UPRS Sklep IV U 104/2020-19

I. Tožbi se zavržeta.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo na podlagi Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah dovolil odvzem 115 osebkov vrste rjavi medved (Ursus arctos) iz narave z odstrelom do 30. septembra 2020. Tožnika sta bila udeležena tako v postopku izdaje dovoljenja kot v pritožbenem postopku. Njuna pritožba zoper izpodbijani akt je bila zavrnjena s strani drugostopnega organa.

2Tožnika sta zoper izpodbijano odločbo vložila tožbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi¹ in priglašata stroške postopka.

3Sodišče je s sklepom z dne 21. 9. 2020 združilo zadevi opr. št. IV U 104/2020 in opr. št. I U 1297/2020 v skupno obravnavanje in odločanje, zadeva se vodi naprej pod opr. št. IV U 104/2020. Sodišče je s sklepom z dne 21. 9. 2020 ugodilo tudi predlogoma za izdajo začasnih odredb in izvršitev izpodbijanega akta odložilo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu.

4Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožbi zavrže, ker zaradi poteka izpodbijanega dovoljenja z dnem 30. 9. 2020 preneha tudi pravni interes tožnikov za tožbo, saj namreč v upravnem sporu ne moreta doseči še bolj ugodnega položaja. Podaja pa tudi vsebinski odgovor na tožbi.

5Navedena vloga je bila vročena v izjavo tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

6Glede na naravo odločitve sodišče ni podrobneje povzemalo razlogov izpodbijane odločbe in tožbenih navedb ter navedb odgovora na tožbo.

K I. točki izreka:

7Tožbi nista dovoljeni.

8Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Med temi predpostavkami je tudi pravni interes za uveljavljano sodno varstvo. Tožnik, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki se kaže v tem, da bi ugoditev tožbi zanj pomenila konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si s tožbo izboljšal svoj pravni položaj. Pravni interes mora torej obstajati tako ob vložitvi tožbe kot tudi ves čas teka upravnega spora. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora in vsebinsko obravnavanje tožbe. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

9Po presoji sodišča sta tožnika ob vložitvi tožb izkazala pravni interes za njuno vložitev, kar je sicer tudi nesporno med strankami. Tožnika sta namreč društvi, ki skrbita za zaščito živali, okolja in narave, ter sta nevladni organizaciji s statusom društva, ki delujeta v javnem interesu na področju ohranjanja narave, skladno z Zakonom o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Z izpodbijanjem akta sta društvi ob vložitvi tožbe delovali z namenom ohranitve biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot. Po 13. točki 11. člena ZON je ohranjanje narave vsako ravnanje, ki se opravlja zaradi ohranitve biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot. Izpodbijanje zadevnega akta pomeni delovanje zaradi ohranitve biotske raznovrstnosti (sestavine biotske vrste so po 19. točki 11. člena ZON rastlinske in živalske vrste) in varstva naravnih vrednot. Ni sporno, da medved predstavlja varovano vrsto, ki že sama po sebi predstavlja naravno vrednoto, hkrati pa je tudi bistvenega pomena za biotsko raznovrstnost. Društvi sta imeli položaj stranskih udeležencev v postopku izdaje izpodbijanega akta in položaj pritožnikov v postopku pritožbe na drugostopni organ zoper izpodbijani akt. V skladu s tretjim odstavkom 137. člena ZON ima društvo s podeljenim statusom delovanja v javnem interesu pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih, v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZUS-1.

10Iz izreka izpodbijanega akta pa izhaja, da je odstrel navedenega števila medvedov veljal do 30. septembra 2020. Glede na to, da je na pretek roka za odstrel iz navedenega izpodbijanega akta tožnika opozorila tožena stranka in predlagala zavrženje tožb, tožnika pa na navedeno vlogo, ki jima je bila posredovana, nista odgovorila (tudi ne do dneva izdaje tega sklepa), sodišče ugotavlja, da tožnika nista izkazala, da bi še vedno imela pravni interes za takšno tožbo.

11Ker torej tožnika kljub preteku roka za odstrel navedenih rjavih medvedov iz izpodbijanega akta nista izkazala morebitnega pravnega interesa za nadaljnji tek postopka v zvezi z vloženima tožbama v tem upravnem sporu, sodišče ugotavlja, da tožnika v času odločanja sodišča ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora² in s tem nimata več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, saj si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja oziroma zastopati interese ohranjanja narave glede na pretekli rok za odstrel navedenega števila rjavih medvedov na podlagi izpodbijanega akta. Z dnem preteka roka za odstrel je namreč pravni interes tožnikov za odločitev v zvezi z odpravo izpodbijanega akta prenehal, saj s trenutkom preteka roka na podlagi izpodbijanega akta odstrel medvedov ni več mogoč.

12Drugačnega, in sicer ugotovitvenega zahtevka iz 2. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 pa tožnika nista podala niti ob vložitvi tožbe niti nista spremenila svoje tožbene zahteve v ugotovitveno tožbo po nastopu spremenjenih okoliščin (izteku roka za odstrel medvedov). Ugotovitveni zahtevek namreč ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta, da bi moralo sodišče že v primeru vložitve take izpodbojne tožbe odločiti z ugotovitveno sodbo, kot da je bila vložena tudi ugotovitvena tožba. Z odločanjem o nezakonitosti akta bi namreč sodišče odločilo o nečem, kar je v bistvenem drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik z izpodbojno tožbo. Sodišče pa po ustaljeni upravno-sodni praksi ni dolžno pozivati tožnika na spremembo tožbe, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe.³ Glede na navedeno je sodišče izpodbojni tožbi tožnikov ob pomanjkanju njunega pravnega interesa za nadaljnje vodenje upravnega spora na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

13Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnikov ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožb, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

14Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, torej brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbah ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk sprejelo procesno odločitev.

K II. točki izreka:

15Ker je sodišče tožbi zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.

¹ Obe stranki sta sicer predlagali, naj sodišče razveljavi izpodbijano odločbo. Glede na to, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne pozna pojma razveljavitve izpodbijane odločbe (prvi odstavek 33. člena ZUS-1), je sodišče štelo, da s tem smiselno predlagata njeno odpravo (kot je na prvi strani tožbe tudi izrecno navedel drugotožnik).
² Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene upravno-sodne prakse tako Ustavnega sodišča RS (npr. odločbe št. Up-1136/11-24 z dne 15. 3. 2012 - 7. točka obrazložitve) kot tudi Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep št. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020) in Upravnega sodišča RS (npr. sklep I U 820/2016 z dne 24. 5. 2017, I U 64/2020 z dne 4. 3. 2020 in I U 575/2019 z dne 12. 5. 2020).
³ Tako sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.