VSL Sodba II Cp 1590/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je toženi stranki v 15 dneh dolžna povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 11.150 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2017 in (II.) tožnici naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške, o katerih višini bo odločeno po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prves stopnje (z ustrezno stroškovno posledico). Posamezne navedbe pritožbe (in odgovora tožene stranke) bodo povzete skupaj z odgovori nanje, pri čemer jih bo pritožbeno sodišče obdelalo po sklopih.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim in temeljitim zaključkom sodišča prve stopnje ter nima nobenega pomisleka glede pravilnosti izpodbijane odločitve.

O OBJEKTIVNI ODGOVORNOST

5Tožnica meni, da je »individualni test«, kot je bil zasnovan, gotovo nevarna dejavnost: ko se je ena tekmovalka premaknila, je drugo neposredno povlekla za seboj, zaradi česar je bila velika verjetnost, da bi prišlo do poškodb, kar se je tožnici tudi zgodilo. Ni šlo za drugega, kot za tekmovanje v oviranju, za nekakšno gladiatorstvo, kar je bilo bistvo testa oz. šova. Okoliščina, da drug par ni utrpel poškodb, ne pomeni, da ne gre za nevarno dejavnost, kar tožnica primerja z avtomobili oz. prometom: tudi če se večinoma ne zgodi, da avto povozi pešca, pa vendarle velja vožnja z avtom za nevarno dejavnost. Če je dejavnost zasnovana tako, da sta tekmovalca rigidno medsebojno povezana, ni več mogoče govoriti o tem, da je ravnanje tekmovalcev tisto, ki povzroča nevarnost, ampak nevarnost povzroča »privezava« v povezavi s kuhanjem. Gibanja sotekmovalke tožnica ni mogla predvidevati, zato je tudi prišlo do poškodbe. Tožnica meni, da je s tem, ko je sodišče ugotovilo, da kuhanje z medsebojno privezavo ne pomeni nevarne dejavnosti, zmotno ugotovilo dejansko stanje.

6Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da kuhanje ni nevarna dejavnost, tudi konkretno tekmovanje tega ne more spremeniti. Objektivna odgovornost je izjema, izjeme pa se razlagajo restriktivno. Dodatno opozarja, da je sodišče iz vpogleda v posnetek oddaje ugotovilo, da je drugi par pri izvajanju naloge sodeloval, kar pomeni, da je za razliko s tožnico in njeno partnerici razumel bistvo naloge. Tako ne drži, da domnevna nevarnost izvira že iz zasnove individualnega testa. Na koncu tožena stranka izpostavlja, da je s posnetka oddaje razvidno, da je bila tožnica vsaj toliko agresivna kot njena sotekmovalka.

7Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo materialno pravno ureditev objektivne odgovornosti (131. člen Obligacijskega zakonika,¹ v nadaljevanju: OZ) in pravilno zaključilo, da je pri kuhanju pod določenimi pritiski, kar prinaša tekmovanje (časovni in drugi), gotovo večja nevarnost za nastanek poškodb (npr. ureznin, opeklin, ipd.), saj je razumljivo pozornost tekmovalca usmerjena bolj k izpolnitvi naloge (oziroma zmagi) kot pa k lastni varnosti in zdravju. Dodatna okoliščina, da sta tekmovalca med kuhanjem privezana s hrbtom, to nevarnost še poveča, a kljub temu sodišče prve stopnje meni, da ne v tolikšni meri, da ob ustrezni skrbnosti in spoštovanju varnostnih pravil te nevarnosti ne bi bilo mogoče preprečiti. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da naloga za tekmovalce ni bila v tem, da bi se onemogočalo kuhanje sotekmovalcu. Pritrditi velja tudi zaključku, da kuhanje v okoliščinah, kot je potekalo med »individualnim testom« ne predstavlja do te mere povečane nevarnosti nastanka škode, da bi bilo mogoče govoriti o objektivni nevarnosti zanjo.

8Pritožba primerja obravnavani »individualni test« kuhanja s cestnim prometom. Sodna praksa je enotna, da je motorno vozilo nevarna stvar. Vozila na motorni pogon so praviloma velike mase in trd(n)ega ohišja. Premikajo se lahko »z lastno močjo« - poganja jih motor. Gorivo, ki se uporablja za pogon motorja, je praviloma neka eksplozivna ali vnetljiva snov. Razvijejo lahko velike hitrosti. Ubogajo ukaze voznika, ki so lahko nenatančni, nepravilni ali pa zaradi kakšne okvare vozila celo odrečejo poslušnost vozniku. Vse to so lastnosti, zaradi katerih imajo vozila vsej svoji koristnosti navkljub tudi zelo velik škodni potencial. Zato jih sodna praksa šteje med nevarne stvari.² Voznik torej pešcu v primeru, ko ga poškoduje z motornim vozilom, odgovarja objektivno, ker je motorno vozilo nevarna stvar in ne zato, ker bi bil cestni promet sam po sebi nevarna dejavnost. Tako je primerjava »individualnega testa« s cestnim prometom povsem neustrezna: cestni promet sam po sebi ni nevarna dejavnost, se pa opravlja z nevarnimi stvarmi, zaradi česar v primeru prometne nesreče pride do objektivne odgovornosti voznika nasproti pešcu (kolesarju,...). Kuhanje pri »individualnem testu« pa se nasprotno ni opravljalo z nevarnimi stvarmi. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje, so tekmovalci pri »individualnem testu« uporabljali neprofesionalne gospodinjske aparate, kot jih sicer uporabljajo tudi doma in jim je bila njihova uporaba znana.

9Pa tudi preostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano objektivno odgovornost, niso utemeljene. Namen »individualnega testa« je razviden iz dokumentacije v spisu,³ in sicer je v tem, da bi preizkusili solidarnost in sposobnost sodelovanja. Nikjer ni govora o kakšnem »gladiatorstvu« oz. »tekmovanju v oviranju«. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugi sodelujoči par deloval bolj organizirano, umirjeno, premišljeno in da so to opazili tudi sodniki tekmovanja. To pa seveda pomeni, da ni mogoče govoriti o tem, da bi že v izhodišču bila naloga pripravljena tako, da bi za sodelujoče pomenila nevarno dejavnost.

10Res je, da je bil »individualni test« zasnovan tako, da sta bili tekmovalki s hrbtom navezani druga na drugo, a vendar že osnovnošolsko znanje fizike (kar pomeni, da gre za splošno znano dejstvo) zadošča za ugotovitev, kako bo z gibanjem, če bosta obe tekmovalki vlekli vsaka v svojo stran. Posledično že takšno osnovno poznavanje fizike zadošča za prilagoditev na situacijo in na to, da bi med seboj povezani tekmovalki pri premikanju kar najbolj sodelovali, s tem pa tudi preprečevali nenadne sunke.

O KRIVDNI ODGOVORNOST:

11V zvezi s tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi tožnica toženi stranki očitala opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, le na splošno, brez navedbe konkretnega ukrepa, zaradi česar sodišče ne bi moglo opraviti presoje ali naj bi res prišlo do opustitve ali ne, pritožba govori o protispisnosti, kar bi pomenilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega dostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku⁴ (v nadaljevanju: ZPP). Tožnica se sklicuje na navedbo iz tožbe, kjer je v IV. točki na 6. strani zapisala, da je tožena stranka ni usposobila za varno opravljanje »individualnega testa« (ki ga je tožeča stranka opravljala po navodilih tožene stranke), ni priskrbela nobene varovalne opreme, ki bi zmanjšala tveganje za nastanek poškodb, niti ni kako drugače poskrbela, da bi bilo opravljanje »individualnega testa« čim bolj varno... Po prepričanju tožnice ta zapis pomeni, da je konkretizirala ukrepe s področja varnosti in zdravja pri delu, ki bi jih tožena stranka morala izvesti, pa jih ni. Tožnica še meni, da je tožena stranka zaradi želje po »šovu« in večje gledanosti varnost zavestno in nedobroverno povsem zanemarila, tekmovalcem pa pravila iger (npr. individualnega testa) prikrivala, tako da so bili ob neposrednem začetku snemanja vsi presenečeni (da ne bodo samo kuhali, pač pa bodo privezani drug na drugega). Opozarja, da je usposabljanje za varno delo temeljna obveznost delodajalca in da se kot delavci štejejo tudi osebe, ki pri njem opravljajo delo na kakršni koli podlagi in tudi tiste, ki so na usposabljanju.

Pri neobičajni dejavnosti, ki se jih pred tem še nikoli niso lotili, tekmovalci ne morejo predvidevati, kakšne poškodbe se lahko zgodijo, zato bi jih kot organizator tekmovanja o tem morala poučiti tožena stranka, opustitev po prepričanju tožnice pomeni krivdno odgovornost. Ni res, da tožena stranka ni mogla predvidevati nastanka ravno take poškodbe – sam test je namreč sestavljen tako, da se je lahko predvideval nastanek ravno take poškodbe, poškodbe kolena, oz. druge poškodbe nog, o čemer bi morala tožena stranka poučiti tekmovalce.

Pritožba opozarja, da priča A. A. ni izpovedala o tem, da naj bi bilo tekmovalcem razloženo, kako se varno gibati med testom kot zmotno zaključi sodišče, ampak le, da so »floor manegerji« tik pred testom razložili, kako se bodo privezali in razložili pravila, kako naj se gibljejo po studiu. To pa po mnenju pritožbe ne pomeni pravil varnega gibanja med testom v smislu usposabljanja za delo, ampak le razlago pravil samega testa. Za tožnico je materialno pravno nevzdržno, da sodišče napiše, da bi lahko tožnica še kaj vprašala, saj s tem zanemari pojasnilno dolžnost tožene stranke, kot tudi njeno dolžnost usposabljanja za varno delo.

Sodišče je prepričanju tožnice spregledalo, da iz posnetka oddaje izhaja, da je bistvo testa vlečenje konkurenta in ne solidarnost ali sodelovanje. Pritožba nato povzema različne izjave tekmovalcev in voditeljev. Izpostavlja npr. pripombo sodnice, ki je vprašala B. B. »kdo bo šel na balkon«, na kar je B. B. odvrnila, da ve, kaj mora narediti in je potegnila tožnico... opisuje tudi nadaljnji potek dogajanja, ko ju (tožnico in B. B.) je sodnica mirila. Pritožba meni, da je z namenom večje gledanosti in senzacije tekmovalce s testom tožena stranka izpostavila nevarnosti, ki se je s poškodbo tožnice tudi udejanjila, kar pomeni tako objektivno kot tudi krivdno odgovornost.

Tožnica se sklicuje na posnetek oddaje, s katerega naj bi bilo razvidno, da je B. B. fizično močnejša od tožnice in tudi težja. Opozarja, da so bili podatki o telesni teži posredovani ob prijavi, niso pa se ugotavljali pred testom. Očitek toženi stranki v zvezi s tem je, da ni premišljeno izbirala parov, kar je za tožnico predstavljalo še večjo nevarnost.

Pritožba tudi opozarja, da je bila dogovorjena pogodbena kazen 20.000 EUR za primer samovoljne neudeležbe na snemanju oz. samovoljnega odhoda s snemanja. Če bi tožnica zavrnila nadaljnje snemanje, ni mogoče z gotovostjo napovedati izida morebitne pravde na plačilo pogodbene kazni, zaradi česar je bila tožnica v podrejenem položaju.

12Na ta del pritožbe je tožena stranka odgovorila, da inšpekcijski nadzor ni odkril nobenih kršitev predpisov varnosti in zdravja pri delu in da je dokazni postopek pokazal, da so bili tekmovalci seznanjeni z vsem potrebnim. Tožnica na »individualni test« ni imela pripomb, težav ali kritik, vse dokler je bila v igri za nagrado 50.000 EUR. Ko je bilo jasno, da te ne bo, je bilo zanjo naenkrat vse narobe. Tožena stranka meni, da ni mogoče govoriti o prisili.

13V pritožbi zatrjevane protispisnosti pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Tudi iz v pritožbi ponovljenih pritožbenih navedb namreč ni mogoče zaključiti, da je tožnica navedla konkretne ukrepe, ki jih tožena stranka ne bi izvedla. Povzete tožbene navedbe so pavšalne. Tako npr. ni jasno kaj je mišljeno s tem, ko trdi tožnica, da je tožena stranka ni usposobila za varno opravljanje individualnega testa: česa tožnica ni vedela, s čim ni bila seznanjena? Prav tako ni jasno navedeno, katero varovalno opremo ima tožnica v mislih in na kaj misli, ko pravi, da tožena stranka ni kako drugače poskrbela, da bi bilo opravljanje »individualnega testa« čim bolj varno. Brez konkretnejših trditev si tako zatrjevanega ni mogoče predstavljati, zato takšnih trditev tudi ni mogoče preveriti, kar je tožnici pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Sicer pa je v zvezi s tem sodišče prve stopnje poudarilo, da je Inšpektorat za delo RS na lokaciji snemanja oddaj 24. 3. 2017 opravil inšpekcijski nadzor in toženi stranki ni naložilo odprave kakršnihkoli pomanjkljivosti, prav tako neskladnosti ni odkril Zavod za varstvo pri delu, d. o. o., ki je 20. 1. 2017 opravil pregled in preizkus delovne opreme, ki je bila nameščena na lokaciji snemanja.⁵ Tudi iz tega razloga so pritožbene trditve o pomanjkljivi varnostni opremi in ukrepih neutemeljene.

14Tožnica nadalje trdi, da je tožena stranka prikrivala tekmovalcem pravila iger (npr. individualnega testa) in so bili ob neposrednem začetku snemanja vsi presenečeni (da ne bodo samo kuhali, pač pa bodo privezani drug na drugega). Na takšno trditev je odgovorilo sodišče prve stopnje, ki je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da bi vnaprejšnja seznanitev s posameznim izzivom, zaradi katere bi se tekmovalci nanj lahko predhodno pripravili, izničila namen tovrstnega tekmovanja, kar seveda drži.⁶ Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, kako so bile tekmovalke podučene o »individualnem testu« in pri tem zaključilo, da so imeli tekmovalci (tudi tožnica) na voljo dovolj možnosti, da bi zastavili dodatna vprašanja. Pomembno je, da je bilo med drugim ugotovljeno, da pred izvedbo »individualnega testa« tožnica glede zastavljene naloge ni imela nobenih pomislekov, kar po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da v zvezi s potekom naloge zanjo ni bilo nobenih nejasnosti.

15Pritožba govori o pojasnilni dolžnosti in se ob tem sklicuje na sodno prakso o pojasnilni dolžnosti banke glede obstoja valutnega tveganja.⁷ Pojasniti je treba, da obravnavani primer ni podoben situaciji v zvezi s krediti v CHF (ali pa v zvezi s podrejenimi obveznicami), prav tako ne situaciji, ko je bolnica npr. pred operativnim posegom dolžna podati bolniku vse potrebne informacije v zvezi s posegom in njegovimi morebitnimi posledicami. V opisanih primerih iz sodne prakse gre namreč za podajanje informacij o strokovnih vprašanjih, s katerimi se povprečni človek ne srečuje in ki potem omogočijo oblikovanje prave volje. V obravnavani zadevi pa gre za nalogo, ki po eni strani terja poznavanje kuharskih spretnosti, hkrati pa osnovno poznavanje fizike, da bo pač v primeru, če sta dve telesi povezani med seboj, v primeru, ko bo eno telo potegnilo v eno smer, tudi drugo telo šlo v isti smeri. Očitno je, da je bila tožnica s pojasnili, ki jih je pred nalogo prejela, zadovoljna, saj ni imela nobenih pripomb. Glede trditev, da tekmovalci niso prejeli navodil za varno gibanje med testom, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo tekmovalcem razloženo gibanje v studiu (izpovedba priče A. A.) in da jim je bil predstavljen tudi sam studio ter tudi mali gospodinjski aparati (izpovedba priče A. A. in tudi listina v prilogi B4). Kakšna dodatna navodila za varno gibanje med testom bi morali še dobiti tekmovalci, pritožba ne pojasni. Če je s tem mišljeno, da bi morale biti tekmovalke opozorjene, da ne smejo vleči druga druge, je bilo že pojasnjeno, da gre za neke osnovne fizikalne principe, za katere ni potrebno posebno znanje in gre zato za splošno znana dejstva (če eno telo potegne drugo telo, se bo tudi to drugo telo premaknilo v smer prvega telesa), zato v zvezi s tem tudi posebna navodila niso potrebna. Ob tem pa seveda ne gre zanemariti dejstva, da tudi tožnica toženi stranki ni posredovala vseh pomembnih informacij, med katere je treba šteti še posebej tiste o njenem zdravstvenem stanju. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica na vprašalniku (priloga B3, točka 12) ni navedla, da bi imele kakšne zdravstvene težave. Glede na to, da je imela tožnica eno leto pred škodnim dogodkom rekonstrukcijo kolenskih vezi, kar je navedla šele v tožbi, ni pa o tem pred tekmovanjem seznanila tožene stranke, ji tožena stranka v nobenem primeru ne bi mogla dati informacije, da bi npr. konkretni individualni test lahko poslabšal stanje po rekonstrukciji vezi ali pa povzročil ponovitev poškodbe. Ker tožena stranka tega podatka ni vedela, ji v nobenem primeru takšne informacije ne bi mogla dati in bi bilo v vsakem primeru na tožnici, da sama preceni ali konkretna naloga pomeni nevarnost za njeno zdravje in v takem primeru odstopi od nadaljnjega tekmovanja.

16Nadalje pritožba meni, da je tožena stranka z namenom večje gledanosti in senzacije tekmovalce s testom izpostavila nevarnosti, ki se je s poškodbo tožnice tudi udejanjila. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kakšen je bil namen »individualnega testa« in to ni bilo vlečenje konkurenta, ampak solidarnost oz. sodelovanje med povezanima tekmovalkama. Da je res tako, kaže izkušnja drugega para, za katerega je bilo že ugotovljeno, da sta se tekmovalki usklajevali, kako se bosta gibali. Očitno je (razvidno je namreč tudi iz posnetka oddaje) da sta se tožnica in njena tekmica B. B. na neki točki »individualnega testa« odločili, da bosta drug drugo nekoliko vlekli. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta vlekli vsaka v svojo smer tako B. B., kot tudi tožnica. Da ni bil namen v tekmovalnosti, ki bi se izkazovala z vlečenjem, je sodišče prve stopnje pojasnilo, ko je zapisalo, da je sodnica C. C., ko je opazila prerivanje in je to postalo nevarno, na tožnico in B. B. zavpila, naj se punci ne »špilata«, saj imata pred sabo vroče olje. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo, da bi, če bi bil namen dodatno spodbujati tekmovalnost oz. če bi bil namen naloge v prerivanju, vlečenja ne ustavljala.

17Pritožba trdi tudi, da je B. B. (tekmovalka, s katero je bila tožnica v paru) fizično močnejša in težja od tožnice ter da tožena stranka ni premišljeno izbirala parov, kar je za tožnico predstavljalo še večjo nevarnost. V pritožbi uveljavljani očitek toženi stranki bi lahko bil utemeljen, če bi šlo za na pogled očitno premoč sotekmovalke nasproti tožnici, a je v zvezi s tem sodišče prve stopnje po ogledu posnetka oddaje pravilno ugotovilo, da s posnetka, kjer stojijo štiri tekmovalke skupaj, tega ni mogoče opaziti. Iz pritožbe je razbrati, da tožnica meni, da bi morala tožena stranka opraviti tehtanje tekmovalk pred »individualnim testom«, kar pa seveda ni razumno pričakovati. Tožena stranka je podatke o telesni masi tekmovalk pridobila v obrazcu, ki so ga izpolnile pred tekmovanjem, kar po presoji pritožbenega sodišča povsem zadošča.

18Ko pritožba navaja, da ni mogoče z gotovostjo napovedati izida morebitne pravde na plačilo pogodbene kazni (če bi jo tožena stranka zahtevala od tožnice v primeru njenega odstopa od nadaljnjega tekmovanja), je temu seveda treba pritrditi. A vendar je podobna situacija, v primeru, ko delavec odkloni delo v skladu z določbo drugega odstavka 52. člena Zakona o zdravju in varstvu pri delu,⁸,⁹ oz. če zapusti delovno mesto po določbi prvega odstavka 53. člena ZVZD.¹⁰ Po drugi strani pa, če delavec delo neupravičeno odkloni, s tem krši svoje delovne obveznosti, kar je lahko utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi v tem primeru ne bo mogoče z gotovostjo napovedati izida morebitne pravde, če bi delodajalec zatrjeval in dokazoval, da je delavec delo neupravičeno odklonil. Ta riziko seveda ne pomeni, da mora delavec vztrajati pri delu v zanj nevarnih razmerah. Kot pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi samovoljnosti ni mogoče razlagati tako, da bi bila ta podana, če bi tožnica odstopila od nadaljnjega tekmovanja (torej, pogodbe), po tem, ko je izvedela za vsebino konkretnega individualnega testa, če bi menila, da bi lahko s sodelovanjem v njem lahko ogrozila svoje zdravje, še toliko manj, če bi odstopila, ko naj bi že prišlo do poškodbe in je bilo vprašanje, če naj nadaljuje v izločitvenem izzivu. Na te okoliščine bi se tožnica lahko sklicevala tudi v morebitni pravdi, če bi tožena stranka od nje uveljavila pogodbeno kazen. Kakšen bi bil izid postopka, kot rečeno, res ni mogoče napovedati z gotovostjo, a vendar je ravno to eden od rizikov, ki jih je prevzela že s tem, ko se je prijavila na tekmovanje in podpisala pogodbo (ki vsebuje med drugim tudi takšno pogodbeno kazen). Zato ni mogoče govoriti o kakršnem koli podrejenem položaju tožnice nasproti toženi stranki ali prisili.

GLEDE OKRNITVE OSEBNOSTNIH PRAVIC

19Tožnica ponavlja, da je bila dogovorjena pogodbena kazen in se ne da napovedati izida pravde za plačilo le-te, če bi tožnica odstopila od pogodbe, ko je izvedela za pravila nastanitve. Meni, da 24-urni nadzor za izvedbo tekmovanja ni bil potreben, prav tako ne omejitev obiskov. Pritožba tudi meni, da ni nobenega razloga, da bi se »slavne« tekmovalce glede nastanitve obravnavalo drugače kot »neslavne«. Ti so bili zunaj tekmovanja zaprti v hiši, v slabih razmerah, »slavni« pa so odhajali domov. Dejstvo, da je zmagala »neslavna« tekmovalka ne vpliva na to, da je šlo za neenakopravnost med tekmovalci. Poleg tega so bili »slavni« tekmovalci za nastop celo plačani. Bivalni pogoji v hiši so bili zelo slabi: hiša ni bila dokončana, imela je majhno kuhinjo (na enem štedilniku in z enim hladilnikom je bilo treba pripravljati hrano za 8 oseb), ni imela niti prve pomoči niti gasilnih aparatov, posebej je bil nevaren balkon brez ograje, ki je bil v zimskem času še dodatno poledenel in na katerem so morali tekmovalci zaradi premajhnega hladilnika tudi hladiti hrano. Ob začetku tekmovanja so »neslavni« tekmovalci zaradi takih razmer tudi zboleli, kar pa tožene stranke ni zanimalo.... Takšni pogoji po mnenju tožnice v povezavi s 24-urnim nadzorom posegajo v osebnostne pravice tožnice. Zaradi neenakopravnega obravnavanja se je tožnica čutila manj vredno in ponižano, kot drugo razredni tekmovalec, njeno dostojanstvo je bilo zelo prizadeto.

20V zvezi s tem odgovor na pritožbo pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in tudi v tem delu predlaga zavrnitev pritožbe. Tožena stranka opozarja, da tožnica vse do dneva njenega izpada iz tekmovanja ni imela nobenih pripomb v zvezi z bivanjem, ki jih podaja v pritožbi.

21Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje prepričljivi presoji sodišča prve stopnje. Na tekmovanje X se je tožnica prijavila sama in tudi podpisala pogodbo o odkupu materialnih avtorskih in sorodnih pravic (A2) in izjavo za kandidate (A3), s čimer je potrdila strinjanje s Splošnimi pogoji za sodelovanje v tekmovanju X (A21). 7. člen pogodbe (A2) določa, da se strinja, da bo v času produkcije oddaje nastanjena v bivalnih prostorih, ki jih bo priskrbela tožena stranka, kar vse izhaja tudi iz 5. točke splošnih pogojev (A21). Vse to potrjuje, da je tožnica vnaprej vedela, da bo morala v času produkcije oddaje bivati v prostorih, ki jih bo priskrbela tožena stranka, česar (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) v svoji izpovedbi tudi ni zanikala.

22Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnica ni trdila ali izpovedovala o tem, da bi takšni nastanitvi nasprotovala, prav tako ne temu, da bodo tekmovalci v hiši imeli nadzor ter ne bodo morali prosto odhajati iz hiše in sprejemati obiskov. Navsezadnje je tožnica s podpisom pogodbe (A2) potrdila tudi strinjanje s 7. členom pogodbe, da se zavezuje, da bo v času bivanja spoštovala hišni red. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi iz tega lahko sklepala, da njeno bivanje in gibanje ne bosta povsem svobodna. Ob tem je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, da bi lahko tožnica, ko je izvedela za pogoje bivanja, odšla iz hiše in se odpovedala tekmovanju. Zaključek sodišča prve stopnje, da glede na vse te ugotovitve ni mogoče govoriti o okrnitvi tožničine osebne svobode in posega v osebnostne pravice, je zato pravilen.

23Glede trditve, da so »slavni« v tekmovanju sodelovali pod drugačnimi pogoji kot »neslavni«, je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožena stranka kot organizator postavila pravila za udeležbo in da je vsak tekmovalec (tudi tožnica) sodeloval pod pogoji v skladu s pogodbo, ki jo je sklenil (tožnica v skladu s pogodbo A2) – v te pogoje spada tudi plačilo »slavnih« tekmovalcev, ki pa na uspeh v tekmovanju ni vplivalo, in pravila glede nastanitev »slavnih tekmovalcev«. Zato ni nobene podlage, da bi se tožnica čutila manj vredno in ponižano, kot drugo razredni tekmovalec in da bi bilo njeno dostojanstvo zelo prizadeto. Pravilen je tudi zaključek, da »slavni« tekmovalci v tekmovanju, katerega namen je bil zmagati v kuhanju, niso bili priviligirani, saj je zmagala ena od «neslavnih« tekmovalk.

24V zvezi z v pritožbi zatrjevanimi slabimi bivalnimi pogoji v hiši, v kateri so tekmovalci bivali med produkcijo oddaje, je treba opozoriti na ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženka odzivala na pripombe tekmovalcev v zvezi z njihovim bivanjem – zaradi težav s kanalizacijo (na katere so opozorili) so tekmovalce za nekaj dni naselili v hotel. Očitno je, da na druge težave niso opozarjali – tudi tožnica ne. Če hiša ni bila dokončana, če v njej ni bilo omarice za prvo pomoč, gasilnega aparata, požarnega načrta, uporabnega dovoljenja, analize varnosti in tveganosti, če je bil premajhen štedilnik, premajhen hladilnik in če je bil balkon brez ograje, na odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku ne vpliva, saj tožnica ne zatrjuje, da bi utrpela škodo zaradi tega. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni niti trdila niti dokazala, kako bi vse te zatrjevane pomanjkljivosti vplivale na njeno bivanje. Kdo izmed tekmovalcev je zaradi opisanih okoliščin zbolel, pritožba niti ne pove, zato te trditve ni mogoče preizkusiti.

25Glede na vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje pravilna - tudi v stroškovnem delu. Temu pritožba sicer oporeka, a le iz prepričanja, da bo treba sodbo zaradi v pritožbi očitanih napak razveljaviti, kar bi pomenilo tudi ustrezno stroškovno posledico. Ker je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo izpodbijani sodbi, je pritožba neutemeljena tudi glede stroškov.

26Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27Tožnica ni uspela s pritožbo, zato krije svoje pritožbene stroške, hkrati pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Ti obsegajo 500 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

¹ Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
² Jernej Veberič v Zbornik prispevkov XXIII. seminarja s področja avtomobilskega zavarovanja, Ljubljana : Slovensko zavarovalno združenje, 2017, str. 53.
³ npr. priloga B2 – ki je bila prebrana tudi v dokaznem postopku.
⁴ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.
⁵ Razen potrebe po ureditvi povezave z zaščitnim vodnikom pri hladilnih vitrinah, kar pa ni v povezavi z zatrjevanim nastankom poškodbe.
⁶ Sodišče prve stopnje je npr. kot splošno znano dejstvo ugotovilo, da gre v oddaji X za kuharsko tekmovanje, v okviru katerega se tekmovalci srečujejo z različnimi izzivi, ki jih morajo uspešno premagati, da ostanejo v tekmovanju. To še dodatno potrjuje, da bi vnaprejšnje razkritje navodil posameznega preizkusa izničilo namen tekmovanja.
⁷ Sklicuje se na VS RS II Ips 201/2017.
⁸ Uradni list RS, št. 43/11, s spremembami, v nadaljevanju: ZVZD-1.
⁹ Ta določa: »Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi.«
¹⁰ Ta določa: »Delavec ima v primeru resne in neposredne nevarnosti za življenje ali zdravje pravico ustrezno ukrepati, skladno s svojim znanjem in tehničnimi sredstvi, ki jih ima na razpolago, v primeru neizogibne nevarnosti pa zapustiti nevarno delovno mesto, delovni proces oziroma delovno okolje.«