5. člen ZDavPR

Pravna teorija se je že opredelila, da zgolj ugotovitev o kršitvah, ob odsotnosti izrecne zakonske podlage o nasprotnem, ni predmet odločitve z upravno odločbo, temveč je le del ugotovitvenega postopka, na podlagi katerega se mora šele sprejeti konkretno in posamično odločitev; če organ oceni, da je to potrebno glede na razkorak med predpisanim in dejanskim, mora nemudoma izdati "pravo" odmerno ali ureditveno odločbo, ne pa izdajati le odločb o dejstvih, saj se sicer postopka ne zaključuje, obenem pa se vodijo nepotrebni "vmesni" sodni spori. Po presoji sodišča iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve drugega odstavka 5. člena ZDavPR), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.

Zavezanec za izdajo računa ter izvajanje postopka davčnega potrjevanja računov v smislu določb ZDavP-2 je tožnik, četudi je do kršitve prišlo v posledici opustitev dolžnega ravnanja pri njem zaposlene delavke.

Tožnica je ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 5. člena ZDavPR, ker za namene pošiljanja podatkov o računu oznake fizične osebe, ki je izdala račune z uporabo elektronske naprave, za izdajo računov ni povezala z davčno številke te fizične osebe. Ne gre za odločbo o prekršku, kot to zmotno navaja tožnica, marveč za ugotovitveno upravno odločbo davčnega organa, s katero je ugotovil kršitev davčnih predpisov (ZDavPR).

V konkretnem primeru o obstoju nepravilnosti, ki se ugotavljajo z izpodbijano odločbo, med strankama ni spora. Tudi ni spora o tem, da gre za napake oziroma nepravilnosti, ki so obstajale v inšpiciranem obdobju in torej v obdobju, na katerega se izpodbijana odločba nanaša. Kasnejša odprava nepravilnosti zato na odločitev ne vpliva in zato se tožeča stranka na zatrjevano odpravo le-teh ne more uspešno sklicevati. Glede na to, da je izdaja odločbe, tudi ugotovitvene, v primeru ugotovljenih nezakonitosti obvezna, pa seveda tudi ni razloga za to, da bi moral davčni organ še posebej izkazovati legitimen interes za njeno izdajo, kot se zahteva s tožbo.

Upoštevaje, da je tožnica kot dolgoletna prodajalka zagotovo vedela, da mora za vsako izdano blago izdati račun in ga vročiti stranki, oziroma da v že izdane račune ne sme posegati, ter da neizdaja računa pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega prodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica delovne obveznosti huje kršila vsaj iz hude malomarnosti. Pri prodaji mesa in mesnih izdelkov je šlo za poslovanje z denarjem, sodna praksa pa je glede kršitev delavcev, ki imajo v zvezi z izvajanjem nalog delovnega mesta opravek z denarjem, posebej stroga. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi utemeljeno sklicevalo na zadevi VSRS VIII Ips 223/2017 in VIII Ips 8/2019. Tudi nizek znesek, ki se nanaša na predmet kršitve, ne privede do razbremenitve delavca pred očitanim.

V obravnavani zadevi ne gre za prekrškovni postopek, ki se vodi po Zakonu o prekrških, marveč za davčni postopek, v katerem se kot materialno pravo uporablja ZDavPR. Gre za dva različna postopka, podlaga za oba pa je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s postopkom potrjevanja računov, ki se vodita pred različnima pristojnima organoma. Na pravilnost ugotovitve davčnega organa v izpodbijani odločbi tožbeni ugovori glede obilice dela zaradi množičnega obiska na prireditvi Pivo in cvetje v Laškem in močnega glavobola A. A., ki predstavljajo olajševalne okoliščine pri ugotavljanju tožnikove odgovornosti, na izpodbijano ugotovitev nimajo vpliva.

Ni mogoče slediti notranje neskladnim razlogom za zavrnitev izvedbe tožnikovih dokaznih predlogov k trditvi, da je račun izdala B.B.. Njihova zavrnitev je namreč v izpodbijani odločbi utemeljena z navedbo, da tožnik ni predložil nobenih dokazov. Kolikor je razloge razumeti kot omejevanje dokaznih sredstev, pa to ni skladno z zakonskimi določbami o dokazovanju v davčnem postopku.