UPRS Sodba I U 883/2020-35

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku za leto 2018 odmeril davek od premoženja na območju občine Žirovnica v znesku 3.279,35 EUR, kar mora biti plačano v štirih obrokih po 819,83 EUR na način in v rokih, razvidnih iz izreka izpodbijane odločbe.

2V obrazložitvi se prvostopenjski davčni organ (v nadaljevanju tudi FURS) sklicuje na 156. in 157. člen Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO). Pojasnjuje, da je po omenjenih določbah zavezanec za plačilo davka od premoženja fizična oseba, ki je lastnik oziroma uživalec stavbe, dela stavbe, stanovanja, garaže ali prostora za počitek oziroma rekreacijo. Pri tem se davek plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem. Nadalje pojasnjuje osnovo za odmero davka od premoženja ter merila in način ugotavljanja njegove vrednosti. Sklicuje se na Pravilnik o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja. Pri ugotavljanju vrednosti stavbe se poleg podatkov, ki se nanašajo na konstrukcijo in kvaliteto stavbe, upošteva tudi vrednost m2 stanovanjske površine, ki je določena s Sklepom o povprečni gradbeni ceni za m2 koristne stanovanjske površine v občini Žirovnica za leto 2018. Vrednost m2 koristne stanovanjske površine za izračun davka od premoženja za leto 218 znaša 824,94 EUR. Nadalje davčni organ pojasnjuje tudi, na kakšni podlagi in pod katerimi pogoji se osnova za davek od premoženja zniža oziroma kdo je davka od premoženja na posest stavb začasno oproščen. Navaja še, da so določbe glede načina in rokov plačevanja davka od premoženja usklajene s 387. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3Ministrstvo za finance kot drugostopenjski davčni organ (v nadaljevanju tudi pritožbeni organ) je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da je tožnik lastnik stavbe na naslov ..., Žirovnica v izmeri 537 m2 in s tem zavezanec za plačilo davka od premoženja. Na podlagi podatkov uradne evidence davčnega organa - Registra davčnih zavezancev, je bil tožniku odmerjen davek od premoženja za leto 2018 od vrednosti stanovanja (449.724,78 EUR) v znesku davka 3.279,35 EUR, na način določen v 159. členu ZDO oziroma po davčni stopnji 1,00 %, predpisani v točki a) 1. člena Pravnika o valorizaciji zneskov za odmero davka po ZDO za leto 2108. Nadalje pritožbeni organ zavrača tožnikov ugovor, da predmetna stavba v naravi predstavlja poslovni prostor, ki se delno uporablja tudi za stanovanje za stalno bivanje. Iz podatkov Registra nepremičnin (v nadaljevanju REN) namreč izhaja, da nepremičnina na naslovu ..., Žirovnica predstavlja eno stanovanje v samostoječi stavbi, v katerem se nahajajo kuhinja, kopalnica, stranišče in štiri sobe, in sicer tako, da znaša površina bivalnih prostorov 537 m2. Iz podatkov REN tako izhaja, da v sporni nepremičnini ni poslovnih prostorov oziroma površin za opravljanje dejavnosti. Pritožbeni organ ugotavlja, da iz uradne evidence davčnega organa izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče prijavljeno na naslovu ..., Mojstrana in ne na naslovu ..., Žirovnica. Nadalje je iz sklepa Upravne enote Jesenice z dne 15. 12. 2017 razvidno, da je upravni organ presodil, da je v registru stalnega prebivalstva evidentiran pravilen naslov tožnika. Po ZDO je pogoj za znižanje davčne osnove stalno bivanje, pri čemer drugostopenjski organ ta pojem razume kot dejansko stalno bivanje, breme dokazovanja, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki izhaja iz uradnih evidenc, pa je na strani stranke, ki tako stanje zatrjuje ali davčnega organa. Pritožbeni organ je ocenil, da dokazi, ki jih je v postopku predložil tožnik (fotografije nepremičnine v Mojstrani, račun za porabljeno energijo za odjemno mesto ..., Žirovnica za čas od 1. 5. 2017 do 5. 6. 2017, račun za komunalne storitve za čas od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017, pogodba o sklepanju uporabniškega razmerja Total TV z dne 6. 1. 0.2 016, račun za telekomunikacijske storitve z dne 30. 6. 2021) ne zadostujejo za zaključek, da tožnik na naslovu ..., Žirovnica tudi dejansko stalno prebiva. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je slabega zdravstvenega stanja, je tožniku pojasnil, da ZDO zavezanca za davek ne oprošča plačila davka iz zdravstvenih razlogov, le-ti pa tudi ne predstavljajo objektivnih razlogov zaradi katerih se stavba, ki je predmet obdavčitve, ne bi mogla uporabljati.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da objekt, ki je predmet obdavčitve, v naravi predstavlja poslovni prostor, delno pa stanovanje, ki ga uporablja za stalno bivanje. Objekt, kjer ima sicer prijavljeno stalno bivališče, namreč ni primeren za bivanje in je trenutno v fazi obnove. Navedeno izhaja iz sklepa Upravne enote (v nadaljevanju UE) Jesenice z dne 15. 12. 2017, ki ga je, poleg ostalih dokazil, posredoval davčnemu organu. Davčni organ je tako napačno ugotovil, da tožnik v stavbi na naslovu ..., Žirovnica stalno ne biva, poleg tega pa del omenjene stavbe prestavlja poslovni prostor, kar dokazuje tudi odločba UE Jesenice z dne 8. 7. 2009, iz katere izhaja, da gre za poslovno‑stanovanjski objekt na naslovu ..., Žirovnica. Nadalje tožnik meni, da mu skladno z določbo 5. točke prvega odstavka 161. člena ZDO ne bi smeli odmeriti davka, saj stavbe, ki je predmet odmere, iz objektivnih razlogov ne more uporabljati. Poslovnega dela objekta namreč ne more uporabljati iz objektivnih razlogov v povezavi z njegovim zdravstvenim stanjem. Poleg tega je bil na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 19. 12. 2019 razvrščen v ustrezno kategorijo invalidnosti. Tožnik še meni, da bi moral biti začasno oproščen plačila davka od premoženja na podlagi prvega odstavka 162. člena ZDO. Že v postopku izdaje izpodbijane odločbe je davčni organ opozoril na navedeno zakonsko določbo. Predložil je tudi odločbo UE Jesenice z dne 8. 7. 2009, ki je po vsebini uporabno dovoljenje za objekt na naslovu ..., Žirovnica. Glede na to, da desetletno obdobje iz prvega odstavka 162. člena ZDO še ni poteklo, bi moral biti začasno oproščen plačila davka od premoženja. Tožnik sklepno predlaga, naj sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne. V času izdaje izpodbijane odločbe so podatek REN izkazovali, da nepremičnina na naslovu ..., Žirovnica predstavlja eno stanovanje v samostoječi stavbi, do spremembe pa je, kot izkazujejo podatki REN, prišlo šele 1. 9. 2021, to je po izdaji izpodbijane odločbe.

6Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztraja pri tožbenih navedbah in svojem tožbenem predlogu.

7V zadevi je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je sodišče vpogledalo v upravne spise, zlasti v dopis FURS Pojasnilo in seznanitev zavezanca s pridobljenimi podatki v pritožbenem postopku na odmero davka od premoženja za leto 2018 z dne 15. 3. 2019 (fotokopijo katerega je v sodni spis vzelo pod C1) ter vlogo tožnika z dne 1. 5. 2019 (fotokopijo katere je v sodni spis vzelo pod C2). Izvedlo je tudi dokaz z vpogledom v pritožbo tožnika zoper izpodbijano določbo z dne 3. 9. 2018 (priloga A5), sklep UE Jesenice z dne 15. 12 2017 (priloga A5) in odločbo UE Jesenice z dne 8. 7. 2009 (priloga A6). Zaslišalo je tudi pričo A. A.

8Dokazni predlog tožnika za zaslišanje strank je sodišče zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto. Tožnik je namreč ta dokazni predlog podal šele v tožbi, pri čemer na glavni obravnavni podana pojasnila, da dokaznega predloga doslej ni mogel podati, saj kolikor je njemu znano postopek pred finančnim organom poteka le pisno, po presoji sodišča ne predstavljajo upravičenih razlogov, zakaj zaslišanja strank ni predlagal že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je kot nedovoljeno tožbeno novoto zavrnilo tudi tožnikov dokazni predlog z dopisom z dne 19. 6. 2020. Poleg tega sodišča ugotavlja, da navedeni dopis datira na dan po izdaji izpodbijanega akta, ki je bil izdan 3. 9. 2018.

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik lastnik stavbe na naslovu ..., Žirovnica. Poleg tega ni sporno, da je imel tožnik v času izdaje izpodbijanega akta prijavljeno stalno bivališče na naslovu ..., Mojstrana. Prav tako ni sporna osnova za davek od premoženja, to je vrednost stavbe, ki je odvisna tudi od velikosti stanovanjske površine. V zadevi pa je sporno, kje je tožnik v času izdaje izpodbijanega akta dejansko bival, ali v stavbi v Žirovnici, ki je predmet odmere davka od premoženja v tem upravnem sporu, ali v Mojstrani, kjer je imel v času izdaje izpodbijanega akta prijavljeno stalno bivališče.

11Drugi odstavek 158. člena ZDO namreč določa, da se osnova za davek od premoženja iz 1. točke 156. člena tega zakona zniža za znesek, ki ustreza vrednosti 160 m2 stanovanjske površine, ugotovljene na način iz prejšnjega odstavka. Davčna osnova se zniža pod pogojem, da je lastnik ali njegovi ožji družinski člani oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, dejansko stalno bival v stanovanjskih prostorih.

12Tožnik zatrjuje, da stalno biva v stavbi na naslovu v Žirovnici, češ da je hiša v Mojstrani, kjer ima prijavljeno stalno bivališče, v fazi obnove in ni primerna za bivanje. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se v obravnavni zadevi tožniku odmerja davek od premoženja za leto 2018. Glede na zakonsko določbo 158. člena ZDO, bi moral tožnik na naslovu v Žirovnici bivati celotno leto 2017, da bi bil upravičen do znižanja davčne osnove. Kot je že pojasnil pritožbeni organ, je iz uradnih evidenc izhajalo, da ima tožnik prijavljeno stalno bivališče na naslovu ..., Mojstrana. Breme dokazovanja, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki izhaja iz uradnih evidenc, pa je, v skladu s prvim in tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2, na davčnem zavezancu, to je tožniku. Tožnik je torej tisti, ki mora dokazati, da je celotno leto 2017 dejansko stalno bival na naslovu v Žirovnici in ne na naslovu v Mojstrani, kjer je imel prijavljeno stalno bivališče.

13Sodišče je v zvezi z bivanjem tožnika na naslovu v Žirovnici zaslišalo pričo A. A., ki je izpovedal, da je tožnika na naslovu v Žirovnici videval vsak dan, zjutraj, popoldan in tudi večkrat na dan, poleg tega je pri njem pral tudi svoje vozilo, saj sta prijatelja. Tožnika pozna že deset let in je ves ta čas bival v Žirovnici, po njegovem vedenju je tožnikov dom na naslovu v Žirovnici, tam je urejal okolico in vse ostalo, kar se počne tam, kjer oseba živi.

14Katera dejstva se štejejo za dokazana v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1), odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče izpovedbi priče ne sledi, saj listinski dokazi, ki jih je predložil tožnik, po presoji sodišča ne vodijo do prepričljivega zaključka, da je tožnik celotno leto 2017 na naslovu v Žirovnici dejansko bival. Če bi temu bilo tako, pa bi o tem morali obstajati in biti tožniku dosegljivi objektivni dokazi, denimo vsaj o permanentni porabi vode in elektrike, ki sta nujni dobrini. Poleg tega ni moč spregledati dejstva, da sta priča in tožnik, po navedbah priče, prijatelja, tožnik pa je po lastni izpovedbi tudi nečak pričinega tasta. Sodišče tudi sicer dvomi v resničnost pričinih izjav, saj je priča sam izpovedal, da živi na Jesenicah, zato se sodišču zdi po splošnem izkustvu malo verjetno, da je priča tožnika videval vsak dan, zjutraj in popoldan, večkrat na dan na naslovu v Žirovnici.

15Iz sklepa UE Jesenice z dne 15. 12. 2017 (A5) izhaja, da je upravni organ, na podlagi vročenih poštnih pošiljk tožniku na naslovu v Mojstrani, njegovih odzivov na pisanja upravnega organa in izjave ter izjav prič, presodil, da je v registru stalnega bivanja evidentiran pravilen naslov tožnika, to je naslov v Mojstrani, zato je postopek ugotavljanja stalnega bivališča tožnika ustavil. Nadalje je bil tožnik s strani pritožbenega organa z dopisom z dne 15. 3. 2019 (C1) seznanjen z ugotovitvami pritožbenega organa. Hkrati je pritožbeni organ z navedenim dopisom tožnika pozval, da predloži izjave treh prič, ki z njim niso v sorodstvenem razmerju, kopije računov Elektro podjetja za dobavo električne energije, kopijo računov komunalnih storitev (odjem vode) ter morebitne druge račune za uporabo drugih storitev, iz katerih bo razvidno, da je v letu 2017 dejansko bival na naslovu v Žirovnici. Tožnik se je na poziv odzval z dopisom z dne 1. 5. 2019 (C2) in predložil en račun za porabljeno energijo za obdobje od 1. 5. 2017 do 5. 6. 2017, en račun za komunalne storitve z dne 30. 6. 2017 za mesec junij 2017, en račun za telekomunikacijske storitve z dne 30. 6. 2017 ter pogodbo o sklepanju uporabniškega razmerje Total TV z dne 6. 10. 2106. Po presoji sodišča navedene listine ne izkazujejo, da je tožnik celotno leto 2017 dejansko bival na naslovu v Žirovnici. Tožnik je namreč predložil le en račun za vodo in en račun za elektriko, zato na podlagi teh dveh račun ni moč priti do zaključka, da je bila poraba vode in elektrike, ki sta njuni za (dejansko) bivanje na splošno, konstantna. Do zaključka dejanega bivanja tožnika na naslovu v Žirovnici pa ni moč priti niti na podlagi predloženega računa za telekomunikacijske storitve in pogodbe o sklepanju uporabniškega razmerja Total TV, saj se le-te lahko plačujejo ne glede na to, ali tožnik stalno prebiva na naslovu v Žirovnici ali ne, poleg tega te storitve niso esencialne za bivanje. Tožnik je sicer predložil še fotografije nepremičnine na naslovu v Mojstrani, vendar so le-te po presoji sodišča irelevantne, saj nepremična v Mojstrani ni predmet odmere davka od premoženja. Četudi je tožnik želel z njimi dokazati, da stavba na naslovu v Mojstrani ni primerna za bivanje, to ni relevantno, saj bi moral dokazati dejansko bivanje na naslovu v Žirovnici. Glede na vse navedeno sodišče sodi, kot sta že pravilno ugotovila prvostopenjski in drugostopenjski organ, da tožnik na naslovu v Žirovnici celotno leto 2017 dejansko ni bival, tožnik pa tega tudi po izvedenem zaslišanju priče pred sodiščem ni uspel izpodbiti.

16V zvezi z navedbami tožnika, da naj bi stavba na naslovu v Žirovnici v naravi predstavljala delno poslovni prostor in delno stanovanje, sodišče dodaja, da iz uradne evidence REN izhaja, da stavba, ki je predmet odmere davka od premoženja, predstavlja eno stanovanje v samostoječi stavbi, v kateri se nahajajo kuhinja, kopalnica, stranišče in 4 sobe. Tožnik za svoje trditve, razen odločbe UE Jesenice (A6), ne ponudi ničesar drugega, da bi izpodbil dejstvo, ki izhaja iz uradne evidence. Poleg tega pa sodišče pojasnjuje, da se v skladu z drugim odstavkom 160. člena ZDO za poslovne prostore, ki jih lastnik ne uporablja za opravljanje dejavnosti in jih tudi ne daje v najem za navedeni namen, stopnja davka poveča za 50%. Glede na to, da tožnik sam trdi, da poslovnega dela stavbe zaradi zdravstvenih razlogov ne more uporabljati, so tožniku njegove navedbe celo v škodo, saj bi se v tem primeru stopnja davka povečala in bi moral tožnik plačati več davka od premoženja.

17Nadalje sodišče zavrača tožnikove navedbe, da poslovnega dela stavbe na naslovu v Žirovnici ne more uporabljati iz objektivih razlogov v povezavi z njegovim zdravstvenim stanjem. ZDO v 161. členu sicer res določa, da se davek ne plačuje od stavb, ki se iz objektivnih razlogov ne morejo uporabljati, vendar pa zdravstveno stanje tožnika po presoji sodišča ni objektivni razlog, pač pa kvečjemu subjektivni razlog na strani tožnika. Zato je tudi sodišče tožnikov dokazni predlog z odpustnim pismom UKC Ljubljana z dne 15. 12. 2018 in odločbo ZPIZ z dne 19. 12. 2019 zavrnilo kot nerelevanten, saj je tožnik z njim želel dokazati dejstvo, ki je v obravnavani zadevi pravno neodločilno.

18V zvezi z navajanji tožnika, da bi moral biti na podlagi 162. člena ZDO oproščen plačila davka, saj citirani člen določa, da so davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za deset let, sodišče tožniku pojasnjuje, da prvi odstavek 386. člena ZDavP-2 jasno določa, da se začasno oprostitev davka na posest stavb zavezanec uveljavlja z vlogo, ki se jo vloži pri davčnem organu, na območju katerega je stavba, do 31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. Tožnik bi moral torej začasno oprostitev davka od premoženja uveljavljati s posebno (samostojno) vlogo (in ne kot pritožbeni ugovor), poleg tega bi moral začasno oprostitev plačila davka za leto 2018 uveljavljati najkasneje do 31. 1. 2018, česar pa neprerekano ni storil. Ta oprostitev zato ni predmet izpodbijane odločbe, s tem pa tudi ne predmet sodne presoje v tem upravnem sporu.

19Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.