VSM Sodba I Cp 631/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek 2.527,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2018 dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka nosi 27% pravdnih stroškov, tožeča stranka nosi 73% pravdnih stroškov.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 190,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da plača tožnici odškodnino v znesku 4.416,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2018 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da toženka nosi 48% pravdnih stroškov, tožnica pa 52% pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da je izvedenec zaključil, da je verjetnost, da se bodo pri tožnici pojavljale občasne blage bolečine pri večjih obremenitvah kolena in močnejših neposrednih pritiskih na levo pogačico ter posledično težave pri gospodinjskih opravilih, športnih aktivnostih, poklicnem delu, igranju z otroki ipd., enaka 50%. Tega pa ni upoštevalo sodišče prve stopnje. Tožnica bi morala namreč s pragom zadostne verjetnosti, ki presega 50%, dokazati, da ji je nezgoda, v kateri je utrpela udarnino kolena ter odrgnino in blažjo udarnino brade, zapustila trajne posledice. Glede na to pritožba meni, da tožnici odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne pripada. Nadalje očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s priznanjem odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči. Izvedenec je ocenil, da je tožnica potrebovala pomoč drugih oseb prva dva tedna po poškodbi, ko so bile bolečine v kolenu intenzivnejše. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi odškodnine za tujo nego in pomoč neutemeljeno sklicuje na sodno prakso VSRS II 251/2014 z dne 5.5.2016, ki po oceni pritožbe ni uporabna v obravnavanem primeru. V obravnavanem primeru so, po oceni izvedenca, morali prevzeti gospodinjska opravila ostali družinski člani, s čimer je bila le zmanjšana tožničina zmožnost opravljanja gospodinjskih in drugih opravil, ki sta jih dolžna opravljati oba zakonca. Glede na to pritožba meni, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči, saj ta ni presegla praga običajne pomoči, ki sta jo zakonca dolžna nuditi drug drugemu. Graja tudi priznano premoženjsko škodo v znesku 5,14 EUR za potrdilo o opravljenih fizioterapijah, saj je izdaja takega potrdila bila nepotrebna, prav tako pa se nanaša na vratno hrbtenico in ne na poškodbo kolena. Tožnica je izkazala izvajanje fizioterapij že s predložitvijo izpisa o opravljenih fizioterapijah. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevek tožnice v izpodbijanem delu v celoti zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je pritožbeno sporna le odmera odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in odškodnina za tujo nego in pomoč, ki jo je tožnici nudil njen partner ter plačilo potrdila o opravljenih fizioterapijah v znesku 5,14 EUR.

7Tožnica je v škodnem dogodku utrpela udarnino v levo koleno in brado. Sodišče prve stopnje ji je za telesne bolečine in nevšečnosti ter bodoče bolečine odmerilo odškodnino v znesku 1.800,00 EUR, za strah odškodnino v znesku 450,00 EUR, za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnino v znesku 2.800,00 EUR.V zvezi s slednjo je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca, ki je ugotovil, da tožnica vse aktivnosti zmore, zaradi česar ni prikrajšana v nobeni od svojih aktivnosti, ima pa ob določenih aktivnostih bolečine v kolenu, v posledici česar je manj učinkovita in mora pogosteje počivati, nekatere aktivnosti pa mora delno prilagoditi in omejiti njihovo trajanje ter upoštevaje, da tožnica pred škodnim dogodkom ni imela nobenih težav z levim kolenom, zaključilo, da so poškodbe, ki jih je utrpela v obravnavnem škodnem dogodku, pustile pri tožnici trajne posledice v funkcionalnem smislu, zaradi katerih je zmanjšana njena življenjska aktivnost, ki vpliva na kvaliteto njenega življenja, zaradi česar tožnica duševno trpi.

8Pritožba ob takih zaključkih sodišča prve stopnje utemeljeno opozarja, da je tožničina življenjska aktivnost zmanjšana na račun bolečin v levem kolenu, ki jih še zmeraj trpi, za katere pa je izvedenec zaključil, da je verjetnost, da bodo bolečine pri tožnici vztrajale enaka 50%. Kot namreč izhaja iz izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenca dr. A. A., dr. med. je možno, da bolečine zaradi udarca v predel kolena (pogačice) tako dolgo vztrajajo, saj se pri takšnih udarcih lahko vzdražijo živčni končiči v maščevnem tkivu, ki se nahaja pod pogačico, tega pa ni mogoče dokazati z nobeno slikovno metodo (l. št. 217). Vendar pa ob tem izvedenec ni mogel z gotovostjo napovedati trajanja tovrstne bolečine niti ne tega ali bo spontano izzvenela. Ob tem je izhajal iz svojih dosedanjih izkušenj in ocenil možnost, da bodo bolečine s časom izzvenele z 50%. Pritožba meni, da na tak način tožnica ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala, da bo tudi v bodoče trpela bolečine v predelu levega kolena.

9Iz ugotovitev izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenca, ki ga je povzelo in mu sledilo prvostopenjsko sodišče, po oceni sodišča druge stopnje izhaja, da je bilo premalo podatkov, da bi se lahko s stopnjo prepričanja ugotovilo, ali bo tožnica trpela bolečine v kolenu, ki omejujejo njeno splošno življenjsko aktivnost, tudi v bodoče. Podana je bila zgolj ugotovitev, da je 50% možnost, da bolečine izzvenijo oziroma, da vztrajajo. Materialno dokazno breme za dejstva glede duševnih bolečin leži na strani tožnici. Kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, se v praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje (oziroma drug vzrok) v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 % odstotkov. Mejni prag zadostne verjetnosti je zato tisti, ki presega 50 %.¹ Ta merila se uporabijo takrat, ko je izčrpana dokazna ponudba in ko so stranke izčrpale razpoložljive dokaze.² Tožnica bi morala v obravnavanem primeru z mejnim pragom zadostne verjetnosti torej dokazati, da bodo telesne bolečine, ki bi vplivale na njeno življenjsko aktivnosti, v posledici česar bi bila le-ta zmanjšana, tožnica pa bi duševno trpela, bile prisotne tudi v bodoče.

10V danem primeru je izvedenec podal oceno glede na predloženo dokumentacijo, osebni pregled in svoje dosedanje izkušnje. Na podlagi vsega razpoložljivega pa ni mogel preseči mejnega praga verjetnosti, da bodo bolečine vztrajale tudi v bodoče, zato po oceni sodišča druge stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Glede na navedeno je bilo v tem delu potrebno ugoditi pritožbi.

11Toženka materialnopravno zmotno zatrjuje, da tožnica ni upravičena do odškodnine za pomoč, ki ji jo je brezplačno nudil zakonec oziroma zunajzakonski partner v okviru pomoči, ki si jo zakonci običajno nudijo med sabo. Vrhovno sodišče RS je namreč že zavzelo nasprotno stališče. Obravnavana sodba pa je uporabna tudi v konkretnem primeru. Pojasnilo je, da je temeljno pravilo odškodninskega prava, da je škodo dolžan povrniti njen povzročitelj (prvi odstavek 131. člena OZ). Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škoda predstavlja izdatek zanj. Stvar oškodovanca je, kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Nudenje pomoči oškodovancu je način popravljanja škode. Škoda, ki je pravno priznana, nihče ni dolžan popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno, tudi zakonec ne; nasprotno stališče bi pomenilo, da je pravica do odškodnine odvisna od družinskega statusa oškodovanca. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sicer v 13. členu res kot enega od temeljev zakonske zveze določa medsebojno pomoč zakoncev, a gre za določbo, ki ima učinke na družinsko-pravnem področju, ni pa je mogoče nekritično širiti na področje odškodninskega prava kot podlage za razbremenitev povzročitelja škode.³ Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tako pravilno odmerilo stroške za tujo nego in pomoč, ki je bila nudena tožnici s strani njenega partnerja in to po urni postavki 5 EUR, višini in trajanju katere pritožba ne nasprotuje. Glede na navedeno je v tem delu bilo potrebno pritožbo zavrniti.

12Pritožba ni utemeljena tudi glede plačila potrdila za opravljene fizioterapije v znesku 5,14 EUR. Ne drži, da tožnica ni opravila fizioterapij tudi za koleno, kar izhaja iz seznama opravljenih terapij, kot tudi da izdaja potrdila ni bila potrebna. V kolikor je tožnica hotela dokazati, da je fizioterapije obiskovala, je morala priložiti izpisek o opravljenih terapijah, za katerega pa je plačala 5,14 EUR. Ker je opravila fizioterapijo zaradi posledic poškodbe kolena v škodnem dogodku, je upravičena do povrnitve tudi te premoženjske škode.

13Glede na navedeno je torej toženka uspela s pritožbo zoper višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.800,00 EUR, tako da se tožnici odškodnina odmeri v višini 1.800,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 450,00 EUR za strah, 722,96 EUR za premoženjsko škodo (od tega za prevozne stroške v zvezi z zdravljenjem 577,82 EUR, za izdajo potrdila o opravljenih fizioterapijah 5,14 EUR in za tujo nego in pomoč 140,00 EUR), skupaj 2.972,96 EUR, upoštevaje 85% temelj je upravičena do odškodnine v znesku 2.527,02 EUR.

14Glede na navedeno je bilo potrebno zaradi zmotne uporabe materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) delno ugoditi pritožbi in spremeniti odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15V posledici tega je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje glede na uspeh pravdnih strank. Tožnica je zahtevala s tožbo odškodnino v skupnem znesku 9.205,46 EUR, s svojim zahtevkom pa je uspela z zneskom 2.527,02 EUR. Glede na to je njen uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje 27%, uspeh toženke pa 73%. Vsled temu nosi tožnica 73% pravdnih stroškov toženke, toženka pa 27% pravdnih stroškov tožnice.

16Ker je toženka s pritožbo delno uspela, je upravičena do povrnitve stroškov postopka s pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da je pritožbeno sporen znesek 2.945,14 EUR, toženka pa je uspela v znesku 2.800,00 EUR je tako njen pritožbeni uspeh 95%, tožničin pa 5%. Kot strošek je toženki priznalo sodno takso v znesku 190,00 EUR in materialne stroške v znesku 10,00 EUR, skupaj 200,00 EUR. Upoštevaje njen pritožbeni uspeh, je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 190,00 EUR. Ker toženka ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, jih sodišče druge stopnje ni naložilo v plačilo tožnici v primeru zamude.

17Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni doprinesla k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 731.
² VSRS sodba II 287/2014 z dne 14.4.2016, tudi VSRS sodba II Ips 113/2019 z dne 15.5.2020.
³ VSRS sodba II Ips 251/2014 z dne 5.5.2016.