UPRS Sodba I U 1752/2020-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju tožena stranka) tožeči stranki naložila plačilo nadomestila za nadzor za leto 2020 v znesku 1.008,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Navedeni znesek mora tožeča stranka plačati v roku 8 dni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe na v izreku odločbe navedeni račun.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo prvega odstavka 491. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) v zvezi s prvim odstavkom 557. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1), na podlagi katere je izdala Tarifo o taksah in nadomestilih Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Tarifa). V Tarifi je določila tudi višino nadomestila za nadzor nad ciljno družbo iz 4. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1). V skladu s prvim odstavkom tarifne številke 121 Tarife znaša nadomestilo za nadzor nad ciljno družbo iz 4. člena ZPre-1 240 točk. Vrednost točke pa znaša 4,20 EUR. Obveznost za plačilo nadomestila za nadzor nastane 1. januarja v koledarskem letu za tekoče leto (sedma alineja prvega odstavka 8. člena Tarife) in se plača v enkratnem znesku za tekoče leto, in sicer obveznost zapade v plačilo 31. maja v koledarskem letu za tekoče leto (drugi odstavek 11. člena Tarife). Ker je bila tožeča stranka na dan 1. januarja 2020 ciljna družba iz 4. člena ZPre-1, in sicer javna družba, ki s svojimi delnicami z glasovalno pravico trguje na organiziranem trgu, je v skladu s prvim odstavkom tarifne številke 121 Tarife dolžna plačati nadomestilo za nadzor za navedeno leto. Ker tožeča stranka nadomestila ni plačala v roku, določenem s Tarifo, niti kasneje, ji je bila izdana navedena odločba.

3Tožeča stranka vlaga tožbo zoper navedeno odločitev in sodišču predlaga, naj jo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Najprej graja pomanjkljivo obrazložitev sklepa (pravilno odločbe – opomba sodišča), saj tožena stranka obveznost plačila nadomestila utemeljuje zgolj s tarifno številko 77 Tarife, ne da bi obrazložila, kakšen nadzor je opravila. Meni, da ni zavezanka za plačilo nadomestila, saj na podlagi ZPre-1 ne sodi med družbe, ki so predmet nadzora. Stališče tožene stranke, da je imela tožeča stranka na zadnji dan leta več kot 250 delničarjev, izhaja iz letnega poročila za leto 2017, vendar tožeča stranka za navedeno leto sploh ni izdelala in oddala letnega poročila, zato tožena stranka iz njega ni mogla razbrati podatka o številu delničarjev. Pravilnosti izpodbijane odločitve zato ni mogoče preveriti, zato se do odločilnega dejstva, tj. izpolnjevanja kriterijev po ZPre-1, ni mogoče opredeliti. Odločitev tudi ne sme biti nerazumna, neobrazložena in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic, kar izpodbijana odločba jih. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na 25. člen Ustave RS, iz katerega sledi, da stranka pravico do pritožbe lahko učinkovito uresniči le, če ji je omogočeno, da ugotovi razloge, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Odločitev tožene stranke je tudi arbitrarna, ker izpolnjevanje kriterijev za uporabo Tarife ni obrazloženo.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke. Navaja, da izpodbijana odločba ne temelji na tarifni številki 77 Tarife, ampak je višina nadomestila za obravnavani primer določena v tarifni številki 121. Slednja kot zavezanko za plačilo nadomestila za nadzor določa tudi ciljno družbo iz 4. člena ZPre-1, pri kateri se izvaja nadzor na podlagi 70. člena ZPre-1 v zvezi s 491. členom ZTFI. Opozarja še, da se v odločbi ni sklicevala na letno poročilo iz leta 2017 ali na podatke iz navedenega poročila. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

5Tožba ni utemeljena.

6V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka zavezanka za plačilo nadomestila za nadzor za leto 2020. Odmera temelji na okoliščini, da je bila tožeča stranka na presečni dan ciljna družba iz četrtega odstavka ZPre-1, tj. javna družba, ki s svojimi delnicami z glasovalno pravico trguje na organiziranem trgu.

7Tej ugotovitvi tožeča stranka v tožbi ne nasprotuje, zato se ta dejstva v skladu z drugim odstavkom 214. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) štejejo za priznana.¹ Med strankama je torej nesporno, da je bila tožeča stranka na dan, ko je nastala obveznost plačila nadomestila, ciljna družba, tj. delniška družba, katere vrednostni papirji so bili predmet prevzemne ponudbe (4. točka prvega odstavka 3. člena ZPre-1), in javna družba,² s katere delnicami se trguje na organiziranem trgu (prvi odstavek 4. člena ZPre-1).

8ZPre-1 namreč v 4. členu določa, da se določbe tega zakona uporabljajo, če je ciljna družba javna družba in če se z njenimi delnicami z glasovalno pravico trguje na organiziranem trgu (prvi odstavek). V drugem odstavku pa je določeno, da se določbe tega zakona uporabljajo tudi, če je ciljna družba delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje, če ima na zadnji dan leta pred letom, ki je pomembno za presojo uporabe tega zakona, najmanj 250 delničarjev ali več kot 4 milijone eurov celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnje javne objave letnega poročila te družbe na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe.

9Izpodbijana odločba se glede statusa zavezanke za plačilo nadomestila torej opira na prvi odstavek 4. člena ZPre-1 in ne na drugi odstavek istega zakona. Ali je imela tožeča stranka na presečni datum več kot 250 delničarjev, torej ni relevantno dejstvo, na katerem bi temeljila izpodbijana odločba. Zato so tožbeni ugovori glede domnevne uporabe letnega poročila za leto 2017, iz katerega naj bi izhajalo število delničarjev, povsem nebistveni za odločitev o tožbi. Posledično sta tudi dokazna predloga za vpogled v AJPES glede letnega poročila za leto 2017 in za zaslišanje likvidacijskega upravitelja za odločitev nepotrebna, saj z njima tožeča stranka ne dokazuje za odločitev pomembnih dejstev.

10Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na tarifno številko 77 Tarife. Izpodbijana odločba namreč povsem jasno temelji na tarifni številki 121 Tarife, ki določa, da nadomestilo za nadzor nad ciljno družbo iz 4. člena ZPre-1 (70. člen ZPre-1 v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 491. člena ZTFI) znaša 240 točk in se plača v enkratnem znesku za tekoče leto. Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen ugovor, da bi tožena stranka morala obrazložiti, kakšen nadzor je opravila. Tožeči stranki se namreč ne odmerja taksa za odločanje v posamični zadevi, ampak nadomestilo za nadzor nad ciljno družbo, ki se glede na Tarifo družbi zavezanki odmeri enkrat letno. Da ni ciljna družna, kot jo definira zakon, pa tožeča stranka, kot že navedeno, ne trdi.

11Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena, tako da je sodišču omogočen nadzor nad njeno zakonitostjo. Posledično pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni bila kršena. Kot že pojasnjeno, kriteriji za uporabo konkretne tarifne številke med strankama niso sporni. Odločba v tem pogledu ni niti nerazumna niti arbitrarna, saj je utemeljena na zgoraj navedenih določbah Tarife, za takšno odločitev pa so navedeni razumni pravni argumenti, iz katerih je razvidno, da je tožena stranka odločala na podlagi Tarife in zakona.

12Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker gre v zadevi dejansko le za pravna vprašanja (tožeča stranka kot sporna navaja le dejstva – število delničarjev - na katerih izpodbijana odločitev ne temelji), je sodišče v zadevi odločilo na seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

13Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.
² Javna družba je izdajatelj, katerega vrednostni papirji so uvrščeni v trgovanje na organiziranem trgu v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici, glej 123. člen ZTFI-1 v zvezi drugim odstavkom 3. člena ZPre-1.