UPRS Sodba IV U 136/2021-64

I. Tožbi se ugodi, odločba Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa št. 6040-73/2010/25 (03-06) z dne 4. 5. 2018 se odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v skupni višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Javna agencija Republike Slovenije za varnost prometa (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo družbo Šola vožnje A., d.o.o., v tem upravnem sporu tožečo stranko, ki je vpisana v registru šol vožnje pri navedenem upravnem organu pod zaporedno številko 000 in je opravljala dejavnost usposabljanja kandidatov za voznike motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, B, BE, C, CE in F, na naslovu B. 1, Celje, izbrisala iz registra šol vožnje (1. točka izreka) in odločila, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2Odločitev temelji na ugotovitvi, da je prvostopenjski organ z obvestilom Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Celje, iz katerega izhajajo nepravilnosti po četrti in deveti alineji 3. točke tretjega odstavka 20. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju Zvoz-1) in predlogom za izbris šole vožnje iz registra šol vožnje in pričetkom postopka za izbris šole vožnje iz registra šol vožnje, seznanil tožečo stranko (26. 1. 2018, 13. 2. 2018 in 29. 3. 2018). Po ugotovitvah prvostopenjskega upravnega organa, je v evidenčne kartone, navedene v obrazložitvi izpodbijanega akta, šola vožnje vpisala določene kandidate za voznike kljub temu, da se ti nikoli niso vpisali v navedeno šolo vožnje. Evidenčne kartone vožnje so v šoli vožnje kasneje uporabili kot podlago za vpis v register kandidatov in dnevnik usposabljanja iz teorije ter evidence priredili na način, da se kandidatom ni bilo treba udeležiti obveznega teoretičnega usposabljanja ali praktičnega dela usposabljanja v tej šoli vožnje. Navedene evidence so s svojimi podpisi potrjevali učitelj vožnje in predpisov, strokovni vodja šole vožnje in zakoniti zastopnik šole vožnje. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski upravni organ na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo, prav tako je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve je ponovila ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa ter pritrdila pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve, da se tožečo stranko zaradi težjih nepravilnosti v zvezi z usposabljanjem kandidatov za voznike izbriše iz registra šol vožnje.

4Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5Tožeča stranka kot bistveno kršitev določb postopka navaja, da je bila njena pravica sodelovanja v postopku samo navidezna, ker se zaradi nekonkretiziranih očitkov in prikrivanja ključnih obteževalnih okoliščin (zlasti kazenske ovadbe) ni mogla vsebinsko in kontradiktorno izjasniti in odzvati na pozive prvostopenjskega upravnega organa. Opozarja, da je za vsebinsko obravnavo in omogočanje stranki, da se vsestransko, kontradiktorno in vsebinsko izreče o očitkih bistveno premalo, da upravni organ v dopisu navede zakonsko podlago in se sklicuje na obvestilo Policijske uprave Celje o vloženi kazenski ovadbi. Izpostavlja, da iz dopisa Policijske uprave Celje z dne 9. 1. 2018 ni mogoče razbrati nobenih drugih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o konkretnih podlagah za začetek postopka izbrisa iz registra šol vožnje, saj ni razvidno, katera potrdila o opravljenem teoretičnem programu naj bi bila sporna, tudi ne obdobje, v katerem naj bi bile kršitve storjene, pa tudi ne v zvezi s katerimi osebami naj se ne bi izvedel program. Kazenska ovadba je bila prvič omenjena s številko in datumom šele v odločbi prvostopenjskega upravnega organa, torej iz nobenega poziva ne izhaja, o kateri kazenski ovadbi je govora. Tožeča stranka se ne strinja niti s stališčem drugostopenjskega upravnega organa, da je strankam v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sicer omogočena pravica zahtevati obvestila o poteku postopka, prav tako pa tudi pregledovanje spisov, vendar ta ne sme onemogočiti namena postopka ali da bi bilo to v nasprotju z javno koristjo ali koristjo koga drugega, ker gre za podatke, ki so bili pridobljeni zaradi kazenskega pregona in bi njihovo razkritje lahko škodovalo interesom postopka. Stališče je v nasprotju s pravico tožeče stranke, da bi bila v upravnem postopku do izdaje odločbe vsebinsko seznanjena s konkretiziranimi očitki. Tožeča stranka še pojasnjuje, da ostaja nepojasnjeno, kako naj bi se izrekla o pozivih prvostopenjskega upravnega organa, če se iz obrazložitve odločbe izkaže, da je agencija odločitev oprla na ugotovitve iz kazenske ovadbe, ki naj bi bila očitno ves čas v upravnem spisu, tožeči stranki pa ni bila niti enkrat vročena, kaže pa na očitno nepošteno odločanje. S tem je bila po tožbenih navedbah tožeči stranki kršena pravica, ki izhaja iz načela zaslišanja stranke po 9. členu ZUP.

6Kot nadaljnjo kršitev določb postopka tožeča stranka navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je javna agencija v postopku pridobila kopijo predmetne kazenske ovadbe, iz katere naj bi bile „jasno in nedvoumno ugotovljene nepravilnosti“. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da je takšna obrazložitev prazna in le navidezna. Dolžnost upravnega organa je, da za svojo odločitev navede konkretne, jasne in prepričljive razloge, zoper katere je nato mogoče vsebinsko uveljavljanje pravice do pravnega sredstva. Ker to ni bilo storjeno, sta obe odločbi neobrazloženi oziroma ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih.

7Tožeča stranka še opozarja, da je tekom pritožbenega postopka pritožbo dopolnila z dopisom Okrožnega državnega tožilstva v Celju št. Kt/594/2018/II z dne 29. 6. 2017, s katerim je bila kazenska ovadba v delu zoper odgovorno osebo pravne osebe A. A. zavržena. Ker je prvostopenjski upravni organ jedro očitkov v zvezi z izbrisnim razlogom črpal iz odgovornosti zakonitega zastopnika pravne osebe, se izkaže, da je ta okoliščina z odločitvijo pristojne državne tožilke odpadla. O pravočasnem in dopustnem novem dokazu drugostopenjski organ ni zavzel stališča.

8Nadalje tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da so očitki agencije tudi vsebinsko neutemeljeni ter posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je imelo za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka kot pravna oseba ne more biti odgovorna za primere, ko bi kateri izmed učiteljev vožnje naklepno storil kakšno protipravno ravnanje, saj je takšno ravnanje že po naravi prikrito. Do eventuelnih kršitev je lahko prišlo izključno zaradi samovoljnih in neugotovljenih kršitev s strani učitelja vožnje in predpisov C. C. Vodja šole vožnje D. D. in zakoniti zastopnik A. A. o okoliščinah, o katerih poroča PU Celje v dopisu z dne 9. 1. 2018 in ki so očitno povzete v ugotovitve izpodbijane odločbe, nista vedela ničesar. Od odkritja nepravilnosti dalje se je tožeča stranka trudila brezpogojno delati vestno, pošteno in na najvišji strokovni ravni. Tožeča stranka je tudi glede na ugotovljene kršitve izvedla vse pričakovane in možne ukrepe, da se odkrije in sankcionira oseba, ki je po njenem mnenju odgovorna za kršitve (podaja kazenske ovadbe na tožilstvo, predlog za ukrepanje na pristojno inšpekcijo).

9Končno pa tožeča stranka še pojasnjuje, da glede na težo njene odgovornosti in okoliščine konkretnega primera, sankcija izbrisa iz registra šol vožnje, kot najhujši mogoči ukrep, predstavlja bistveno pretiran in nesorazmeren ukrep. Z ukrepom brez zaposlitve ostajajo 4 osebe, D. D. pa za obdobje 3 let tudi brez pravice opravljati delo vodje šole vožnje.

10Tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. in kot pričo vodjo šole D. D., tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

11Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

12Na glavni obravnavi dne 28. 3. 2022 je tožeča stranka vztrajala pri argumentih iz tožbe in izpostavila, da še vedno ne pozna vsebinskih očitkov prvostopenjskega organa zoper toženo stranko. Tudi sicer še ni odločeno o zahtevi za izvedbo preiskave. Sprejeta je bila samo odločitev, da je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo zoper gospoda A. A., ki sedaj svoje delo učitelja vožnje opravlja kot pogodbenik druge avtošole.

13Tožena stranka se naroka ni udeležila in svojega izostanka ni opravičila.

14Sodišče je s sklepom št. IV U 136/2021-60 z dne 28. 3. 2022 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

K I točki izreka:

15Tožba je utemeljena.

16V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, s katero je bila tožeča stranka izbrisana iz registra šol vožnje zaradi ugotovljenih težjih nepravilnosti iz četrte in devete alineje 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1.

17Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 20. člen ZVoz-1, ki v drugem odstavku določa, da strokovni nadzor nad vsebino, obsegom, strokovnostjo in kakovostjo izvajanja dela subjektov, ki usposabljajo kandidate za voznike, izvajajo programa dodatnega usposabljanja za voznike začetnike in za varno vožnjo ter izvajajo programe izobraževanja in dodatna usposabljanja izvajalcev programov dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov in za varno vožnjo, opravlja javna agencija (t. j. prvostopenjski upravni organ). V 3. točki tretjega odstavka je določeno, da lahko na podlagi ugotovitev pri strokovnem nadzoru, obvestil organa, pristojnega za inšpekcijski nadzor, in policije javna agencija pooblaščeni organizaciji odvzame pooblastilo ali izbriše šolo vožnje iz registra šol vožnje, kadar ugotovi, da gre za težje nepravilnosti, med drugim v primerih, če je pooblaščena organizacija izdala potrdilo o opravljenem programu, a programa ni izvedla, ali pa je šola vožnje v evidenčni karton vožnje vpisala teoretični ali praktični del usposabljanja, a programa ni izvedla (četrta alineja), ali če subjekt ne vodi evidenc, ki jih mora voditi na podlagi tega zakona in podzakonskih aktov, izdanih na njegovi podlagi, ali če te evidence prireja (deveta alineja).

18Na podlagi zgoraj navedene pravne ureditve strokovnega nadzora nad izvajalci programov iz drugega odstavka 20. člena ZVoz-1 izhaja, da ima pristojna agencija na podlagi 3. točke tretjega odstavka ZVoz-1 pri svoji odločitvi pravico do prostega preudarka (diskrecijsko pravico) v okviru meja zakonskega besedila. V skladu z drugim odstavkom 7. člena ZUP mora biti v upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu ali po predpisu samoupravnih lokalne skupnosti upravičen odločati po prostem preudarku, odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (namen in obseg pooblastila določa zakon ali predpis lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku). Diskrecijsko pravico mora uporabiti v okviru jezikovnih in pojmovnih meja predpisa, pri čemer upošteva namen podeljenega prostega preudarka.

19V obravnavani zadevi tako okvir odločanja agencije na podlagi 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 (pooblaščeni organizaciji lahko odvzame pooblastilo ali izbriše šolo vožnje iz registra šol vožnje, kadar ugotovi, da gre za težje nepravilnosti) predstavlja določba četrte alineja 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 (če je pooblaščena organizacija izdala potrdilo o opravljenem programu, a programa ni izvedla ali pa je šola vožnje v evidenčni karton vožnje vpisala teoretični ali praktični del usposabljanja, a programa ni izvedla) in deveta alineja 3. točke tretjega odstavka istega člena (če subjekt ne vodi evidenc, ki jih mora voditi na podlagi tega zakona in podzakonskih aktov, izdanih na njegovi podlagi ali če te evidence prireja).

20V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ pojasnil, da odločitev o opravi strokovnega nadzora, kot to določa drugi odstavek 20. člena ZVoz-1 in izreku izpodbijanega ukrepa na podlagi 3. točke tretjega odstavka istega člena, temelji na podlagi obvestila SKP PU Celje o zaključku predkazenskega postopka in podaji kazenske ovadbe na pristojno državno tožilstvo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po prvem odstavku 241. člena, drugem odstavku 242. člena in prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter naknadno posredovanih podatkov s krajevno, časovno in vsebinsko opredelitvijo navedenih kaznivih dejanj. Slednje podatke je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe upošteval tako, da je navedel številke evidenčnih kartonov, iz katerih naj bi izhajale kršitve (št. N 1092320, 1095095, 1092317, 2343469, 2343481, 2343516, 2343468, 2343540, 2343484, 2343537, 1095091, 2343532, 2343527, 1095092, 2343530, 2343471,1094046, dnevnikov usposabljanja iz teorije: št. 8/16, N 35190, št. 7/16, N 34869, št. 2/17, N 35772, št. 1/17, N 35388, št. 10/16, N 35387, št. 5/16, N 34413, št. 4/16, N 34295 in registrov kandidatov kategorije A - N 1092, kategorije B - N 2343, kategorije C - N 1094, kategorije E - N 1095) ter pojasnil, da je v navedene evidenčne kartone vožnje šola vožnje vpisala določene kandidate za voznike, kljub temu, da se ti nikoli niso vpisali v Šolo vožnje A., d.o.o., Celje, in kasneje te podatke uporabili kot podlago za vpis v register kandidatov in dnevnik usposabljanja iz teorije in evidence priredili na način, da se kandidatom ni bilo potrebno udeležiti obveznega teoretičnega usposabljanja ali praktičnega dela usposabljanja v tej šoli vožnje. V nadaljevanju je prvostopenjski upravni organ pojasnil, da so navedene evidence s svojimi podpisi potrjevali tako učitelj vožnje in predpisov, strokovni vodja šole vožnje in zakoniti zastopnik šole vožnje.

21Po presoji sodišča je obrazložitev prvostopenjskega organa pomanjkljiva in ne ustreza standardu obrazložitve akta iz 214. člena ZUP. Gre za določbo, ki zahteva, da obrazložitev odločbe obsega tako ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Po presoji sodišča namreč zgolj sklicevanje na podatke navedene v 20. točki obrazložitve te sodbe ne pomeni konkretizacije dejanskega stanja, niti navedbe razlogov, na katere je to oprto, toliko bolj zato, ker listine upravnega spisa in navedbe tožeče stranke na glavni obravnavi opozarjajo na običajen način dela zaposlenih pri tožeči stranki in na to, da gre za kršitve in nepravilnosti, ki jih je zakrivil posamičen učitelj vožnje in ki jih odgovorne osebe tožeče stranke vse do strokovnega pregleda v letu 2017 niso zaznale.

22Tako je zakoniti zastopnik tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo 28. 3. 2022 izpovedal, da so za očitane kršitve izvedeli šele ob priliki nadzora in da vsebinskih očitkov še do danes ne poznajo. Pojasnil je tudi, da je vsak predavatelj vodil evidenco udeležencev in kontroliral listo prisotnosti in da ni bilo nobenega razloga, da ne bi zaupal gospodu C. C., ki je zakrivil očitane nepravilnosti. Vsak kandidat se je moral vpisati v vpisni list, podatke iz vpisnega lista pa je bilo treba zabeležiti v dnevnik in evidenčni karton. Iz vpisnega lista je podatke v dnevnike vpisovala D. D., podatke o udeležencih na tečaju cestno prometnih predpisov pa je moral predati tisti, ki je izvajal predavanje. Pojasnil je tudi, da je bil to običajen način dela, ki je veljal za vse predavatelje. Vsebinsko podobno je na glavni obravnavi izpovedala tudi zaslišana priča D. D., ki je bila v spornem času pri tožeči stranki zaposlena kot vodja šole vožnje. Izpovedala je, da se je v vpisni list moral vpisati vsak kandidat, ki je prišel na tečaj cestno prometnih predpisov in da je bil za listo prisotnosti zadolžen vsak predavatelj. Ta je tudi sprejemal kandidate in skrbel tudi, da so bili kandidati na predavanju prisotni v obsegu, ki ga je zahteval program. Pojasnila je, da je bilo treba na podlagi izpolnjenih vpisnih listov podatke vpisati v dnevnik in register kandidatov in da nikoli ni podvomila, da bi lahko bili njej predloženi podatki napačni. Prav tako je pojasnila, da o morebitnih napakah ni bila obveščena ne s strani kandidatov ne s strani izpitnih komisij. Vse dokumente, ki so bili prej našteti, so vodili kot lastno evidenco.

23Da bi morala upravna organa upoštevati prej navedene podatke in se o njih izreči (navedbe o odgovornosti C. C. za očitane nepravilnosti so del pritožbenih navedb), izhaja tudi iz zakonskih določb. ZVoz-1 v določbi 3. točke tretjega odstavka 20. člena ne določa objektivne odgovornosti pooblaščene organizacije, kar pomeni, da je v primeru ugotovitve, da je v tej določbi navedene kršitve izvršil posameznik, ob upoštevanju določbe 3. točke tretjega odstavka 20. člena Zvoz-1, pomembna tudi ugotovitev, ali je pooblaščena organizacija mehanizme nadzora izvrševala in kako jih je izvrševala.

24V nadaljevanju pa sodišče pritrjuje tožeči stranki tudi v delu, ki se nanaša na kršitev načela zaslišanja stranke. Načelo zaslišanja stranke je temeljno načelo upravnega postopka določeno v 9. členu ZUP. V skladu s prvim odstavkom tega člena je treba dati stranki, preden pristojni organ izda odločbo, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je tožena stranka ravnala v skladu s tem načelom, ko je tožečo stranko dne 26. 1. 2018 seznanila s prejemom obvestila SKP PU Celje in ji pojasnila, da bo zaradi ugotovljenih težjih nepravilnosti po četrti in deveti alineji 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 pričela s postopkom za izbris šole vožnje iz registra šol vožnje. Z drugim dopisom z dne 13. 2. 2018 je tožeča stranka prejela dopis SKP PU Celje, s katerim je bila obveščena o zaključku policijske preiskave suma navedenih kaznivih dejanj in predlogom za izvedbo postopka izbrisa šole vožnje iz registra šol vožnje. S tretjim dopisom z dne 29. 3. 2018 pa je bila tožeča stranka obveščena o številkah evidenčnih kartonov, dnevnikov usposabljanja iz teorije in registrov kandidatov ter opisom nepravilnosti, ki so predmet kazenske ovadbe SKP PU Celje, vključno z njihovo časovno in krajevno opredelitvijo.

25Po presoji sodišča takšna seznanitev tožeče stranke o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ni bila skladna s temeljnim načelom iz 9. člena ZUP. Kot je sodišče že pojasnilo, slednja pravica zajema izvajanje kontradiktornosti v vseh fazah postopka in posledično presojo dokazov na temelju materialne resnice. Sodišče iz tega razloga ne soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, ki je zavrnil ugovor tožeče stranke, da se ni mogla seznaniti s konkretnimi podatki iz kazenske ovadbe z navedbo, da stranka sicer ima pravico „zahtevati obvestila o poteku postopka in pravico do pregledovanja spisov, vendar ne v takem obsegu, da bi se s tem lahko onemogočil namen postopka, ali da bi bilo to v nasprotju z javno koristjo ali koristjo koga drugega, gre namreč za podatke, ki so bili pridobljeni zaradi kazenskega pregona in bi njihovo razkritje lahko škodovalo interesom postopka“. Poseg v načelo zaslišanje stranke je opredeljen kot bistvena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar v povezavi z ugotovitvijo, da je odločitev tožene stranke po prostem preudarku pravno vezana, pomeni, da izrečeni ukrep ne temelji na procesnih pravilih ZUP in da tožeči stranki v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila omogočena učinkovita udeležba. Ker te nepravilnosti ni odpravil niti pritožbeni organ, ni mogoče preizkusiti, ali je bila določba 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, ki določa, da se izrečeni ukrep lahko izreče, pravilno uporabljena.

26Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, ponovno odločiti o zadevi.

K II. točki izreka:

27Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 385,00 €, ki jih je sodišče skupaj z 22 % DDV, torej skupno znesek 469,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

28Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).