VSC Sodba Cpg 127/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvo tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Prvotožena stranka mora plačati tožeči stranki pritožbene stroške v višini 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo (I.), da je prvo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.829,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 7. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni, (II.) v presežku, za vtoževani znesek 1.590,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 7. 2016 dalje do plačila, je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, (III.) zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko za plačilo zneska 13.478,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2016 dalje do plačila ter stroške postopka in (IV.) naložilo prvo toženi stranki, da mora tožeči stranki povrniti 4.935,85 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ter (V.) naložilo tožeči stranki, da mora povrniti drugo toženi stranki 4.109,74 pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Zoper predmetno sodbo se je pritožila prvo tožena stranka po pooblaščenki in navedla, da je prvostopno sodišče v ponovnem sojenju z izpodbijano sodbo celotno plačilo naložilo prvo toženi stranki in zoper takšno odločitev vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba navaja, da je zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka podizvajalec prvo tožene stranke, saj kljub temu, da je kot naročnik naveden na računih D. D., je bil naročnik nedvomno drugo toženi, kar je razvidno iz dokumentacije, ki jo predložila tožeča stranka (projektov pohištva), kjer je izrecno navedeno, da je naročnik drugo toženi, kar je opazil tudi izvedenec B. B. Pritrditi je tožeči stranki, da je bil prvo toženi zgolj posrednik med njim in drugo toženim, da se je o izdelavi in naročilu pohištva dogovarjal s tožnikom tudi drugo toženi, s posredovanjem svojega očeta C. C. Aktivno sodelovanje očeta drugega toženca sta potrdili tako tožeča kot prvo tožena stranka, medtem ko je drugo toženi (oče) ves čas trdil, da s tožečo stranko nima nič. Zanikal je, da bi kadarkoli in kakorkoli posredoval za izvedbo posla, bil je v kontaktu s tožnikom in prvo toženim. Tožnik je izpovedal, da je prvo toženega štel za posrednika med njim in drugo toženo stranko, da je bil v kontaktu z njim, večkrat je prišel in zahteval, da se nekaj hitro naredi, da pridejo kontejnerji iz Amerike, bila so tudi vprašanja in pobude za določene rešitve v stanovanju, ki so se skušale reševati, kasneje pa niso bile več aktualne. Na račun je napisal ime prvo toženega, ker je bil posrednik med njim in drugo toženim in ker je bil tak dogovor med njimi. Z drugo toženim se o tem, kdo je naročnik, tožnik ni pogovarjal.

Glede projektiranja je tožnik povedal, da projektiranja ni v ponudbi, ker je bil takšen dogovor med prvo in drugo tožencem, očitno je tak dogovor sprejel tudi tožnik. Kot je izpovedal prvo toženi je običajno praksa takšna, da ponudnik opravi izmere in načrt za opremo, potem se uskladi z naročnikom in ko pride do naročila se ta načrt oziroma delo za ta načrt ne obračuna. Zaradi tožbe je tožnik pred njeno vložitvijo načrt in agregat naknadno posebej obračunal. Prvo tožena stranka poudarja, da takšnega dogovora med strankami, da bo tožnik kasneje, zaradi nerednih plačil obračunal delavne načrte ni bilo, temveč je zaradi nerednih plačil, za katera je bil odgovoren drugo toženi, tožnik kasneje enostransko določil, da bo projektiranje, kljub temu da je bilo ob naročilu brezplačno, zaračunal. Prvo toženi je očeta drugo toženega obvestil o izdanem računu za projektiranje in o računu za agregat, vendar očet drugo toženega po dveh letih od zaključka del ni hotel ničesar slišati o tem.

Ne drži, da je drugo tožena stranka vse plačala prvo toženi. Po končnem obračunu vseh del je ostal neplačan znesek 3.240,41 eur, kar je sodišče v prvem sojenju skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo prvo toženemu, ki ga drugo toženi ni izvršil zaradi nedokončanih del, prvo toženi je nedokončana dela dokončal, za kar od drugo toženca ni dobil nobenega plačila. Da dolg do tožnika obstaja, je drugi toženec dobro vedel, saj je sam zmanjšal celotno plačilo za 10%, kar dokazuje, da saldo terjatev med prvo in drugo toženo ni bil nič, temveč je dolg ostal. Drugo tožena stranka priznava, da se je tožnik obrnil nanj v decembru leta 2015, z direktnim zahtevkom na plačilo, vendar brez uspeha. Prvo tožena stranka je ves čas priznavala, da obstaja dolg do tožnika v višini 3240,41 eur, vendar pa je glede na to, da tega zneska drugi toženec ni plačal zaradi nedokončanih del, dela pa je namesto tožnika dokončal prvotoženec, menila, da sama ni dolžna plačati še ta znesek. Drugo tožena stranka je najprej trdila, da se je glede plačila tožeča stranka v decembru 2015 obrnila na očeta drugo tožene stranke, nato pa, da je šele dne 20.2.2016 izvedela, da nekaj ni v redu na relaciji med tožečo in prvo toženo stranko. Oče drugo toženega se je ves čas sprenevedal, da o dolgu oziroma razmerju med prvo toženim in tožnikom ni ničesar vedel. Z elektronskim sporočilom z dne 20.2.2016, ni bil oče drugo toženega zgolj obveščen o obstoju neporavnanih obveznosti, kot je to zapisalo sodišče, temveč je ponovno omenil 10% dolg, ki ga očitno ni imel namena plačati z obrazložitvijo, kaj vse v zvezi s pohištvom ni bilo dokončano in kaj vse je moral storiti sam. Elektronsko sporočilo z dne 20.2.2016, je bilo poslano tako tožniku, kot prvo toženemu, očitno kot odgovor na obvestila obeh, o obstoječem dolgu, ker je menil, da je 10% plačila zadržal upravičeno in odprte terjatve tožnika ni priznaval.

Račun številka 35/2014, z dne 19.12.2014, v znesku 1.195,11 eur, je bil izdan za ena nedokončana drsna vrata, ne štiri. Ne drži, da drsna vrata niso bila dobavljena, ker jih naročnik ne bi želel, temveč je od izdelave oziroma montaže odstopila tožeča stranka, zaradi nerednih plačil. Že v svoji vlogi z dne 24.2.2017 je izrecno navedla, da tožnik računa 45/2014 ni dobil plačanega, ker drsnih vrat ni izdelal in dobavil naročniku, kar je v izpovedi potrdil sam tožnik. Tožnik je šele po vložitvi tožbe začel nenadoma trditi, da lahko vrata dokonča, če je to potrebno. Prvostopno sodišče napačno uporabilo določilo 648. člen OZ.

Tožeča stranka tudi do plačila računa številka 23/2015 z dne 7.7.2015 v znesku 6.041,07 eur, s katerim je zaračunana storitev projektiranja, ni upravičena. Prvo tožena stranka je že v pripombah na mnenje in izpovedbo izvedenca E. E. navedla, da izvedenec ni znal pojasniti od kod je prišel do cene projektiranja, ali je bilo projektiranje vključeno v ceno ali ne. Trdil je, da je moč ceno projektiranja razbrati iz specificiranih računov, ki niso specificirani. Računi so bili izdani za končni izdelek, kar zajema vse faze izdelave, tudi projektiranje za izdelavo pohištva. Da je bilo projektiranje že vključeno v ceno izdelkov, oziroma je bila končna cena dogovorjena, potrjuje ″kazenski račun″, izdan zaradi nerednih plačil. O kakšnem posebnem obračunavanju ni bilo nikoli govora, tega ni vsebovala niti ponudba. V konkretnem primeru je tožnik sam projektiral in na tej podlagi izdelal opremo, račune pa izdajal za končno izvedbo. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, izvedenec tega, da projektiranje kot faza izdelave ni zajeto v ceni, ni prepričljivo izpovedal. Na podlagi takšnih računov je mogoče zgolj špekulirati, kaj je bilo v končno ceno vključeno. Samo izračun oziroma primerjava cen primerljivega pohištva, za odgovor na to vprašanje ni relevantna, saj gre pri ceni za dogovor med naročnikom in izvajalcem, dogovora o tem, da naj bi bilo projektiranje zaračunano posebej, pa ni bilo. Sprejeta ponudba naročnika, glede cene zavezuje tudi izvajalca. Sodišče je glede tega napačno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče je prvo toženi stranki neutemeljeno naložilo tudi plačilo uporabe agregata, v znesku 400,00 eur. Agregat je bil potreben zaradi nadaljevanja del, saj je podjetje .... uporabo elektrike tožniku prepovedalo. Do prepovedi uporabe elektrike je prišlo zaradi neplačil drugega toženca. Oče drugega toženca je bil tisti, ki je naročil tožniku, da se morajo dela nadaljevati in na njegovo zahtevo si je tožnik agregat tudi izposodil. Ne drži, da tožena stranka cene agregata ni konkretno prerekala, saj tožeča stranka glede cene najema ni ponudila nobenega dokaza, razen izpovedbe tožnika. Če je najem plačala, bi morala ceno najema agregata dokazati z računom, ne pa samo z lastno izpovedbo. Sodišče strank ni obravnavalo enako. Tožeča stranka bi morala argumentirano opredeliti ceno, da bi tožena stranka lahko ceno bolj argumentirano prerekala. Dokazno breme glede cene najema agregata je bilo na tožeči stranki.

Sodišče v izpodbijani sodbi, pri odmeri stroškov drugo tožene stranke ni upoštevalo priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, katerih odmero je pritožbeno sodišče v sklepu Cpg 79/2021 z dne 19.8.2021, pridržalo za končno odločbo. Stroški niso obračunani pravilno. Predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke glede plačila za projektiranje opreme in glede najema agregata zoper prvo toženo stranko v celoti zavrne.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo, priglasila stroške odgovora na pritožbo in izpostavila, da obravnavano razmerje nima podpore v pisni pogodbi, saj je temeljilo na medsebojnem poznavanju udeležencev in zaupanju. Pohištvo je bilo izdelano v interesu in pričakovanj drugega toženca, ki bi moral biti po tej logiki in končni fazi tudi plačnik tožnikovega dela. Vendar razmerje med prvo in drugo toženo stranko tožniku ni poznano. Gre za njuna sprenevedanja. Tožnik opozarja, da bi v primeru nejasnosti razmerja tožencev do tožnika že pri prvem izdanem računu na prvega toženca prišlo do protesta s strani prvo tožene stranke, ker s poslom ne bi imel opravka, s strani drugega toženca pa tudi, ker zaračunane izdelave pohištva ne bi plačeval nekomu, ki ni njegov dejanski izdelovalec. Lahko pa tožeča stranka potrdi obstoj nenehnega intenzivnega, agresivnega vpletanja očeta drugotoženca v način, izgled izdelovanega pohištva in neverodostojnih predstavitvah očeta drugega toženca. Denarni tok je tekel kot ga izkazuje spisovna dokumentacija. Izpodbijana sodba prve stopnje v oceni dejanskih okoliščin definira pozicije: naročnik obravnavanih del je drugotoženec, kot takšen s podizvajalcem del v smislu plačilnih zavez nima stičišča, zgolj z izvajalcem - prvotožencem. Zaradi morebitnih neplačil opravljenega dela naj bi bilo sklicevanje tožnika na določilo 631. člena OZ neprimerno in tudi pogojev zakonskega besedila tožnik v vlogi podizvajalca ni izpolnil, da bi lahko nastala zakonita cesija. Povsem jasno je, da tožnik za kakršnokoli takšno aktivnost, pri manipulacijah obeh tožencev, ni imel možnosti. Prvotoženec neutemeljeno apelira na razveljavitev plačilne zaveze tožnikovega projektiranja pohištva, saj je izvedeniško mnenje potrdilo, da brez takšnih izdelanih načrtov pohištva, kot so bili v konkretnem primeru, ni možno izdelati pohištva. Podtikanje o nejasni ceni pohištva je nesprejemljivo, saj izvedeniško mnenje potrjuje, da je kvaliteta dobra, primerljivo pohištvo pa celo bistveno višje vrednoteno. Pritožbeno nasprotovanje plačilu »nedokončanih vrat« ni utemeljeno, saj so bili ob ogledu izdelki pokazani. Delo montaže pohištva v stanovanju drugotoženca je zahtevalo podporo elektrike. Ker je ni bilo, je bil agregat edina rešitev nadomestila za zagotovitev možnosti nadaljevanja del.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopno sodišče je ob uporabi določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo podjemno pogodbo od 619. do 648. člena razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.829,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2016 dalje, v presežku za znesek 1.590,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2016 dalje pa je tožnikov zahtevek zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožnikov zahtevek v znesku 13.478,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2016 dalje zoper drugo toženo stranko in odločilo o stroških postopka kot je razvidno iz prve točke te sodbe.

6Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih navedb.

7Pritožnica navaja, da je z izpodbijano sodbo prvostopno sodišče v celoti naložilo plačilo prvo toženi stranki in zoper takšno odločitev vlaga pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu s 350. členom ZPP, ki določa obseg oziroma meje pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo tožena stranka s pritožbo izpodbija prvostopno sodbo v I. in IV. točki izreka, saj v tem delu v sporu ni uspela.

8Pritožba ne soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka podizvajalec prvo tožene stranke. Kljub temu, da je kot naročnik na računih naveden D. D. (prvotožena stranka) je bil naročnik nedvomno A. A. (drugotožena stranka), kar je razvidno tudi iz dokumentacije (projektov pohištva), ki jih je predložila tožeča stranka in kar je opazil tudi izvedenec B. B. Iz teh listin naj bi bilo razvidno, da je drugotoženi naročnik, kar pomeni, da je bil prvo toženi zgolj posrednik med tožnikom in drugo toženo stranko ter se je o izdelavi in naročilu pohištva dogovarjal s tožnikom tudi drugo toženi s pomočjo svojega očeta. Aktivno sodelovanje očeta drugo toženega sta potrdili tožeča in prvo tožena stranka, sam pa je zanikal, da bi kadarkoli posredoval za izvedbo posla. Pritožba se sklicuje tudi na izpoved tožnika, da je prvotoženega štel za posrednika, saj je oče drugo toženega večkrat prišel in zahteval, da se nekaj hitro naredi, bila so tudi vprašanja in pobude za določene rešitve v stanovanju, ki kasneje niso bile več aktualne. Pritožba uveljavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanje po 340. členu ZPP, ki pa ni utemeljen.

9Prvostopno sodišče je namreč pravilno dokazno ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo v 11. do 14. točki izpodbijane sodbe, da je bilo razmerje med vsemi tremi sodelujočimi strankami takšno, da je drugo tožena stranka pri prvo toženi stranki naročila opremo stanovanja, med drugim tudi izvedbo mizarskih del in da je bila tožeča stranka podizvajalec prvo tožene stranke za ta mizarska dela, kar je prvotno navajala tudi sama prvo tožena stranka, svoje navedbe pa kasneje spremenila, kar v pritožbi pojasnjuje s tem, da stranke niti same niso vedele v kakšnih pravnih razmerjih so. Če je temu tako, je za presojo pravnih razmerij med pravdnimi strankami ob odsotnosti pisnih pogodb bistveno, da je tožeča stranka prejemala naročila in plačila od prvo tožene stranke in da je tudi račune izstavljala prvo toženi stranki. Tožeča stranka drugo toženi stranki ni izstavila nobenega računa, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila prvo tožena stranka samo posrednik med tožečo in toženo stranko. Na računih, ki jih je tožeča stranka izstavila prvo toženi stranki je bilo izrecno navedeno, da je naročnik prvo tožena stranka. Zgolj dejstvo, da je drugo tožena stranka prišla v delavnico tožeče stranke, da je kot njen posrednik s tožečo stranko komuniciral njen oče C. C., na samo presojo pravnega razmerja med pravdnimi strankami nima vpliva, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Prav tako je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče (v 13. točki obrazložitve prvostopne sodbe), da tožeča stranka svojih trditev v smislu, da je bila prvotožena stranka posrednik za drugo toženo stranko ni dokazala. Prvo tožena stranka ni posredovala med tožečo in drugo toženo stranko, ampak je za drugo toženo stranko opravila storitve kot njen izvajalec, ki jih je tudi zaračunala, kar dokazujejo nenazadnje tudi obračuni del med prvo in drugotoženo stranko (v prilogi B9,B10, B18 in B19), kakor tudi delna plačila. Četudi je v dokumentaciji v projektih pohištva navedeno, da je naročnik drugo toženi, kar je opazil tudi izvedenec B. B. pri svojem delu, navedeno pomeni zgolj to, da se je oprema izdelovala za A. A. (drugotoženo stranko), ne vpliva pa na ugotovljena pravna razmerja med pravdnimi strankami, kar je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče (12. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je povsem pravilno kot nedokazane zavrnilo tudi navedbe tožeče stranke, da je pri njej naročal dela tudi oče drugega toženca za drugo toženo stranko. Naročanje del neposredno pri tožeči stranki je oče drugo toženega zaslišan kot priča zanikal, poleg tega pa je že iz predloženih računov in delnih plačil računov razvidno, da je bila naročnik del tožeči stranki prvo tožena stranka in ne direktno drugotožena. Drugo tožena stranka je vsa plačila v zvezi z deli plačala prvotoženi stranki. Prav tako sta obe pravdni stranki, prvo tožena in drugo tožena stranka, skladno navajali, da tožeča stranka ni dokončala svojih del in da je prvo tožena ob sodelovanju očeta drugega toženca dokončala določena dela, kar je priznala tudi tožeča stranka sama. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je pravilna in z razlogi prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje. Pritožbene navedbe o aktivnem sodelovanju očetega drugega toženca, da je večkrat prišel in zahteval, da se nekaj hitro naredi, da so bila vprašanja in pobude za določene rešitve v stanovanju, ki kasneje niso bile več aktualne, pa ne vplivajo na ugotovljena pravna razmerja med pravdnimi strankami.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče kljub drugačnim napotkom višjega sodišča zaključilo, da pogoji za uveljavljanje neposrednih plačil po določbi 631. člena OZ niso izpolnjeni, da z elektronskim sporočilom z dne 20.2.2016 oče drugega toženca ni bil zgolj obveščen o obstoju neporavnane obveznosti, temveč je ponovno omenil 10% dolga, ki ga očitno ni imel namena plačati z obrazložitvijo, kaj vse ni bilo dokončano in je moral sam postoriti. Vedel je koliko je ostalo neplačanega, elektronsko sporočilo je bilo poslano prvo toženi stranki in tožniku, očitno kot odgovor na obvestila obeh o obstoječem dolgu. Pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava (340. in 341. člen ZPP), vendar pritožbeni očitek ni utemeljen.

11Določba 631. člena OZ določa, da se sodelavci (podizvajalci, kooperanti) za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko podizvajalec uspešno uveljavi pravico do direktnega plačila od naročnika po 631. členu OZ so: 1. pripoznava izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve, 2. dospelost podizvajalčeve terjatve do izvajalca, 3. dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika, 4. koneksnost obeh terjatev in 5. podizvajalec mora od naročnika plačilo zahtevati. Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom v smislu 631. člena OZ (zakonita cesija) se vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi jasen, določen in konkreten zahtevek, ki izpolnjuje kumulativno zahtevane pogoje iz 631. člena OZ in je pravilno dokumentiran (s potrjenimi situacijami in računi). Kakršnakoli korespondenca med tožečo stranko in drugo toženo stranko glede plačila še ne pomeni uveljavljanja neposrednih plačil po določbi 631. člena OZ kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče. Pravilna je dokazna ocena prvostopnega sodišča, da elektronsko sporočilo z dne 20. 2. 2016 očeta drugega toženca naslovljeno na tožečo stranko pomeni zgolj, da je bil oče drugo tožene stranke obveščen o obstoju neporavnanih obveznosti prvo tožene stranke do tožeče stranke (in jo hkrati tudi seznanil, da na dan pisanja e-sporočila drugo tožena stranka do prvo tožene stranke nima neporavnanih finančnih dolgov). Brez predložitve konkretnega zahtevka tožeče stranke drugo toženi stranki (s potrjenimi situacijami oz. računi), še ni zahtevka podizvajalca v smislu 631. člena OZ. Tožeča stranka ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, da bi kot podizvajalec na drugo toženo stranko (naročnika) naslovila določen in konkreten zahtevek za plačilo terjatve (s potrjenimi računi) in obstoja zakonite cesije ni uspela dokazati. Ker morajo biti zgoraj navedeni pogoji podani kumulativno, zahtevek tožeče stranke po 631. členu OZ ni utemeljen in je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

12Pritožbeni očitek, da drsna vrata niso bila dobavljena, ker je od izdelave oziroma montaže odstopila tožeča stranka zaradi nerednih plačil, ne pa zaradi tega, ker jih naročnik ne bi želel, tožeča stranka je že v svoji pripravljalni vlogi z dne 24.2.2017 navedla, da tožnik računa ni dobil plačanega, zato drsnih vrat ni izdelal in dobavil naročniku, kar je potrdil v izpovedbi tudi tožnik, šele po vložitvi tožbe pa je začel trditi, da lahko vrata dokonča, ni utemeljen. Gre za očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (340. in 341. člen ZPP), ki pa ni utemeljen.

13Račun številka 35/2014 z dne 19.12.2014 v znesku 1.195,11 EUR je bil izdan za nedokončana drsna vrata, pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je prvostopno sodišče številko štiri prepisalo iz samega računa (v prilogi A3). Kot je pojasnilo prvostopno sodišče je bila izdelava drsnih vrat s strani prvo tožene stranke tožniku naročena, vendar iz razlogov na strani naročnika (zaostanki s plačili za opravljeno montirano delo) ta drsna vrata niso bila več potrebna in posledično tudi ne dobavljena in montirana naročniku. Je pa tožeča stranka ta drsna vrata že izdelala in je imela z njimi tako stroške dela kot tudi stroške materiala, kar je z računom tudi zaračunala. Kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče toženi stranki navedb tožeče stranke v delu, da je bila izdelava teh vrat naročena in da naročnik vrat ni prevzel, ker drsna vrata niso bila več potrebna, vsebinsko nista prerekali. Pritožbene navedbe, da je prvotožena stranka že v svoji vlogi izrecno navedla, da tožnik zaradi neplačila drsnih vrat teh ni izdelal in dobavil naročniku, niso utemeljene. Prvostopno sodišče je namreč s pomočjo izvedenca E. E. ugotovilo, da so bila drsna krila vrat izdelana ter so se v času izdelave mnenja nahajala v delavnici pri tožeči stranki. Izvedenec je tudi vrednostno potrdil znesek (strošek) izdelave teh izdelkov kot primeren glede na kvaliteto in fazo izdelave. Uporaba 648. člena OZ, ki ureja prenehanje pogodbenega razmerja po volji naročnika in se uporabi vse do tedaj, dokler posel ni končan, lahko torej naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče, vendar mora v tem primeru podjemniku plačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti, je pravilna. Ker je naročnik od naročila drsnih vrat odstopil, prvo tožena stranka pa je izdelavo teh vrat naročila tožeči stranki in ker je izvedenec E. E. potrdil, da so bila drsna krila vrat izdelana in tudi vrednostno potrdil strošek izdelave teh izdelkov kot primeren glede na kvaliteto in fazo izdelave, je odločitev prvostopnega sodišča o utemeljenosti plačila po vtoževanem računu povsem pravilna.

14Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni upravičena do plačila po računu številka 23/2015 z dne 7.7.2015 v znesku 6041,07 EUR s katerim je zaračunala storitev projektiranja, saj izvedenec ni prepričljivo izpovedal, da projektiranje kot faza izdelave ni zajeto v ceni, pohištvo je bilo zaračunano po kosih brez ustrezne specifikacije, torej za končni izdelek, zadnji račun pa je zajemal zgolj ceno projektiranja, zato je mogoče zgolj špekulirati, kaj je bilo v končno ceno vključeno, sam izračun oziroma primerjava cen pa za odgovor na to vprašanje ni relevantna, saj gre pri ceni za dogovor med naročnikom in izvajalcem, način zaračunavanja projektiranja je stvar dogovora med strankama, ki ga ni bilo, ponudba sprejeta s strani naročnika glede cen zavezuje tudi izvajalca, ni utemeljen. Pritožba očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. členu ZPP), vendar očitek ni utemeljen.

15Glede pritožbenih navedb, da izvedenec ni dal prepričljivih odgovorov na bistvena vprašanja v tem postopku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tovrstni očitki niso utemeljeni. Prvostopno sodišče je angažiralo sodnega izvedenca E. E., univ. dipl. ing. arh. z nalogo opredeliti vrednost del (za izdelavo in montažo) notranje opreme, ter odgovoriti ali načrt, ki ga je izdelala tožeča stranka šteje kot projektiranje opreme in ali se projektiranje obračuna posebej ali v okviru izdelave in montaže opreme ter kakšen je vrstni red izdelave in obračuna. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče je izvedenec odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, svoje mnenje je po pripombah strank tudi ustno dopolnil na zaslišanju in prvostopno sodišče je zaradi strokovnih in jasnih zaključkov mnenju v celoti sledilo. Ravno zaradi pripomb prvo tožene stranke, da odgovori izvedenca niso prepričljivi, predvsem glede cene projektiranja in vprašanja ali je bilo projektiranje vključeno v ceno izdelkov ter izpostavljanja, da bi glede teh strokovnih vprašanj bil primernejši sodni izvedenec mizarske stroke, je prvostopno sodišče angažiralo še slednjega, ki je prav tako odgovoril na identična vprašanja. Mnenji obeh izvedencev sta strokovno izdelani, njune ugotovitve pa skladne in prepričljive, tudi po oceni pritožbenega sodišča in so pritožbene navedbe o neprepričljivosti odgovorov izvedencev neutemeljene.

16Glede stroškov projektiranja je prvostopno sodišče v 21. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da gre pri predloženih dokaznih listinah (priloga A9-A15) za idejne projekte, ki so bili naročeni tožeči stranki s strani prvo tožene stranke in potrebni za izvedbo del, saj pohištva brez tega ni bilo mogoče izdelati (točka 23. obrazložitve prvostopne sodbe), zato je pritožbeno sklicevanje zgolj na ponudbo neutemeljeno. Tožeča stranka je bila torej upravičena do plačila stroškov projektiranja, na njej pa je bila odločitev ali bo plačilo zahtevala ali ne. Prvostopno sodišče je v 23. točki obrazložitve prvostopne sodbe prepričljivo pojasnilo, da iz opredelitev izvedenca izhaja, da je tožeča stranka izdelala za toženo stranko projekt notranje opreme, ki ga je šteti kot idejni in izvedbeni projekt in ne kot delavniške načrte oziroma skice na podlagi katerih mizar izdela pohištvo, zato so pritožbene navedbe, da je praksa, da mizar izdela načrt za lastne potrebe za izdelavo pohištva brezplačno, neutemeljene.

17Glede ugotovitve, da cena projektiranja ni bila vključena v ceno izdelkov po drugih računih tožeče stranke, oziroma, da cena projektiranja ni bila zajeta v ceni pohištva, je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenca, ki je pojasnil, da je bilo pohištvo z izdanimi računi zaračunano po kosih in je le zadnji račun zajemal ceno projektiranja. Iz računov tožeče stranke ne izhaja, da bi bilo v ceni pohištva zaračunano tudi projektiranje. V tem primeru bi namreč cena pohištva morala biti višja. Tako pa je bila zaračunana cena pohištva primerljiva s cenami enakovrednega pohištva in tudi iz tega razloga ni možno, da bi bila cena projektiranja vključena v ceno pohištva. Tudi izvedenec B. B. je potrdil, da je za izdelavo pohištva bilo potrebno predhodno izdelati načrte, saj izdelava pohištva zgolj po slikovnem gradivu ni izvedljiva. Ob tem ne gre za nobene špekulacije kot zmotno navaja pritožba, temveč za strokovno mnenje izvedencev in logično sklepanje, ki jima je prvostopno sodišče upravičeno sledilo.

18Projekt notranje opreme je torej tožeča stranka izdelala in prilagodila konkretnim zahtevam naročnika. Prvo tožena stranka je naročila tožeči stranki izmere, izdelavo načrta in opreme (kar je prvo tožena potrdila v svojem zaslišanju in izhaja iz korespondence med strankama v prilogi A8), zato je pritožbeno sklicevanje na ponudbo, ki bi edina naj zavezovala tožnika zmotno. Pohištvo je bilo v delu po tem projektu izdelano, v delu pa iz razlogov na strani naročnika ni bilo izdelano. Storitev projektiranja je bila opravljena in je bila nujna, saj je bila naročena izdelava pohištva, ki ni serijske izdelave za konkreten specifičen prostor in ga v trgovini ni mogoče kupiti. Strošek projektiranja pa ni bil zajet v samih računih, ki so se nanašali na izdelavo pohištva, kar je razvidno tudi iz samih računov, saj je bilo pohištvo vrednostno ustrezno obračunano glede na mnenje obeh izvedencev. Tako ne drži, da primerjava cen primerljivega pohištva ni relevantna. Projekt, ki ga je izdelala tožeča stranka ne sodi med tako imenovane delavniške risbe, ki služijo potrebam neposredne izdelave pohištva, ki si jih pred izdelavo izdela mizar, kar povsem jasno izhaja iz mnenj izvedencev, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Oba izvedenca sta potrdila tudi ceno projektiranja po računu št. 23/2015 kot primerno (točka 23. in 24 obrazložitve) in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

19Pritožbeni očitki, da tožeča stranka glede cene agregata ni ponudila nobenega dokaza razen izpovedbe tožnika, da bi morala ceno najem agregata dokazati z računom, ne pa z lastno izpovedbo, ceno bi morala bolj argumentirano opredeliti, da bi jo tožena stranka sploh lahko bolj argumentirano prerekala, saj je dokazno breme glede cene agregata na strani tožeče stranke, poleg tega najema agregata ni naročil prvo toženi temveč v imenu drugo tožene njegov oče C. C., niso utemeljeni. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (po prvem odstavku 339. člena ZPP) in napačno ugotovitev dejanskega stanja (340. členu ZPP), ki pa ni podana.

20Prvostopno sodišče je namreč v 20. točki obrazložitve prvostopne sodbe prepričljivo pojasnilo, da je bil najem agregata in njegova uporaba potreben strošek za dokončanje montaže na objektu naročnika. Ta strošek je tožeča stranka zaračunala prvo toženi stranki za katero je dela (montažo) tudi izvajala. Zato so pritožbene navedbe, da je oeč drugega toženca naročil, da se morajo dela nadaljevati takoj in da je tožnik na njegovo zahtevo najel agregat, da naročila ni dala prvo tožena stranka, neutemeljene. Najem in uporaba agregata je bila nujna za dokončanje del, saj elektrike na objektu ni bilo. Glede cene najema agregata, je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka z zaslišanjem tožnika dokazala višino, medtem ko tožena stranka za svoje navedbe ni ponudila nobenega dokaza. Velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), dokaznih pravil glede vrednosti posameznih dokazov ni, temveč sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj presodi katera dejstva šteje za dokazana. Pritožbene navedbe, da bi morala ceno najema agregata tožeča stranka dokazati z računom, ne pa zaslišanjem tožnika, so pritožbene novote in iz tega razloga neupoštevne (337. člen ZPP) .

21Pritožbene navedbe, da sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo priglašenih stroškov za sestavo odgovora na tožbo, ki jih je pritožbeno sodišče v sklepu Cpg 79/2021 z dne 19.8.2021 pridržalo za končno odločbo, zaradi česar stroški niso obračunani pravilno, niso utemeljene. Pooblaščenka prvo tožene stranke je stroške priglasila v stroškovniku dne 9.11.2020 (l. št. 288 spisa) in v dopolnitvi stroškovnika z dne 30.3.2022 (l. št. 353 v spisu), med katerimi stroškov odgovora na pritožbo ni bilo. Je pa prvo tožena stranka priglasila stroške odgovora na pritožbo v samem odgovoru na pritožbo na l. št. 318 v spisu (po tar. št. 21 625 točk, 2% mat. stroškov in 22% DDV). Vendar s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 79/2021 z dne 19.8.2021 je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in stroški odgovora na pritožbo prvo tožene stranke niso bili potrebni v skladu s 155. členom, v zvezi s 163. členom ZPP, zato jih pritožbeno sodišče ne prizna.

22Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Prvotožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške pritožbe priglasila, sama nosi stroške pritožbe. Mora pa prvotožena stranka tožeči stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožeči stranki se prizna priglašenih 500 točk za odgovor na pritožbo (pritožbeno sporen je le še znesek 7829,07EURspp), 10,00 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006.