UPRS Sodba I U 720/2020-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju tudi davčni oz. prvostopenjski organ) v postopku davčnega nadzora gotovinskega poslovanja in izvajanja določb Zakona o davčnem potrjevanju računov (v nadaljevanju ZDavPR) ugotovila, da je tožnica ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 5. člena ZdavPR, ker za namene pošiljanja podatkov o računu oznake fizične osebe, ki je izdala račune z uporabo elektronske naprave za izdajo računov, ni povezala z davčno številko te fizične osebe. Tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožnici opravljen davčni nadzor gotovinskega poslovanja in 6. 3. 2020 izdan zapisnik, na katerega tožnica ni imela pripomb. Davčni organ je v postopku ugotovil, da tožnica za namene pošiljanja podatkov o 21 računih, izdanih 5. 3. 2020 in 6. 3. 2020 davčnemu organu mi poslala podatka (davčne številke) o fizični osebe, ki je z elektronsko napravo izdala račune. Na vseh računih je kot blagajnik oziroma fizična oseba, ki je z elektronsko napravo izdala predmetne račune navedena „Cvetka“, na računih pa ni povezave z navedbo pravilne davčne številke. Tožnica ima v programu davčne blagajne možnost ves čas nadzirati pravilnost navedenih davčnih številk na računih, ki so jih izdali operaterji oziroma blagajniki z elektronsko napravo. Tako lahko ves čas blagajnik popravi morebitne napačne podatke na izdanih računih z elektronsko napravo. Direktorica tožnice je v postopku pojasnila, da Cvetka A. dela pri tožnici po podjemni pogodbi, na računih ima svojo oznako, ni pa jasen razlog, zakaj je kot blagajničarka vnesla v sistem davčnih blagajn napačno davčno številko. Prišlo je do napake pri vnosu davčne številke in sicer je navedena napačna številka ..., pravilna pa se glasi ... Tožnica je priznala storjeno napako in se zavezala, da jo bo popravila. Glede na navedeno tožnica ni poslala ustreznega podatka (davčne številke) fizične osebe, ki je z elektronsko napravo izdala račune, saj pri potrditvi 21 računov oznake fizične osebe, ki je z elektronsko napravo izdala račune ni povezala s pravilno davčno številko ... posameznice Cvetke A. S tem je tožnica ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 5. člena ZdavPR. Davčni organ kot podlago za svojo ugotovitev navaja določbi drugega odstavka 5. člena in 6. točke drugega odstavka 6. člena ZDavPR.

3Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil.

4Tožnica odločbo prvostopenjskega organa izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitev določb postopka. Uvodoma v tožbi povzema ugotovljeno dejansko stanje v zadevi in ugotovitev davčnega organa, da gre za očitno napako tožnice pri vnosu davčne številke v sistem davčnih blagajn. Tožnica meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe obremenjena s pomanjkljivo navedbo razlogov o odločilnih dejstvih za izpodbijano ugotovitev davčnega organa in s tem s kršitvijo 14. točke drugega odstavka (številke člena ne navaja, opomba sodišča) Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se smiselno uporablja v davčnem postopku. Davčni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil kršitev, ki po pravni naravi predstavlja prekršek. Prekrškovno pravo pa za izrek prekrška predpisuje, da mora biti brez vsakršnega dvoma ugotovljeno protipravno ravnanje kršitelja in tudi subjektivni odnos domnevnega kršitelja do očitanega protipravnega dejanja. Za izrek prekrška morajo biti kumulativno podani naslednji pogoji: ravnanje, ki predstavlja prekršek, protipravnost ravnanja in krivda storilca.

5V nadaljevanju tožbe se tožnica sklicuje na 9. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), katerega vsebino navaja in na pravico do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. V konkretnem primeru pa gre za očitno napako tožnice in sicer za nezakrivljeno napako, ki je niti delavka tožnice niti storilec ni mogel zaznati. Navedeno izhaja tudi iz splošno znanega dejstva, da se pri uporabi računalniških programov uporabnikom lahko hitro primeri napaka. Tovrstna napaka se je zgodila tudi toženki v obrazložitvi izpodbijana odločbe, ko je namesto številke „...“ navedla številko „...“. Tožnica nadalje poudarja, da zaradi navedene napake toženki ni nastala nobena škoda. Napaka pa je bila takoj po ugotovitvi tudi odpravljena. Glede na navedeno po mnenju tožnice ji ni mogoče očitati krivde za očitano kršitev, saj ni ravnala niti malomarno. Izpodbijana odločba sicer ne vsebuje odločitve o sankciji, vendar iz previdnosti tožnica dodaja, da bi šlo v danem primeri lahko kvečjemu za dejansko stanje, ki bi se lahko subsumiralo pod določbo 6.a člena ZP-1. Po mnenju tožnice gre za prekršek neznatnega pomena. Torej za prekršek, storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali pa je ta neznatna. Tožnica pa tudi sicer še nikoli ni bila obravnavana za kršitve določb davčnega prava in ji še nikoli ni bila izrečena globa s tem v zvezi. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovno obravnavo in odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa.

7Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi sklepa Upravnega sodišče Republike Slovenije I U 720/2020-9 z dne 18. 1. 2022.

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

10Med strankama je sporno ali je z izpodbijano odločbo toženka pravilno in zakonito ugotovila, da je tožnica ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 5. člena ZDavPR ker za namene pošiljanja podatkov o računu oznake fizične osebe, ki je izdala račune z uporabo elektronske naprave za izdajo računov ni povezala z davčno številko te fizične osebe. Tožnica sicer priznava storjeno napako pri navedbi davčne številke fizične osebe, ki je izdala sporne račune z uporabo elektronske naprave za izdajo računov, ki pa jo je takoj po ugotovitvi napake popravila in poudarja, da je šlo za prekršek neznatnega pomena.

11Med strankama ni sporno ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sicer, da tožnica za namene pošiljanja podatkov glede 21 računov, izdanih 5. 3. 2020 in 6. 3. 2020 davčnemu organu ni posredovala podatka (davčne številke) o fizični osebe, ki je z elektronsko napravo izdala navedene račune. Na vseh spornih računih, ki jih je kot blagajnik oziroma fizična oseba izdala z elektronsko napravo je navedena „Cvetka“ in ni navedene pravilne davčne številke.

12Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDavPR mora zavezanec povezati oznako fizične osebe, ki je izdala račun z uporabo elektronske naprave iz 2. točke prvega odstavka tega člena z davčno številko te osebe. Davčna številka osebe, ki je izdala račun, se pošlje davčnemu organu kot podatek o računu iz 6. točke drugega odstavka 6. člena tega zakona v postopku potrditve računa. Na podlagi 6. točke drugega odstavka 6. člena ZDavPR pa mora zavezanec davčnemu organu sporočiti davčno številko fizične osebe, ki izda račun z uporabo elektronske naprave. Podatki na izdanih računih morajo biti pravilni in popolni.

13Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in med strankama ni sporno, je tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno ugotovil, da je tožnica ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 5. člena ZDavPR.

14V predmetni zadevi ne gre za odločbo o prekršku, kot to zmotno navaja tožnica v pritožbi in tudi v tožbi, marveč za ugotovitveno upravno odločbo davčnega organa, s katero je ugotovil kršitev davčnih predpisov (ZDavPR). Že pritožbeni organ je tožnici pravilno pojasnil, da v obravnavani zadevi ne gre za prekrškovni postopek, ki se vodi po ZP-1, marveč za davčni postopek, v katerem se kot materialno pravo uporablja ZDavPR. Glede na navedeno, na pravilnost ugotovitve davčnega organa v izpodbijani odločbi tožbeni ugovori glede storjenega prekrška ter odgovornosti tožnice za prekršek nimajo vpliva.

15Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločbe obremenjena s pomanjkljivo navedbo razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana odločba ima po mnenju sodišča vse elemente iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in je tudi ustrezno obrazložena, saj iz nje izhaja ugotovljeno dejansko stanje, presoja dokazov in navedb stranke ter navedba pravne podlage. Tožnica pa je po presoji sodišča imela tudi vse možnosti, da se v postopku izjasni in navaja relevantne dejstva in predlaga dokaze.

16Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnico in toženko ni sporno, kot to določa prvi odstavek 59. člena ZUS-1. Tako ni sporno, da je tožnica pri navedbi podatkov o davčni številki pri izdaji predmetnih 21 računov z elektronsko napravo storila napako in navedla napačno davčno številko. Tožnica namreč v postopku in tudi v tožbi sama priznava, da je bila pri izdaji predmetnih računov z elektronsko napravo storjena napaka pri navedbah podatkov na teh računih v postopku potrditve računov. Glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi zaslišanje stranke glede storjene očitane napake ni potrebno.

17Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, očitanih kršitev določb postopka ni podanih, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.