UPRS Sodba I U 87/2020-11

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 17–42152-01073/2019 z dne 3. 4. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) tožnici odmerila dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 45.190,65 EUR po stopnji 15 % v znesku 6,778,60 EUR in ji naložila, naj odmerjeno dohodnino plača v 30 dneh od vročitve odločbe na podračun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in pričet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica na podlagi 326. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve ½ stanovanja ...-6854-6 k.o. ..., A. Kot datum pridobitve je navedla 25. 1. 2010 in kot datum odsvojitve 4. 6. 2018. Tožnica je delež ½ nepremičnine pridobila z nakupom za kupnino 150.000,00 EUR za nakup ½ stanovanja v izmeri 270,56 m2 in delež nezazidanih stavbnih zemljišč v izmeri 199,50 m2. Iz stanovanja 1.E sta nastala dva nova dela stavbe: del 5, stanovanje v izmeri 208,80 m2 in del 6, stanovanje v izmeri 68,10 m2, skupaj 276,90 m2. Davčni organ je v postopku ugotovil, da znaša nabavna cena 1.083,42 EUR/m2, za stanovanje 68,10 m2 v višini 73.780,90 EUR, za delež ½ pa v višini 36.890,45 EUR. Iz pogodbe o nakupu je razvidno, da je bila obravnavana nepremičnina kupljena v III gradbeni fazi. V napovedi je tožnica navedla, da bo dokazila za investicije predložila kasneje. Tožnico je 8. 11. 2018 davčni organ pozval, naj predloži originalne račune in potrdila o plačilu. Tožnica je predložila kopijo računa B. B. s.p. 008/2010 z dne 14. 6. 2010 v vrednosti 333.227,80 EUR za gradbena dela, elektroinstalacijska dela, parketarska dela, mizarska dela, stavbno pohištvo, za kopalniško opremo, za dobavo in montažo pohištva, svetil, kuhinjskih in gospodinjskih aparatov za obe stanovanji, ni pa predložila dokazila o plačilu, zato jo je davčni organ 9. 1. 2019 pozval, naj predloži dokazilo o plačilu. Tožnica je davčni organ obvestila, da ne razpolaga s potrdilom o plačilu navedenega računa. Davčni organ je tožnici 2. 2. 2019 vročil obvestilo o ugotovitvi davčne osnove brez upoštevanja stroškov investicij, ker tožnica ni predložila dokazil, kdo je račun plačal, na kakšen način in kdaj. Tožnica je vložila pripombe na zapisnik v katerih je navedla, da med strankama ni sporno, da je bilo delo po računu B. B. izvršeno na predmetni nepremičnini, da pa tožnica potrdila o plačilu tega računa ne hrani in bo posredovala izjavo izvajalca o plačilu navedenega računa. Predlagala je tudi, naj davčni organ izvede ogled nepremičnine in postavi izvedenca, ki bo na podlagi ogleda potrdil izvršeno vlaganje tožnice. Po presoji davčnega organa pa dokazni predlogi tožnice ne bi pripeljali do odgovora na vprašanje, kdo je račun za 333.227,80 EUR plačal, na kakšen način in kdaj. Glede na tožničino navedbo, da bo predložila izjavo izvajalca o plačilu računa, je davčni organ tožnico 18. 2. 2019 pozval, naj predloži kakršnokoli dokazilo, iz katerega bo razvidno, kdaj je bil citiran račun plačan, kako in kdaj ter kdo ga je plačal. Tožnica do izdaje izpodbijane odločbe takšnega dokazila davčnemu organu ni predložila, zato davčni organ zneska vlaganja tožnice po citiranem računu ni upošteval. Izračun davka je razviden na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Kot podlago za odmero davka pa davčni organ navaja 1. točko prvega odstavka 93. člena, 98. člen, 99. člen in 132. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Tožnica po povedanem davčnemu organu ni predložila dokazov, da je sama plačala stroške investicije, ki povečujejo uporabno vrednost predmetnega stanovanja.

3Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Kot podlago za odločitev navaja določbe 98. člena, 99. člena, 101. člena in 132. člena ZDoh-2 ter v celoti pritrdi izpodbijani odločitvi. Tožnica kot sporno izpostavlja neupoštevanje stroškov investicij in vzdrževanja za določitev vrednosti obravnavane nepremičnine ob pridobitvi. V zvezi z uveljavljenimi stroški, ki naj bi jih imel tožnica, pritožbeni organ navaja, da morajo biti za zmanjšanje davčne osnove izpolnjeni pogoji, določeni v sedmem odstavku 98. člena ZDoh-2 in sicer mora zavezanec dokazati, da so mu stroški dejansko nastali, da jih je plačal sam in da gre za takšno vrsto stroška, ki ga je mogoče davčno uveljaviti. Sporno je dejstvo, ali gre za investicije oz. stroške, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, ki jih je plačala tožnica sama. Priznajo se namreč lahko le tisti stroški iz naslova uveljavljenih investicijskih stroškov, ki jih dokaže zavezanec z ustreznimi dokazili, praviloma z računi, ki se glasijo na njegovo ime. V konkretnem primeru je tožnica davčnemu organu predložila kopijo računa za opravljena gradbena in druga dela na obravnavani nepremičnini. Prvostopenjski organ tožnici res ni postavil roka za predložitev dokazila o tem, kdo je navedeni račun plačal, kako in kdaj. Tožnico je pred tem 3x pozval, naj predloži dokazila o investicijskih stroških in plačilu teh stroškov. Na podlagi prvega odstavka 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. V obravnavanem primeru mora zavezanec dokazati, da so investicijski stroški nastali in da jih je tudi plačal. Na podlagi 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 se upoštevajo le tisti stroški, ki jih je plačal zavezanec. Pri tem pritožbeni organ pripominja, da se citirani račun ne glasi na tožnico, kar še dodatno utemeljuje pravilnost odločitve prvostopenjskega organa. Tožnica tudi po oceni pritožbenega organa ni dokazala plačila uveljavljenih stroškov. Tudi po mnenju pritožbenega organa z ogledom predmetne nepremičnine in s cenitvijo vlaganj v predmetno nepremičnino že po naravi stvari ni mogoče dokazati dejstva kdo je plačal citirani račun, kako in kdaj. Z navedenimi dokaznimi sredstvi je mogoče dokazovati le dejansko stanje z vidika opravljenih del na nepremičnini, vendar investiranje samo po sebi ni dovolj. Davčno upoštevni so namreč le dokazani stroški investicij in vzdrževanja pod pogojem, da povečujejo uporabno vrednost nepremičnine in jih je plačal zavezanec za davek. Navedeni dokazni predlogi tožnice so po mnenju pritožbenega organa neprimerni za ugotovitev pravno pomembnega dejstva, plačila računa. Prvostopenjski organ se res ni opredelil do dokaznega predloga za zaslišanje izvajalca gradbenih del in vpogleda v evidence, vendar po mnenju pritožbenega organa ne gre za takšno kršitev določb postopka, ki bi narekovala odpravo izpodbijane odločbe. Z zaslišanjem je tožnica želela dokazovati, da so bila dela opravljena, kar je razvidno iz njenih pripomb z dne 13. 2. 2019. Vendar pa sama izvedba dela ni sporna, sporno je plačilo stroškov. Glede vpogleda v evidence pa je tožnici pojasnil, da je dokazno breme v davčnem postopku na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Tožnica je v pripombah navedla, da bo pridobila od izvajalca storitev potrdilo o plačilu citiranega računa, a do izdaje izpodbijane odločbe te izjave davčnemu organu ni predložila. Glede izjave tožnice, da je bil račun poravnan, saj bi ga sicer izvajalec del uveljavljal v sodnem ali izvršilnem postopku pritožbeni organ pojasni, da gre res lahko za indic o plačilu citiranega računa, ne more pa dokazati kdo je predmetni račun poravnal. Tožnica tako ni zadostila dokaznemu bremenu, ki ga ima po 76. členu ZDavP-2 in posledično ni dokazala dejanskega plačila uveljavljenih stroškov, zato je pritožbeni organ pritožbo zavrnil.

4Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Sporno je, da davčni organ pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala pri ugotavljanju davčne osnove ni priznal vseh stroškov po računu 008/2010 z dne 14. 6. 2010 za vlaganja, ki so bila potrebna za dokončno izgradnjo in dokončanje obravnavane nepremičnine. V vrednost kapitala ob pridobitvi se všteva nabavna vrednost kapitala in stroški opravljene investicije in vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec (98. člen ZDoh-2). Tožnica je že v pripombah na zapisnik navajala, da je napačna interpretacija davčnega organa, da le podatki o tem, kdaj je bil račun plačan, kdo ga je plačal in na kakšen način je bil plačan, dokazujejo strošek, za katerega se zmanjša vrednost kapitala ob odsvojitvi. Tak zaključek nima podlage v materialnem predpisu, v 77. členu ZDavP-2 po katerem davčni zavezanec svoje trditve praviloma (torej ne izključno) dokazuje s pisno dokumentacijo. Med strankama ni sporno, da je bil obravnavani objekt kupljen v III gradbeni fazi in da je tožnica davčnemu organu predložila račun 008/2010 z dne 14. 10. 2010, ki ga je izdal B. B., s.p., iz katerega je razvidno izvršeno delo na predmetni nepremičnini, da je bil objekt izgotovljen in da gre za gradbeno zaključen objekt. Že navedene okoliščine izkazujejo vložek v obravnavano nepremičnino. Davčni organ je brez ustrezne podlage zahteval še dokazila o plačilu in le tega upošteval kot verodostojno listino. O okoliščinah izgradnje in plačila lahko izpove tudi soinvestitor in plačnik investicije, C. C. Davčni organ napačno razlaga določbo 98. člena ZDoh-2, da je edini dokaz le dokaz o plačilu, kar je tožnica navajala že v pripombah na zapisnik in tudi v pritožbi. Predlagala je tudi dokaz z izvedencem in zaslišanje B. B., gradbinca, ki je izdal obravnavani račun. Predlagala pa je tudi preveritev davčnih evidenc navedenega gradbinca, do katerih ima toženka neposredni dostop, tožnica pa ne. Do teh dokaznih predlogov se pritožbeni organ ni opredelil. Prvostopenjski organ tako sploh ni ugotavljal dejanskega stanja in s tem tudi ni upošteval načela materialne resnice. V nadaljevanju navaja 76. člena ZDavP-2 in meni, da je izpolnila svoje dokazno breme. Tožnica je predložila listino, ki izkazuje dolžnost plačila za izvršena investicijska dela na predmetni nepremičnini, plačilo pa je bilo izvršeno iz skupnega premoženja zakoncev D. D. in C. C. Tožnica je davčnemu organu predlagala izvedbo dokazov, ki pa jih prvostopenjski organ ni upošteval. Tožnici pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se v zadevi izjasni. Sodišču predlaga postavitev izvedenca gradbene stroke glede vrednosti vlaganj in izboljšav v predmetno nepremičnino ter zaslišanje stranke in zaslišanje prič: gradbinca B. B., s.p. in moža tožnice, C. C. Sodišču nadalje predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je tožnici dolžna plačati stroške postopka skupaj z zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka do plačila.

5Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6Po sklepu naslovnega sodišča I U 87/2020-10 z dne 16. 6. 2021 je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.

7Tožba je utemeljena.

8Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je davčni organ tožnici z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve ½ stanovanja ...-6854-6 k.o. ... na naslovu A. dne 4. 6. 2018. Tožnica v obravnavanem primeru navaja, da je navedeno nepremičnino kupila v III gradbeni fazi in vanjo investirala, za kar je davčnemu organu tudi predložila račun, potrdila o plačilu tega računa pa ne hrani. Davčni organ s tem v zvezi navaja, da morajo biti za zmanjšanje davčne osnove izpolnjeni pogoji, določeni v sedmem odstavku 98. člena ZDoh-2 in sicer, da mora zavezanec dokazati, da so mu stroški dejansko nastali, da jih je plačal sam in da gre za takšno vrsto stroška, ki ga je mogoče uveljaviti oz. so davčno priznani. Sporno je ali gre v konkretni zadevi za investicije in stroške vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost predmetne nepremičnine, ki jih je plačala tožnica sama.

9Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi davčnega organa, da ne prizna stroškov investicij v predmetno nepremičnino, ki jih je uveljavljala tožnica v obravnavani zadevi pri ugotavljanju davčne osnove za odmero dohodnine od dobička iz kapitala. Pri tem davčni organ ne oporeka tožničini navedbi, da se je vrednost predmetne nepremičnine od nakupa do prodaje povečala, kar tožnica dokazuje z računom. Svojo odločitev davčni organ utemeljuje na ugotovitvi, da tožnica ni izkazal pogoja iz 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2, to je, da gre za investicije in za stroške, ki povečujejo uporabno vrednost obravnavane nepremičnine in jih je plačala tožnica sama, saj v postopku za to ni predložila ustreznih dokazov.

10Na podlagi 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala (nepremičnine) ob odsvojitvi, kot jo določa 99. člen ZDoh-2 in vrednostjo kapitala (nepremičnine) ob pridobitvi, kot jo določa 98. člena ZDoh-2). Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZDoh-2 se v vrednost kapitala (nepremičnine) ob pridobitvi vštevajo nabavna vrednost kapitala (nepremičnine) in stroški, ki so določeni s tem členom. Za nabavno vrednost se praviloma šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost nepremičnine v času pridobitve. Če nepremičnina ni bila pridobljena na podlagi pogodbe, ali če njena vrednost v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost šteje vrednost nepremičnine v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Stroški, ki se vštevajo v nabavno vrednost nepremičnine, in tako znižujejo davčno osnovo so: 1. vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec, 2. znesek davka na dediščine in darila in davka na promet nepremičnin, ki ga je plačal zavezanec ob pridobitvi kapitala, 3. stroški, ki jih je plačal zavezanec v zvezi s cenitvijo pridobljene nepremičnine, ki jo je opravil pooblaščeni cenilec v skladu z obstoječo metodologijo, kadar je cenitev potrebna, ker se vrednost nepremičnine ne da ugotoviti na drug način 4. normirani stroški, povezani s pridobitvijo kapitala, v višini 1 % od nabavne vrednosti kapitala (sedmi odstavek 98. člena ZDoh-2). V vrednost kapitala ob pridobitvi se kot strošek všteva (in tako zmanjšuje davčno osnovo) tudi vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec (to je fizična oseba, ki kapital odsvoji).

11Tretji odstavek 76. člena ZDavP-2 določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače. Navedeno v obravnavnem primeru pomeni, da mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali davčnemu zavezancu in pri tem tudi izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da ga je tudi plačal. Da se lahko stroški obravnavajo kot davčno priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička iz kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil in kateremu se dohodnina odmerja. Poleg navedenega pa mora tudi dokazati, da je te stroške plačal sam. Dohodnina je namreč strogo osebni davek, kar pomeni, da jo plačuje vsak posameznik zase in za plačilo prevzema odgovornost.

12V obravnavnem primeru med strankama ni sporno, da je tožnica predmetno nepremičnino kupila v III gradbeni fazi in da je bilo potrebno še dokončanje gradnje. Prav tako ni sporno, da je davčnemu organu predložila račun B. B., s.p. 008/2010 z dne 14. 6. 2010 v vrednosti 333.227,80 EUR za gradbena dela, elektroinstalacijska dela, parketarska dela, mizarska dela, za stavbno pohištvo, za kopalniško opremo, za dobavo in montažo pohištva, svetil, kuhinjskih in gospodinjskih aparatov za obe stanovanji, ni pa predložila dokazila o plačilu. Za potrebe ugotavljanja dejanskega stanja je tožnica v pripombah na zapisnik predlagala tudi ogled predmetne nepremičnine, pridobitev izjave izvajalca gradbenih del o izvršenih gradbenih delih in njihovem plačilu in po potrebi postavitev izvedenca. Kot pravilno navaja toženka, je s cenilnim poročilom izvedenca gradbene stroke in ogledom predmetne nepremičnine mogoče dokazovati vrednost izvedenih del, v katero sodišče niti ne dvomi. Vendar tudi po mnenju sodišča nista cenitveno poročilo in ogled predmetne nepremičnine dokazna sredstva, ki bi lahko dokazovala, da gre za stroške, ki jih je plačala tožnica sama, kar pa je bistveni pogoj za njihovo davčno priznanje. Cenitveno poročilo cenilca, izvedenca gradbene stroke in ogled predmetne nepremičnine tudi po presoji sodišča nista primeren dokaz za dokazovanje tožničinih navedb, da je plačala stroške, s katerimi želi zvišati nabavno vrednost nepremičnine, kot je to tožnici pravilno pojasnil tudi že pritožbeni organ.

13Po presoji sodišča pa je toženka v obravnavnem primeru spregledala, da je tožnica v upravnem postopku in sicer v pripombah na zapisnik 13. 2. 2019 dejstvo, ki je v obravnavnem primeru sporno, to je, da je plačala stroške investicij in vlaganj, dokazovala med drugim tudi z dokaznim predlogom za zaslišanja prič in sicer izvajalca gradbenih del B. B., s.p., ki je izdal sporni račun in bo lahko potrdil plačilo tega računa oziroma bo izdal ustrezno potrdilo o plačilu računa. Zaradi napačnega stališča toženke, da se lahko plačilo zatrjevanih investicij dokazuje le z računi, ki se glasijo na ime davčnega zavezanca in se nanašajo na material in storitve v zvezi z investicijami oz. vzdrževalnimi stroški in s potrdilom o plačilu, ki pa ga tožnica v upravnem postopku nesporno ni predložila. Prvostopenjski in pritožbeni organ se nista opredelila do dokaznega predloga tožnice in sicer do predlaganega zaslišanja priče, izvajalca gradbenih del B. B., s.p., ki je izdal citirani račun in bo lahko potrdil plačilo tega računa. Predlagani dokazni predlog je bil podan pravočasno in je bil tudi substanciran. Po presoji sodišča je napačno stališče toženke, da z ostalimi dokaznimi sredstvi, kot je npr. zaslišanje priče, ni mogoče utemeljevati nastanka stroškov v smislu potrjevanja njihovega plačila.

14Sodišče pritrjuje toženki, da se stroški praviloma dokazujejo z računi, ki se glasijo na zavezančevo ime, plačilo pa s potrdilom o plačilu. Kot je že večkrat poudarila upravno sodna praksa, pa dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Navedeno pomeni, da je pomanjkanje dejstev, v konkretnem primeru potrdila o plačilu citiranega računa (kadar listine niso formalni pogoj za uveljavljanje pravic) načeloma mogoče nadomestiti tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, če je predlagani dokaz v konkretnem primeru ustrezen in primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, dokazni predlog pa ustrezno substanciran. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je namreč predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni (razen če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravic). Tožnica pa je že v pripombah na zapisnik navajala, da je napačna interpretacija davčnega organa, da le podatki o tem, kdaj je bil račun plačan, kdo ga je plačal in na kakšen način je bil plačan, dokazujejo strošek, za katerega se zmanjša vrednost kapitala ob odsvojitvi. Tak zaključek nima podlage v materialnem predpisu, v 77. členu ZDavP-2 po katerem davčni zavezanec svoje trditve praviloma (torej ne izključno) dokazuje s pisno dokumentacijo.

15Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti in se opredeliti do tožničinega dokaznega predloga izvajalca gradbenih del B. B., s.p., ki je izdal citirani račun in bo lahko potrdil plačilo tega računa in ga izvesti oziroma predlagani dokazni predlog zavrniti iz zakonsko dopustnih razlogov.

16Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).