzeti določbi 40. člena Splošnega sporazuma urejata obveznost priprave obračuna, pa tudi na čem naj ta obračun temelji. Iz njunega besedila ni mogoče izluščiti opredelitve roka za plačilo denarne obveznosti Zavoda. Rok za plačilo denarnih obveznosti Zavoda ureja prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora. Iz te določbe izhaja, da Zavod plačuje pravilno in pravočasno izstavljene račune in zahtevke za plačilo najpozneje v roku 30 dni po prejemu popolne dokumentacije. Pravilno izstavljeni računi in zahtevki so tisti, ki se vsebinsko in količinsko ujemajo s pogodbo in obvestili o obračunu. To obvestilo sestavi Zavod, kot to sledi iz prvega stavka 6. odstavka 37. člena Splošnega dogovora, ki določa, da Zavod o višini obračuna za posamezno obračunsko obdobje obvešča izvajalce. Določbe predhodnih odstavkov 37. člena Splošnega dogovora natančno urejajo (med drugim) obveznosti izvajalca v pogledu sestavljanja računov, zahtevkov in poročil, pa tudi rokov za ta opravila, sklicujoč se pri tem še na navodila o beleženju in obračunavanju storitev in izdanih materialov.

20Splošni sporazum ureja tudi položaj morebitnega nestrinjanja izvajalca z višino obračuna, ki ga posreduje Zavod izvajalcu in ki je podlaga za sestavo (pravilnega) računa. Kot določa predzadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora, mora izvajalec kljub temu, da se z višino obračuna iz obvestila Zavoda ne strinja, izstaviti račun v višini iz obvestila Zavoda; sporni del obračuna pa izvajalec in Zavod rešujeta naknadno, kot to ureja zadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora.

21Če beremo skupaj navedene določbe Splošnega dogovora, lahko izpeljemo, da so vse te določbe upoštevne za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. Urejajo namreč proces obračunavanja in plačevanja storitev izvajalca. Zanj je ključno tesno sodelovanje med izvajalcem in Zavodom.

22Taka ureditev ni sama sebi namen. Zavod je po ZZVZZ namreč nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja (tretji odstavek 12. člena ZZVZZ), ki je javna služba (prvi odstavek 69. člena ZZVZZ). To službo opravlja Zavod (prvi odstavek 69. člena ZZVZZ). Zavod je poleg tega le eden izmed sopodpisnikov Splošnega dogovora, ki ureja z upoštevanjem mnogih konkurirajočih si interesov deležnikov programe storitev obveznega zavarovanja, potrebne zmogljivosti in obseg potrebnih sredstev ter druge osnove, potrebne za sklepanje pogodb z izvajalci (prvi odstavek 63. člena ZZVZZ). Zavod je kot nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja zadolžen, da Splošni dogovor odgovorno izvaja. Sumarno povzeta zakonska ureditev stremi k učinkovitemu delovanju obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar je ustavna zahteva, naslovljena na državo (drugi odstavek 50. člena Ustave). Poleg tega je treba upoštevati, da je učinkovito delujoče obvezno zdravstveno zavarovanje pomemben gradnik uresničevanja pravice do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave).

23V tem širšem pravnem okviru se za zagotovitev učinkovitega delovanja zdravstvenega zavarovanja izpostavi poseben pomen tesnega sodelovanja Zavoda in izvajalcev pri obračunavanju in plačevanju opravljenih storitev, kot ga urejajo povzete določbe Splošnega dogovora. Potrebno je namreč posvetiti posebno skrb transparentni in pravilni porabi javnih sredstev, zbranih za točno opredeljeni namen v zdravstveni blagajni. Posebnega pomena je to sodelovanje tako v položaju, ko med Zavodom in izvajalcem ni spora, kot tudi v položaju, ko so med njima v pogledu obračunavanja storitev razhajanja. Toliko bolj, ker tako Zavod kot izvajalce zavezuje dolžnost mirnega reševanja sporov, ki je izjemnega pomena glede na naravo obveznega zdravstvenega zavarovanja.

24Pri razlagi navedenih določb Splošnega sporazuma je revizijsko sodišče izhajalo iz njihovega besedila, upoštevaje umeščanje Splošnega dogovora v zgoraj opredeljeni širši pravni okvir. Povzete določbe je treba brati skupaj in upoštevati, da razločujejo nedenarne obveznosti izvajalca in Zavoda ter denarno obveznost Zavoda. Poleg tega: (1) rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru je opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); (2) če pa se se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda (prim. zadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora). To pomeni, da ima izvajalec možnost ugovarjati znesku iz obvestila Zavoda, ki je podlaga za izstavitev računa. Na ta način sproži nadaljnjo fazo procesa obračunavanja med izvajalcem in Zavodom, ki zaobjame med njima sporni del domnevne obveznosti Zavoda. Del tega procesa je, logično, lahko tudi opredeljevanje roka za plačilo še spornega dela obveznosti Zavoda, upoštevaje pri tem obligacijsko zakonsko pravo. Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.

25Taka razlaga pomeni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo z osredotočanjem na 40. člen Splošnega dogovora. Zamudne obresti so dodatna obveznost, kadar je glavna obveznost denarna (prvi odstavek 378. člena OZ). V določbah 40. člena Splošnega dogovora, na kateri se je sklicevala tožeča stranka v prid utemeljitve svojega stališča o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, pa ni opredelitve roka za izpolnitev denarne obveznosti Zavoda, tj. za plačilo opravljenih storitev. Ker je tožena stranka pri izdelavi Končnega obračuna zmotno upoštevala nepravilno izhodišče za oblikovanje cene storitev, kot je to ugotovilo Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 16/2020 (in naslednjih), je kršila svojo sodelovalno dolžnost, ki ni denarna. Prav zato ta kršitev sama zase ne utemeljuje, da je bila avtomatično v zamudi s plačilom še sporne glavne obveznosti na dan zapadlosti Končnega računa. Ta je bil izdan, skladno z obvestilom Zavoda, in zato spornega zneska ni opredeljeval. Zato na razhajanja to dejanje tožeče stranke tožene stranke ni moglo opozoriti. To je pomembno, ker je zgoraj povzeta ureditev šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora za položaj razhajanj med Zavodom in izvajalcem prevalila breme opozorila na izvajalca, tj. na tožečo stranko. Četudi je torej tožena stranka kršila svojo nedenarno obveznost, to ne razbremenjuje tožeče stranke, da postopa v tem položaju skladno s pravili Splošnega dogovora in opozori Zavod na domnevni obstoj njegove dodatne obveznosti. Taka je njena sodelovalna dolžnost, opredeljena v Splošnem dogovoru.

26Določila Splošnega dogovora torej obema pogodbenima strankama nalagajo sodelovalno dolžnost, ki se izraža v nedenarnih obveznostih obeh pogodbenih strank, na podlagi katerih na način, kot je urejen v 37. členu Splošnega dogovora, opredelita višino denarne obveznosti, ki jo mora izpolniti Zavod, in rok njene izpolnitve. Ob takšni ureditvi tudi sklicevanje tožeče stranke, da je sama v celoti izpolnila svojo nedenarno obveznost, medtem ko vzrok za neopredelitev prave višine obveznosti izvira iz opustitve na strani tožene stranke, ne more pripeljati do materialnopravnega zaključka, da je rok zapadlosti za sporni del denarne terjatve opredeljen z opredelitvijo zapadlosti nespornega dela.

27Iz doslej razloženega je razvidno, da 40. člen Splošnega dogovora ne utemeljuje uporabe prvega odstavka 299. člena OZ, ker ta določba sploh ne opredeljuje roka za izpolnitev denarne obveznosti Zavoda. To pomeni, da je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje negativen. Sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava, ko sta uporabili 40. člen Splošnega dogovora in prvi odstavek 299. člena OZ in na njuni podlagi sklepali, da zamudne obresti začnejo teči 2. 3. 2018, tj. z dnem zapadlosti Končnega računa.

28Ob izključitvi podlage iz prvega odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo šele ob nastopu enega od dejanskih položajev, ki so urejeni v drugem odstavku 299. člena OZ. Sama tožeča stranka se je že v tožbi sklicevala, da je v smislu sporazumnega reševanja nastalega spora 22. 10. 2020 toženi stranki poslala odškodninski zahtevek, katerega je tožena stranka s pisnim odgovorom z dne 28. 10. 2020 zavrnila. (drugi odstavek 4. točke tožbe). Tožeča stranka pa med postopkom ni zanikala trditev tožene stranke, da je predpravdni zahtevek prejela 23. 10. 2020 in da je tožeča stranka v njem določila petnajstdnevni rok plačila. Te okoliščine med strankama očitno niso sporne. Drugih trditev v smeri utemeljevanja roka zapadlosti spornega zneska denarne obveznosti tožene stranke v smislu določbe drugega odstavka 299. člena OZ pred dnem 8. 11. 2020 tožeča stranka ni ponudila.

29Navedeni dejanski okvir pripelje do materialnopravnega zaključka o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti v delu, ki so predmet revizijskega preizkusa. Na podlagi pojasnjene razlage relevantnih določb Splošnega dogovora, ki pripelje do uporabe drugega odstavka 299. člena OZ, pa se izkaže kot neodločilna opredelitev pravne narave denarnega zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala pred pravdo z zahtevkom z dne 22. 10. 2020 oziroma s tožbo v tej pravdi.

30Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je še sporni del obrestnega zahtevka tožeče stranke zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Glede stroškov postopka

31Odločitev o stroških postopka temelji na določilih 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

32Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka o stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem odločilo le po temelju, odločitev o njihovi višini pa je na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP pridržalo za poseben sklep. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo odločitve pritožbenega sodišča, ki je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča po temelju, da je dolžna tožena stranka v celoti povrniti potrebne stroške postopka tožeči stranki. Vrhovno sodišče je zato odločitev pritožbenega sodišča spremenilo tako, da se sodba prvostopenjskega sodišča v III. točki izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

33Sprememba odločitve o glavni stvari (o še spornem delu obrestnega zahtevka) je narekovala tudi spremembo odločitve o pritožbenega sodišča o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka izpodbijane odločbe), v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je v posledici uspeha v revizijskem postopku tožena stranka uspela v pritožbenem postopku, je upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov v višini plačane takse za pritožbo 375,00 EUR. Hkrati pa je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov revizijskega postopka, ki jih je priglasila in sicer v višini plačane sodne takse za predlog za dopustitev revizije v znesku 80,00 EUR.

34Skupni stroški pritožbenega in revizijskega postopka, do povrnitve katerih je upravičena tožena stranka, znašajo 455,00 EUR.

35Odločitev je bila sprejeta soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).