VSC Sodba I Cpg 14/2023

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki (tožnici) 1.199,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2021 dalje do plačila in (II.) izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2021 dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter s predlogom, naj se izpodbijana sodba razveljavi in tožba zavrže, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in ustrezno spremeni. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z neuporabo prvega odstavka 635. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je šlo za stvarne napake. Izpostavlja tudi odločbi VSL II Cp 3414/2014 z dne 22.4.2015 in VSM I Cp 1017/2014 z dne 14.10.2014. Iz vsebine očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka je razvidno, da uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne ponavlja. In dodatno pojasnjuje, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče vseh pritožbenih očitkov, ki odstopajo od omenjenega okvira, ni upoštevalo.

6Pritožbeno zavzemanje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si le-ti med seboj v nasprotju in da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami, ni utemeljeno. Smiselno zatrjevani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani oziroma glede na vsebino pritožbe pomenita le navidezen očitek absolutne bistvene kršitve določbe preko katerega toženka uveljavlja očitek zmotne dokazne ocene. V izpodbijani sodbi (glej predvsem 12. in 23. točko obrazložitve) ni mogoče zaznati nedoslednosti v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz nje namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo trditveno in dokazno podlago obeh pravdnih strank, da v sodbo ni povzelo vsebine dokazov, ki iz njih ne izhaja, in da je na podlagi dokazne ocene ugotovilo, da je toženka pri izvedeni investiciji sodelovala z opravo storitev v višini 172.057,51 EUR (29,8 %) in ne v ugovorno zatrjevani višini 145.339,66 EUR (26,4 %). Četudi sta dokazna ocena in posledično dejanski zaključek sodišča prve stopnje morebiti napačna, toženka tega v sporu majhne vrednosti ne more uspešno uveljavljati. Njeno obširno pritožbeno sklicevanje na vsebino izvedenih dokazov pomeni le njeno lastno dokazno oceno oziroma v sporu majhne vrednosti nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer sicer drži toženkino zavzemanje, da je treba tudi v primeru, če je šlo za gradbeno pogodbo, pri odgovornosti za napake uporabiti določila o podjemni pogodbi (660. člen OZ). Tožnica v tej pravdi namreč uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi neizpolnitve pogodbe (glej drugi odstavek 239. člena OZ v zvezi s 628. in 632. členom OZ (op. pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka, da je šlo za gradbeno pogodbo, vendar pa je gradbena pogodba v osnovi posebna oblika podjemne pogodbe in se zanjo smiselno uporabljajo tudi določbe o podjemni pogodbi)) in ne uveljavlja jamčevalnega zahtevka iz naslova napak, kar bi sicer terjalo uporabo določb o odgovornosti za napake po podjemni pogodbi. Toženkinemu sklicevanju na obveznost notifikacije napak in posledično prekluzijo jamčevalnih pravic zato ni mogoče slediti. Skladno z navedenim je pravda I Pg 520/2019, v kateri tožnica očitno uveljavlja zahtevek iz naslova napak na asfaltni površini, nerelevantna za odločanje v tej zadevi. Ali je sporni asfalt del drugega objekta, je najprej dejanski zaključek, ki ga ni mogoče uspešno izpodbijati (glej razloge zgoraj), in nato še pravno nerelevantno dejstvo. Toženkinemu sklicevanju na zadevo VSL II Cp 3414/2014 z dne 22.4.2015 (op. šlo je za odločanje o začasni odredbi) ni mogoče slediti na način, da gre tudi v tej zadevi za jamčevalni zahtevek iz naslova napak. Odločba VSL temelji na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega primera. Izraža predvsem stališče, da so napake podane, če zgrajeni objekt nima pogodbeno dogovorjenih lastnosti in običajnih lastnosti. Dodatno stališče, da so napake podane, če izvajalec ni izpolnil obveznosti (?) potrebnih za pridobitev gradbenega dovoljenja (in ne uporabnega dovoljenja kot navaja toženka v pritožbi), je nepojasnjeno oziroma iz celotne vsebine odločbe izhaja, da gre za izpolnitev z napakami in ne za (delno) neizpolnitev. V obravnavanem primeru toženka ni izdelala dokazil o zanesljivosti objekta, ki jih je bila dolžna izdelati, zato gre za primer neizpolnitve pogodbe in ne za primer izpolnitve z napakami. Celo sama toženka se v nadaljevanju pritožbe sklicuje na odločbo VSM I Cp 1017/2014 z dne 14.10.2014, ki izraža stališče, da je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode, zaradi kršitve pogodbene (poslovne) obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno (brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami. Povedano drugače, ne gre za stvarne napake, ampak gre za neizpolnitev, če izpolnitveno ravnanje ni bilo opravljeno.

8Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9Pravdni stranki stroškov pritožbenega postopka nista priglasili.