UPRS Sklep IV U 45/2022-3

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Tožnik zatrjuje, da je njegova glavna dejavnost prodaja električne energije malim poslovnim odjemalcem. Tožnik in tožena stranka sta 10. 5. 2016 sklenila Bilančno pogodbo št. 39/2016 (v nadaljevanju bilančna pogodba), na podlagi katere in na podlagi veljavnih Pravil za delovanje trga z elektriko (v nadaljevanju Pravila) je tožnik toženi stranki predložil finančna kritja v obliki bančne garancije izdajatelja T., d.d. v znesku 50.000,00 EUR in denarnega depozita v znesku 56.400,90 EUR, od česar je zaradi pobota tožene stranke z dne 31. 3. 2022 neunovčeno še 2.207,98 EUR. Tožena stranka je tožniku na podlagi bilančnega obračuna izdala šest računov, za katere tožnik meni, da so izdani nezakonito in jih je zavrnil. Kljub zavrnitvi pa je tožena stranka kljub temu 31. 3. 2022 z enostransko pobotno izjavo pobotala svoje terjatve na podlagi zavrnjenih računov z obveznostjo do vračila depozita v znesku 54.282,02 EUR, zato obstaja velika konkretna nevarnost, da tožena stranka isto naredi tudi z zgoraj navedenimi zavrnjenimi računi in jih ponovno delno pobota oz. zahteva unovčenje bančne garancije, zato je nujno, da sodišče izda predlagano začasno odredbo. Ob izdaji začasne odredbe tožena stranka res ne bo prejela denarnih sredstev na podlagi izdanih računov, vendar do njih ni upravičena, dokler se ne ugotovi, ali je tožena stranka račune izdala zakonito in na podlagi veljavne umestitve odjemalca A., d.o.o. k novemu dobavitelju – tožniku. Izpostavlja, da bi bilo nepošteno, če bi tožena stranka neutemeljeno izdane račune pobotala z nasprotnimi obveznostmi do tožnika in unovčila bančno garancijo. Tožniku bi v primeru neizdane začasne odredbe nastala nepopravljiva škoda, saj bi nezakonito unovčenje bančne garancije in pobot obveznosti iz denarnega depozita s strani tožene stranke pomenil, da bi tožnik neutemeljeno zaradi sicer nepotrebnega unovčenja bančne garancije izgubil zaupanje in podporo pri bankah, prav tako pa bi moral tožnik plačati račune, ki so trenutno izdani nezakonito, kar bi vodilo v njegovo insolventnost.

2Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zahteva prepoved vnovčenja bančne garancije št. 635/1020, izdane po nalogu tožnika. Nadalje, da se toženi stranki prepove enostranski pobot obveznosti do tožnika iz naslova deponiranih denarnih sredstev, z nasprotnimi terjatvami do tožnika iz naslova šestih računov. Tožnik še zahteva, da je vsakršen poskus unovčenja bančne garancije ali pobota s strani tožene stranke po prejšnjih dveh točkah izreka tega sklepa ničen, v primeru kršitve začasne odredbe zahteva naložitev denarne kazni v znesku 1.000.000,00 EUR in da se tožniku naloži, da v roku 60 dni od izdaje sklepa o zavarovanju z začasno odredbo na Upravno sodišče vloži tožbo, s katero bo opravičil izdano začasno odredbo. Nadalje še predlaga, da ta začasna odredba velja do 30 dni po pravnomočnosti sodbe, ki jo bo izdalo Upravno sodišče po postopku, sproženem s strani tožnika zoper toženo stranko, da morebitna pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve ter zahteva povračilo stroškov.

3Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

4Sodišče sprva ugotavlja, da tožnik zahteva izdajo začasne odredbe, pri čemer se sklicuje na določbe Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), ki naj bi v 420. členu določal zadevo kot upravno.

5V skladu s prvim odstavkom 413. člena EZ-1 je agencija za energijo pristojna za odločanje v naslednjih sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona oziroma uporabniki sistema zemeljskega plina iz 56. točke 159. člena tega zakona in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko, če se spor nanaša na obveznosti iz uredbe Evropske unije, tega zakona ali na njegovi podlagi izdanega podzakonskega akta ali akta za izvrševanje javnih pooblastil: - o dostopu do sistema; - v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema; - v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil; - v zvezi z ugotovljenimi odstopanji in zneski za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj ter v zvezi s kršitvami splošnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo; - za katere določa ta zakon. Določilo 415. člena EZ-1 določa postopek odločanja v sporu. V skladu s prvim odstavkom 415. člena EZ-1 je dopustna vložitev zahteve, da agencija za energijo odloči o sporu z drugo stranko le, če prva stranka izkaže, da je od stranke, zoper katero vlaga zahtevo, pisno zahtevala, naj ugodi njeni zahtevi, ki je predmet spora, in ji dala primeren rok, ki teče od prejema te zahteve, da na zahtevo odgovori. Ob sklicevanju tožnika, da mu je tožena stranka izdala neupravičene račune na podlagi bilančnega obračuna za odstopanja, sodišče ugotavlja, da je glede na četrto alinejo 413. člena EZ-1 pristojnost odločanja na agenciji za energijo, zoper njene odločitve pa upravni spor glede na 420. člen EZ-1.

6V zvezi s predlagano začasno odredbo je potrebno poudariti, da je ta glede na določbo 32. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) institut, ki omogoča, da se ob določenih izpolnjenih pogojih doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba) oziroma doseže drugačna začasna ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje (ureditvena začasna odredba). Dodati je še, da je ZUS-1 v razmerju do Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki sicer ureja tudi pravila za zavarovanje terjatev, lex specialis.¹ Formalni pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je pravočasno vložena tožba, ki je sposobna za meritorno obravnavo. Zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je dopustno vložiti hkrati s tožbo ali po njeni vložitvi, vse do pravnomočne odločitve v tožbi. Glede na določbo tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je torej mogoče odločati o izdaji začasne odredbe po vsebini, če je hkrati z njo v isti zadevi vložena tožba v upravnem sporu, ki je sposobna obravnave (31. člen ZUS-1) in prestane predhodni preizkus v smislu 36. ZUS-1. Tudi po ustaljeni sodni praksi je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če je tožba vložena in če izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu.

7Ker je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe, hkrati pa ni s predlogom vložil tudi tožbe, ampak izrecno navaja, da naj mu sodišče naloži, da bo vložil tožbo v roku 60 dni, je predlog za izdajo začasne odredbe neustrezen oziroma ni prestal predhodnega preizkusa v smislu 36. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo kot preuranjen, na podlagi 2. točke drugega odstavka 36. člena ZUS-1.

¹ Zakon o izvršbi in zavarovanju namreč v drugem odstavku 1. člena določa, da se določbe tega zakona uporabljajo za sodno izvršbo in zavarovanje, urejeno z drugim zakonom, glede vseh vprašanj, ki s takim zakonom niso urejena, za izvršbo in zavarovanje na ladji in letalu pa samo, če poseben zakon tako določa.