52. člen ZVZD-1

Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved. Ne gre za nedopustno širjenje razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec v sodnem sporu bolj podrobno pojasni oziroma obrazloži tiste dejanske razloge, ki jih je navedel v odpovedi. Pravilna je presoja o neuspešno opravljanem poskusnem delu. Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi priče in prokurista toženke, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnika v času trajanja poskusnega dela in neustrezen odnos do dela ter zaposlenih.

ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.

Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi pravdnih strank ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke pred izdajo odredbe večkrat sestala in se pogovarjala, kaj storiti po invalidski odločbi in mnenju (gre za negativno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), na podlagi izpovedi direktorja toženke pa še, da ni imel namena tožnika poslati na preventivni zdravniški pregled, predvsem pa, da je bil seznanjen z razlogom, zakaj tožnika ni na delo; ker je pričakoval zdravniški pregled in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni opravljal več kot 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil zdravniški pregled obvezen, tudi če ne bi bila v vmesnem času ugotovljena invalidnost in priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in prav tako pravilno poudarilo, da delo, na katerega ga je pozivala toženka, zanj ni bilo ustrezno. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da je toženka s pozivanjem tožnika na neustrezno delo zlorabila svoje pravice, da bi mu podala presojano nezakonito odpoved. V novejši sodni praksi je Višje delovno in socialno sodišče sledilo stališču, da sodišče n

V konkretnem primeru, ko je tožnik delo opravljal na utečen (nevaren) način, ki ga je toženka (več let) dopuščala (in ni zagotovila drugačnega varnega načina opravljanja dela), upoštevanje skrbi delavca za lastno varnost ne privede do odločitve, za katero se zavzema v pritožbi, da bi se štelo, da je tožnik prispeval k nastanku škode.

Tožnici sta bila pisno opozorilo in izpodbijana odpoved podana iz utemeljenega razloga. Z neupoštevanjem navodila toženca o obveznem testiranju je kršila svoje pogodbene obveznosti iz 34. člena ZDR-1. Kršila pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1, saj zaradi neopravljenega testiranja ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in je bila zato odsotna z dela neupravičeno.

Pri kuhanju je pod določenimi pritiski, kar prinaša tekmovanje (časovni in drugi), gotovo večja nevarnost za nastanek poškodb (npr. ureznin, opeklin, ipd.), saj je razumljivo pozornost tekmovalca usmerjena bolj k izpolnitvi naloge (oziroma zmagi) kot pa k lastni varnosti in zdravju. Dodatna okoliščina, da sta tekmovalca med kuhanjem privezana s hrbtom, to nevarnost še poveča, a kljub temu ne v tolikšni meri, da ob ustrezni skrbnosti in spoštovanju varnostnih pravil te nevarnosti ne bi bilo mogoče preprečiti. Pritožba govori o pojasnilni dolžnosti in se ob tem sklicuje na sodno prakso o pojasnilni dolžnosti banke glede obstoja valutnega tveganja. Pojasniti je treba, da obravnavani primer ni podoben situaciji v zvezi s krediti v CHF (ali pa v zvezi s podrejenimi obveznicami), prav tako ne situaciji, ko je bolnica npr. pred operativnim posegom dolžna podati bolniku vse potrebne informacije v zvezi s posegom in njegovimi morebitnimi posledicami. V opisanih primerih iz sodne prakse gre namreč za podajanje informacij o strokovnih vprašanjih, s katerimi se povprečni človek ne srečuje in ki potem omogočijo oblikovanje prave volje. V obravnavani zadevi pa gre za nalogo, ki po eni s

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala tožnica v času od 23. 3. do 6. 4. 2020 priti na delo k toženi stranki. Njena obveznost opravljati delo na lokaciji tožene stranke izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, obveznost delavca, da opravlja dela za delodajalca, pa je kot njegova temeljna obveznost iz delovnega razmerja določena tudi v 33. členu ZDR-1, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi za tožnico bilo zavezujoče le, če bi jo tožena stranka pozvala, da mora priti na delo v prostore tožene stranke. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da so v spornem času pri toženi stranki obstajale okoliščine, ki so tožnici dopuščale odkloniti opravljanje dela v prostorih tožene stranke.

Pritožba utemeljeno oporeka presoji sodišča prve stopnje, temelječi na prvem odstavku 171. člen OZ, da je tožnik v deležu 10 % prispeval k nastanku škode. Presojo je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da tožnik pred uporabo ni preveril brezhibnosti in varnosti lestve, da toženke o neprimernosti lestve in neprimernosti ter nevarnosti samega postopka montaže cevi za odsesavanje ni obvestil. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na prvi pogled vidno, da je lestev stara, les, iz katerega je izdelana, pa dotrajan. Ob takšni lestvi, ki jo je tožniku zagotovila toženka, in ob odrejenem načinu dela ni podlage za presojo, da je tožnik z opustitvijo posebnega pregleda in obvestila sosprispeval k nastanku škode.

V skladu s 45. členom ZDR-1 mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Pravice in dolžnosti delodajalca in delavca v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ureja ZVZD-1. Temeljno načelo ZVZD-1 je, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, ter izvajati take preventivne ukrepe, ki bodo zagotavljali večjo stopnjo varnosti pri delu (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1).Tožena stranka kot delodajalec, ki se profesionalno ukvarja z urjenjem vojakov, bi morala pri izpolnjevanju obveznosti iz te dejavnosti izkazati večjo skrbnost od običajne. Tožena stranka je tista, ki bi morala v konkretnem primeru izvajati redne preglede pehotnih ovir v vojašnici in te ovire tudi ustrezno in redno vzdrževati. Gre za razumne varnostne ukrepe za zagotovitev varnega delovnega okolja delavcev - vojakov in preprečevanje njihovih poškodb. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delo

Tožniku so se pri nameščanju izolacije na strehi udrle salonitne plošče in je skupaj s še dvema sodelavcema padel šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Glede na navedeno je zlasti delodajalec (in ne delavec) tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec je sicer dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti (tako tudi pritožbeno sodišče v podobni zadevi Pdp 940/2018). V konkretnem primeru je tožni

Glede na ugotovitve, da tožena stranka tožniku ni zagotovila ustreznega delovnega sredstva in ni dokazala, da ga je poučila o varnem opravljanju konkretnega dela, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem kršila 5. člen ZVZD-1 in določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premožnih gradbiščih. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je tožnik prispeval k nastanku nezgode. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do okoliščin, ki jih je tožena stranka zatrjevala kot tožnikov soprispevek k nezgodi (tožnikove izkušnje v gradbeništvu in dejstvo, da bi lahko tožnik odklonil opravljanje dela, če je menil, da lestev ni primerna za delo) in pravilno ocenilo, da te okoliščine ne zmanjšujejo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Delavec ima po določbi 52. člena ZVZD-1 le pravico, da delo odkloni, nima pa te dolžnosti, zato k nastanku škodnega dogodka s svojim ravnanjem ni prispeval.

V obravnavani zadevi je bila prvo tožena stranka izvajalec del, medtem ko je bila drugo tožena stranka, ki je bila tožnikov delodajalec, podizvajalka za posamezne segmente del na posameznem sklopu del, za katerega prvo tožna stranka ni imela kapacitet. Za izvajanje teh del sta prvo in drugo tožena stranka sklenili pogodbi za izvajanje del, ki pa je veljata le v razmerju do teh dveh strank. Tožnik tako ni opravljal dela za prvo toženo stranko, ampak za drugo toženo stranko, ki je bila podizvajalec del za prvo toženo stranko. Prvo tožena stranka zato v razmerju do tožnika ni mogla predstavljati delodajalca. Sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani. Pomoč in nega, ki jo je tožniku nudila žena, vsekakor presega običajno pomoč in skrb med zakoncema, stanje, zaradi katerega je tožnik potreboval tujo nego in pomoč, pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, povzročila drugo tožena stranka.

Skladno z določbo drugega odstavka 52. člena ZVZD-1 ima delavec pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi navedlo, da se pravica do odklonitve dela v primeru neposredne nevarnosti za življenje in zdravje delavca in pravica do odsotnosti z dela lahko prekrivata. V določenih primerih se odklonitev dela lahko izvede tudi ali celo samo z dejansko odsotnostjo z dela - delovnega mesta. Tožnik bi za sklepčnost tožbenega zahtevka moral podati trditve (ki ne bi bile v nasprotju s predloženimi dokazi), da mu je na delovnem mestu grozila konkretna oziroma neposredna nevarnost za zdravje ali življenje, oziroma da so neustrezni delovni pogoji za opravljanje dela trajali spornega dne in v nadaljnjih dneh, ko bi se moral zglasiti na delovnem mestu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takih trditev tožnik ni podal, zaradi česar je pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek kot nesklepčen.

Tožnika je v času dela v nedokončanem izkopanem jarku zasula zemlja in mu poškodovala več delov telesa. Toženec je bil tožnikov delodajalec, zato je bil skladno s 45. členom ZDR-1 dolžan zagotoviti pogoje za varnost in zdravje tožnika v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako je bil toženec skladno s sporazumom za izvajanje skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti pri delu zadolžen z ustreznimi varnostnimi ukrepi zagotoviti varnost svojih delavcev in okolice delovišča, obenem pa zagotoviti, da njegovi delavci in delovne naprave in priprave ne ogrožajo varnosti delavcev naročnika del. V zvezi z izvajanjem in usklajevanjem skupnih varnostnih ukrepov na gradbišču pa je izvajalec del izrecno pooblastil sebe (toženca). Naloge pooblaščene osebe so bile: nadzor nad doslednim spoštovanjem osnovnih varnostnih ukrepov delavcev, usklajevanje nevarnih del, ki se opravljajo istočasno ali v zaporedju, ustavitev dela ob kršitvah ukrepov, ki ogrožajo življenje in zdravje delavcev in sodelovanje s koordinatorjem in obveščanje o posebnih nevarnostih, potrebnih ukrepih in izvedenih ukrepih. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da toženec ni odgovoren za škodo, k

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka, ko se je poškodoval na gradbišču stanovanjskega objekta. Tožnik je pri povezovanju armiranih mrež, ki sta štrleli iz nedokončane betonske plošče prvega nadstropja, padel 3,5 m globoko in se poškodoval. Delo, pri katerem se je tožnik poškodoval je glede na okoliščine primera mogoče šteti za nevarno. Tožena stranka kot tožnikov delodajalec ni spoštovala pravil o varnosti in zdravju pri delu, zato je podana njena odškodninska odgovornost. Tožnik je imel na podlagi drugega odstavka 52. člena ZVZD-1 pravico odkloniti delo, če mu je grozila neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ oziroma tretjega odstavka 153. člena OZ. Vendar v konkretnem primeru op

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti krivdno niti objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala, ker je opravljala delo, ki ga glede na njene delovne obveznosti ni bila dolžna opravljati, ki je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke, in ki ga tožena stranka tudi ni dopuščala. Zgolj dejstvo, da je tožnici škoda nastala pri opravilu, ki je bilo povezano z njenimi delovnimi obveznostmi, v času njenega delovnega časa in na območju, kjer je tožena stranka sicer dovoljevala gibanje zaposlenih (med malico in za odnašanje smeti), še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ. Ne more pa biti

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino za nesrečo pri delu. Poškodoval se je pri delu, ko je s sodelavcem prenašal železne traverze (dolžine 4 metrov in težje od 50 kg) iz enega prostora po stopnicah dve nadstropji višje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec ni zagotavljal ustrezne organiziranosti dela, s katero bi preprečil (ali vsaj zmanjšal) tveganje za nastanek poškodb pri delu, da ni zagotovil ustreznega nadzora in vodenja del, niti vseh potrebnih zaščitnih sredstev in da tožniku tudi ni dal ustreznih navodil za varno delo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec ravnal protipravno, in da je zaradi tega prišlo do tožnikove poškodbe. Toženec je bil kot delodajalec dolžan spoštovati določbo 5. člena ZVZD-1, kljub temu, da je bilo tožnikovo delo enostavno.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnik svojega nadrejenega opozoril, da delo ni varno. Po drugem odstavku 52. člena ZVZD ima delavec res pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Vendar pa je tožnik nameščal le dvižne trakove, kar pa ni bilo delo, zaradi katerega bi mu grozila neposredna nevarnost za življenje ali zdravje. Soprispevka tožnika tudi iz razloga, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje (ker ni odklonil dela), tako ni. V ravnanju tožnika krivdnega ravnanja, ki bi utemeljevalo njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka, ni. Nevarnost za življenje ali zdravje tožnika je ostala v celoti v sferi tožene stranke, ki je opravljala nevarno dejavnost.