VSL Sklep I Kp 73952/2022

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo predajo zahtevane osebe A. A. pravosodnim organom Republike Italije zaradi izvršitve kazni pet let zapora po sodbi Sodišča v B. z dne 15. 8. 2020, pravnomočna 28. 1. 2021, št. 1/2017 RG 534/2020.

2Zoper sklep so vložili pritožbo in dopolnitev le-te zagovorniki zahtevane osebe zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožniki so predlagali, da se izpodbijani sklep „v celoti“ razveljavi in da se predlog za predajo zahtevane osebe zavrne. Posledično pa, da se pripor odpravi.

3Pritožba je utemeljena v obsegu kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

4Po preučitvi izpodbijanega sklepa, kakor tudi podatkov spisa v zvezi s pritožbenim navedbami je bilo odločilno vprašanje v obravnavani zadevi, ali je odreditvena država, Republika Italija oziroma zanjo pristojni državni tožilec izkazala nedvoumno in jasno obligacijo, da se zoper zahtevano osebo, če bo le-ta tako zahtevala, opravi ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem oprlo na odgovor državnega tožilca C. C. z dne 7. 1. 2023 (list. št. 382). Državni tožilec, ki je po nacionalni italijanski zakonodaji stvarno pristojen za izvršitev pravnomočne kazenske sodbe je takole zapisal: „Ko bo – morebiti – izročen (zahtevana oseba) Italiji, bo prejel kopijo sodbo in bo lahko v naslednjih 30-ih dneh zahteval razveljavitev sodbe ter navedel razloge, zakaj ni prišel na sojenje pred sodiščem v B. ali v vsakem primeru alternativno lahko zahteva, da prizivno sodišče razglasi nepravilnost prvega sojenja, saj je bilo sojenje brez njegove vednosti brez krivde. Če bo sodišče potrdilo razveljavitev sodbe (t. j. razglasilo ničnost sodbe Sodišča v B.) bo nemudoma izpuščen na prostost in se bo lahko vsebinsko pritožil na prizivno sodišče v Trstu.“. Pritožniki pravilno opozarjajo, da navedeno zatrjevanje državnega tožilca ne določa takšnega jamstva kot ga opredeljuje Okvirni sklep Sveta, pa tudi določila Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ampak samo nakazuje na možnost ponovnega sojenja, pa še to ne v vsakem primeru, če bi tosmerno zahtevana oseba podala zahtevek pred italijanskim sodiščem. Takšnem dvom je generirala tudi pritožbena navedba na 9. strani, ko so zagovorniki zahtevane osebe citirali italijanski procesni kazenski zakonik, ki ne dopušča nedvoumnega odgovora, kot ga je nakazal izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju, da bo v vsakem primeru zoper zahtevano osebo izvedeno ponovno sojenje. Pri čemer pa tudi ni odveč opozorilo pritožnikov na določbo 3. člena ZSKZDČEU-1 glede vprašanja upoštevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugače povedano, podan je precejšen dvom, da bi glede na italijansko procesno zakonodajo lahko zahtevana oseba v novem sojenju bila deležna osnovnih kavtel Evropske konvencije za človekove pravice, zlasti tistih, ki so opredeljeni v 6. členu Konvencije.

5Skratka, pritožbeni senat je sledil navedbam pritožnikov, ki so vzpostavili utemeljen dvom glede zagotovila ponovnega sojenja zoper zahtevano osebo pred italijanskim sodiščem. Doslej je sodišče prve stopnje oziroma preiskovalna sodnica zaprošala za tovrstne podatke državnega tožilca, vendar pa je iz njegovih odgovorov razvidno, da ima državno tožilstvo v Italiji nalogo izvrševati in zagotavljati izvršitev kazni, ki so jih izdala kazenska sodišča. Nima pa pristojnosti državni tožilec, da bi „lahko rekel, ali je bilo sojenje izvedeno dobro ali slabo“. Takšen odgovor državnega tožilca, ki ima po vsej verjetnosti glede na vsebino dopisa z dne 7. 1. 2023 omejeno možnost izjasnjevanja v imenu odreditvene države pokaže, da bi moralo prvo sodišče iskati relevantne informacije pri sodnih organih. Skratka tistemu organu, ki bo lahko decidirano podal izjavo, ali bo zahtevana oseba, če bo tako zahtevala, deležna ponovnega sojenja in to na način kot če bi bilo sojenje izvedeno prvič.

6Ob ugotovitvi, da po podatkih spisa dejansko stanje glede izpolnitve zahtev iz 13. člena ZSKZDČEU-1, pa tudi 3. člena istega zakona ni popolno ugotovljeno, je pritožbeni senat odločil tako kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

7Do ostalih vprašanj (dvojna kaznivost) in drugih dilem, ki jih je izpostavila pritožba, se senat na tej točki, ker glede sprejete odločitve ni relevantno, ni opredeljeval.