VSC Sodba I Cpg 152/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I., II. in IV. izreka.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.726,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 10.1.2020 dalje do plačila, (II.) ugotovilo je, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 6.476,20 EUR ne obstoji, (III.) prav tako ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 4.480,00 EUR s pripadki ter (IV.) naložilo toženi stranki, da mora v roku 8 dni tožeči stranki povrniti njene izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 5. 2020 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 404,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper predmetno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščenki in izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v I. točki, II. točki in IV. točki izreka iz vseh treh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Navaja, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta poslovno sodelovali tako, da je tožeča stranka kot izvajalec za toženo stranko kot naročnika opravljala storitve barvanja jeklenih elementov na več projektih, sporno pa je ali obstoji dolg tožene stranke do tožeče v vtoževani višini. Prvostopno sodišče je v celoti zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za terjatev v višini 6.476,20 EUR kot nekonkretiziran in pavšalen, ni izvedlo naroka oziroma ni zaslišalo tožene stranke A. A. kot je tožena stranka predlagala.

V izpodbijani sodbi je izostala dokazna ocena, obrazložitev sodbe je arbitrarna in enostranska, saj ugotovljene okoliščine, ki jih sodišče šteje za bistvene, niso odraz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Odločitev sodišča glede pobotnega ugovora tožene stranke, temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Prvostopno sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožene stranke kot nepotreben, da je dejansko stanje tudi brez izvedbe tega dokaza dovolj pojasnjeno in navedeni dokazni predlog ne bi v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi dejanskega stanja (v tč. 14. obrazložitve). Napačna je ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke in da so njene navedbe glede v pobot uveljavljene terjatve za znesek 6.580,00 EUR¹ (pravilno 6.476, 20 EUR) na ravni pavšalnosti. Tožena stranka je zahtevek tožeče stranke že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v pripravljalni vlogi v celoti prerekala. Navajala je, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen po temelju in po višini, svoje navedbe pa podkrepila z dokazi in najmanj s stopnjo verjetnosti izkazala svojo nasprotno terjatev do tožeče stranke. V dokazni namen je priložila reklamacijo podjetja B. d.o.o. z dne 12.12.2019 in elektronsko sporočilo z dne 12.12.2020, s katerim je prejeto reklamacijo posredovala tožeči stranki ter za nadaljnje dokazovanje v pobot uveljavljene terjatve predlagala še svoje zaslišanje. Ne drži, da izvedba dokaza z zaslišanjem tožene stranke ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, tožena stranka bi namreč izpovedala na kakšen način je prišlo do reklamacije in kako je bila odpravljena, s tem bi utemeljila pobotni ugovor. Ne gre slediti prvostopnemu sodišču, da so navedbe tožene stranke na ravni pavšalnosti, saj se je tožena stranka jasno in določno opredelila do v pobot uveljavljene terjatve. Pri sami izvedbi projekta barvanja elementov JK je zahtevala debelino suhega filma (DSF) nanosa barve 80 micr., tožeča stranka pa je na elemente JK nanesla v povprečju maksimalno 38 micr. barve, na nekaterih mestih pa elementi JK sploh niso bili pobarvani, zaradi česar je prejela od svojega naročnika reklamacijo. Zahtevala je, da tožeča stranka odpravi napake, vendar se slednja na njene klice ni odzivala, niti ni odgovarjala na sms-e, zato je bila primorana napako odpraviti z novim podizvajalcem in rešiti reklamacijo. S tem so ji nastali stroški v višini 6.476,20 EUR, ki jih zahteva od tožeče stranke. V pobot uveljavljena terjatev je v konkretnem primeru sporno dejstvo, za dokazno presojo tega dejstva, je tožena stranka predlagala svoje zaslišanje. Prvostopno sodišče bi moralo obstoj tega dejstva ugotavljati z neposrednim zaslišanjem strank (257. člen ZPP v povezavi s 4. členom ZPP). Ker ni zaslišalo tožene stranke je kršilo načelo neposrednosti in ustavno načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Zgolj s pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznega predloga ni zadoščeno pravici stranke do izjave o njenih navedbah in dokaznih predlogih, temveč gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev načela kontradiktornosti in kršitev 22. člena Ustave RS.

Opisana kršitev ima za posledico tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki se lahko izpodbija, če je posledica kršitve materialnega predpisa oz. napačne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo, da v konkretni zadevi ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 6.476,20 EUR in napačno uporabilo materialno pravo, določbe Obligacijskega zakonika OZ (člen 311. do 318.), ki urejajo pobot.

Prav tako ni pojasnilo zakaj se z argumentom glede reklamacije ni ukvarjalo, zato tožena stranka uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Kršitev navedenih pravic in nepravilna uporaba materialnega prava so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ureja postopek v gospodarskih sporih (od 480 do 496 člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (od 442 do 458. člena ZPP). Zoper sodbo izdano v postopkih v sporih majhne vrednosti se je dovoljeno pritožiti samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih očitkov v izpodbijanem delu sodbe (350. člen ZPP).

7Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, da okoliščine, ki jih sodišče šteje za bistvene niso odraz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, v tem gospodarskem sporu niso dopustne. Zoper sodbo izdano v gospodarskih sporih majhne vrednosti se je dovoljeno pritožiti samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa iz razloga zmotne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, (-) da je napačna ugotovitev prvostopnega sodišča, da so navedbe tožene stranke glede v pobot uveljavljene terjatve na ravni pavšalnosti, (-) da je tožena stranka najmanj s stopnjo verjetnosti izkazala svojo nasprotno v pobot uveljavljeno terjatev v višini 6.476,20 EUR, saj je kot dokaz predložila reklamacijo podjetja B. d.o.o. z dne 12.12.2019, elektronsko sporočilo z dne 12.12.2020 s katerim je posredovala prejeto reklamacijo tožeči stranki, (-) da je pri sami izvedbi projekta barvanja elementov JK od tožeče stranke zahtevala debelino suhega filma (DSF) nanosa barve 80 micr., slednja pa je na elemente JK nanesla v povprečju maksimalno 38 micr. barve, na nekaterih mestih pa elementi JK sploh niso bili pobarvani, zaradi česar je prejela reklamacijo, (-) da je od tožeče stranke zahtevala odpravo napake, (-) da se tožeča stranka na njene klice ni odzivala, niti ni odgovarjala na sms-e, (-) da je bila primorana napako odpraviti z novim podizvajalcem ter rešiti reklamacijo, (-) da so ji nastali stroški v višini 6.476,20 EUR povrnitev katerih je zahtevala od tožeče stranke, (-) da bi tožena stranka na zaslišanju izpovedala glede načina nastanka reklamacije in odprave le te, ter utemeljila pobotni ugovor, se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ki je v tem sporu nedopusten pritožbeni razlog in so iz tega razloga neupoštevne. Pritožbeno sodišče je namreč v gospodarskih sporih majhne vrednosti vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi.

8Obrazložitev izpodbijane sodbe tudi ni arbitrarna, enostranska², ni namreč mogoče govoriti o njeni očitni napačnosti, saj je utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti, s takšnimi iz katerih je razvidno, da je sodišče odločalo na podlagi zakona in ne na podlagi kriterijev, ki jih pri sojenju ne bi smelo upoštevati. Dokazna ocena je vzdržna in razumna, pomisleki o arbitrarnem odločanju se pritožbenemu sodišču niso porajali.

9Pritožba nadalje očita prvostopnemu sodišču, da je s tem, ko ni zaslišalo tožene stranke kršilo načelo neposrednosti in ustavno načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije ter da s pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznega predloga ni zadostilo pravici stranke do izjave o njenih navedbah in dokaznih predlogih, da gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter kršitev načela kontradiktornosti.

Pritožbeno očitane kršitve se prvostopnemu sodišču niso pripetile. Prvostopno sodišče je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožeča stranka skladno z vzpostavljeno prakso poslovnega sodelovanja med strankama in zapiranja medsebojnih terjatev s toženo stranko, opravila enostranski pobot odprtih obveznosti/terjatev na dan 30. 4. 2020 na način, da je upoštevala, da na dan 31. 3. 2020 tožeča stranka toženi stranki dolguje na podlagi: računa št. 64/2019 v znesku 6.476,20 EUR in računa št. 65/2019 v znesku 854,00 EUR, skupaj znesek v višini 7.330,20 EUR; tožena stranka pa tožeči stranki na isti dan dolguje na podlagi: računa št. 43/2019 v znesku 177,00 EUR, računa št. 53/2019 v znesku 4.300,00 EUR in računa št. 01/2020 v znesku 6.580,00 EUR, skupaj znesek v višini 11.057,00 EUR. Na podlagi opravljenega pobota na dan 30. 4. 2020 je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki po računu št. 01/2020 z dne 3.1. 2020 še znesek 3.726,80 EUR. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka utemeljeno opravila pobot medsebojnih terjatev s toženo stranko in da so za opravljen pobot bili izpolnjeni pogoji skladno z določili od 311. do 318. člena Obligacijskega zakonika. Z argumenti prvostopnega sodišča v 18. točki izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje.

10Navedeno pa pomeni, da je tožeča stranka strošek predmetne reklamacije, za katero je tožena stranka tožeči stranki izdala račun št. 64/2019 v znesku 6.476,20 EUR³, toženi stranki priznala in je bil z enostranskim pobotom tožeče stranke dne 30.4.2020 pobotan. Pravilna je torej ugotovitev prvostopnega sodišča, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 6.476,20 EUR ne obstoji, ker je bila pobotana. Izvedba dokaza z zaslišanjem tožene stranke je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nepotrebna. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kot nepotrebnega toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnitve dokaznega predloga, saj je bila v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke priznana in pobotana. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev načela kontradiktornosti in neposrednosti (4. člen ZPP), načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije, tako niso podane.

11Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni izvedlo naroka, saj naroka nobena izmed pravdnih strank ni predlagala (454. člen ZPP). Sodna praksa stoji na enotnem stališču, da predlog za zaslišanje strank, ni predlog za izvedbo naroka. Slednjega je potrebno izrecno in nedvoumno zahtevati.

12S pritožbenim očitkom, da prvostopno sodišče ni pojasnilo zakaj se z argumentom glede reklamacije B. ni ukvarjalo, pritožba uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, saj sodba razloge ima in jo je mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je strošek navedene reklamacije toženi stranki priznala. Tožena stranka je izstavila tožeči stranki račun št. 64/2019 v znesku 6.476,20 EUR glede stroška predmetne reklamacije, ki je bil z enostranskim pobotom tožeče stranke dne 30.4.2020 pobotan (kar vse izhaja iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

13S pritožbenimi navedbami, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo, da v konkretni zadevi ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 6.476,20 EUR, pritožba uveljavlja očitek napačne uporabile materialnega prava (341. člen ZPP) in sicer določb 311. do 318. člena Obligacijskega zakonika, glede pobota. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava ni podan. V pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 6.476,20 EUR ne obstoji, ker je bila pobotana z enostranskim pobotom tožeče stranke dne 30.4.2020. Pravdni stranki sta namreč imeli nasproti si stoječe, denarne, zapadle terjatve na dan 31.3.2020, med katerimi je bila tudi terjatev tožene do tožeče po računu št. 64/2019 v znesku 6.476,20 EUR. Tožeča stranka je izjavo za enostranski pobot toženi stranki podala 20.4.2020, slednja je bila torej s predlogom pobota seznanjena, prav tako je bila seznanjena, v kolikor v osmih dneh ne potrdi oziroma zavrne predlagane kompenzacije oz. pobota, bo tožeča stranka opravila enostranski pobot in ga knjižila z valuto 30.4.2020 v svojih poslovnih knjigah. Tožena stranka se je sicer odzvala, po preteku roka, z elektronskim sporočilom z dne 11.5.2020 z zavrnitvijo kompenzacije s pavšalnim pripisom, da ji tožeča stranka dolguje še 753,20 EUR. Vendar je takšna zavrnitev tožene stranke neargumentirana (212. in 214. člena ZPP), zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je tožeča stranka utemeljeno opravila pobot medsebojnih terjatev s toženo stranko, saj so bili izpolnjeni pogoji po 311., 312, 318. členu OZ, takšna pa je bila tudi vzpostavljena praksa med pravdnima strankama.

14Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške pritožbe priglasila, sama nosi stroške pritožbe.

¹ Pravilno 6.476,20 EUR, znesek 6.580,00 EUR je račun tožeče stranke, ki ga delno tožeča stranka vtožuje v tem postopku
² Komentar Ustave Republike Slovenije določa, da gre za arbitrarno odločitev sodišča takrat, kadar je sodna odločba že na prvi pogled napačna in je sodišče ne utemelji s pravnimi argumenti ter je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev-torej samovoljno oziroma arbitrarno
³ Terjatev po navedenem računu pa tožena stranka uveljavlja s procesnim pobotnim ugovorom v tem postopku po 319. členu ZPP