UPRS Sodba I U 826/2022-6

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2183/2018/30 (1222-07) z dne 7. 6. 2022 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se zavrže prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca z osebnim imenom A. A., državljan Kazahstana, roj. ... 1978 v kraju B.

2V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 2. 2. 2022 na zapisnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka pravi, da je vlagatelj navedel, da vlaga zahtevek iz razloga, ker je kazahstanska oblast v mesecu januarju 2022 uporabila mirne shode kot sredstvo za diskreditacijo in zmanjševanje pomena mirnih shodov. Na vprašanje, ali je te razloge navedel že pri prvi prošnji za mednarodno zaščito, pa je vlagatelj odgovoril pritrdilno. V nadaljevanju je vlagatelj povedal, da je kazahstanska vlada na proteste napotila pripadnike odbora za nacionalno varnost, policijo in vojsko. V mesecu januarju 2022 so potekali protesti v Kazahstanu. Zoper protestnike je bilo uporabljeno strelno orožje. Ljudje so se udeležili protestov zaradi zvišanja cen derivatov in zaradi diktature s strani obstoječe oblasti. Na teh protestih je umrlo veliko število ljudi. Protesti so potekali po celi državi. Vlada je uporabila nezakonito metodo, zažigali so stavbe in zavzeli vsa letališča. Predsednik je zatrjeval, da so to storili teroristi, ki so prišli iz drugih držav. Vendar njegove trditve niso držale, saj je to storila sama vlada. Zaradi vsega navedenega se ne more vrniti v izvorno državo.

3V nadaljevanju je vlagatelj povedal, da prilaga dokazilo v obliki odločbe o upravnem postopku z datumom 1. 10. 2014. Drugi dokument je prav tako odločba o upravnem prekršku, izdana s strani ruskih varnostnih organov, z datumom 10. 3. 2016. Tretji dokument je upravna odločba z dne 25. 3. 2016.

4Na vprašanje, zakaj predloženih dokazil ni predložil že pri prošnji za mednarodno zaščito, je vlagatelj povedal, da teh dokazil pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni imel pri sebi. En dokument mu je posredoval njegov odvetnik. Drugih dveh dokumentov pa ni vzel s seboj zaradi mejne kontrole. Vlagatelj je še povedal, da mu je slednja dva dokumenta posredovala žena preko mobilnega telefona. Vlagatelj je v nadaljevanju povedal, da je menil, da bo mednarodna tiralica, ki jo je predložil v postopku priznanja mednarodne zaščite, zadostovala za potrditev njegovih navedb, ki jih je podal v postopku priznanja mednarodne zaščite. Mednarodna tiralica z datumom 8. 8. 2017 je odgovor na poizvedbo sodnice po imenu C. C. V mednarodni tiralici je zavedeno, da je zoper A. A. razpisana mednarodna tiralica zaradi kazenske zadeve, ki jo je sprožil Urad za boj proti ekstremizmu.

5V nadaljevanju je vlagatelj pojasnil vsebino dokazila z datumom 30. 7. 2014. V dokumentu je navedeno, da je bila oseba po imenu A. A. pridržana s strani varnostnih organov, ker se je nezakonito ukvarjal z misijonarsko dejavnostjo. S tem je prekršil zakonodajo o verski dejavnosti in verskih skupnosti. Na sodni obravnavi je A. A. zanikal krivdo o očitanem prekršku. Na obravnavi je vlagatelj pojasnil, da ni izvajal pridig ali predavanj in da ni nikogar pozival k nasilju ali terorističnemu dejanju. Zavrnil je podpis zapisnika. Na obravnavi so bile tudi priče, ki so podale izjave, da ni prišlo do nobenih kršitev zakona. Vendar pa so bile na obravnavi tudi lažne priče, ki so dejale, da je pridigal in na glas bral verze iz korana ter jim pripovedoval o dogodkih s svojega potovanja v Sirsko arabsko republiko. Vlagatelj je povedal, da je dobil denarno kazen v višini 100 mesečnih obračunskih kazalnikov, kar je zelo visoka denarna kazen. Sodišče je ocenilo, da so vlagateljeva dejanja vsebovala znake upravnega prekrška in sicer izvajanje misijonarske dejavnosti brez registracije.

6Vlagatelj je pojasnil tudi vsebino drugega dokumenta, ki ga je predložil v postopku. V dokumentu je zavedeno, da je 4. 3. 2016 iz Kazahstana odšel v Rusko federacijo z namenom, da obišče muslimanske brate. Z znancem je odšel v džamijo, da bi skupaj molila in komunicirala z drugimi verniki. Ko sta izstopila iz džamije so ju prijeli policisti in ju odpeljali na policijsko postajo. Po zaslišanju so ju izpustili. Ko so ju izpustili sta odšla v neko drugo mošejo, kjer sta molila. Ko sta izstopila iz džamije so ju znova prijeli policisti v civilu. Zahtevali so, da jim pokažeta osebne dokumente. Odpeljali so ju v prostore obveščevalne varnostne službe. Tam so ju pretepli in mučili. Nato so ju odpeljali v pripor. V priporu je bil vlagatelj eno noč. Zjutraj pa so ju odpeljali na sodišče, kjer so ju obsodili na 15-dnevno zaporno kazen. Ko so ju izpustili iz zapora, so ju znova odpeljali na policijsko postajo, kjer so jima očitali nezakonito misijonarsko dejavnost v povezavi s terorizmom. Podpisala sta izjavo. Sodišče jima je izreklo kazen izgona iz države, namestili so ju v center za tujce in čez 20 dni so ju z letalom odpeljali v izvorno državo. Ko sta prišla v izvorno državo, so ju pričakali pripadniki obveščevalne varnostne službe, ki so ju zaslišali glede dogodkov, ki so se jima zgodili v Ruski federaciji. Po zaslišanju so ju izpustili. Čez nekaj dni so ga poklicali po telefonu. Dejali so mu, da želijo, da se z njim pogovorijo. Ves čas so mu tudi sledili. Sledili so mu do džamije, želel se jim je izogniti, a mu ni uspelo. Pristopili so do njega in mu povedali, da je na ozemlju Kazahstana večkrat storil prekršek v povezavi z nezakonito misijonarsko dejavnostjo. Dejali so mu, da mora podpisati izjavo, sicer ga bodo odpeljali v zapor. Dejal jim je, da ni ničesar zakrivil in zavrnil podpis dokumentov. Omenjeni dogodek je potekal pred džamijo. Predlagal jim je, da se mirno pogovorijo na klopci pred džamijo. Nato je iz džamije prišel poziv za popoldansko molitev. Ko se je vrnil iz džamije, teh dveh oseb ni bilo več. Doživel je približno pet ali šest dogodkov, ko so ga nadlegovali pripadniki varnostne službe.

7Dne 13. 4. 2016 so ga deportirali iz Ruske federacije v izvorno državo, slednjo pa je zapustil dne 21. ali 22. 8. 2016. V vmesnem času je bil večkrat pridržan s strani varnostne službe in bil mučen. Pred njegovim odhodom so želeli opraviti nezakonito hišno preiskavo. Uspelo jim je priti na dvorišče, a jim je vstop v hišo preprečil, saj so bili takrat doma otroci. Dogodek se je zgodil v času šolskih počitnic. Pojasnili so mu, da iščejo osebe, ki so obiskovale džamije v mestu. Spraševali so ga, ali pozna te osebe. Očitali so mu, da te osebe skriva na svojem domu.

8Preprečil jim je, da bi s silo vstopili v njegov dom. Vlagatelj je v nadaljevanju pojasnil, da teh dogodkov ni omenil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito iz razloga, ker ni imel nobenih dokazil, ki bi potrdila njegove izjave v postopku priznanja mednarodne zaščite. Vlagatelj je povedal, da o teh dogodkih ni spregovoril pri prošnji za mednarodno zaščito, povedal je le za tiralico, ki je bila zoper njega razpisana. Prav tako v prvem postopku ni povedal, da je bil fizično mučen s strani pripadnikov varnostne službe. Tega dejstva ni navedel, ker ni imel zdravniškega spričevala.

9V nadaljevanju je bil vlagatelj soočen, da je bil v prvem postopku seznanjen, da pove vse razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in da mu ni bilo nikoli v postopku izrečeno, da pove le tiste razloge, za katere ima dokazila. Vlagatelj je odgovoril, da je izobražen in da je končal univerzo ter da sam ve, da mora za vsako svojo trditev v postopku predložiti dokazila. Vlagatelj je še dodal, da se v prvem postopku ni spuščal v podrobnosti, odgovarjal je zgolj na vprašanja, zdaj je minilo nekaj let in je postal emocionalen. Prosilec je bil soočen, da je imel 24. 10. 2018 osebni razgovor, kjer mu je uradna oseba postavila vprašanja, tudi pooblaščenec mu je postavil vprašanja, na katera je odgovoril. Na koncu postopka je bil izrecno vprašan, če ima kaj za dodati, kar s strani uradne osebe ni vprašan, pa je pomembno za odločitev o njegovi prošnji, in je odgovoril nikalno. Prosilec je povedal, da je vse, kar je bilo v njegovi moči, povedal in obrazložil. Tudi mednarodno tiralico, ki je bila razpisana zoper njega, je priložil. V postopku je povedal, da je bil v izvorni državi pod velikim pritiskom, ki so ga izvajali nad njim. Za njega je zelo pomembno, da mu očitajo ekstremizem in terorizem. Dodal je še, da priznava, da pri prvem postopku ni podrobno in natančno povedal svoje zgodbe, ker v času odhoda iz izvorne države ni imel pri sebi dokazil.

10V nadaljevanju je vlagatelj povedal, da so zoper njega razpisali tiralico leta 2017, torej leto dni kasneje, ko je zapustil izvorno državo. Od leta 2016 in do 2022 je bilo več ljudi zaprtih zaradi verskih in političnih vprašanj. Vlada Kazahstana je obstreljevala protestnike, zavzela letališča, kršila človekove pravice. Ranjence iz protestov, ki so jih odpeljali v bolnišnico, so aretirali. Izvajajo nezakonite preiskave. V njihove prostore vstopajo s kamero. Dne 20. 1. 2022 je Evropski parlament izdal resolucijo o situaciji v Kazahstanu. Vlada Kazahstana je dejala, da je resolucija pristranska, vsebino te resolucije je Kazahstan označil kot nesprejemljivo. Evropski parlament je izjavil, da je vlada Kazahstana nesposobna preiskati dogodke iz leta 2011, ko so bili ustreljeni protestniki.

11Na vprašanje pooblaščenca, ali so v Kazahstanu pošta, internet in telefoni pod vladnim nadzorom, je vlagatelj odgovoril pritrdilno. Njemu so prisluškovali preko telefona. Na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi oblasti prestregle dokumente, ki jih je predložil v postopku, je vlagatelj odgovoril, da je kazahstanska oblast povezana z organi v Ruski Federaciji in da so Ruski federaciji posredovali njegove podatke. Brez dvoma bi kazahstanska oblast nadlegovala osebe, ki so posredovale te dokumente.

12V primeru vrnitve v izvorno državo ga bodo kazahstanski organi zaprli zaradi terorizma. Enkrat so ga že zaprli za 15 dni. Zaprli bi ga, ker bo nadaljeval s svojo dejavnostjo in ker ignorira njihove zahteve. Očitajo mu, da se ukvarja z nezakonito versko dejavnostjo. Vlagatelj je ob branju zapisnika podal še nekaj opomb, in sicer, ki so navedeni na straneh 3-4 izpodbijanega akta. Med drugim je pojasnil: da je prejel denarno kazen v višini 100 mesečnih obračunskih kazalnikov, kar je visoka denarna kazen. Takrat so želeli, da podpiše zapisnik, uporabljali so psihično in fizično nasilje, vse skupaj pa je trajalo dva dni; da nikoli ni organom pregona izdal imen oseb, s katerimi je sodeloval, ker bi te ljudi potem preganjali; na policijski postaji v Rusiji, kamor sta bila pripeljana še z eno osebo so bili uslužbenci (varnostne službe: opomba Upravnega sodišča) FSB. Dejali so jima, da sta se nahajala na območju, kjer je prepovedano gibanje za turiste. Pojasnil jim je, da sta bila na to območje pripeljana prisilno. Predstavnik FSB-ja je dejal, da mora podpisati zapisnik. Podpisnika ni želel podpisati. Očitali so jima, da se ukvarjata z nezakonito misijonarsko dejavnostjo v povezavi s terorizmom. Prav tako so jima očitali, da sta člana misijonarske ekstremistične destruktivne organizacije. Pridobili so informacije o njiju za obdobje od leta 2010 do 2016. Dejali so jima, da imajo pravico, da ju ubijejo brez sodne obravnave, saj sta terorista. Dejal jim je, da zapisnika ne bo podpisal. Njegov znanec je imel v Kazahstanu starega očeta, ki je bil star 82 let. Ta ga je prepričal, da je podpisal zapisnik. V primeru, da zapisnika ne bi podpisal, bi ga zadržali v zaporu dlje časa. Skrbelo ga je za zdravje, saj so ga v času prvega postopka pretepali cel dan, ponoči pa so ga odpeljali v pripor. Vlagatelj je v nadaljevanju dejal, da se ne želi podrediti zakonom Kazahstana in da je ignoriral njihove očitke in opozorila, da se ukvarja z nezakonito misijonarsko dejavnostjo.

13Pristojni organ je na podlagi preučitve celotne spisovne dokumentacije ugotovil, da je vlagatelj predhodno dne 28. 9. 2018 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pristojni organ je z odločbo št. 2142-2183/2018/11 (1312-09) z 29. 5. 2020 njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil. Pristojni organ je v navedeni odločbi ugotovil, da vlagateljevih težav ne more povezati z zakonsko določenimi razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Zoper navedeno odločbo pristojnega organa je vlagatelj vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki jo je s sodbo opr. št. I U 688/2020-16 s 17. 12. 2021 zavrnilo. Odločba pristojnega organa št. 2142-2183/2018/11 (1312-09) z 29. 5. 2020 je postala pravnomočna 17. 12. 2021.

14Pristojni organ je preučil in primerjal vlagateljeve izjave iz podanih obeh prošenj za mednarodno zaščito, osebnega razgovora in podanega prvega zahtevka. Pri tem je ugotovil, da je vlagatelj svoj prvi zahtevek utemeljuje z navedbami, da je v izvorni državi preganjen zaradi različnih dogodkov v povezavi s prakticiranjem svoje muslimanske veroizpovedi. Vlagatelj je namreč navedel, da so ga obtoževali, da se je nezakonito ukvarjal z misijonarsko dejavnostjo, on pa je te očitke ignoriral, saj se ne želi podrediti zakonom Kazahstana.

15Pristojni organ ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku uveljavlja večinoma iste razloge, ki jih je že uveljavljal v predhodnem postopku in ki so bili znani že pred izdajo odločbe pristojnega organa št. 2142-2183/2018/11 (1312-09) z 29. 5. 2020. Da so razlogi, ki jih v zahtevku uveljavlja vlagatelj, isti, kakor v predhodnem postopku, je vlagatelj ob podaji zahtevka potrdil tudi sam, saj je sam dejal, da nima novih dejstev, vse to je že povedal v predhodnih razgovorih, mogoče je samo malo drugače ubesedil.

16Vlagatelj je kot novo dejstvo izpovedal, da so v mesecu januarju 2022 v Kazahstanu potekali protesti. Zoper protestnike je bilo uporabljeno strelno orožje. Ljudje so se udeležili protestov zaradi zvišanja cen derivatov, zaradi diktature s strani obstoječe oblasti. Predsednik je zatrjeval, da so to storili teroristi, ki so prišli iz drugih držav. Vendar njegove trditve niso držale, saj je to storila sama vlada. Na vprašanje, kako omenjeni protesti v januarju 20022 vplivajo na njegovo situacijo, vlagatelj ni odgovoril natančno. Posplošeno je le opisal dogodke med protesti. Povedal je, da je oblast na protestnike streljala, veliko število protestnikov je pridržala.

17Vlagatelj je opisal tudi dva dogodka, ki sta se mu zgodila preden je zapustil izvorno državo.

18Prvi dogodek, ki se je zgodil vlagatelju 30. 7. 2014. Vlagatelj je glede dogodkov, ki so se zgodili 30. 7. 2014, predložil dokazilo v obliki odločbe, datirane na dan 1. 10. 2014. Iz sodne odločbe izhaja, da je o zadevi odločalo upravno sodišče v kraju Pavlodar. Iz vsebine odločbe izhaja, da je bil pridržan s strani policije, ker je nezakonito izvajal misijonarsko dejavnost. S tem je storil upravni prekršek in mu je bila izrečena kazen v obliki 15 dnevnega pripora.

19Drugi dogodek, ki ga je vlagatelj doživel, se je zgodil 4. 3. 2016, ko se je vlagatelj nahajal v Ruski federaciji. Vlagatelj je glede dogodka predložil dve sodni odločbi. Iz prve sodne odločbe št. 5-38/16 z 10. 3. 2016 sodišča v kraju Vladikavkaz, Ruska federacija, izhaja, da je 9. 3. 2016 A. A., na zakonito zahtevo policistov zavrnil postopke ugotavljanja osebne identitete v kraju Vladikavkaz v Ruski federaciji. S tem je storil upravni prekršek in mu je bila izrečena kazen v obliki 15 dnevnega pripora.

20Vlagatelj je predložil še drugo sodbo odločbo št. 5-16/16 s 25. 3. 2016 sodišča v kraju Alagir, Ruska federacija. Iz sodne odločbe izhaja, da je 24. 3. 2016 A. A. kršil določila prebivanja v Ruski federaciji in sicer zaradi zadrževanja v coni, ki ni dovoljena za obiske tujih državljanov. Izrečena mu je bila denarna kazen v višini 2000 rubljev in prisilni izgon iz Ruske federacije.

21Pristojni organ ugotavlja, da se vse izjave v zvezi s prakticiranjem njegove veroizpovedi nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred vložitvijo prošnje za priznanje mednarodne zaščite in v ničemer ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve, pa jih vlagatelj brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati. Vlagatelj namreč ni navedel upravičenih razlogov, čemu dogodkov, ki so se mu zgodili 30. 7. 2016 ter, da je bil fizično mučen s strani pripadnikov varnostne službe, ni navedel že med postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Vlagateljeve navedbe, da teh dogodkov ni omenil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito iz razloga, ker ni imel nobenih dokazil, ki bi potrdila njegove izjave v postopku priznanja mednarodne zaščite, za pristojni organ niso zadostne. Kakor je bilo vlagatelju večkrat predočeno v postopku mednarodne zaščite, sama prošnja za mednarodno zaščito namreč ni odvisna od predložitve listinskega dokaza, saj se v primeru odsotnosti listinskih dokazov v postopku mednarodne zaščite preverjajo drugi pogoji v skladu z 21. členom ZMZ-1. Pojasnilo vlagatelja, da je izobražen in da je končal univerzo ter da sam dobro ve, da mora za vsako svojo trditev v postopku predložiti dokazila in da se v prvem postopku ni spuščal v podrobnosti, odgovarjal je zgolj na vprašanja, zdaj je minilo nekaj let niso zadostna. Takšna utemeljitev je po oceni pristojnega organa neprepričljiva.

22Ob upoštevanju dejstva, da so se dogodki, s katerimi uveljavlja uvedbo ponovnega postopka, v celoti zgodili v času pred vložitvijo njegove prve prošnje in jih je pristojni organ obravnaval že v odločbi in ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve pristojnega organa, ter dejstva, da vlagatelj ni navedel upravičenih razlogov, zakaj dogodke ni navedel že med svojim prvim postopkom za priznanje mednarodne zaščite, čeprav je za to nedvomno imel dovolj priložnosti, pristojni organ ugotavlja, da ti ne predstavljajo novih dokazov in ne morejo upravičiti uvedbe ponovnega postopka, kot to določa 64. člen ZMZ-1.

23Predložil je tri dokazila: dokazilo v obliki odločbe o upravnem postopku z datumom 1. 10. 2014. Drugi dokument je prav tako odločba o upravnem prekršku, izdana s strani ruskih varnostnih organov, z datumom 10. 3. 2016. Tretji dokument je upravna odločba z 25. 3. 2016. pristojni organ ugotavlja, da sta bila dokumenta z datumi 10. 3. 2016 in 25. 3. 2016 izdana s strani organov Ruske federacije, ki ni izvorna država vlagatelja, in že zaradi tega ne moreta predstavljati novega dokaza v smislu uveljavljanja pravice do uvedbe ponovnega postopka. Tudi v morebitnem ponovnem postopku bi se namreč v vsakem primeru presojal morebiten obstoj dogodkov ali dejanj preganjanja ali resne škode v izvorni državi, in ne v katerikoli državi. Dokument z dne 1. 10. 2014 je bil sicer izdan v Kazahstanu (izvorni državi vlagatelja), a pristojni organ ugotavlja, da se je do navedene listine obširno opredelil že v odločbi, s katero je zavrnil njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Tudi ta listina torej ne predstavlja novega dokaza, ki bi opravičeval uvedbo ponovnega postopka, in jo je treba zavreči.

24Vlagatelj strah utemeljuje s poenostavljenimi trditvami, da se ne želi podrediti zakonom Kazahstana in da je ignoriral očitke in opozorila, da se ukvarja z nezakonito misijonarsko dejavnostjo (vlagateljeve navedbe na strani 4, odstavek 3 tega sklepa). Zgolj posplošeno navajanje o neupoštevanju pravil in zakonov izvorne države v ničemer ne izkazuje, da bi se položaj vlagatelja po izdani odločbi, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito, kakorkoli spremenil - saj se vlagatelj zakonom Kazahstana očitno ni želel podrejati že prej. Tudi s temi navedbami torej vlagatelj ni uspel izkazati, da so to nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

25Vlagatelj je kot novo dejstvo navedel le, da so v mesecu januarju 2022 v Kazahstanu potekali protesti. Na vprašanje, kako so omenjeni protesti v januarju 2022 vplivali na njegovo situacijo, vlagatelj ni odgovoril natančno. Posplošeno je le opisal dogodke med protesti. Čeprav je sicer nesporno, da gre za novo dejstvo, ki ga vlagatelj prej niti ni mogel navajati, saj se je zgodilo šele po izdani odločbi, pa vlagatelj nikakor ni izkazal svoje povezanosti z omenjenimi protesti in niti ni obrazložil, kako naj bi omenjeni protesti vplivali nanj in na njegovo situacijo.

26Pri presoji izpolnitve pogojev za uvedbo ponovnega postopka je namreč pomembno, da vlagatelj navaja nova dejstva, ki so nastala po izdaji prvotne odločbe, četudi so ta dejstva v povezavi z razlogi, ki jih je vlagatelj navajal že v prvem postopku. Pristojni organ ugotavlja, da v primeru zgoraj omenjenih vlagateljevih navedb ne gre za nova dejstva ali navedbe, kot jih opredeljuje 3. odstavek 64. člena ZMZ-1, zaradi česar ocenjuje, da je potrebno te navedbe zavrniti, ker ne opravičujejo uvedbe ponovnega postopka.

27Vlagatelj in pooblaščenec sta v dokumentacijo upravne zadeve predložila informacije o nadzoru nad sredstvi komunikacije v Kazahstanu. Iz poročil izhaja, da so kazahstanski telekomunikacijski uporabniki morali do 31. 12. 2018 registrirati identifikacijsko kodo svojega mobilnega telefona (IMEI), ki je povezana z njihovo kartico SIM in osebno identifikacijsko številko (IIN). Organi pregona trdijo, da ta ukrep ščitil pred krajo in preprodajo mobilnih telefonov, vendar se zagovorniki človekovih pravic bojijo, da bo registracija povzročila dodatno spremljanje komunikacij državljanov, zlasti borcev za človekove pravice in novinarjev. Vlagatelj in pooblaščenec sta tudi predložila informacije o protestih v Kazahstanu, navodilih vlade za streljanje brez opozorila, ruski intervenciji in označevanju protestnikov za teroriste in radikalce, ki so prišli iz tujine oz. imajo v tujini povezave. Informacije po mnenju vlagatelja in pooblaščenca potrjujejo, da v Kazahstanu prihaja do množičnih aretacij in preganjanja pravih in domnevnih nasprotnikov oblasti, zaradi katerih je prosilec upravičeno zaskrbljen zaradi svoje varnosti v primeru vrnitve.

28Sledijo poročila, ki opisujejo oster nadzor nad versko svobodo in pravico do združevanja v Kazahstanu. Iz poročil izhaja, da je zakonodaja tako ohlapna, da je lahko kdorkoli označen za ekstremista. Navedeno je še posebej nevarno v trenutnih razmerah v Kazahstanu.

29Pristojni organ je posredovane informacije preučil in ugotovil, da ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Vse informacije se namreč nanašajo na dejstva in navedbe, ki jih je vlagatelj uveljavljal že v postopku mednarodne zaščite, in niso novo dejstvo in niti ne nov dokaz. Pristojni organ se je o teh navedbah v odločbi, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito, že obširno izrekel, zaradi česar nobena od predloženih informacij ne opravičuje uvedbe ponovnega postopka.

30Pristojni organ navaja, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja, ki mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navedeno pomeni, da mora vlagatelj predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in kasneje tega zahtevka nima več možnosti dopolnjevati. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (I Up 41/2014 s 6. 2. 2014, I Up 298/2013 z 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 s 23. 4. 2009, I Up 359/2008 s 17. 7. 2008). Kot je Vrhovno sodišče Republike Sloveniji v sodbi št. I Up 172/2015 s 7. 10. 2015 pojasnilo, je namen zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predhodni preizkus, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari.

31V tožbi tožnik pravi, da je prošnjo za mednarodno zaščito leta 2018 podal zaradi strahu pred kazenskim pregonom v matični državi. Zoper njega je razpisana tiralica. Sumijo ga kaznivega dejanja v skladu s Kazenskim zakonom R Kazahstan, člen 405, odstavek 2. Navedena določba govori o prepovedi organiziranja in sodelovanja v dejavnostih javnega ali verskega združenja ali druge organizacije, kateri je bila izdana pravno veljavna sodna odločba o prepovedi ali ustavitvi dejavnosti zaradi ekstremizma ali terorizma.

32Tožnik je delal do leta 2013 na letališču, kjer pa je moral zaradi verskih razlogov na željo delodajalca dati odpoved. Letališka služba je bila namreč pod nenehno kontrolo službe za državno varnost. Še ko je bil zaposlen na letališču, so ga večkrat poklicali na zaslišanje o njegovem verskem prepričanju ter mu dejali, da molitve, ki jih je izvajal na delovnem mestu niso primerne. Do odhoda iz Kazahstana so ga večkrat pozvali na policijsko postajo, ga zasliševali glede njegove veroizpovedi in mu grozili, da če ne bo nehal obiskovati džamijo, ga bodo zaprli kot že druge, ki so jih zaprli po novem členu Kazenskega zakona (po »zakonu 405«). Zoper njega je bila izdana tiralica, da je iskana oseba po »zakonu 405«, v matični državi ga čaka zaporna kazen.

33Kot je v odločbi o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito tožena stranka ugotovila (oz. povzela informacije o izvorni državi) na str. 7, Zakon o ekstremizmu, ki velja za verske skupine in druge organizacije, daje vladi diskrecijsko pravico, da opredeli in imenuje skupino kot »ekstremistično organizacijo«, prepove dejavnosti določene skupine in kriminalizira članstvo v prepovedani organizaciji. Tožnika pa v izvorni državi obtožujejo prav delovanja v ekstremistični in destruktivni organizaciji.

34Ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa je tožnik navedel nova dejstva, nove okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navedel je namreč, da so se januarja 2022 v Kazahstanu zgodili množični protesti. Že od prvega postopka dalje je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito povezana s to situacijo v Kazahstanu.

35Vlada je z uporabo sile odbora za nacionalno varnost, policije in vojske izvajala nezakonito diskreditacijo mirnih protestov in preganjala vernike. Od 4. januarja dalje so se dogajali protesti Kazahstancev in takrat je bilo s strani vlade uporabljeno strelno orožje, brez predhodnega opozorila. Posredovala je tudi vojska organizacije ODKB, to so vojske nekdanjih republik Sovjetske zveze. Zaradi teh dogodkov je predsednik Tokajev izdal ukaz o streljanju brez opozorila. Umrlo je veliko ljudi, veliko ljudi pa je bilo odpeljanih v bolnišnice. Vlada je začela zažigati stavbe vlade in policije, zavzeli so letališče. Predsednik Tokajev pa je rekel, da so to storili zunanji teroristi, ki so prišli iz drugih držav, bilo naj bi jih 20.000, kar pa ne drži.

36Zaradi protestov je oblast pridržala tudi navadne ljudi, ki izvajajo verske obrede. Zapirajo tudi tiste, ki se niso udeležili protestov. Izvajajo nezakonite preiskave, podtikajo jim orožje, prepovedano literaturo. Ljudi zapirajo na podlagi izmišljene pripadnosti terorističnim organizacijam. Po januarskih dogodkih zapirajo vernike, ker menijo, da so imeli roke vmes pri protestih. V njihova osebna vozila podtikajo orožje in mamila in jih obtožujejo, da so oskrbovali protestnike z orožjem.

37Varnostne razmere v Kazahstanu so se za tožnika tako po januarskih množičnih protestih bistveno poslabšale. V primeru vrnitve v izvorno državo bi ga kazahstanski organi zaprli in mu očitali terorizem oziroma organizacijo nezakonite verske dejavnosti. Po januarskih protestih bi tožniku, ki je že v kazenskih postopkih zaradi nezakonite misijonarske dejavnosti oziroma nedovoljenega organiziranja in sodelovanja v dejavnostih verskega združenja, v kolikor bi se vrnil iz tujine, vsekakor grozil zapor.

38Vse navedeno pa pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Protispisne so zato navedbe tožene stranke, da tožnik na vprašanje, kako omenjeni protesti v januarju 2022 vplivajo na njegovo situacijo, ni odgovoril natančno in da je le posplošeno opisal dogodke med protesti. Predlaga zaslišanje tožnika.

39Tožnik je ob podaji zahtevka predložil tudi odločbo v zadevi upravnega prekrška iz Kazahstana z dne 1.10.2014 v zvezi z nezakonitim izvajanjem misijonarske dejavnosti. Glede navedenega dokumenta je tožnik pojasnil, da ga ni predložil že v prvem postopku, ker takrat še ni imel dostopa do le-tega. Tožnik pa je dodatno predložil še 2 odločbi v zadevi upravnega prekrška iz Rusije, in sicer z dne 10.3.2016 in 25.03.2016. Za ta dokumenta je pojasnil, da jih, ko je zapuščal matično državo, ni mogel vzeti s sabo, zaradi mejne kontrole. Po negativni odločbi pa je zaradi brezizhodnega položaja tvegal in so mu preko mobilnega telefona poslali sliko teh dokumentov. Če bi oblasti prestregle dokumenta, ki jih je preko mobilnega telefona prejel tožnik, bi pošiljatelja brez dvoma nadlegovale.

40V prvi odločbi z dne 10.03.2016 so njemu in njegovemu kolegu očitali, da sta nasprotovala policijskim ukrepov, zato so ju pridržali in ju namestili v zapor za 15 dni. Očitali so jima tudi misijonarsko dejavnost in da pozivata ter novačita ljudi, da se pridružijo vojni in v terorističnih dejanjih proti vladi. Druga odločba z dne 25.03.2016 pa se nanaša na izgon iz Rusije in deportacijo v Kazahstan. Tožnik je še pojasnil, da ju je takoj po prihodu v Kazahstan pričakala obveščevalno varnostna služba Kazahstana in z njima opravila neformalni razgovor. Čez nekaj dni so tožnika poklicali na zaslišanje in podrobno izprašali o dogajanju v Rusiji. Dejali so, da ima v Kazahstanu že večkratni prekršek v zvezi z nezakonito misijonarsko dejavnostjo in mu očitali, da se ne želi podrejati zakonom Kazahstana. Takšnih dogodkov - zaslišanj policije je bilo pred odhodom iz matične države več - včasih enkrat mesečno, včasih večkrat na mesec. Tožnik pa je še izpostavil, da so ga med pridržanji tudi mučili.

41Od leta 2016 do 2022 je bilo več ljudi zaprtih zaradi verskih in političnih prepričanj, na primer za versko misijonarstvo. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu navedla, da vlagatelj v zahtevku uveljavlja večinoma iste razloge, ki jih je že uveljavljal v predhodnem postopku in ki so bili znani že pred izdajo odločbe, kar pa ne drži, kot je pojasnjeno zgoraj. Pri tem tožnik izpostavlja sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 2286/2018- 8 z dne 15.11.2018, v kateri je med drugim navedeno: »V sklopu presoje izpolnitve pogojev za uvedbo ponovnega postopka ni potrebno navajati dejstev in predlagati dokazov v zvezi z novimi razlogi za mednarodno zaščito (ki bi biti drugačni od tistih iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito), pomembno je, da tožnik skladno s 64. členom ZMZ-1 navaja nova dejstva oz. predlaga nove dokaze (ki so nastali po izdaji prvotne odločbe), četudi v zvezi z razlogi, vsebovanimi že v prvotni prošnji za mednarodno zaščito.«

42Protispisne so navedbe tožene stranke, da vlagatelj v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka svoje navedbe utemeljuje s poenostavljenimi trditvami, da se ne želi podrediti zakonom Kazahstana in da je ignoriral njihove očitke in opozorila, da se ukvarja z nezakonito misijonarsko dejavnostjo. Tožnik je podrobno pojasnil spremenjeno varnostno situacijo v Kazahstanu po januarskih protestih. Nenazadnje je zaslišanje ob podaji zahtevka trajalo kar 2 dni, zgoščen zapisnik pa ima 11 strani.

43Nadalje pa je pooblaščenec vlagatelja v postopku dne 4. 2. 2022 predložil tudi informacije, da v Kazahstanu prihaja do množičnih aretacij in preganjanja pravih in domnevnih nasprotnikov oblasti, zaradi katerih je tožnik upravičeno zaskrbljen zaradi svoje varnosti v primeru vrnitve.

44Tožnik na straneh 5-6 povzema določena dejstva iz predloženih informacij o stanju v Kazahstanu. Do vseh v postopku predloženih informacij se tožena stranka sploh ni opredelila, ampak jih je neutemeljeno zavrnila, češ da niso novo dejstvo niti nov dokaz. Navedla je še, da se je pristojnih organ o teh navedbah v odločbi, s katero je bila tožniku zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito, že obširno izrekel, kar pa je povsem protispisno. Večina predloženih informacij se namreč nanaša oziroma je povezana s protesti, ki so se zgodili januarja 2022.

45Tako Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2022 o razmerah v Kazahstanu pravi (med drugim): da je bilo od začetka protestov pridržanih skoraj 10 000 ljudi po vsej državi; da so kazahstanske oblasti 4. januarja 2022 uvedle omejitve za mobilni internet in družbena omrežja; da so v državo prispele enote Organizacije Pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO); da je predsednik Tokajev 7. januarja 2022 izdal ukaz o takojšnji uporabi strelnega orožja nad protestniki in jih označil za mednarodne teroriste; da kazahstanski organi politično preganjajo svoje nasprotnike, ki so zato prisiljeni živeti v tujini; da kazahstanske oblasti že dolgo omejujejo temeljne pravice, tudi pravico do mirnega protestiranja, svobode zbiranja in svobode govora; da so se razmere na področju človekovih pravic v Kazahstanu v zadnjih letih močno zaostrile.

46Evropski parlament je tako pozval kazahstansko vlado, naj umakne politično motivirane obtožbe in odpravi vse oblike samovoljnih pridržanj, povračilnih ukrepov ter nadlegovanja zagovornikov človekovih pravic, aktivistov, verskih organizacij. Prav tako je obsodil mučenje in grdo ravnanje v centrih za pridržanje in poziva kazahstanske oblasti, naj državljanom zagotovijo pravico do zaščite pred mučenjem in grdim ravnanjem ter razmere v priporih, ki bodo v celoti skladne z mednarodnimi standardi, in naj podrobno raziščejo primere mučenja in odpravijo nekaznovanost.

47Nasprotno je tožena stranka pavšalno zaključila, da v tožnikovem primeru ne gre za nova dejstva ali navedbe, ki bi pomembno povečevala verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Glede na navedeno se te ugotovitve iz izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

48Tožniku pa glede na navedeno tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, na katere je toženka oprla svojo odločitev. Gre za kršitev pravice do izjave. Kot narekujejo temeljne določbe ZUP, je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (1. odstavek 138. člena ZUP).

49Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu navedla, da je dokazno breme izključno na vlagatelju zahtevka in da pristojni organ ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar ni pravilna interpretacija ZMZ-1, saj je v nasprotju z določbo drugega in tretjega odstavka 40. člena Procesne direktive v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

50Tožeča stranka pa se v zvezi s stališčem tožene stranke, da je dokazno breme izključno na tožniku, sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. IU 1528/2019-5 z dne 27.9.2019, kjer je sodišče zavzelo stališče, da dokazno breme tudi v teh zadevah ni absolutno oziroma izključno in v celoti na prosilcu. Če tožnikov zahtevek ni očitno neutemeljen (kar pomeni, da ima t.i. »arguable claim") z vidika 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Listina EU), potem mora biti tudi v postopkih v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito obravnava dejstev v upravnem postopku ter sodna presoja zakonitosti akta stroga, kar pa pomeni, da mora pristojni organ po potrebi uporabiti ne samo elemente ali dokaze, ki jih predloži prosilec, ampak tudi elemente oziroma informacije o stanju v izvorni državi, ki jih lahko pridobi organ po uradni dolžnosti.

51Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi tožena stranka sploh pridobila informacije o trenutnih razmer v izvorni državi. Še več, v celoti in posplošeno je zavrnila tudi vse informacije o izvorni državi, ki jih je v postopku predložil tožnikov pooblaščenec.

52Tožena stranka tudi ni mogla priti do vsebinsko pravilnih zaključkov, če ni preverila informacij o stanju v izvorni državi. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, bi morala presoditi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP).

53Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep tožene stranke odpravi in dovoli vložitev ponovne prošnje oz. se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

54V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

55Tožena stranka v izpodbijanem aktu vztraja v praksi upravnega odločanja o zahtevkih za uvedbo ponovnega postopka, ki ni v skladu s pravom EU, katerega sicer izvaja v teh primerih v smislu določila člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina EU),¹ in na kar je Upravno sodišče že večkrat opozorilo v sodni praksi.² V tem smislu je osrednji tožbeni ugovor utemeljen.

56Kadar ima namreč vlagatelj zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tak zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine EU, ki glede na predložena in/ali znana dejstva ni očitno neutemeljen („arguable claim“),³ potem mora pristojni organ ob uporabi določila 64. člena (zlasti drugi pododstavek prvega in tretjega odstavka) in 65. člena ZMZ-1 (zlasti prvega odstavka) upoštevati tudi procesno komponento pravice iz 4. člena Listine EU.⁴ To velja v primeru zahtevka, ki ga pristojni organ obravnava po katerem koli postopku, na primer v pospešenem postopku,⁵ v postopku na meji ali pri uporabi koncepta varne tretje države⁶ in tudi za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka⁷.

57To posledično pomeni, da mora biti presoja tveganja (zaradi odločitve o zavrženju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka) glede morebitne kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki je z vidika prava EU sestavni del odločanja pristojnega organa (drugi pododstavek prvega odstavka 64. člena ZMZ-1),⁸ stroga, natančna⁹ zaradi absolutne narave pravice iz 4. člena Listine EU¹⁰ – razumljivo izven tistih okvirov, o katerih je že bilo pravnomočno razsojeno, vendar pa lahko tudi v povezavi s tem, če gre za pomembna nova dejstva, ki se z razsojeno stvarjo povezujejo.

58Stroga presoja omenjenega tveganja v vsakem primeru pomeni, da mora pristojni organ nujno preveriti in upoštevati stanje v izvorni državi preko specifičnih ali splošnih informacij o stanju v izvorni državi,¹¹ ki jih bodisi predloži vlagatelj zahtevka, bodisi, če bi nova dejstva morala biti pristojnemu organu znana, da določene podatke ali informacije pristojni organ (dodatno) pridobi in vključi v dokazno oceno ex officio¹² med drugim tudi zaradi tega, ker so organu te informacije lažje dostopne kot vlagatelju zahtevka. Posledično to pomeni tudi, da pristojni organ ni nujno striktno vezan in omejen samo na to, kar na novo predloži stranka postopka,¹³ ampak mora na podlagi znanih informacij po potrebi raziskati dejansko stanje v sodelovanju z vlagateljem zahtevka.¹⁴

59Sodišče EU je, v skladu z zgoraj navedenim, že odločilo, da člen 40(2) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ureja naknadno prošnjo, ne razlikuje med prvo prošnjo in naknadno prošnjo glede na naravo elementov ali ugotovitev, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da prosilec izpolnjuje pogoje za status upravičenca do mednarodne zaščite. Zato je treba presojo dejstev in okoliščin v utemeljitev teh prošenj v obeh primerih opraviti v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU;¹⁵ tudi sama presoja dokazov se ne razlikuje glede na to, ali gre za prvo in naknadno prošnjo.¹⁶ Ni potrebno, da bi moral biti pristojni organ „prepričan“, da novi dokumenti zadostno podpirajo naknadno prošnjo, ampak zadostuje, da se „znatno poveča verjetnost“, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.¹⁷

60Tožena stranka v izpodbijanem aktu in v postopku pred njegovo izdajo ni upoštevala opisanega deljena dokaznega bremena na podlagi 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, saj je ponovno izhajala iz stališča, da določbe o naknadni prošnji zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja¹⁸ in ni upoštevalo, na kar je Upravno sodišče že večkrat opozorilo v kontekstu stroge presoje dejstev, da slovenski zakonodajalec ni pravilno prenesel določbe 40. člena Procesne direktive 2013/32/EU, ki uporablja alternativno obliko, da je bodisi prosilec navedel nove elemente, ali pa so se ti „novi elementi ali ugotovitve pojavile“.¹⁹ Očitno pa tudi ni ustrezno prenesel v notranji pravni red določbe drugega stavka prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.²⁰

61V nadaljevanju obrazložitve te sodbe sodišče utemeljuje, kako se ta napaka pri uporabi odločb o naknadni prošnji iz ZMZ-1, na katero je opozorila tudi tožeča stranka, odraža v konkretnih okoliščinah primera.

62Tisto, kar je Upravno sodišče v predhodnem postopku že pravnomočno razsodilo, je to, da glede na dejstva, ki so bila znana ob obravnavi prošnje za mednarodno zaščito, tožnika „niso fizično maltretirali, ampak so mu na zaslišanjih samo postavljali vprašanja in to v konkretnem primeru ne more predstavljati preteklega preganjanja“, kakor tudi ne „sami pozivi z javljanjem na policijski postaji /.../. Niti intenzivnost niti pogostost teh zaslišanj tožnika ni bila takšna, da bi bilo to mogoče opredeliti kot preganjanje.“²¹ Upravno sodišče je tudi razsodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal preganjanja zaradi vere, saj tožnik pripada večinski muslimanski veri.²² Glede fotokopije tiralice pa je Upravno sodišče zavzelo stališče, da fotokopija ne predstavlja dokazne vrednosti, ker se ne da preveriti njene verodostojnosti zaradi slabe kvalitete in drugače zapisanega imena. Sodišče je še dodalo, da ne glede na to iz tiralice ne izhaja, da bi šel tožnik v primeru vrnitve v zapor. Zgolj sum še ne pomeni, da bo šel tožnik v zapor, saj o utemeljenosti morebitnih obtožb odloča sodišče. Na zaslišanju na sodišču je tožnik povedal, da je bil v zaporu en dan in pol. Tudi, če je to verodostojno, po razsodbi Upravnega sodišča v prvotnem postopku ne dosega praga preganjanja, kar se zahteva v smislu 26. člena ZMZ-1.²³

63Med strankama vsaj v določenem delu izpodbijanega akta, ni sporno, da to, kar naj bi po mnenju tožnika v tem novem postopku predstavljalo nova dejstva in dokaze glede na prvotni pravnomočno končani postopek, so trije elementi.

64Prvi element v zvezi z novimi dejstvi in okoliščinami je ta, da so v mesecu januarju 2022 v Kazahstanu potekali protesti zaradi diktature s strani obstoječe oblasti. Vlada je uporabila nezakonito metodo, začeli so zažigati stavbe, zavzeli so letališče, predsednik pa je trdil, da so to storili teroristi, ki naj bi prišli iz drugih držav. Oblast je na protestnike streljala in veliko ljudi so pridržali. Po mnenju tožene stranke je vlagatelj posplošeno opisal dogodke med protesti in ni odgovoril natančno, kako so ti dogodki vplivali na njegovo situacijo.

65Drug element, ki ga je tožena stranka obravnavala kot novo dejstvo, je odločba upravnega sodišča v X. (Kazahstan) z dne 1. 10. 2014, iz katere je razvidno, da je bil tožnik dne 30. 7. 2014 pridržan s strani policije, ker je nezakonito izvajal misijonarsko dejavnost in mu je bila za upravni prekršek izrečena kazen petnajst dnevnega zapora.²⁴ Ta dokument mu je posredoval odvetnik.²⁵

66Tretji element, ki ga je tožena stranka obravnavala kot novo dejstvo, pa sta dve sodni odločbi o dogodku v Ruski federaciji. Iz odločbe sodišča iz Vladikavkaza (Ruska federacija) št. 5-38/16 z dne 10. 3. 2016 izhaja, da je tožnik dne 9. 3. 2016 zavrnil zahtevo policistov za postopek ugotavljanja osebne identitete. Izrečena mu je bila kazen petnajst dnevnega pripora. Iz tretjega predloženega dokumenta, to je sodbe sodišča v Alagiru (Ruska federacija) št. 5-16/16 z dne 25. 3. 2016, pa izhaja, da je bil tožnik kaznovan z denarno kaznijo in s prisilnim izgonom iz Ruske federacije, ker se je nahajal v coni, ki ni dovoljena za obiske tujih državljanov.²⁶ Ta dva dokumenta sodišč Ruske federacije je tožniku posredovala žena preko mobilnega telefona.²⁷

67Tožena stranka (v določenem delu izpodbijanega sklepa) ni štela, da gre za dejstva, ki bi bila nepomembna, saj je zavzela stališče, da tožnikove pojasnitve nikakor ne opravičujejo, da „tako pomembnih dejstev“ ni navedel že v predhodnem postopku.²⁸ Sodišče se lahko strinja s toženo stranko, da gre za dovolj pomembna dejstva, saj je splošno znano, da se je varnostna situacija po nemirih v Kazahstanu januarja 2022 zelo poslabšala in bi upravna sankcija tožniku za opravljanje prepovedane misijonarske dejavnosti v Kazahstanu, kakor tudi obe odločbi Ruske federacije s prisilnim izgonom, v odvisnosti od tega, kar bi bilo razvidno tudi iz informacij o stanju v izvorni državi po teh nemirih, lahko povzročilo, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Kazahstan za varnostne službe sumljiv; tožena stranka je na strani 6, v prvem odstavku, omenila tudi, da je vlagatelj povedal, da je bil ob dogodku 30. 7. 2014 fizično mučen s strani pripadnikov varnostne službe. Trditve o pretepanju in mučenju je tožena stranka povzela tudi na strani 2 (tretji odstavek), ko je bil pod oblastjo ruskih obveščevalno-varnostnih sil.

68V takih okoliščinah bi zaradi potrebe po strogi presoji tožena stranka morala zelo prepričljivo raziskati in utemeljiti, da bi tožnik lahko nove dokaze, ki se nanašajo na drugi in tretji element novih dejstev predložil že v prvotnem postopku, saj tožnikov zahtevek z vidika 4. člena Listine EU zaradi razmer po nemirih januarja 2022 za tiste, ki so že bili tarča obveščevalnih varnostnih služb Kazahstana, ni očitno neutemeljen. Nenazadnje je tudi obrazložitev sklepa o zavrženju zahtevka obsežna, obsega kar 8 strani, tudi zapisnik o samem zaslišanju tožnika je dolg 8 strani.

69Tožnik je uradni osebi pojasnil, da drugih dveh omenjenih dokumentov, to je sodnih odločb Ruske federacije, ni vzel s seboj zaradi mejne kontrole. Takšno ravnanje je razumljivo, vendar pa bi omenjeni dve sodni odločbi tožnik v azilnem postopku, po tem ko je varno prišel v Slovenijo, lahko omenil in se nanje skliceval, čeprav jih ni imel pri sebi. Vendar je tožnik pojasnil tudi, da je menil, da bo razpisana mednarodna tiralica zaradi kazenske zadeve, ki jo je sprožil Urad za boj proti ekstremizmu, ki jo je predložil v azilnem postopku, zadostovala za potrditev njegovih navedb.²⁹ Mednarodna tiralica zaradi kazenske zadeve, ki jo sproži državni organ za boj proti terorizmu iz Kazahstana, zlasti po hudih nemirih januarja 2022, bi brez dvoma lahko tožnika vodila k prepričanju, da bo to glavni in (morda) zadosten dokaz v postopku. Temu je tožnik dodal pojasnilo, da je univerzitetno izobražen in da sam dobro ve, da mora za vsako svojo trditev v postopku predložiti dokazila in da se v prvem postopku ni spuščal v podrobnosti in je zgolj odgovarjal na vprašanja. Mučenja pa ni omenil, ker ni imel zdravniškega spričevala.³⁰

70Tekom zaslišanja ob podaji zahtevka je tožnik obrazložil bolj natančno, kot je to povzela tožena stranka v izpodbijani akt, in sicer, da je prvi dokument z dne 1. 1. 2014 pridobil in mu ga je poslal odvetnik po tem, ko ga je dobil na kazahstanski spletni strani za pravne prekrške. To je storil po tem, ko je dobil negativno odločbo o mednarodni zaščiti. Pooblaščenec Z. mu je namreč takrat svetoval, da mu pošljejo dokazila iz Kazahstana ne na njegovo ime, ampak na ime pooblaščenca. Druga dva dokumenta pa mu je poslala bivša žena po mobilnem telefonu. V zahtevku je povedal, da druga dva dokumenta na drugi sodni obravnavi sploh nista bila omenjena. Kazahstanski dokument je pridobil pravnik, ki je svetoval pri razdelitvi nepremičnin med sorodniki. Takrat ni imel dostopa do tega dokumenta. Ko je pravnik med postopkom razdelitve preveril na spletnih straneh, ali ima kakšne denarne sankcije ali dolgove državi, se je pojavil ta dokument. To je bilo junija 2020. Teh dveh dokumentov si ni upal vzeti s seboj zaradi mejne kontrole. Po prvi negativni odločbi pa je tvegal do konca, kajti prej se je bal, kako bi mu dokumente lahko varno poslali sorodniki. Tudi glede tiralice je bil tožnik bolj natančen in jasen, kot je to povzela tožena stranka v izpodbijanem aktu.³¹

71Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ne nadaljuje z utemeljitvijo v smeri, da je tožniku v prvotnem postopku na tak način zastavljala vprašanja in ga pozivala k celoviti predstavitvi podrobnosti, da bi tožnik moral vedeti, da lahko oziroma mora povedati vse podrobnosti, ki so pripeljale do mednarodne tiralice, četudi nima dokazov, ampak je preprosto štela, da omenjeni zagovor tožnika, zakaj ni predložil sodnih odločb že v prvotnem postopku, ni prepričljiv in da je bil na koncu osebnega razgovora vprašan, če ima kaj za dodati, kar ni bil vprašan, pa je pomembno za odločitev, in je odgovoril nikalno. To je z vidika standardov stroge presoje določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 premalo za to, da bi bil izpodbijani akt zakonit iz več razlogov.

72Prvič zato, ker se je varnostna situacija po nemirih januarja 2022 pomembno spremenila v Kazahstanu, za kar je tožnik predložil tudi informacije o stanju v Kazahstanu po nemirih januarja 2022. Drugič, ker je tožena stranka vedela, da se je tožnik v postopku zaradi prepovedane misijonarske dejavnosti pred upravnim sodišče v Kazahstanu branil tudi pred očitki, da je pozival k nasilju ali terorističnemu dejanju in da je pripovedoval o dogodkih svojega potovanja v Sirsko arabsko republiko.³² Tožena stranka je namreč vedela, da se tožnik ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka boji, da ga bodo kazahstanski organi zaprli zaradi terorizma.³³ Tretjič: tožena stranka je povzela pojasnila tožnika o tem, da ko so ga po 20 dneh nastanitve v centru za tujce v Ruski federaciji z letalom odpeljali in prisilno odstranili v izvorno državo, so ga tam pričakali pripadniki obveščevalne varnostne službe, ki so ga zasliševali glede dogodkov v Ruski federaciji,³⁴ kar razumljivo kaže na sodelovanje varnostnih služb Ruske federacije in Kazahstana. Poleg tega je tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka povedal tudi, da je Kazahstan ob nemirih januarja 2022 zaprosil za pomoč vojaško organizacijo ODKB, ki jo sestavljajo vojske nekdanjih republik Sovjetske zveze (Armenije, Ruske Federacije, Belorusije, Tadžikistana, Kirgistana in Kazahstana).³⁵ Tudi tega dela tožnikove izpovedbe tožena stranka ni ustrezno upoštevala, kakor tudi ni upoštevala, da je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka govoril o tem, da imata Ruska federacija in Kazahstan podoben zakon o misijonarski dejavnosti. To so države, ki so članice ODKB. Čez Rusko federacijo je potoval, ker je želel priti v Evropo, Ruska federacija pa ne zahteva vizumom za državljane Kazahstana. V ruskem zaporu je bil pol drugi mesec. V Ruski federaciji so mu očitali, da je v Rusijo prišel na obisk k bratom muslimanom.³⁶ Ko so ju izpustili iz policijske postaje, sta šla v drugo džamijo, ob izhodu iz le-te pa so ju pričakale osebe v civilu in so ju odpeljali v prostore obveščevalne varnostne službe. Tožnik v nadaljevanju zahtevka opisuje, da so ju mučili, uporabili so tudi psihično nasilje, očitali so jima misijonarsko dejavnost ter da pozivata, naj se ljudje pridružijo vojni in terorističnim dejanjem proti vladi. To se je dogajalo v Osetiji.³⁷ Tožnik je bil tudi sicer dosti bolj natančen in celovit v pojasnjevanju ključnih dogodkov, kot je to povzela in kot je to upoštevala tožena stranka. Med drugim je povedal tudi, da so mu očitali prepovedano misijonarsko dejavnost v povezavi s terorizmom, ker so se povezali z organi Kazahstana in so pridobili informacije o njem in o osebi, s katero je bil v Ruski federaciji, in o vseh dogodkih v zvezi z njima od 2010 do 2016 v Kazahstanu.³⁸ V nadaljevanju razgovora je tožnik opisoval, da so ga v obdobju od 2010 do 21. 8. 2016, ko je zapustil Kazahstan, nadlegovali in nadzirali, bilo je 5 do 6 takih dogodkov.³⁹ Tožnik je povedal tudi, da je bilo v Kazahstanu od leta 2016 do 2022, v času njegove odsotnosti, več ljudi zaprtih zaradi verskih in političnih prepričanj, na primer za versko misijonarstvo. Opozoril je tudi, da je vlada javnost obveščala o tem, da je 20.000 tujih teroristov organiziralo nemire in da so se urili v tujini in zato bi ga v primeru vrnitve zaprli. Skliceval se je na Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 20. 1. 2022 o situaciji v Kazahstanu, ki se med drugim nanaša tudi na preveč razširjeno uporabo obtožb zoper terorizem.⁴⁰ Tožnik je proti koncu razgovora ob podaji zahtevka pojasnil tudi, kako oblast izvaja psihični pritisk nad njegovo ženo, in da so ji ob zasliševanju povedali, da ni toliko pomembna tiralica, o kateri je žena spraševala, ampak razlog, zakaj je tožnik zapustil Kazahstan. Tožnik je na koncu tudi pojasnil, na podlagi vprašanja pooblaščenca, kako so januarski dogodki povezani z njegovo ogroženostjo v Kazahstanu.⁴¹

73Zato je tožena stranka neutemeljeno štela, da dokumenta z dne 10. 3. 2016 in z dne 25. 3. 2016, ker sta izdana s strani Ruske federacije, ki ni izvorna država vlagatelja, ne moreta predstavljati novega dokaza v smislu uveljavljanja pravice do uvedbe ponovnega postopka.⁴² Ko je tožnik hotel pojasniti povezave med Rusko federacijo in Kazahstanom na začetku razgovora, je bil s strani uradne osebe prekinjen,⁴³ čeprav ta povezava in sodelovanje obveščevalnih služb ni nepomemben element spora z vidika tveganja tožnika ob morebitni vrnitvi v njegovo izvorno državo in je tožnik šele na koncu razgovora, na vprašanje njegovega pooblaščenca, pojasnil to zvezo.

74Ta zveza med varnostno situacijo, ki je nastala po januarskih nemirih 2022, in tožnikovimi osebnimi okoliščinami z vidika utemeljenega strahu pred preganjanjem, je po mnenju sodišča očitno izkazana v tistem delu obrazložitve izpodbijanega akta, kjer tožena stranka zgolj pavšalno povzema informacije, ki so ključne za spoštovanje strogih standardov ocenjevanja tveganja z vidika določbe o „pomembnem povečevanju verjetnosti, da oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite“ (drugi pododstavek prvega odstavka 64. člena ZMZ-1); tožena stranka samo omenja, da je tožnik predložil informacije o stanju v Kazahstanu o navodilih vlade za streljanje brez opozorila, o ruski intervenciji v Kazahstanu, o označevanju protestnikov za teroriste, ki imajo v tujini povezave, o množičnih aretacijah domnevnih nasprotnikov oblasti, o ohlapni zakonodaji, po kateri je kdorkoli lahko označen za ekstremista in da je navedeno še posebej nevarno v trenutnih razmerah v Kazahstanu.⁴⁴ Vendar pa v naslednjem odstavku pavšalno in arbitrarno zaključi, da se vse te informacije nanašajo na dejstva in navedbe, ki jih je vlagatelj uveljavljal že v postopku mednarodne zaščite in niso novo dejstvo in niti ne nov dokaz in da se je pristojni organ o teh navedbah že obširno izrekel v odločbi o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. To očitno ne drži, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v tožbi, pri čemer so nemiri in nova varnostna situacija v Kazahstanu nastali po januarju 2022, med tem ko je bila prvotna odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito izdana dne 29. 5. 2020. V drugem odstavku na strani 7 izpodbijanega akta tožena stranka celo priznava, da je nesporno, da so nemiri januarja 2022 novo dejstvo. Zaradi zgolj navidezne uporabe informacij o stanju v Kazahstanu, je bila tožniku tudi kršena pravica do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP ter 10. člen ZUP), ki je splošno pravno načelo v pravu EU.⁴⁵

75Nadalje gre v določenih delih izpodbijanega sklepa za izrazito notranjo nekonsistentnost oziroma neskladje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kajti po eni strani tožena stranka pravi, da gre za novo dejstvo in dokaz, ki je za toženo stranko celo pomembno, vendar pa tožnik po mnenju tožene stranke ni podal opravičljivega razloga, zakaj tega dejstva in dokumenta ni predložil že v prvotnem postopku,⁴⁶ med tem ko v sedmem odstavku na strani 7 z izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da ne gre za nova dejstva in navedbe. Tudi glede tretje listine z dne 1. 10. 2014 je podana enaka nekonsistentnost, kajti v prvem odstavku na strani 6 tožena stranka pravi, da tožnik ni podal opravičljivega razloga, zakaj tako pomembnega dokumenta ni predložil že v prvotnem postopku, med tem ko v tretjem odstavku na isti strani pravi, da ne gre za nov dokaz, saj se je do te listine organ obširno opredelil že v odločbi o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. Tako izrazita nekonsistentnost v obrazložitvi onemogoča preizkus zakonitosti, zato je upravni akt obremenjen tudi z bistveno kršitvijo določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

76V ponovnem postopku bo tožena stranka morala celovito in natančno upoštevati navedbe tožnika v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in jih obravnavati v povezavi s predloženimi informacijami o stanju v izvorni državi po januarju 2022 in v času odločanja tožene stranke ter prepričljivo utemeljiti odločitev brez notranjih neskladij in ob upoštevanju dokaznih standardov, ki jih je sodišče izpostavilo na začetku obrazložitev te sodbe, in pravice do obrambe tožnika po standardih iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida.

77Sodišče je v zadevi odločilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, upoštevajoč prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in določbo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1,⁴⁷ glede na to, da je tožena stranka tudi v materialno-pravnem smislu nepravilno uporabila določbo drugega pododstavka prvega odstavka 64. člena in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 ter določbo prvega odstavka 65. člena ZMZ-1, ter ob upoštevanju neposrednega učinka pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine in člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU;⁴⁸ po interpretaciji Sodišča EU sodišču države članice EU ni treba ustno zaslišati tožnika v sodnem postopku, če sodišče oceni, da lahko učinkovito, natančno in celovito presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji; v takem primeru lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem. V teh okoliščinah se namreč z možnostjo, da se ne opravi zaslišanje, upošteva interes držav članic in prosilcev, ki je naveden v uvodni izjavi 18 Procesne direktive 2013/32/EU, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.⁴⁹ Ker se pri tem Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP v zvezi s 13. in 6. členom EKČP, je odločitev Upravnega sodišča, da ne bo ustavno zaslišalo tožnika na glavni obravnavi oprta tudi na standarde iz odstavka 190-191 sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal (App. nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018), ki jih v novejši sodni praksi uporablja tudi Vrhovno sodišče RS.⁵⁰

78Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno uporabila določbo prvega odstavka 65. člena tretji odstavek 64. člena in drugi pododstavek prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 v povezavi z že omenjenimi določbami prava EU in sodne prakse Sodišča EU in ESČP (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od izdaje pravnomočne sodne odločbe, pri tem pa je vezana na pravna menja sodišča glede uporabe materialnega prava in glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZMZ-1).

¹ Po tem določilu se določbe Listine EU uporabljajo za države članice, ko izvajajo pravo Unije.
² Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 324/22-10 z dne 20. 4. 2022 in v tej sodbi citirane starejše sodbe Upravnega sodišča.
³ O tem standardu glej na primer sodne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah, kot so: Soering v the United Kingdom, paras. 85, 117; L.M. and others v. Russia, odst. 104; M.A and others v Lithuania, odst. 66, 83, Ilias and Ahmed v. Hungary, odst. 136; Sodišče EU se v zvezi s tem standardom izraža z besedami, če bi izdana odločitev „lahko“ državljana tretje države, izpostavila „resnemu tveganju“ z vidika 4. člena Listine EU, tako da njegov zahtevek „ni očitno neutemeljen“ (B, C-233/19, odst. 63, 66).
⁴ Po uveljavljeni praksi Sodišča EU (C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 67-68; MP, C-353/16, odst. 37; Jawo, C-163/17, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89) ima 4. člen Listine EU enak pomen in področje uporabe kot 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).
⁵ A.C. Et autres c. Espagne, Req no. 6528/11, odst. 100-102.
⁶ Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, odst. 128, 130; Singh et autres c. Belgique.
⁷ M.D. et M.A. c. Belgique, Req. no. 58689/12, odst. 66.
⁸ Gre za pogoj, da novi dokazi ali nova dejstva pomembno povečujejo verjetnost, da vlagatelj „izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite“ (člen 40(3) Procesne direktive 2013/32/EU; drugi pododstavek prvega odstavka 64. člena ZMZ-1), kar se povezuje z lastnostmi preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (9. člen Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU).
⁹ V francoščini je uporabljen izraz „rigorozna“ ocena(M.D. et M.A. c. Belgique, Req. no. 58689/12, odst. 66).
¹⁰ C.K in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X X, C-391/16, C-77/17, odst. 94; Soering v the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v Sweden, odst. 90.
¹¹ J.K. and others v. Sweden, para. 79; F.G. v. Sweden, para. 111; M.K. and others v. Poland, 2020, App. no. 40503/17, 42902/17 and 43643/17, para. 169.
¹² Soering v. U.K., para. 91; Chahal v. U.K., para. 97; Mamatkulov and Askarov v. Turkey, 2005, App. nos. 46827/99, para. 67; J.K. and others v. Sweden, paras. 87-90; N.A. v. Finland, App. 25244/18, 19. 11. 2019, para. 74.
¹³ J.K. and others. v. Sweden, para. 87; F.G. v. Sweden, paras. 115, 126.
¹⁴ Glej tudi: M.O. v. Switzerland, odst. 85, 89, 78, F.G. v. Sweden, odst. 156-157; M.A.M. c. Suisee, 29836/20, 26.4.2022, odst. 64-65.
¹⁵ LH, C-921/19, 10.6.2021, odst. 40. Po določilu drugega stavka prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU je dolžnost države, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.
¹⁶ Ibid. odst. 57
¹⁷ Ibid. odst. 62.
¹⁸ Zadnji odstavek na strani 7 in prvi odstavek na strani 8 izpodbijanega akta.
¹⁹ Člen 40(2) Procesne direktive 2013/32/EU; XY, C-18/20, 9. 9. 2021, odst. 35.
²⁰ Določilo prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 tako neustrezno določa oziroma tožena stranka nepravilno razlaga to določilo, da mora vse dokaze in nova dejstva predložiti vlagatelj zahtevka.
²¹ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 688/2020-16 z dne 17. 12. 2021, odst. 11.
²² Ibid. odst. 12.
²³ Ibid. odst. 13-15.
²⁴ Stran 5 izpodbijane odločbe.
²⁵ Ibid. str. 2.
²⁶ Ibid. str. 5.
²⁷ Ibid. str. 2.
²⁸ Ibid. str. 6, prvi odstavek.
²⁹ Ibid. prvi odstavke na strani 2.
³⁰ Ibid. prvi in drugi odstavek na strni 3.
³¹ Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, str. 4
³² Izpodbijani sklep, drugi odstavek na strani 2.
³³ Ibid. šesti odstavek na strani 3.
³⁴ Ibid. tretji odstavek na strani 2.
³⁵ Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z dne 2. 2. 2022, str. 3.
³⁶ Ibid. str. 5.
³⁷ Ibid. str. 6.
³⁸ Ibid. str. 6, glej tudi zadnji odgovor na strani 8 in prvi na strani 9.
³⁹ Ibid. str. 7.
⁴⁰ Ibid. str. 8.
⁴¹ Ibid. str. 9.
⁴² Izpodbijani sklep, tretji odstavek na strani 6.
⁴³ Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z dne 2. 2. 2022, str. 3.
⁴⁴ Izpodbijani sklep, 5. in 6. odstavek na strani 7.
⁴⁵ Glej sodbo Sodišča EU v zadevi: Boudjlida, C-249/13, odst. 34, 35, 37, 3943. 55-56.
⁴⁶ Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z dne 2. 2. 2022, prvi odstavek na strani 6.
⁴⁷ Po določbi drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 Upravno sodišče izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.
⁴⁸ Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73
⁴⁹ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44.
⁵⁰ Glje I up 138/2020, 13. 7. 2022, odst. 19.