UPRS Sodba in sklep I U 1724/2022-9

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi da je A. A., roj .. 1989, zavrže.

2V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je vlagatelj ob podaji drugega zahtevka navedel, da želi uveljavljati iste razloge in težave, kot jih je že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Povedal je, da nima nobenih novih razlogov, ki bi jih želel navesti v postopku. Izjavil je, da ima težave z bratom zaradi dedovanja, kar je že povedal predhodno v postopku. Ko je bil nadalje s strani uradne osebe vprašan, če želi v postopek predložiti kakšne dokumente ali nove dokaze, je vlagatelj odgovoril nikalno. Ničesar drugega ni imel za dodati.

3Na podlagi vlagateljeve izjave, podane ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ter na osebnem razgovoru dne 10. 8. 2022, je pristojni organ ugotovil, da je ta svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval z ekonomskimi in družinskimi težavami. Pristojni organ je odločil v pospešenem postopku in dne 22. 8. 2022 izdal odločbo št. 2142-3213/2022/5 (1222-08), s katero je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil kot očitno neutemeljeno. Pristojni organ je v navedeni odločbi ugotovi, da vlagateljevih težav ne more povezati z zakonsko določanimi razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Zoper navedeno odločbo pristojnega organa vlagatelj ni vložil tožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, zato je ta postala pravnomočna in izvršljiva dne 29. 8. 2022.

4Vlagatelj je nato dne 19. 9. 2022 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (v nadaljevanju: prvi zahtevek). Vlagatelj je ob podaji zahtevka navajal, da ima težave z družino in se z njimi ne pogovarja ter da nima nobenih novih dokazov ali dejstev, ki jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že pri prvem postopku. Dodal je, da vlaga zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ker si želi mednarodne zaščite. Na podlagi tega je pristojni organ zaključil, da o obstoju novih dejstev ni mogoče govoriti, zaradi česar je vlagateljev prvi zahtevek dne 22. 9. 2022 zavrgel. Zoper navedeni sklep pristojnega organa je vlagatelj vložil tožbo na Upravno sodišče, ki jo je dne 7. 10. 2022 s sodbo, opr. št. I U 1321/2022-13, zavrnilo.

5Vlagatelj drugi zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, s katerimi je utemeljeval že svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Da so razlogi, ki jih v zahtevku uveljavlja, isti kakor v predhodnem postopku, je vlagatelj ob podaji zahtevka izrecno tudi sam zatrdil.Vlagatelj je ravno tako zatrdil, da nima niti nobenih novih dokazov, ki bi jih želel dostaviti v postopku. Pristojni organ torej ugotavlja, da vlagatelj ob podaji drugega zahtevka uveljavlja iste razloge, kot jih je uveljavljal v predhodnem postopku. Vlagatelj tako ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj v postopku ni navedel novih dejstev in okoliščin, ki bi mu bistveno povečale možnost za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

6V tožbi tožeča stranka pravi, da so že same uradne osebe tožene stranke ob izvedbi upravnih postopkov pri njem zaznale, da je nepismen in ne le to, da ima tudi nižje intelektualne sposobnosti, poleg tega, da je seveda prava neuk, tudi nezrel pri presojanju tako socialnih kot pravnih situacij. Ne glede na to, da mu je bilo večkrat pojasnjen potek postopka in njegova obveznost pri vložitvah nadaljnjih zahtevkov za ponovno uvedbo postopka za mednarodno zaščito, kljub temu, da je pritrdil, da slednje razume, tega ni razumel. Pooblaščenca pri upravnem postopku ni imel, le s pomočjo katerega od znancev uporablja mobilni telefon, ve, kaj je, kje biva in katere barve je denar določene vrednosti. V skladu z 49. členom ZUP mora upravni organ ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko stranka v postopku in tudi kognitivni primanjklaj lahko predstavlja oviro za samo procesno sposobnost stranke.

7Tožnikova pooblaščenka pravi, da je na tožnikovo izrecno zahtevo vložila tožbo, ker je tožnik prepričan, da obstajajo razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Zato tožnik želi, da tudi sodišče preveri obstoj pogojev, kljub dejstvu, da v tem postopku ni do sedaj imel možnosti predložiti novih dejstev in dokazov. V predhodnem postopku je tožnik navajal, da je že v otroštvu živel pod pragom revščine, po smrti očeta je bilo še težje, zaslužil je izjemoma malo in je živel kot brezdomec brez dostopa do sredstev za zagotovitev osnovnih življenjskih potreb ter, da je imel družinske težave. Sklicuje se na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah: Larioshima proti Rusiji z dne 23. 4. 2002, Budina proti Rusiji z dne 18. 6. 2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23.2.2012.

8Ne le to, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča, niti dostopa do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Zato je v zadevnem sporu bistveno, da tožnik v sled svojim (ne)sposobnostim za samostojno življenje in skrbi zase, ob vrnitvi v svojo izvorno izvorno državo meni, da bi bil zopet podvržen ponižujočemu ravnanju. Zatrjuje, da bi mu bilo onemogočeno sistemsko, tako dostop do zdravstvene obravnave, dela, socialnih storitev, bivanja, zaščite s strani varnostnih organov glede že podanih groženj in sicer zato, ker je že v preteklosti bil marginaliziran.

9V tožbi je zapisano, da tožnik sam želi priložiti njegovo izjavo, sestavljeno s strani druge osebe bivajoče v CT, ki kaže na njegovo nerazumevanje dolžnosti v ponovnih postopkih, ki jih je sprožil za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. V izjavi zatrjuje, da je bil večkrat življenjsko ogrožen - večkrat so ga želele ubiti in mu grozile s smrtjo osebe s strani brata in njegove tolpe. Tožnik meni, da je tveganje v primeru njegove vrnitve v izvorno državo resnično in da mu ta ni sposobna zagotoviti ustrezne zaščite, tam mu grozi resna škoda, zato bi šlo tudi iz tega razloga za uporabo načela nevračanja. Tožnik naslovnemu sodišču predlaga njegovo zaslišanje, saj navaja v tem postopku dlje trajajoče napade in grožnje s strani več oseb ob odsotnosti zaščite alžirskih varnostnih organov.

10Obstoj obveznosti nevračanja, ni odvisen od tega, ali vir tveganja škodnega ravnanja izhaja od državnih organov države prejemnice. Obveznost lahko nastane, tudi ko nevarnost izvira od oseb ali skupin oseb, ki niso javni uslužbenci (Salah Sheekh v. the Netherlands, 11. 1. 2007, št. 1948/04, tč. 137 in 147).

11Zahteva izdajo začasne odredbe, ki naj začasno uredi sporno razmerje do izdaje pravnomočne odločbe, saj bo v nasprotnem primeru tožniku nastala težko popravljiva škoda. Tožnik predlaga, da naslovno sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da se tožniku omogoči pravica do nahajanja na ozemlju Slovenije. V nasprotnem primeru bi lahko bila tožniku narejena nepopravljiva škoda, saj bi bil lahko do izdane pravnomočne odločitve sodišča, tožnik vrnjen v izvorno državo, kar pomeni, da bi lahko prišlo do kršitve načela nevračanja, ker tožnik ne bi imel več dostopa do azilnega postopka.

12Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani akt in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, ter stanje uredi tako, da se tožniku omogoči pravica do nahajanja na ozemlju Slovenije do sprejete pravnomočne odločitve.

13V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je vsekakor upoštevala dejstvo, da je tožnik nepismena oseba (slabo bere in piše). Zato mu je pri vročitvi odločbe o priznanju mednarodne zaščite vsebino tudi s pomočjo prevajalca prebrala in ga do potankosti seznanila s svojo odločitvijo (dokument: ... branje odločbe). Po končanem branju ga je vprašala, ali je razumel prevod odločbe in če potrebuje dodatno pojasnilo, in je odgovoril, da je vse razumel. Nadalje mu je celo ponudila pomoč pri izbiri svetovalcev za begunce, v kolikor se bi želel pritožiti na odločitev. Tožnik je to možnost zavrnil in jasno izjavil, da se ne želi pritožiti, saj bo Slovenijo zapustil.

14Tožena stranka je nato ponovno po izdaji prvega sklepa tožniku le-tega s pomočjo prevajalca prebrala in ga seznanila z vsebino njene odločbe ter mu ponovno ponudila pomoč pri izbiri svetovalcev (dokument: ... - branje odločbe, št. 2142-3213/2022/12 (1222-08) z dne 28. 9. 2022). Tokrat je prosilec izjavil, da je ponovno vse razumel in da mu bo pri izbiri svetovalca za begunce pomagal prijatelj in bo svetovalca za begunce kontaktiral sam.

15Tožena stranka je nato tretjič po izdaji drugega sklepa tožniku le-tega s pomočjo prevajalca prebrala in ga seznanila z vsebino njene odločitve ter mu ponovno ponudila pomoč pri izbiri svetovalcev (dokument: uradni zaznamek v zvezi z branjem sklepa št. 2142-3213/2022/27 z dne 12. 12. 2022). Tokrat je prosilec ponovno izjavil, da je vse razumel in da mu bo pri izbiri svetovalca za begunce pomagal prijatelj in bo svetovalca za begunce kontaktiral sam.

16Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da se je tožnik ob podaji drugega zahtevka ponovno skliceval na razlog, ki ga je navedel že v sami prošnji za mednarodno zaščito in v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. V konkretnem primeru tožnik tako ni podal novih dejstev in novih dokazov, ampak se je skliceval na izjave v postopku z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da tožnik ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov, zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožnikov zahtevek s sklepom zavrgla. Novo dejstvo, ki ga izpostavlja tožnik v tožbi, in sicer, da je bil večkrat življenjsko ogrožen, saj so ga brat in njegova tolpa želeli večkrat ubiti in mu grozili s smrtjo, je vsekakor toženi stranki v postopku povsem neznano, saj je tožnik dne 10. 8. 2022 na zapisnik o osebnem razgovoru podrobneje pojasnil svoj odnos z bratom in takrat dejal, da je bil, ker ni leta 2008 ničesar dedoval po očetovi strani, zelo jezen in se je zato z bratom nekajkrat pogovarjal in skregal ter enkrat tudi stepel. Nikoli ni omenjal nobene tolpe in tudi ne, da bi bil njegov brat član tolpe ter da je prejemal grožnje s smrtjo. Nadalje je izjavil, da po pravni poti ni skušal urediti zadeve, ker ima njegov brat vse dokumente in da bi tožnik zagotovo izgubil. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik takrat tudi pojasnil, da je njegov brat bil edini dedič po očetu, ostali trije bratje in tri sestre pa niso bili upravičeni do dediščine ter da je bil sam tožnik ignorantski. Tudi na sami podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 8. 7. 2022 je tožnik sam izjavil, da se glede dediščine ni želel prepirati, ker ni želel izgubiti družine in da se ni nič konkretnega zgodilo, zaradi česar je zapustil izvorno državo šele leta 2017, se pravi, deset let po očetovi smrti.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

17Tožba ni utemeljena.

18Tožnik v tožbi ne utemeljuje na konkreten način, česa tožnik v upravnem postopku ni razumel iz objektivnih razlogov, na katere ni imel vpliva, tako da bi tožena stranka morala v luči 7. člena ZUP (pomoč prava neuki stranki) ravnati drugače, kot je ravnala v postopkovnem smislu. Glede na odgovore tožnika na postavljena vprašanja uradnih oseb ob podaji prošnje dne 8. 7. 2022, tekom osebnega razgovora dne 10. 8. 2022, ki so bili sicer kratki, vendar jasni, vezani na vprašanja, in povsem logično strukturirani, upoštevajoč njegove odgovore na vprašanja ob podaji prvega zahtevka za uvedbo postopka dne 19. 9. 2022, in podatke o načinu prečkanja mej, ko je šel iz Turčije, v Grčijo, Makedonijo, Srbijo BiH in Hrvaško, ki jih je s pomočjo prevajalca tožnik dal policistu (izjava tujca z dne 20. 6. 2022), sodišče ni našlo nič v podatkih v spisu, kar bi kazalo na posebno ranljivost tožnika z vidika razumevanja njegovega položaja in sposobnosti smiselnega sodelovanja v postopku v primerjavi z drugimi prosilci za mednarodno zaščito v primerljivih okoliščinah, ki prihajajo iz severne Afrike in imajo očitno neutemeljene prošnje oziroma zahtevke. Tožnik je bil zastopan po svetovalki za begunce že v upravnem sporu v zadevi na podlagi prvega zahtevka za ponovno uvedbo postopka, kjer tudi sodišče ni zaznalo neke posebne ranljivosti tožnika.

19Povsem nič ne kaže na tožnikovo znižano sposobnost sodelovati v postopku tudi iz njegovih odgovorov na konkretna vprašanja tekom zaslišanja ob podaji drugega zahtevka za ponovno uvedbo postopka dne 28. 11. 2022. Zato s tega vidika izpodbijani akt ni obremenjen z neko pomanjkljivostjo. Tožnik je zgolj prepričan, da obstajajo razlogi za priznanje mednarodne zaščite, kot navaja v tožbi in zato želi, da sodišče obstoj pogojev preveri in ob tem pravi, da priznava, da do vložitve tožbe ni imel možnosti predložiti novih dejstev in dokazov.

20V tožbi je predložil izjavo, napisano v angleškem jeziku, z dne 14. 12. 2022, sestavljeno s strani druge osebe v Centru za tujce Postojna, ki naj bi po navedbah tožnika kazala na njegovo nerazumevanje dolžnosti v ponovnih postopkih. V tej izjavi prvič tekom vseh postopkov pravi, da je bil večkrat življenjsko ogrožen in da so mu osebe na strani njegovega brata grozile s smrtjo, da mu država ni sposobna zagotoviti zaščite in da mu grozi resna škoda. Predlaga, da ga sodišče zasliši.

21Nedvomno gre v elementu zatrjevanih groženj s strani brata za novo dejstvo in za nov dokaz (pisna izjava v angleščini), ki naj bi potrjeval zatrjevano novo dejstvo, a se to dejstvo deloma navezuje na enega od dveh razlogov, ki jih je tožnik navajal že v postopku na podlagi prošnje za mednarodno zaščito, ki je bil pravnomočno končan. Tožnik je namreč v pravnomočno končanem postopku navajal, da je odšel iz Alžirije iz ekonomskih razlogov oziroma zaradi težkih bivanjskih razmer, ker se je težko preživljal, omenil pa je tudi, da je imel težave z družino, vendar v zvezi s slednjim ni navedel nič, kar bi kazalo na grožnje s strani njegovega brata in utemeljen strah pred resno škodo. Novo dejstvo v zvezi z zatrjevanimi grožnjami brata in njegove tolpe ter nesposobnost države, da ga zaščiti, se torej deloma navezuje na morebiten strah pred resno škodo, ki jo je sicer prvotno uveljavljal le zaradi težkih bivanjskih razmer oziroma ekonomskih razlogov v Alžiriji.

22Sodišče na podlagi podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj (člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU) ugotavlja, da tožnik z navedenim ni uspel predložiti novih dokazov ali novih dejstev, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite in se zato lahko pridružuje stališču tožene stranke v odgovoru na tožbo o neupoštevanosti tega novega dejstva.

23Z vidika prava EU, kar je z metodološkega vidika bistveno, gre za situacijo, ki je deloma primerljiva z interpretacijo Sodišča EU v zadevi Ahmedbekova, ko tožnik šele v sodnem postopku navede povsem nov razlog za preganjanje (grožnje s strani brata), ki ga pred pristojnim organom, ki je ključna faza v procesu odločanja, sploh ni omenil, saj se je v upravnem postopku oprl na ekonomske razloge oziroma težave s preživljanjem. V taki situaciji sodišče v skladu s pravili sodnega postopka, ki so določena v nacionalnem pravu, kakor to razlaga Sodišče EU, preveri, ali je razlog za mednarodno zaščito, ki je bil prvič naveden pred sodiščem, v postopku s tožbo naveden dovolj zgodaj in je bil predložen dovolj konkretno, da se lahko ustrezno obravnava.¹ Na tej točki oziroma v takem primeru je torej dana procesna avtonomija državam članicam EU, da uredijo posledice za prosilca, če sodišče ugotovi, da nov razlog za preganjanje ali resno škodo ni bil naveden dovolj zgodaj, ali da ni bil predložen dovolj konkretno, da bi se lahko obravnaval. Če pa sodišče ugotovi, da vendarle lahko ta nov razlog za preganjanje ali resno škodo vključi v svojo presojo, pa mora od tožene stranke zahtevati, naj navedeni razlog preuči, o rezultatu in obrazložitvi te preučitve pa morata biti prosilec in sodišče obveščena preden sodišče opravi zaslišanje prosilca in presojo zadeve.² Le v takem primeru je glavna obravnava v postopku pred sodiščem in zaradi ponovnega zaslišanja tožnika potrebna.

24Z vidika pravnih posledic, ki jih nacionalno pravo ureja, ko tožnik šele v sodnem postopku navede dejstva in dokaze, ki bi jih sicer lahko brez ovir predložil že v upravnem postopku, je pomembno, da način, na kakršnega je tožnik pridobil dokaz o zatrjevanem novem dejstvu in njegova vsebina, kot jo je tožnik povzel v tožbi, ne vzbujata nikakršnega dvoma v tem smislu, ali bi sodišče moralo zaslišati tožnika tudi v sodnem postopku. Tožnik ni utemeljil, v čem bi lahko predložena izjava z dne 14. 12. 2022 izkazovala nerazumevanje dolžnosti prosilca v postopku odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. V tem elementu gre po kriterijih Ustavnega sodišča v aktualni sodni praksi za nesubstanciranost dokaznega predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi.³ Tožnik pa tudi ne utemeljuje, zakaj je do te pisne izjave odnose z bratom opisoval na povsem drugačen način, saj nikoli do tega sodnega postopka ni omenjal ogrožanja s strani brata v nobenem postopku in na nobenem zaslišanju pred 14. 12. 2022. Zato sodišče ne more šteti, da te nove navedbe dosegajo kriterije iz aktualne sodne prakse Ustavnega sodišča, to pomeni, da ne dosegajo praga primernosti in pomembnosti oziroma relevantnosti,⁴ da bi tožnik s tem vzpostavil potrebo po dokazovanju tega dejstva in da bi torej sodišče na glavni obravnavi pristopilo k izvajanju dokaza z zaslišanjem tožnika.

25Tožnik je imel šest možnosti pred tem sodnim postopkom grožnje brata omeniti v postopku: v izjavi z dne 20. 6. 2022, ob podaji prošnje dne 8. 7. 2022, na osebnem razgovoru dne 10. 8. 2022, ob podaji prvega zahtevka za ponovno uvedbo postopka dne 19. 9. 2022, na glavni obravnavi pred sodiščem v zadevi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka dne 7. 10. 2022 ter na zaslišanju ob uvedbi drugega zahtevka za ponovno uvedbo postopka dne 28. 11. 2022. Opirajoč se na razlago pravice do zaslišanja tožnika v sodnem postopku v zadevah Moussa Sacko in Alheto, kjer je Sodišče podalo razlago, kdaj lahko sodišče odloči na podlagi podatkov v upravnem spisu brez zaslišanja tožnika,⁵ torej ne samo, ko gre za očitno neutemeljeno prošnjo,⁶ in v zadevi Ahmedbekova v zvezi z neposrednim učinkom pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah,⁷ v povezavi z določilom tretjega odstavka 20. člena ZUS-1⁸ prvega odstavka 52. člena ZUS-1⁹ in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1,¹⁰ je to prvi razlog, da je sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje tožnika.

26Drugi razlog, ki podpira prvega, pa je v tem, da je tožnikov zahtevek glede načela nevračanja očitno neutemeljen; tudi zaradi tega in v povezavi z določilom drugega odstavka 51. člena ZUS-1, sodišče ni zaslišalo tožnika.¹¹ Izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika v konkretnem primeru ni potrebna, ker nobeno dejstvo „ne kaže na to,“ da bi bilo zadevo treba presoditi drugače, kot jo je presodil organ, ki je izdal izpodbijani akt oziroma, da podrobna, popolna in ex nunc presoja ne bi bila možna zgolj z vpogledom v spis oziroma v vsebino tožbe, kjer je prevedena priložena izjava v angleščini.

27Kar zadeva subsidiarno zaščito, ki jo alternativno omenja tožnik v tožbi, sodišče ugotavlja, da tožnik z ničemer ni utemeljeval in tudi ni predložil nobenih informacij o stanju v Alžiriji, kar bi kazalo na možnost, da bi bil tožniku dostop do trga dela, in sploh do drugih storitev v državi, ki so morda namenjene socialno ogroženim, namerno preprečen s strani državnih subjektov ali drugih, a ga država ne bi hotela zaščititi.¹² Glede tega tožnik z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka ni predložil nobenih novih dejstev ali dokazov, zato sodišču ni treba ponavljati standardov iz prakse Upravnega sodišča v primerljivih zadevah, ko je bila predmet presoje prepoved nečloveškega ravnanja zaradi bivanjskih razmer v državi izvora v primeru vrnitve zavrnjenega prosilca za mednarodno zaščito.¹³ To bi bil namreč pogoj, da bi sodišče ponovno vzelo v presojo zatrjevano kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah zaradi bivanjskih razmer v primeru tožnikove vrnitve v Alžirijo.

28Vse, zgoraj obravnavane okoliščine skupaj „ne dopuščajo nikakršnega dvoma glede utemeljenosti“¹⁴ izpodbijane odločbe. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno brez glavne obravnave (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

29Ker pa je Vrhovno sodišče dne 21. 12. 2022 izdalo novo pomembno sodno odločbo o tem, kdaj je po mnenju vrhovnega sodišča glavna obravnava v azilnih zadevah potrebna, sodišče že podani utemeljitvi glede neposrednega učinka določb 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah o podrobni, popolni in ex nunc presoji dejstev in pravnih vprašanj v nadaljevanju dodatno pojasnjuje, zakaj ne more slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča v zadevi I U 210/2022 glede pogojev za odločanja na podlagi glavne obravnave:

30Vrhovno sodišče v sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 (v odstavku 10) pravi, da je treba določbe Procesne direktive 2013/32/EU razumeti kot „minimalne procesne standarde in ne kot oviro za določitev višjih standardov v okviru nacionalne procesne avtonomije“ in se pri tem sklicuje na uvodno izjavo št. 14 Procesne direktive 2013/32/EU¹⁵ in odstavke 23, 29 in 30 iz sodbe v zadevi Moussa Sacko;¹⁶ in da posledično to pomeni, da šele če oziroma kadar nacionalni predpis ne dosega standardov iz Procesne direktive 2013/32/EU, ima Upravno sodišče podlago za morebitno presojo neposrednega učinka Procesne direktive 2013/32/EU.¹⁷ To je zelo pomembno stališče Vrhovnega sodišča za (ne)pravilno razumevanje načela lojalnega sodelovanja med državami članicami in EU, enotne razlage prava EU, kadar države članice nimajo procesne avtonomije, učinkovitosti prava EU in tudi za (ne)pravilno razumevanje načela primarnosti prava EU v razmerju do nacionalne pravne ureditve in domače (tudi ustavno) sodne prakse v azilnih zadevah.

31Upravno sodišče ne more slediti tej interpretaciji prava EU s strani Vrhovnega sodišča, kajti iz odstavkov 23., 29. in 30 sodbe v zadevi Moussa Sacko ne izhaja, da imajo države članice procesno avtonomijo pri razlagi in uporabi standarda popolne, podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj. Smiselno iz teh odstavkov v povezavi z drugimi sodnimi odločbami Sodišča EU izhaja, da morajo države članice nacionalno pravo prilagoditi interpretaciji v zadevah Moussa Sacko, Alheto, Torubarov in Ahmedbekova.¹⁸ Poleg tega na podlagi Procesne direktive 2013/32/EU ne gre več za stopnjo harmonizacije prava držav članic EU na ravni minimalnih standardov. Harmonizacija na ravni minimalnih standardov je bila v veljavi na podlagi prej veljavne Procesne direktive 2005/85/ES, torej do dne 20. 7. 2015. Od dne 20. 7. 2015 naprej pa velja stopnja harmonizacije procesnih pravil na ravni „skupnih“ postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. To izhaja že iz naslova zdaj veljavne Procesne direktive 2013/32/EU¹⁹ z razliko od naslova prej veljavne Procesne direktive 2005/85/ES;²⁰ to izhaja tudi iz prvega člena Procesne direktive 2013/32/EU,²¹ iz uvodnih izjav od 1 do 14 Procesne direktive 2013/32/EU in iz sodne prakse Sodišča EU.²²

32To pomeni, da je treba brez kakršnega koli dvoma („acte clair“) o tistem, o čemer je v zvezi z neposrednim učinkom določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Sodišče EU že podalo interpretacijo, to pa je v zvezi z okoliščinami, kdaj je zaradi popolne, podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj potrebno zaslišanje tožnika v sodnem postopku, in kdaj ne, upoštevati interpretacijo Sodišča EU, ker je treba to pravno vprašanje razlagati in uporabljati enotno v vseh držah članicah EU. V elementu oziroma standardu podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj v okviru pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ni nobene procesne avtonomije držav članic EU. Sodišče EU v zadevi Alheto po tem, ko citira standard „podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj“ pravi: „Ob tem, da ni napotitve na nacionalno pravo, in glede na cilj Direktive 2013/32, naveden v njeni uvodni izjavi 4, je pomembno, da se ti izrazi razlagajo in uporabljajo enotno. Kot je med drugim poudarjeno v uvodni izjavi 13 te direktive, je cilj približevanja postopkovnih pravil, ki se izvaja z njo, vzpostavitev enakih pogojev za uporabo Direktive 2011/95 in tako omejitev gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.“

33Procesno avtonomijo imajo države članice pri vprašanju „morebitnih posledic razveljavitve odločbe“,²³ zoper katero je vloženo pravno sredstvo, ne pa glede „presoje“ pravnega sredstva,²⁴ to je glede podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj v povezavi z zaslišanjem prosilca v sodnem postopku.

34Upravnemu sodišču se ob tem ni postavil noben dvom oziroma vprašanje v smislu člena 267(2) Pogodbe o delovanju EU, ali morebiti določba 5. člena Procesne direktive 2013/32/EU - Vrhovno sodišče se v tej zvezi sklicuje na uvodno izjavo št. 14 - dopušča možnost, da Slovenija vzpostavi „ugodnejše standarde“ v zvezi s postopki za priznanje mednarodne zaščite, kot jih je vzpostavilo Sodišče EU v omenjenih zadevah Moussa Sacko, Ahmedbekova, Alheto in Torubarov glede pogojev za zaslišanje tožnika v sodnem postopku.²⁵ Ugodnejši standardi so namreč dopustni samo, „če so ti standardi združljivi z direktivo.“²⁶ Morebitni višji standard, tudi ustavno-pravni standard, pa je združljiv z direktivo pod pogojem, da ne posega v splošno sistematiko ali cilje direktive²⁷ in seveda mora imeti ta višji procesni standard povezavo z logiko mednarodne zaščite.²⁸ Interpretacija Vrhovnega sodišča, da je glavna obravnava nujno potrebna, da se zbere dokazno gradivo in da se opravi presoja o tem, katere dokaze je treba izvesti na glavni obravnavi,²⁹ in celo takrat, ko se Upravno sodišče sklicuje na vsebino upravnega spisa,³⁰ pa se bistveno razlikuje od interpretacije Sodišča EU v zadevah Moussa Sacko, Torubarov, Alheto in Ahmedbekova. Višjih standardov oziroma drugačnih pogojev za razpis glavne obravnave, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča veljali v slovenskem pravnem redu, v primeru izvajanja prava EU ni mogoče opravičiti z določbo 5. člena Procesne direktive 2013/32/EU. Kajti navedena interpretacija Vrhovnega sodišča občutno ovira cilje te direktive, ki so naravnani na čim hitrejše odločanje brez škode za podrobno, popolno in ex nunc presojo³¹ ter v preprečevanje gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.³² Sodišče EU namreč nikjer, ko razlaga standard podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj ne pravi, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti ustno glavno obravnavo, celo ne takrat, ko sodišče v upravnem sporu upošteva elemente, ki bi jih lahko upošteval tudi upravni organ, ali ki so se pojavili po tem, ko je organ sprejel odločbo, razen, če sodišče meni, da presoje ne more opraviti zgolj na podlagi podatkov iz spisa, mora pa v takem primeru dati priložnost, da se prosilec izjavi, če lahko novi dejavniki neugodno vplivajo nanj.³³

35Upravno sodišče je preverilo tudi, ali bi bilo mogoče stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 opravičiti z določbo 53. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ga Vrhovno sodišče sicer ne omenja. Po tej določbi se „nobena določba te listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali vse države članice, predvsem Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustave držav članic.“ Glede na jasno in natančno opredelitev pravice do ustnega zaslišanja tožnika v sodnem postopku zaradi podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj in dejstva, da države članice pri razlagi podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj nimajo procesne avtonomije, je predmetna zadeva primerljiva z interpretacijo Sodišč EU v španski zadevi Melloni, v kateri je Sodišče EU odločilo, da bi višji ustavno-pravni standardi glede poštenosti postopka kršili načelo primarnosti, enotnosti in učinkovitosti prava EU,³⁴ in ne s francosko zadevo Jeremy F, kjer je Sodišče EU dopustilo t.i. ustavni pluralizem v smislu 53. člen Listine EU o temeljnih pravicah.³⁵

36Zaradi navedenega mora sodišče upoštevati načelo prava EU oziroma metodo interpretacije, po kateri vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.³⁶ S tem Upravno sodišče ne vzpostavlja nikakršnega konflikta med pravom EU in standardi poštenega postopka iz 23. člena Ustave RS, kajti po določbi tretjega odstavka člena 3.a Ustave RS „pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.“

37Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi (prvi odstavek 63. člena ZUS- v zvezi z 52. členom ZUS-1 in odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 794/18-25, 10. 11. 2022, odst. 11-14 ter citirano sodno prakso Sodišča EU).

Obrazložitev k drugi točki izrek:

38Ker je sodišče že v obrazložitvi prve točke izreka sodbe ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da ima zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, tožnik tudi ni uspel izkazati težko popravljive škode v primeru izvršitve izpodbijane odločbe pred koncem sodnega postopka. Tožnik je namreč težko popravljivo škodo opredelil zgolj s tem, da bi bil lahko vrnjen v izvorno državo do izdane pravnomočne odločitve sodišča in zaradi česar bi lahko prišlo do kršitve načela nevračanja, saj tožnik ne bi imel več dostopa do azilnega postopka. Tožnik je tudi imel dostop do azilnega postopka, ki je bil pravnomočno končan, imel je tudi dostop do prvega postopka na podlagi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in imel je dostop do sodnega varstva zoper odločitev o drugem zahtevku za ponovno uvedbo postopka. In ker je bil v tem sodnem postopku njegov zahtevek glede varstva načela nevračanja očitno neutemeljen, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (peti in drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

¹ Ahmedbekova, C- 652/16, odst. 99.
² Ibid. odst. 100.
³ Glej: Up-794/18-25, 10. 11. 2022, odst. 11.
⁴ Ibid. odst. 11. in 12.
⁵ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 24, 26-48.
⁶ Alheto, C-585/16, odst. 126-127. Zaslišanje tožnika v sodnem postopku je na primer potrebno, če tožnik ni bil zaslišan o razlogu glede nedopustnosti prošnje pred upravnim organom (ibid. odst. 130.
⁷ Torubarov, C-556/17, odst. 56.
⁸ Po tej določbi v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.
⁹ Po tej določbi tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.
¹⁰ Po tem določilu so nova dejstva in dokazi lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih tožnik brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati.
¹¹ Po določbi drugega odstavka 51. člena ZUS-1 na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt.
¹² Glej mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi M'Bodj, C-542/13, odst. 47.
¹³ Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 1004/2018, 16. 5. 2018, odst. 48-49, I U 1097/2020, 26. 8. 2020, odst. 10-11, I U 1298/2020, 5. 10. 2020, odst. 11-12, I U 1988/2019, 8. 1. 2020, odst. 22-23.
¹⁴ Glej standard iz sodbe v zadevi Moussa Sacko, C-348/16, odst. 49.
¹⁵ Po tej izjavi bi države članice morale imeti možnost sprejeti ali ohraniti „ugodnejše določbe za državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva,“ ki državo članico prosijo za mednarodno zaščito, kadar takšna prošnja temelji na tem, da zadevna oseba potrebuje mednarodno zaščito v smislu Direktive 2011/95/EU.
¹⁶ V opombah št. 4. in 5. sklepa Vrhovnega sodišča je pomotoma navedena številka sodbe „C-248/16“, saj je pravilna številka sodbe v zadevi Moussa Sacko „C-348/16“.
¹⁷ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 210/2022, 21. 12. 2022, odst. 11.
¹⁸ Glej: Alheto, C-585/16, odst. 110, 148; Torubarov, C-556/17, odst. 53.
¹⁹ Gre za Direktivo /.../ z dne 26. junija 2013 „o skupnih postopkih“ za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013.
²⁰ Gre za direktivo /.../ „o minimalnih standardih“ glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah L, 326, 13. 12. 2005.
²¹ Člen 1 Procesne direktive 2013/32/EU pravi, da je „namen te direktive določiti skupne postopke za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU.“
²² Torubarov, C-556/17, odst. 47.
²³ Zakonodajalec EU s sprejetjem Procesne direktive 2013/32/EU ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive izgubiti pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. Zato lahko države članice določijo, da je treba spis po taki razveljavitvi vrniti temu organu, da ta sprejme novo odločbo (ibid. odst. 146). Delno procesno avtonomijo imajo države članice tudi glede vprašanja, ali sodišče lahko presodi izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito namesto pristojnega organa, vendar pa ta avtonomija ni absolutna, ker mora v primeru nespoštovanja sodnih odločb s strani pristojnega organa v ponovnem postopku sodišče v morebitnem novem upravnem sporu prevzeti pristojnost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, četudi nacionalna ureditev te pristojnosti ne predvideva (glej: Torubarov, C-556/17, odst. 72-74).
²⁴ Alheto, C-585/16, odst. 145; Torubarov, C-556/17, odst. 54.
²⁵ Natančneje o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-9, 13. 5. 2020, odst. 85-120.
²⁶ Po tej določbi namreč države članice lahko sprejmejo ali ohranijo ugodnejše standarde v zvezi s postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, če so ti standardi združljivi s to direktivo.
²⁷ Glej na primer: LW, C-91/20, odst. 40.
²⁸ Mutatis mutandis:M'Bodj, C-542/13, odst. 46.
²⁹ Gre za stališče Vrhovnega sodišča o obveznosti glavne obravnave v neazilni zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 (odst. 14-15), na katero se sklicuje Vrhovno sodišče tudi v azilni zadevi I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022. .
³⁰ Ibid. odst. 16. Sicer pa se Vrhovno sodišče strinja, da če stranka zgolj formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, je možna tudi odločitev brez glavne obravnave (ibid. odst. 16).
³¹ Moussa Sacko, 348/16, odst. 27, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 109; Torubarov, C-556/17, odst. 53.
³² Ibid. odst. 107.
³³ Ibid. odst. 113-114.
³⁴ C-399/11, odst. 35-64.
³⁵ C-168/13 PPU, odst. 33-75. Načelo oziroma metoda razlage predpisa, kot ju je uporabilo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 bi prišla v poštev v primeru razmerja med Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in nacionalnim pravom, torej v situaciji, ko ne gre za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah. V takih primerih namreč velja določba 53. člena EKČP, ki pravi: „Nobene določbe te Konvencije ni mogoče razlagati kot začasno omejitev katerihkoli človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je mogoče uveljaviti po zakonih katerekoli Visoke pogodbene stranke ali po sporazumih, v katerih nastopa kot pogodbena stranka.“
³⁶ Torubarov, C-556/17, odst. 73.