VSC Sodba Cpg 117/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom in izpodbijano sodbo odločilo (I.) da se zavrne predlog tožene stranke za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v individualnem delovnem sporu na Delovnem sodišču v Celju pod opr. št. Pd 174/2018, (II.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 22.787,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 4. 2019 dalje do plačila in (III.) odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.358,55 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo se je pritožila tožena stranka po pooblaščencu s pravočasno pritožbo s katero izpodbija II. in III. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, ker je sodišče kršilo določbo 254. člena ZPP, saj je preseglo trditveno podlago tožene stranke in povzelo v dejanski stan odločilna dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, ni postavilo novega izvedenca ter kršilo 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne ne more preizkusiti, nekateri razlogi so med seboj v nasprotju in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP, saj je sodišče določena odločilna dejstva napačno ugotovilo, določena sploh ni ugotovilo ter zaradi napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP, ker določb materialnega prava ni uporabilo pravilno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožnica izpodbija zaključek sodišča v 6. točki obrazložitve prvostopne sodbe, da je izvedenec strokovno opravil svojo nalogo ter potrebe po angažiranju novega izvedenca ni bilo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je bilo izvedensko delo z dopolnitvama in ustnim zaslišanjem nepopolno, nestrokovno in pomanjkljivo, izvedenec ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, sam je ugotavljal dejansko stanje, za kar ni pristojen, kar je delno povzelo tudi sodišče in ni odgovoril na vprašanja iz trditvene podlage tožene stranke. Zaradi pomanjkljivega izvedenskega mnenja, se je toženi stranki porajal dvom v njegovo pravilnost, izvedenec je večkrat podal svojo subjektivno oceno, ki ji je sodišče nekritično sledilo, zato je tožena stranka predlagala postavitev novega izvedenca s področja varstva pri delu, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, saj je nepravilno uporabilo 2., 7. in 3. odst. 254. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe ter ima po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma so razlogi med seboj v nasprotju.

Pritožnik se ne strinja s 13. točko obrazložitve, da je izvedenec svoje pisno mnenje izdelal ter zaključke ustrezno obrazložil, prav tako tudi ne, da je odgovoril na vsa vprašanja strank ter pojasnil razloge za svoje zaključke. Tožena stranka je navedla razloge za postavitev novega izvedenca. Ni odgovoril na vprašanja tožene stranke ali bi lahko tožena stranka ali A. A. delavcu B. B. kakorkoli preprečila, da pri postavitvi lestve v gradbeno jamo ne bi padel vanjo, ali je zavarovanec v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu ravnal z zadostno pazljivostjo pri delu, da ne bi prišlo do padca v jamo, pri vprašanju, ali bi lahko odklonil delo, če niso bili izvedeni ukrepi iz varstva pri delu, je izvedenec podal subjektivni odgovor, da je odklonitev dela le na papirju napisana abstraktna pravica delavca. Sodišče glede navedenih vprašanj ni podalo obrazložitve, ker tudi izvedenec ni odgovoril nanje.

Pritožnik glede pazljivosti zavarovanca, ki jo sodišče obrazlaga v 32. tč. obrazložitve navaja, da se je sodišče oprlo na pomanjkljivo izvedensko mnenje, da tožena stranka naj ne bi pojasnila, kako in s katerimi konkretnimi navodili je bil zavarovanec tožeče stranke napoten na gradbišče, nato pa sodišče navede, da je navodila za delo na kraju samem dajal A. A., ki je zavarovancu dejal samo, naj lestev postavi v jamo, ni mu pa dejal, da naj po lestvi sestopi v jamo.

Glede morebitne preprečitve nevarne situacije sodišče izhaja iz zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, da je prišlo do padca zavarovanca po lestvi zaradi zdrsa delavca nekje do 1 m pod robom izkopa, potem ko je stopil na klin lestve ter se oprlo na mnenje izvedenca, da bi sestop zavarovanca lahko potekal varneje z uporabo varnostnega pasu in naveze glede na neugodno postavitev lestve in globino izkopa 2 m, za kar bi moral poskrbeti A. A. Očita tudi, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj pri 27. tč. obrazložitve na podlagi izvedenčevega mnenja pravilno zaključuje, da varnostni pas za sestop po lestvi v jamo globine okrog 2 m ni zahtevan.

Nepravilno je po menju pritožbe tudi stališče sodišča v 32. tč. obrazložitve, da je imel zavarovanec pravico do odklonitve nevarnega dela zaradi ogrožanja, kar pa ni upoštevalo kot njegovo soodgovornost temveč je sledilo (subjektivnemu) mnenju izvedenca, da je odklonitev dela le na papirju napisana abstraktna pravica. Zaradi zavarovančeve neodklonitve dela, bi moralo sodišče ugotoviti soprispevek zavarovanca pri nastanku škode. Soprispevek zavarovanca, bi moralo ugotoviti tudi, ker ni bil dovolj pazljiv. Kot ugotavlja že samo sodišče mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu v skladu z 12. členom ZVZD-1.

Glede 33. točke obrazložitve, izvedenec ni odgovoril na vprašanje ali je zavarovanec v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu ravnal z zadostno pazljivostjo pri delu, da ne bi prišlo do njegovega padca v jamo, sodišče pa je ugotovilo, da tožena stranka ni navedla, katere obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in izjave o varnosti z oceno tveganja je kršil delavec, s čimer se pritožnik ne strinja in navaja, da je v vlogah to točno navedla.

Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da je ključno kako je prišlo do nastanka poškodovanja delavca, prepričan je, da je do nastanka poškodbe prišlo, ko je zavarovanec postavil lestev v gradbeno jamo in padel vanjo, za kar je kriv sam, zaradi nerodnosti in nepazljivosti, zato ni vzročne zveze med kakršnokoli opustitvijo ukrepov iz varstva pri delu na strani tožene stranke in nastankom škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotavlja, da je prišlo do padca zavarovanca, ko je le-ta stopil na drugi klin lestve 1 m pod robom jame in mu je pri tem zdrsnilo. Pri utemeljevanju takšnega dejanskega stanja je veliko nasprotij, nelogičnega sklepanja in ugotavljanja dejanskega stanja na podlagi subjektivnega mnenja izvedenca, ki za to ni pristojen.

Glede načina poškodovanja (16. in 17. tč. obr.) kjer je sodišče sledilo zgolj izpovedbi zavarovanca, da naj bi bila njegova izpoved bolj verjetna glede na vrsto poškodbe, ki jo je utrpel (zlom XII. prsnega vretenca), ker je izvedenec za varstvo pri delu poudaril, da bi bile poškodbe verjetno hujše, če bi držalo, da je padel v jamo naprej, ko je vanjo nameščal lestev, pritožnik poudarja, da izvedenec za varstvo pri delu ni izvedenec za telesne poškodbe pri padcu, zato sodišče njegovega subjektivnega mnenja ne bi smelo upoštevati. Nasprotuje tudi dokazni oceni prvostopnega sodišča glede nasprotujočih si izpovedi o načina poškodovanja zavarovanca, saj so tako A. A., kot C. C. in direktor tožene stranke skladno izpovedali, da je imel zavarovanec tožene stranke nalogo pomagati A. A. in C. C. pri vstavljanju cisterne v gradbeno jamo in ni bilo predvideno, da vstopi v gradbeno jamo, ampak da A. A. prinese lestev, vendar je sodišče verjelo zavarovančevi izpovedbi. Priči A. A. in C. C. sta različno izpovedali glede nepomembnih podrobnosti, direktor tožene stranke, pa je izpovedal, da mu je A. A. dejal, da je bil v jami in je zravnal podlago, naredil posteljco in počistil robove, zavarovancu pa dejal, da mu prinese lestev. Ni bila naloga zavarovanca, da vstopi v gradbeno jamo in izmeri višino izkopa ter naredi posteljco in izmeri nagib, ker je to bila naloga A. A. Izpovedi niso prilagojene potrebam postopka. Največji interes za izid tega postopka je imel prav zavarovanec, saj uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo in je pričal v svojo korist.

Pritožba izpodbija tudi dokazno oceno sodišča glede izpovedi zaslišanih prič (17. tč. obrazložitve), glede stanja zemljišča ob jami, globine jame in dolžine primernosti lestve, saj so vse tri priče A. A., C. C. in D. D. skladno izpovedale, da je bila globina jame med 1,7 in 1,8 m, da je lestev gledala iz jame več kot pol metra oz. 1 m, kar potrjuje dejstvo, da je zavarovanec padel v jamo pri postavitvi lestve v jamo, ne pa pri sestopu na lestev 1 m pod robom jame, kot zmotno ugotavlja sodišče, ki je upoštevalo izpovedbo zavarovanca, da je bila jama globoka 3 m, lestev dolga 2 m in da ni gledala iz jame, kar pa ni niti v skladu z dejanskih stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče.

Sodišče je upoštevaje mnenje izvedenca (točka 20) napačno zaključilo, da je bila enokraka prenosna lestev dolžine 2,85 m, ki jo je tožena stranka na ogledu predstavila kot enako lestev tisti, ki je bila na razpolago na gradbišču, prekratka in ni ustrezala varnemu vstopanju v gradbeno jamo. Direktor tožene stranke D. D. je na ogledu pripravil podobno lestev in ne enako, kot je to ugotovil izvedenec v svojem izvedenskem mnenju z dne 17.8.2020. Na tej osnovi ugotovljena dolžina lestve ni pravilna. Tožena stranka je zatrjevala ves čas, da je bila lestev dolga okrog 3,5 m, kar pomeni, da je bila dovolj dolga glede na mnenje izvedenca, da je potrebna pri izkopu v globino 1,8 m z brežino 45 stopinj lestev dolžine 3,5 m.

Pritožnik kot zmotno opredeljuje tudi (19. točko obrazložitve), da je izkop v globino segal le 1,8 m, da je bila lestev z dolžino 2,85 m prekratka za varen dostop v jamo z naklonom brežine 45 stopinj, ter tudi ugotovitve sodišča, ki povzema mnenje izvedenca, da je velika verjetnost, da je bila terasa že pred vgradnjo čistilne naprave izvedena in utrjena, da se je kopalo v utrjen nasip, saj je tožena stranka pred tem na tej terasi že vgrajevala večji zbiralnik meteorske vode, ter kot napačen ocenjuje povzetek izvedenskega mnenja, saj tožena stranka ni kopala jame za čistilno napravo na nasipu, ampak v utrjenem zemljišču, na katerega se je kasneje nasula še zemljina, za zbiralnik vode pa se je morala narediti podporna stena zaradi strmine in neutrjenega terena. Nobene logične povezave ni med tema dvema izkopoma. Za čistilno napravo se je kopalo v utrjen nasip do višine 1,7 do 1,8 m, saj je bilo potrebno na vrhu čistilne naprave priključiti kanalizacijske cevi, nato pa se je čistilna naprava še zasula do njene višine 2,10 m.

Pritožnik glede 20. točke obrazložitve sodbe izpostavi glede zaključka prvostopnega sodišča, da na izračunane vrednosti na skici gradbene jame lestev z dolžino 2,85 m ni bila primerna za varen spust delavca v obravnavano gradbeno jamo z globino 2,20 m in da ni ustrezala določbi po točki 9.2 Uredbe, Priloga IV. poglavje C, da je sodišče ugotovilo, da je lestev segala približno 1 m pod rob jame, pri tem izračunu pa bi segala več kot 1,25 m pod rob in zavarovanec nikakor ne bi mogel stopiti na drugi klin lestve, kot navaja sodišče, kjer naj bi mu spodrsnilo. V primeru, da bi držale navedbe tožene stranke o globini 1,7 m do 1,8 m, bi morala biti lestev dolga 3,5 m, kar pa zadostuje glede na mnenje izvedenca, kot je že bilo pojasnjeno. Zaključek sodišča, da tožena stranka ni zagotovila ustrezne in varne lestve, je tako napačen in navedena kršitev ni v vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom. Zavarovančeva izpoved ni prepričljiva, kar je razvidno iz zapisnika o zvočnem posnetku naroka za glavno obravnavo z dne 4. 6. 2020, kjer je sam s seboj bil večkrat v nasprotju, medtem, ko so vse ostale priče (A. A., C. C. in D. D.) skladno izpovedale, da je zavarovanec padel v jamo, ko je lestev postavil v jamo, ne pa pri sestopu po lestvi.

Pritožnik izpodbija kot zmoten tudi zaključek sodišča (21. tč. obrazložitve), da je neposreden vzrok zdrsa zavarovanca na klinu lestve, ker med klini lestve in brežino izkopa ni bilo zadostnega odmika za stabilno postavitev noge na klin, ob dovolj dolgi lestvi pa bi dejansko zavarovanec vstopal na lestev na delu, ki gleda iz jame, saj zavarovanec ne bi mogel vstopiti na lestev na tem delu, ker je del, ki gleda iz jame namenjen, da se delavec lahko zanj prime, kar sodišče samo ugotavlja (v 25. tč. obrazložitve), s čimer prihaja samo s seboj v nasprotje in je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Pritožnik kot zmoten opredeljuje tudi zaključek sodišča v (22. tč. obrazložitve) glede globine jame, saj izvedenec ugotavlja dimenzije, glede na to, da se čistilna naprava nahaja v globini 2,20 m pod nivojem terase in je v bližini vodnega rezervoarja pred istim pročeljem hiše v J., zato ni bilo nivojskih razlik. Za pritožbo je sporno, da izvedenec ugotavlja okoliščine v zvezi z vodnim zbiralnikom mimo trditvene podlage tožene stranke, sodišče pa temu nekritično sledi in povzema izvedensko mnenje, da odmik brežine izkopa 30 cm od stene čistilne naprave ni pomemben, ker velikost tega odmika ne vpliva na dolžino hipotenuze trikotnika, ki predstavlja dolžino brežine izkopa in s tem pogojeno dolžino lestve za varen vstop v jamo. S tem stališčem se pritožnik ne strinja, zahteval je nov izračun, ki pa ga izvedenec ni naredil, ampak je podal mnenje brez izračuna in je dejansko stanje v tem delu nepopolno.

Glede nadzora je izvedenec je pri odgovoru na vprašanje ali je bil pri vgradnji čistilne naprave in izkopu gradbene jame potreben stalni nadzor, v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 31.12.2020 navedel, da pri teh opravilih ni povečane nevarnosti, zato stalni neposredni nadzor ni potreben, kar je potrdil tudi na zaslišanju. Sodišče pa je navkljub tej ugotovitvi zaključilo, da A. A. ni izvajal nadzora (15. in 23. točka obrazložitve) in da tožena stranka ni zagotovila ustreznega nadzora nad delom na konkretnem gradbišču (23. točka obrazložitve), pri čemer sodišče ne razloži, kaj pomeni ustrezen nadzor. Pri tako enostavnih gradbenih delih kot je izkop jame za malo čistilno napravo, stalen neposredni nadzor ni potreben.

Zmotne so tudi ugotovitve sodišča (15. točka obrazložitve), da je A. A. le dajal navodila ostalima delavcema in ni opravljal funkcije vodje gradbišča ter posledično ni skrbel za organizacijo dela, saj sta tako priča C. C. kot direktor tožene stranke D. D. izpovedala, da je bil vodja gradbišča A. A., čeprav je sam to zanikal (zaradi bojazni pred morebitno odgovornostjo). Dejstvo, da je bil A. A., vodja gradbišča, potrjuje dejstva, da je sam zakoličil izkop in izmeril naklon v gradbeni jami, kot je izpovedal sam in priča C. C. ter direktor tožene stranke D. D. in kot ugotavlja tudi sodišče, da je A. A. dajal ustna navodila delavcu oz. zavarovancu, torej je skrbel za organizacijo dela in je opravljal dela vodje gradbišča.

Glede nadzora sodišče (v 23. točki obrazložitve) zmotno ugotavlja, da tožena stranka ni zagotovila ustreznega nadzora, saj v nadaljevanju samo ugotavlja, da je stalni nadzor potreben le pri specifičnih opravilih s povečano nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare delavcev, pri obravnavanih opravilih pa ni povečanih nevarnosti. Kljub temu pa zaključi, da je potrebno organizirano vodenje delovnega procesa, predvsem pri navezovanju čistilne naprave na grabilec in pri spuščanju čistilne naprave v gradbeno jamo, čeprav je do poškodbe zavarovanca prišlo pred temi deli. Zmotno sodišče ugotavlja, da ni določil vodje del, saj sta bila z A. A. dogovorjena, da bo on vodil dela glede na svoje delovne izkušnje, kar je potrdil tudi priča C. C. Ustreznost vodenja del tožena stranka res ni izkazala z listino o imenovanju odgovornega vodje obravnavanih del, vendar pa sta tako direktor tožene stranke D. D. kot priča C. C. potrdila, da je obstajal ustni dogovor z A. A., da je vodja del, zato sodišče nepravilno zaključuje, če bi imela tožena stranka nadzor nad delom zavarovanca ter skrbela za ustrezno organizacijo dela, bi lahko preprečila nevarno situacijo, to je uporabo neustrezne lestve za vstop v jamo. Pritožnik še izpostavlja, da do škodnega dogodka ni prišlo s sestopom zavarovanca na klin lestve, ampak pri postavitvi lestve v gradbeno jamo.

Pritožnik kot zmoten uveljavlja tudi zaključek sodišča, da delavec ni bil ustrezno usposobljen za varno delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki (24. tč. obrazložitve), saj je dne 23. 10. 2014 uspešno opravil preizkus usposobljenosti za delovno mesto in mu je bilo izdano tudi zdravniško spričevalo z dne 30. 10. 2014. Ne držijo ugotovitve sodišča, da je delavec prvič opravljal izkop gradbene jame, kot je izpovedal direktor tožene stranke, imel je 2 leti izkušenj s podobnimi gradbenimi deli. Pri presoji, ali je delavec sploh bil seznanjen s kakšnim določilom o varnem delu, pa se sodišče neutemeljeno in nepravilno sklicuje na mnenje izvedenca, saj izvedenec ni pravni strokovnjak in bi sodišče to presojo moralo opraviti samo, gre za pravna vprašanja. Izvedenec ni pristojen za presojo tega, ali je delavec bil seznanjen s pravnimi akti o varnem delu, kar dokazujejo navedbe v njegovem mnenju, da ni moč preveriti, kako je s seznanitvijo zavarovanca z oceno tveganja, ki jo je izdelala tožena stranka, in da ni moč presoditi ustreznost njegovega usposabljanja za varno delo pri prejšnjem delodajalcu glede na drugačno področje dela, čemur je sodišče nekritično sledilo. Po mnenju pritožnika zadošča, da je delavec seznanjen s predpisi iz varstva pri delu, saj je v pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 4. 2014 obvezal, da bo spoštoval in izvajal predpise o varnosti in zdravju pri delu (3. alineja 1. odst. IX. točke pogodbe o zaposlitvi). Prav tako se je delavec seznanil z izjavo v varnosti z oceno tveganja z dne 30. 10. 2001, revidirano dne 20. 6. 2007 in dne 11. 7. 2009, kot izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi (2. alineja XVI. točke pogodbe o zaposlitvi). Tudi iz izjave o oceni tveganja je razvidno, da je bil delavec seznanjen z načinom izvajanja varnosti in zdravja pri delu ter da so vsi zaposleni dolžni upoštevati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot je določeno v oceni tveganja. Delavec je opravil preizkus usposobljenosti in znanja iz varstva pri delu z dne 23. 10. 2014, iz preizkusa pa je razvidno, da je bil delavec poučen o varnem delu, nevarnostih pri delu, varnostih ukrepi in ostalih opozorilih. Zato je zaključek sodišča, da delavec ni bil usposobljen za varno delo nepravilen in zmoten.

Pritožnik kot zmotne uveljavlja tudi zaključke sodišča, da ni bilo soprispevka zavarovanca k nastanku škode (32. tč. obrazložitve). Sodišče je zmotno zaključilo, da zavarovanec pri toženi stranki ni bil usposobljen za varno delo pri gradbenih delih, tudi ne drži, da je delo, ki ga je opravljal v škodnem dogodku opravljal prvič, kar sta izpovedala priča C. C. in direktor tožene stranke. Glede pazljivosti pa je sodišče samo ugotovilo, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu v skladu z 12. členom ZVZD-1, pa tega ni niti v najmanjši meri upoštevalo pri soprispevku delavca. Sodišče je izhajajo iz zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, da je delavec padel pri sestopu oz. spuščanju v izkop po lestvi in je do zdrsa prišlo nekje do 1 m pod robom izkopa, ko je stopil na drugi klin lestve. Pri tem prihaja samo s seboj v nasprotje, ko pravi, da bi sestop po mnenju izvedenca potekal varneje z uporabo varnostnega pasu in navezo glede na neugodno postavitev lestve, po drugi strani pa na podlagi izvedenčevega mnenja pravilno zaključuje, da varnostni pas za sestop po lestvi v jamo globine okrog 2 m ni zahtevan. Sodišče tudi nepravilno zaključuje, da bi A. A., če bi izvajal notranji nadzor, lahko to nevarno situacijo preprečil, saj stalni neposredni nadzor pri teh delih ni bil potreben. Sodišče sicer priznava, da je imel zavarovanec pravico do odklonitve nevarnega dela zaradi ogrožanja, vendar pa tega ni upoštevalo kot njegovo soodgovornost in je sledilo (subjektivnemu) mnenju izvedenca. Takšen zaključek sodišča je povsem subjektiven in nestrokoven in brez vsakršnega konkretnega dokaza.

Glede zatrjevanj tožene stranke o kršitvah obveznosti po pogodbi o zaposlitvi sodišče navaja (33. tč. obr.), da tožena stranka naj ne bi navajala, katere konkretne obveznosti iz pogodbe je kršil zavarovanec in katere konkretne obveznosti ni izpolnil na način, kot je zahtevano v izjavi o varnosti z oceno tveganja. Pri tem se pritožnik v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedel v zadnjem odstavku na 9. strani te pritožbe. Sodišče se ni opredelilo do zahtev iz pogodbe o zaposlitvi in izjave o oceni tveganja ter opisnih listov glede zahtevane pazljivosti delavca pri opravljanju del, zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Zavarovanec je v vprašalniku tožeče stranke dne 26. 4. 2017 sam izjavil, da je vzrok nastanka nezgode oz. poškodbe splet okoliščin in pri vprašanju, kdo je odgovoren za delovno nesrečo odgovoril, da je do delovno nezgode prišlo po spletu okoliščin, pri čemer sodišče (34. tč. obr.) njegovo izjavo opravičuje s tem, da je delavec mislil na okolico jame oz. razmere na gradbišču, kar pa ne ustreza nobenim pravilom logičnega mišljenja. Po prepričanju tožnika njegova izjava kaže, da je delavec bil seznanjen z ukrepi iz varstva in zdravja pri delu in je soodgovoren za nastanek škode v višini 90%.

Pritožnik izpodbija tudi višino stroškov zdravstvenih storitev in denarnih nadomestil in drugih dajatev (38. in 39. tč. obr.). Zavarovancu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 1. 1. 2018 in ne šele dne 5. 3. 2018, zato so vsi stroški, ki jih je tožeča stranka obračunala po 1. 1. 2018, sodišče pa priznalo, neutemeljeni. Poudarja, da zavarovanec v obdobju od 1. 6. 2016 do 31. 8. 2018 ni bil ves čas v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, saj je bil zavarovanec od 1. 6. 2016 do 21. 3. 2017 v bolniškem staležu za polni delovni čas, iz prilog tožeče stranke pa je razvidno, da je bil dne 10. 6. 2016, 7. 7. 2016, 11. 7. 2016, 13. 7. 2016, 15. 7. 2016, 18. 7. 2016, 12. 8. 2016, 17. 8. 2016, 7. 10. 2016, 24.10. 2016, 26. 10. 2016, 28. 10. 2016, 7. 11. 2016, 14. 11. 2016, 16. 11. 2016, 5. 12. 2016, 7. 12. 2016 in 9. 12. 2016 v ambulanti zaradi bolezni in ne zaradi poškodbe pri delu, zato je stroške vseh teh ambulantnih obravnav tožeča stranka obračunala neutemeljeno, sodišče pa je s priznanjem teh stroškov odločilo napačno. Zavarovanec je bil od dne 22. 3. 2017 do 20. 4. 2017 v bolniškem staležu za skrajšan delovni čas 4 ure, zato bi tožeča stranka lahko zaračunala stroške kvečjemu v višini ene polovice, gre pa za obiske zavarovanca v ambulanti dne 30. 3. 2017, 5. 4. 2017, 6. 4. 2017,10. 4. 2017 in 19. 4. 2017. Zato je tudi za te storitve zavarovanca v ambulanti tožeča stranka obračunala napačno, sodišče pa jih je napačno potrdilo.

Pritožnik izpodbija tudi stroškovni del sodbe (III. točka izreka), saj je potrebno sodbo spremeniti in priznati pravdne stroške toženi stranki glede na uspeh v pravdi.

3Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je prvostopno sodišče povsem pravilno ugotovilo, da ima tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 87. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) pravico zahtevati, da ji povzročeno škodo povrne delodajalec (tožena stranka), če je poškodba zavarovane osebe (v konkretnem primeru poškodovanega delavca tožene stranke) posledica kršitve ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih in odrejenih za varnost ljudi. Navedeno materijo urejajo tudi določila Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Tožeča stranka mora dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje tožene stranke v smislu kršitve ukrepov varstva pri delu, vzročno zvezo in posledično škodo). V konkretnem primeru je tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti dokazala v prvostopni sodbi ugotovljene očitane kršitve ukrepov varstva pri delu, ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo in višino škode, zato je prvostopno sodišče pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

6Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih očitkov.

7Pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče kršilo drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP¹, s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca iz varstva pri delu, saj v postopku imenovani izvedenec, po oceni pritožnika ni kvalitetno in strokovno opravil svojega dela, ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja tožene stranke iz njene trditvene podlage, ali je odgovoril mimo nje, sam ugotavljal dejansko stanje, za kar ni pristojen, večkrat podal subjektivno oceno, kar vse pri toženi stranki poraja dvom v pravilnost in zakonitost izdanega izvedenskega mnenja, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Z navedenimi očitki pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi takšno ravnanje sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe in absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima prvostopna sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi pa so sami s sabo v nasprotju.

8Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da očitani kršitvi nista podani. Prvostopna sodba razloge o odločilnih dejstvih ima in jo je mogoče preizkusiti, prav tako niso sami s sabo v nasprotju, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Tudi očitana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Prvostopno sodišče je namreč v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZPP angažiralo izvedenca iz varstva pri delu, ta dokaz izvaja in vodi sodišče, ki izvedencu tudi postavlja vprašanja in zahteva pojasnila glede izvida in mnenja. Kadar sodišče oceni, da je izvid oziroma mnenje nejasen, nepopoln oziroma sam s sabo ali raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti odpraviti po postopku določenem v 254. členu ZPP. Prvostopno sodišče je v konkretnem postopku pridobilo izvedensko mnenje izvedenca varstva pri delu E. E. z dne 18. 8. 2000, pridobilo še dve pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 31. 12. 2020 in 10. 5. 2022, kjer je izvedenec odgovoril na dileme in vprašanja pravdnih strank, ki sta jih podali o izvedenskem mnenju. Sodišče je izvedenca tudi zaslišalo na glavni obravnavi dne 10. 5. 2022, kjer je tožena stranka imela možnost še neposredno postavljati vprašanja izvedencu, na katera je ta odgovoril. Sodišče je torej izvedlo dokaz z izvedencem v skladu z 254. členom ZPP, ter na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ocenilo izvedensko mnenje kot popolno, strokovno in jasno (6. in 13. točka prvostopne sodbe). Kot takšno ga ocenjuje tudi pritožbeno sodišče, zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca, saj ni pogojev za angažiranje novega izvedenca in očitana relativno bistvena kršitev določb pravnega postopka (1. odstavek 339. čl. ZPP) ni podana.

9Nadaljnji pritožbeni očitki, da izvedenec ni odgovoril na vprašanja tožene stranke iz njene trditvene podlage ali bi lahko tožena stranka ali A. A. zavarovancu tožeče stranke kakorkoli preprečila, da pri postavitvi lestve v gradbeno jamo ne bi padel vanjo in na vprašanje ali je zavarovanec v skladu s predpisi o varstvu in zdravju pri delu ravnal z zadostno pazljivostjo pri delu, da ne bi prišlo do padca v jamo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo vprašanje za presojo v konkretnem primeru ni relevantno, saj je sodišče v 16. točki obrazložitve natančno pojasnilo na kašen način je prišlo do škodnega dogodka in poškodovanja delavca (zavarovanca). Z dokazno oceno prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Teza nastanka škodnega dogodka in poškodovanja delavca na način kot ga je zatrjevala tožena stranka, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni dokazana, zato vprašanje ni relevantno. Na drugo vprašanje, ali je delavec ravnal z zadostno pazljivostjo pri delu, pa je izvedenec odgovoril in je prvostopno sodišče presojalo v okviru soprispevka delavca v 32. in 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pojasnilo je, da zavarovanec ni bil usposobljen za varno delo pri toženi stranki, na dan škodnega dogodka s strani svojega nadrejenega ni prejel konkretnih navodil za varno delo, prav tako ni bil izvajan nadzor nad njegovim delom, poleg tega tožena stranka ni konkretno navedla kateri predpis, oziroma opustitev predpisane obveznosti, danega ustnega ali pisnega navodila zavarovanec ni upošteval v zvezi z varnim delom, da bi mu bilo mogoče očitati nepazljivost, ki bi imela za posledico njegovo poškodovanje. S takšnimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Nadaljnji pritožbeni očitki, da je navodila na kraju samem dajal A. A., ki je zavarovancu dejal le, naj lestev postavi v jamo, ne pa da po lestvi sestopi v jamo, so ponovni poskus pritožnika omajati dokazno oceno prvostopnega sodišče v 16. točki obrazložitve prvostopne sodbe, kjer je prepričljivo in celovito obrazložilo nastanek škodnega dogodka. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je celovita, logična in prepričljiva, skladna z 8. členom ZPP in je tovrstne pritožbene navedbe ne morejo omajati. Prvostopno sodišče je namreč pojasnilo, da se je zavarovanec v jamo napotil po navodilu priče A. A., da ročno poravna tla. Dokazno je ocenilo izpovedi prič in zakonitega zastopnika ter pojasnilo zakaj jim ni sledilo. Takšno dokazno oceno v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče.

10Pritožbeni očitek, da sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, saj v 27. točki obrazložitve na podlagi izvedenčevega mnenja pravilno zaključuje, da varnostni pas za sestop po lestvi v globino okrog dveh metrov ni zahtevan, v 32. točki obrazložitve pa navaja, da bi sestop po mnenju izvedenca potekal varneje z uporabo varnostnega pasu glede na neugodno postavitev lestve in globino izkopa 2m, za kar bi moral poskrbeti A. A. kot naročnik postavitve lestve v jamo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nasprotja ni, saj je izvedenec zgolj pojasnil možnost varnega sestopa v kolikor lestev ni bila ustrezna, druga možnost pa je poskrbeti za lestev primerne dolžine. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11Pritožbeni očitek, da sodišče sicer priznava, da je zavarovanec imel pravico odkloniti nevarno delo, vendar pa tega ni upoštevalo v okviru njegove soodgovornosti in je sledilo subjektivnemu mnenju izvedenca, da je odklonitev dela le na papirju napisana abstraktna pravica delavca, ni utemeljen. Da je izvedensko mnenje strokovno, se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Vsako izvedensko mnenje temelji na poznavanju pravil stroke in izkušenj izvedenca. Zato odgovor izvedenca ni subjektiven, sploh ob nadaljnjih ugotovitvah prvostopnega sodišča, da zavarovanec tožeče stranke ni bil niti usposobljen za varno delo na delovnem mestu pri toženi stranki, saj se njegova teoretična in praktična usposobljenost nanaša na delovno mesto rudarja pri drugem delodajalcu (32. točka obrazložitve prvostopne sodbe) in tudi soprispevka zavarovanca tožeče stranke ni, kar je pravilno ugotovilo in obrazložilo prvostopno sodišče (v 32. do 35. točki obrazložitve prvostopne sodbe).

12Pritožnik v nadaljevanju izpodbija zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP) v 16. in 17. točki obrazložitve, ker naj bi sodišče sledilo zgolj izpovedbi zavarovanca, ki naj bi bila bolj verjetna glede na vrsto poškodbe, ki jo je zavarovanec utrpel, kar ugotavlja izvedenec iz varstva pri delu, ki pa ni izvedenec za telesne poškodbe pri padcu, zato sodišče njegovega subjektivnega mnenja ne bi smelo upoštevati. Pritožbeni očitki po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Prvostopno sodišče je v 16. in 17. točki obrazložitve prvostopne sodbe presodilo vse okoliščine v zvezi z nastankom škodnega dogodka, ocenilo izpovedbe prič, zavarovanca in zakonitega zastopnika ter upoštevalo ugotovitve izvedenca in na podlagi vseh izvedenih dokazov podalo celovito dokazno oceno skladno z 8. členom ZPP, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Mnenje izvedenca, da bi bile poškodbe hujše, če bi držalo, da je padel v jamo naprej, ko je vanjo nameščal lestev, temeljijo na logičnem sklepanju izvedenca in ne gre za subjektivno oceno izvedenca, niti za poseganje na drugo področje, kot je mogoče razumeti pritožbo. Zato tovrsten pritožbeni očitek ni utemeljen.

13Pritožnik navaja, da sta priči (A. A. in C. C.) in direktor tožene stranke (D. D.) skladno izpovedali, da naloga zavarovanca ni bila, da stopi v jamo in izmeri višino izkopa ter naredi posteljco in izmeri nagib, temveč je to bila naloga A. A., kar so vedeli vsi navzoči na gradbišču in tudi direktor tožene stranke, da izpovedi prič niso prilagojene potrebam tega postopka, kar zmotno ugotavlja sodišče, da je imel največji interes za izid postopka ravno zavarovanec, ki je uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo in je pričal v svojo korist, prav tako so priče skladno izpovedale, da je do padca zavarovanca prišlo pri postavitvi lestve v gradbeno jamo, sodišče pa je zmotno in nepopolno ugotovilo, da je prišlo do zdrsa delavca na lestvi nekje 1m pod robom izkopa, ko je stopil na drugi klin lestve. Gre za lastno dokazno oceno pritožbe, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti in ni utemeljena.

14Prvostopno sodišče je namreč v 16. točki izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da so bila med strankama razhajanja o tem kako se je zavarovanec poškodoval. Sprva je tožena zatrjevala, da je bilo zavarovancu naročeno, da prinese prenosno lestev in jo poda A. A. za njegov izhod iz jame in naj bi zavarovanec padel v jamo med podajanjem lestve, saj mu vstopa nihče ni naročil, kar je zatrjeval tudi zakoniti zastopnik, kasneje v prvi pripravljalni vlogi, pa A. A. ni bil več v jami, je pa zavarovancu naročil naj pripravi lestev za vstop v jamo, to varianto sta zatrjevala C. C. in A. A., oba navzoča ob škodnem dogodku, ki pa padca nista videla. Ker sta tako priči kot zakoniti zastopnik različno izpovedovali glede kraja samega nahajanja A. A., zavarovanca in razlogov zakaj je namestil lestev v jamo, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča niso nebistveni podatki kot skuša prikazati pritožba, je prvostopno sodišče povsem pravilno ugotovilo, da so izpovedi različne, sploh izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A. A., glede nahajanja A. A. ob poškodovanju zavarovanca (kot tudi navedbe tožene stranke v postopku) kar kaže na to, da so prirejene potrebam postopka. Kot ugotavlja prvostopno sodišče je priča C. C. še vedno zaposlen pri toženi stranki, priča A. A. pa je oče investitorja objekta, kjer so se dela izvajala in imata oba interes, da izpovedujeta v korist tožene stranke. Na drugi strani pa je zavarovanec prepričljivo izpovedal, da mu je A. A. naročil naj gre v jamo poravnat tla, zato si je pripravil lestev in pri vstopu v jamo padel. Kot ugotavlja prvostopno sodišče je povsem običajno, da pomožni delavci na delovišču opravljajo preprosta - fizična dela, kamor gotovo spada tudi ročno ravnanje oz. priprava tal v jami. Prvostopno sodišče je glede načina poškodovanja sledilo prepričljivi izpovedbi zavarovanca, ki je tudi bolj verjetna glede na vrsto poškodbe, ki jo je utrpel. Prepričljive dokazne ocene prvostopnega sodišča, pritožba ne more omajati z lastno dokazno oceno, da so vsi skladno izpovedali, da zavarovanec naj ne bi vstopil v jamo. Glede pritožbenih navedb, da je imel največji interes za izid postopka ravno zavarovanec, ki je uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbene novote, ki jih ne more upoštevati (337. člen ZPP).

15Pritožnik nasprotuje tudi zaključkom sodišča, da je bila enokraka prenosna lestev dolžine 2,85 m, ki jo je tožena stranka na ogledu predstavila kot enako lestev tisti, ki je bila na razpolago na gradbišču prekratka in ni ustrezala varnemu vstopu v jamo, saj je direktor na ogledu pripravil podobno lestev in ne enako, kot je ugotovil izvedenec v svojem izvedenskem mnenju, na tej osnovi ugotovljena dolžina lestve ni pravilna, tožena stranka pa je ves čas zatrjevala, da je bila lestev dolga 3,5 m, kar pomeni, da je bila dovolj dolga. Tudi tovrstne pritožbene navedbe se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, oziroma predstavljajo lastno dokazno oceno tožene stranke, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Prvostopno sodišče je v 20. točki obrazložitve sodbe prepričljivo pojasnilo, da je v primeru globine jame 2,20 m (ob ogledu izdelana poenostavljena skica gradbene jame izvedenca) za varen spust delavca v gradbeno jamo in iz nje potrebna enakokraka prenosna lestev dolžine najmanj 4,10 m, v primeru izkopa gradbene jame v globino 1,8 m, kot naj bi se kopalo po navedbah tožene stranke, pa bi morala biti na razpolago lestev dolžine najmanj 3,50 m. Takšne lestve tožena stranka ni zagotovila, kar povsem pravilno ugotavlja prvostopno sodišče v 20. točki obrazložitve. Že iz samih navedb tožene stranke izhaja, da je vse do pridobitve izvedenskega mnenja zatrjevala, da je zagotovila lestev dolžine 3m, šele po pridobitvi izvedenskega mnenja pa je začela zatrjevati dolžino lestve 3,5 m (286.a člen ZPP), zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

16Navedbe pritožnika, da se je za čistilno napravo kopalo v utrjen nasip do višine 1,7 do 1,8 m, saj je bilo potrebno na vrhu čistilne naprave priključiti kanalizacijske cevi, nato pa se je čistilna naprava še zasula do njene višini 2,10 m, za ta postopek niso relevantne. Lestev namreč ni bila dovolj dolga, tudi če gre za globino 1,8m.

17Pritožnik še izpostavlja, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je lestev segala 1 m pod rob jame, pri izračunu kot ga je opredelilo v 20. točki obrazložitve, pa bi segala več kot 1,25 m pod rob in zavarovanec nikakor ne bi mogel stopiti na drug klin lestve, kot navaja sodišče, kjer naj bi mu spodrsnilo. Glede teh navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nove navedbe, ki jih tožena stranka do vložitve pritožbe ni navajala (337. člen ZPP), zato niso dovoljene.

18Glede zaključka sodišča, da je navedena kršitev (prekratka lestev) v vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom, saj je zavarovanec po tej lestvi vstopal v jamo in mu je na drugem klinu spodrsnilo, ker se ni imel kje oprijet ter je padel v jamo in se poškodoval, pri čemer prvostopno sodišče meni, da gre za prepričljivo izpoved zavarovanca, pritožnik pa takšnemu zaključku sodišča nasprotuje, da je zavarovančeva izpoved prepričljiva, saj zavarovanec ni odgovarjal prepričljivo (razvidno iz zapisnika o zvočnem posnetku naroka z dne 4. 6. 2020), odgovarjal je na kratko, neprepričljivo in prišel sam s seboj v nasprotje, enkrat je šel v gradbeno jamo, drugič je padel vanjo, višino gradbene jame je ocenil tako, da je iztegnil roke (glede na svojo velikost), čeprav ni bil v jami dokler ni vanjo padel in se poškodoval, medtem ko so ostale priče A. A., C. C. in direktor D. D. skladno izpovedali, da je zavarovanec padel pri tem, ko je lestev postavil v jamo, ne pa pri sestopu po lestvi, zato dolžina lestve niti ni pomembna. Ponovno gre za lastno dokazno oceno pritožnika, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Zakaj tako prvostopno kot tudi pritožbeno sodišče štejeta izpoved zavarovanca za prepričljivo, je prvostopno sodišče pojasnilo v 16. točki obrazložitve prvostopne sodbe v zvezi z nastankom samega škodnega dogodka, takšno dokazno oceno v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče in tovrstni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

19Pritožnik še navaja, da je prvostopno sodišče v 21. točki obrazložitve navedlo, da je neposreden vzrok za zdrs zavarovanca na klinu lestve po mnenju izvedenca, ker med klini in brežino izkopa ni bilo zadostnega odmika za stabilno postavitev noge na klin lestve ob dovolj dolgi lestvi pa bi zavarovanec stopal na lestev na delu, ki gleda iz jame. Ta zaključek sodišča pa je po mnenju pritožnika zmoten, saj na tem delu zavarovanec ne bi mogel stopiti na lestev, del, ki gleda iz jame je namenjen temu, da se delavec zanj prime, na klin lestve pa bi stopil pod robom jame, kar sodišče ugotavlja v 25. točki obrazložitve, s tem prihaja samo s sabo v nasprotju in je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Pritožnik smiselno uveljavlja tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj razlogi v sodbi niso sami s sabo v nasprotju, niti ni dejansko stanje napačno ugotovljeno. Sodišče namreč v 21. točki zgolj pojasnjuje, da tožena stranka ni zagotovila vstopa v gradbeno jamo na varen način, ker lestev ni segala najmanj 1 m nad robove izkopa. Do zdrsa zavarovanca na klinu lestve je po mnenju izvedenca prišlo, ker med klini lestve in brežino izkopa ni zadostnega odmika za stabilno postavitev noge na klin, ker lestev leži na brežini. Ob dovolj dolgi lestvi pa bi se bilo temu mogoče izogniti in bi zavarovanec vstopal na lestev na delu, ki gleda iz jame, kar ni v nasprotju s 25. členom, ki govori, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je zavarovanec vstopal v jamo po prekratki lestvi na kateri mu je spodrsnilo, ker se ni imel kje prijeti. Nasprotja ni, del lestve, ki gleda iz jame je namenjen temu, da se ima delavec kje prijeti in temu obrazložitev prvostopnega sodišča ne nasprotuje.

20Pritožnik se s stališčem prvostopnega sodišča, da odmik brežine izkopa 30 cm od stene čistilne naprave ni pomemben, ker velikost tega odmika ne vpliva na dolžino hipotenuze trikotnika, ki predstavlja dolžino brežine izkopa in s tem pogojeno dolžino lestve za varen vstop v jamo, ne strinja in je zahteval, da izvedenec naredi nov izračun, ki ga izvedenec ni naredil, zato meni, da je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Graja tudi, da izvedenec ugotavlja okoliščine z vodnim zbiralnikom mimo trditvene podlage tožene stanke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Izvedenec je v svojem mnenju odgovarjal na vprašanja sodišča, zato so pritožbene navedbe, da je ugotavljal okoliščine mimo trditvene podlage tožene stranke neutemeljene. Glede pripomb tožene stranke o odmiku brežine izkopa 30 cm od stene čistilne naprave pa je že prvostopno sodišče v 22. točki obrazložitve pojasnilo, da je izvedenec poudaril, da to za samo zadevo ni pomembno, ker velikost tega odmika ne vpliva na dolžino hipotenuze, ki predstavlja dolžino brežine izkopa in s tem pogojeno dolžino lestve za varen vstop v jamo. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in očitana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni podana.

21Pritožnik še navaja, da je izvedenec potrdil, da pri izkopu gradbene jame ni potreben stalni nadzor tako v dopolnitvi izvedenskega mnenja kot tudi na glavni obravnavi 10. 5. 2022, saj ni povečanih nevarnosti, sodišče pa je napačno zaključilo, da A. A. ni izvajal nadzora, obstajal je ustni dogovor z A. A., da je vodja del, da je dajal le navodila ostalima delavcema, da ni skrbel za organizacijo dela, da tožena stranka ni zagotovila ustreznega nadzora nad delom na konkretnem gradbišču in ne obrazloži kaj pomeni ustrezen nadzor, saj pri enostavnih gradbenih delih kot je izkop jame za malo čistilno napravo stalen neposredni nadzor ni potreben. S temi navedbami pritožnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podano. Sedma točka prvega odstavka 29. člena ZVZD-1 določa, da za nenehno izboljšanje varnosti in zdravja pri delu strokovni delavec opravlja med drugim v 7. točki opredeljen notranji nadzor nad izvajanjem ukrepov za varno delo. Ne gre torej za stalni neposredni nadzor pooblaščene osebe, ki je zahtevan le pri specifičnih opravilih s povečano nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare delavcev in v konkretnem primeru res ni potreben. Tožena stranka ni izvajala notranjega nadzora nad varnim opravljanjem dela kot je prvostopno sodišče celovito pojasnilo v 23. točki obrazložitve. Zakoniti zastopnik tožene stranke na delovišču ni bil prisoten in je le pred odhodom delavcev na delovišče dal zavarovancu ustno navodilo (da pomaga pri vstavljanju čistilne naprave v jamo, naravnavi dovodnih cevi in pripravi posteljice), ni pa določil vodjo del. Priča A. A. je dajal le ustna navodila na gradbišču, ni bil vodja del, ni izvajal nadzora nad delom zavarovanca kot tudi ni skrbel za organizacijo gradbišča, kar je prvostopno sodišče ugotovilo že v 15. točki obrazložitve sodbe. Tožena stranka torej ni dokazala, da je izvajala nadzor nad varnim vodenjem vgrajevanja čistilne naprave. Ustreznost vodenja del bi morala tožena stranka kot izvajalec dokazati s predložitvijo listine o imenovanju odgovornega vodje obravnavanih del, česar pa ni storila. Projekt vgradnje čistilne naprave ni vodil priča A. A., saj je zakoniti zastopnik tožene stranke sam izpovedal, da je dela vodil sam, A. A. pa mu je le pomagal. V času škodnega dogodka zakoniti zastopnik tožene stranke na gradbišču ni bil prisoten. Pritožbene navedbe, da sta bila zakoniti zastopnik in A. A. dogovorjena, da bo on vodil dela glede na delovne izkušnje, niso utemeljene. Prvostopno sodišče je namreč prepričljivo pojasnilo v 15. točki obrazložitve, da je A. A. izrecno zanikal, da bi opravljal funkcije vodje del, nadzora, niti ni opravljal funkcije vodje gradbišče, zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Povsem pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, ker tožena stranka ni izvajala ustreznega notranjega nadzora nad varnim opravljanjem dela je s tem kršila 7. točko prvega odstavka 29. člena ZVZD-1, ta kršitev pa je v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Tožena stranka kot izvajalec vgradnje čistilne naprave za konkretno gradbišče ni določila odgovornega vodjo del ali odgovornega vodjo posameznih del skladno s točko 4.3.1. in točko 4.3.2. 1. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ter v skladu s točko 12.3. in 12.9. Uredbe, Priloga IV. poglavje C). Z dokazno oceno in zaključki prvostopnega sodišča, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje.

22Pritožnik še navaja, da prvostopno sodišče zmotno zaključuje, da delavec ni bil ustrezno usposobljen za varno delo, saj je 23. 10. 2014 uspešno opravil preizkus usposobljenosti, za delovno mesto mu je bilo izdano tudi zdravniško spričevalo 30. 10. 2014, delavec ni prvič opravljal izkop gradbene jame, saj je imel dve leti izkušenj s podobnimi gradbenimi deli, navaja, da je zavarovanec s podpisom pogodbe o zaposlitvi potrdil, da je seznanjen z izjavo o varnosti z oceno tveganja, zato sodišče napačno presodi, da delavec ni bil seznanjen z določilom o varnem delu, nepravilno se sklicuje na mnenje izvedenca, saj izvedenec ni pravni strokovnjak in bi sodišče ustreznost njegovega usposabljanja za varno delo moralo opraviti samo, saj gre za pravno vprašanje, ne pa zgolj nekritično slediti zaključkom izvedenca. Pritožnik uveljavlja lastno dokazno oceno (zmotno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje), ki po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Prvostopno sodišče je namreč v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo celovito dokazno oceno v smislu 8. člena ZPP, ki jo v celoti sprejema pritožbeno sodišče. Ugotovilo je, da zavarovanec ni bil usposobljen za varno delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki. Usposobljenost za varno delo se mora preverjati na delovnem mestu pred vsako razporeditvijo na drugo delovno mesto in mora biti prilagojeno posebnostim delovnega mesta glede na nove oblike in vrste nevarnosti (38. člen ZVZD-1). Zavarovanec je opravil program usposabljanja s področja varstva pri delu v letu 2014 pri družbi A. d.o.o. za delovno mesto pomočnik rudarja in dne 23.10.2014 tudi uspešno preizkus usposobljenosti, za to delovno mesto mu je bilo izdano tudi zdravniško spričevalo dne 30.10.2014. Za delo pri toženi stranki pa ni bil usposobljen. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni presodilo ali je delavec bil seznanjen z izjavo o varnosti z oceno tveganja, sodišče je pojasnilo, da se zavarovanec ni spomnil ali ga je delodajalec z izjavo seznanil ob zaposlitvi. Izvedenec je usposobljen za pregled predložene mu dokumentacije s področja varstva pri delu (saj je bil za to področje tudi imenovan) in na podlagi predložene dokumentacije na katere se je tožena stranka sklicevala (pogodbo o zaposlitvi in navodila), je podal oceno, da v pogodbi o zaposlitvi zavarovanca ni zaslediti konkretnih napotkov, navodil, zahteve delodajalca o tem kako naj ravna delavec, kadar z ročnim delom sodeluje pri strojnem izkopu zemljin, konkretno izkopu gradbene jame v globino nad 1m. Izvedenec je povsem utemeljeno ocenil, da ni moč preveriti kako je s seznanitvijo zavarovanca z oceno tveganja, ki jo je izdelala tožena stranka, kot tudi da ni moč presoditi ustreznosti njegovega usposabljanja za varno delo pri prejšnjem delodajalcu glede na področje dela pri toženi stranki, saj gre za drugo področje dela. Tožena stranka ni pojasnila katera konkretna navodila je dala zavarovancu za varno delo in kdaj. Zakonitega zastopnika na gradbišču ni bilo, priča A. A. pa je dajal le navodila katera dela je potrebno opraviti. Tudi v pogodbi o zaposlitvi teh konkretnih navodil ni za pravilno in varno vključevanje v strojni izkop, ki presega globino 1m. Prav tako ni ustreznih napotkov v zvezi z ročnim delom v oceni tveganja, ki jo je izdelala tožena stranka, zato tudi če je bil zavarovanec z njo seznanjen ob zaposlitvi, to niso ustrezna navodila za varno delo. Tožena stranka tudi ni navedla katera ustna konkretna navodila so bila dana zavarovancu na gradbišču neposredno. Prvostopno sodišče je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem utemeljeno zaključilo, da usposabljanje pri prejšnjem delodajalcu ne šteje za ustrezno, ker gre za drugačno dejavnost in druge okoliščine dela in ker usposobljenost zavarovanca ni bila preverjena na delovnem mestu pri toženi stranki. Delo v rudniku je neprimerljivo z delom, ki ga je opravljal zavarovanec pri toženi stranki, čeprav je bolj nevarno. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem utemeljen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka uspela dokazati opustitev tožene glede izvedbe ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu njenega delavca, ki je imela za posledico nastanek škodnega dogodka. Zavarovanec kot delavec tožene stranke ni bil usposobljen za varno delo na delovnem mestu, ki ga je opravljal pri toženi stranki, s tem pa je kršila tretjo alinejo prvega odstavka 19. člena ZVZD-1, 9. točko prvega odstavka 29. člena obveznost strokovnega delavca in 38. člen ZVZD-1 usposabljanje delavca.

23Pritožnik navaja, da se sodišče ni opredelilo do zahtev iz pogodbe o zaposlitvi in izjave o oceni tveganja ter opisnih listov glede zahtevane pazljivosti delavcev pri opravljanju del, niti do soprispevka delavca, zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne drži. Prvostopno sodišče se je do teh navedb opredelilo v 24. točki obrazložitve in pritožbeno sodišče s tam navedenimi razlogi (povzeti v prejšnji točki) v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje. Glede pazljivosti delavca in njegovega soprispevka, je prvostopno sodišče v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožena stranka ne navaja katere konkretne obveznosti iz pogodbe je kršil zavarovanec tožeče stranke, ki (bi) so lahko vplivale na obravnavano delovno nezgodo in katere konkretne obveznosti ni izpolnil na način kot je zahtevana v izjavi o varnosti z oceno tveganja. Gre zgolj za pavšalno sklicevanje tožene stranke na oba dokumenta, ki vsebujeta zelo splošne določbe glede varnosti pri delu, sploh pogodba o zaposlitvi, navaja, da mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter uporabi predpisanih osebnih varovalnih sredstev iz izjave o varnosti in pazljivo opravljati delo, da zavaruje življenje in zdravje sebe in drugih, ne navede pa tožena stranka konkretno kateri predpis je zavarovanec kršil oziroma katero opustitev predpisane obveznosti mu gre očitati, katerega njenega konkretno danega navodila pri delu ni upošteval in je imelo to za posledico poškodovanje delavca. Zato sodišče soprispevka delavca (zavarovanca) ni ugotovilo in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

24Sklicevanje pritožnice na splet okoliščin pri vprašanju kdo je odgovoren za delovno nesrečo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče interpretirati v smislu soodgovornosti zavarovanca za nastanek škodnega dogodka. Gre za nepričakovan dogodek na delovnem mestu in v delovnem okolju, ki se je zgodil v času opravljanja dela (tretji odstavek 3. člena ZVZD-1). Kot ugotavlja prvostopno sodišče pa delavec (zavarovanec) niti ni bil ustrezno usposobljen za varno delo pri toženi stranki in s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku škode (32. do 35. točka obrazložitve prvostopne sodbe). S temi razlogi tudi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje.

25Glede pritožbenih navedb o neutemeljeni višini stroškov, da je delovno razmerje zavarovancu prenehalo dne 1. 1. 2018 in ne šele 5. 3. 2018, zato so stroški, ki jih je tožeča stranka obračunala po 1. 1. 2018 neutemeljeni, zavarovanec v obdobju od 1. 6. 2016 do 31. 8. 2018 ni bil ves čas v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, iz prilog tožeče stranke je razvidno, da je bil dne 10. 6. 2016, 7. 7. 2016, 11. 7. 2016, 13. 7. 2016, 15. 7. 2016, 18. 7. 2016, 12. 8. 2016, 17. 8. 2016 in 7. 10. 2016, 24. 10. 2016 in 26. 10. 2016, 28. 10. 2016, 7. 11. 2016, 14. 11. 2016, 16. 11. 2016, 5. 12. 2016, 7. 12. 2016, in 9. 12. 2016 v ambulanti zaradi bolezni in ne zaradi poškodbe pri delu, zavarovanec je bil od dne 22. 3. 2017 do 20. 4. 2016 v bolniškem staležu za skrajšan delovni čas 4 ure, zato bi lahko zaračunala stroške kvečjemu v višini ½, dne 30. 3. 2017, 5. 4. 2017, 6. 4. 2017, 10. 4. 2017 in 19. 4. 2017 gre za obiske zavarovanca v ambulanti, zato so tudi ti stroški obračunani napačno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene. Prvostopno sodišče je v 38. in 39. točki izpodbijane sodbe odgovorilo na pritožbene očitke o višini zahtevka in z zaključki prvostopnega sodišča ter dokazno oceno, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot pravilne. Skladno s tretjim odstavkom 34. člena ZZVZZ pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu, kot je to bilo v konkretnem primeru, v trajanju do ponovne zmožnosti za delo. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe o napačnem obračunu do 5. 3. 2018 kljub temu, da je bil zavarovanec v bolniškem staležu le do 10. 2. 2018 ter da bi tožeča stranka stroške morala obračunati najdalj do 10. 2. 2018, saj lahko stroški zavarovanca v zvezi z zdravljenjem nastajajo tudi po tem, ko ni več v bolniškem staležu. Obiski zdravnika in storitve drugih izvajalcev zdravstvenih storitev niso vezane na bolniški stalež. Zavarovanec je bil obvezno zdravstveno zavarovan tudi po 10. 2. 2018 in sicer kot brezposelna oseba - prejemnik denarnega nadomestila na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar je razvidno iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj z dne 14. 10. 2019. Bil je obvezno zdravstveno zavarovan po 1. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, ko je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, po 9. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, ko je bil prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba in po tretjem odstavku 34. člena ZZVZZ te po 27. točki 9. člena Pravil OZZ v času, ko je prejemal nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti po prenehanju delovnega razmerja. Iz predloženih dokazil o višini in sicer potrdila o priznani višini nadomestila in potrdilo o stroških za zavarovano osebo je razvidno, da gre za razlog obravnave poškodba pri delu. Prav tako iz pregleda začasne zadržanosti in nezmožnosti za delo izhaja, da je bila refundacija nadomestila izplačana toženi stranki in zavarovancu enako pa vsi ostali stroški v tem obdobju zaradi poškodbe pri delu z dne 1. 6. 2016, ki jo je zavarovanec utrpel pri toženi stranki. Nepravilnosti pri obračunu nadomestil zaradi odsotnosti, niso podane, zato tovrstni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

26Ker drugih pritožbenih očitkov tožena stranka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

27Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbe.

¹ Sedmega odstavka 254. člen ZPP ne vsebuje