VSL Sklep I Ip 1483/2022

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo z dne 24. 10. 2022.

2Upnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da je zavrnitev predloga za izvršbo neutemeljena. Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi dne 30. 1. 2014 pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 2890/2013 z dne 20. 12. 2013. Sodišče napačno ugotavlja, da se izvršilni naslov ne nanaša na obveznost izplačila neto plače in odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov plače za obdobje od 1. 9. 2021 do 30. 6. 2022. Dolžnik je po III. točki izvršilnega naslova zavezan upniku obračunati vse zapadle bruto plače in ostale prejemke, od njih odvesti davke in prispevke, in mu izplačati neto plače in ostale prejemke, kot če bi delal, in sicer skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu do plačila. Dolžnik je upnika res pozval nazaj na delo in ga prijavil v obvezna socialna zavarovanja za čas od 17. 9. 2013 dalje, ni pa za zahtevano obdobje upniku izplačal plač. Upnika je obvestil, da mu ne more zagotavljati dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in da zato ni dolžan prihajati na delo. V vsakem primeru je dolžnik glede na izvršilni naslov dolžan upniku obračunati vse zapadle bruto plače in ostale prejemke, kot če bi delal ter mu izplačati neto plače. Plače za zahtevano obdobje so zapadle v plačilo. Na podlagi istega izvršilnega naslova je upnik pri naslovnem sodišču predhodno vložil predlog za izvršbo 22. 9. 2021, s katerim je izterjeval izplačilo plač za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 8. 2021. Naslovno sodišče je po presoji Višjega sodišča v Ljubljani, ki neprimernosti konkretnega izvršilnega naslova tako denarne kot nedenarne terjatve ni ugotovilo, predlagano izvršbo dovolilo, zato tudi v konkretnem primeru ni razloga za zavrnitev predloga za izvršbo. Dolžnik je na podlagi izvršilnega naslova dolžan izpolnjevati vse obveznosti iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom neto plače, kar izhaja tudi iz odločitev v zgoraj omenjenem izvršilnem postopku in tudi v še predhodnih izvršilnih postopkih pri naslovnem sodišču. V vseh teh postopkih je sodišče na podlagi istega izvršilnega naslova predlogom za izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve – izplačila neto mesečnih plač in izvršbe nedenarne terjatve, ugodilo. Upnik višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izvršbo v celoti ugodi, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

5V obravnavani zadevi je upnik zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 2890/2013 z dne 20. 12. 2013 (priloga A1), zaradi izterjave neto plač ter odvoda davkov in prispevkov od bruto zneskov, za obdobje od meseca septembra 2021 do meseca junija 2022. Z navedeno sodbo je delovno in socialno sodišče ugotovilo, da upniku (prej tožeči stranki) pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana in da upniku pri dolžniku (prej toženi stranki) delovno razmerje ni prenehalo dne 16. 9. 2013, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (I. točka), dolžniku je naložilo, da mora upnika pozvati nazaj na delo, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka), prav tako je dolžniku naložilo, da mora upniku za čas od vključno 17. 9. 2013 do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati vse zapadle bruto plače in ostale prejemke, od njih odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto plačo in ostale prejemke, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka).

6Iz dokazno podprte trditvene podlage izvršilnega predloga izhaja, da je upnik nedenarno terjatev vrnitve na delo uveljavljal pravočasno, v roku šestih mesecev skladno z 213. členom ZIZ, in sicer s predlogom za izvršbo z dne 1. 7. 2014, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba s sklepom o izvršbi z dne 22. 1. 2015 (priloga A2). Dolžnik je z dopisom z dne 11. 5. 2016 upnika pozval nazaj na delo in ga obvestil, da je podal ponovno prijavo v delovno razmerje in obvezna socialna zavarovanja za čas od 17. 9. 2013 dalje (priloga A3 - A5). Dne 17. 5. 2016 je upnik prejel obvestilo dolžnika o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katerega izhaja, da dolžnik upniku ne more zagotavljati dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in da zato ni dolžan prihajati na delo (priloga A6). Kot je še navedel upnik, mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 15. 2. 2005 ni bila odpovedana, se je pa upnik z dnem 1. 7. 2022 zaposlil pri drugem delodajalcu. Z dnem 19. 8. 2022 je bil dolžnik izbrisan iz poslovnega registra kot samostojni podjetnik, vendar kljub temu ostaja odgovoren za vse neporavnane obveznosti, z vsem svojim premoženjem.

7Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo štelo kot neutemeljen. Pri tem je kot bistvene za tako stališče štelo dokazno podprte navedbe samega upnika v predlogu za izvršbo, da ga je dolžnik dne 11. 5. 2016 pozval na delo in podal prijavo v delovno razmerje ter obvezna socialna zavarovanja za čas od 17. 9. 2013 dalje. To namreč po presoji prvostopenjskega sodišča pomeni, da je dolžnik (očitno) že v letu 2016 ravnal skladno z izvršilnim naslovom, torej je upniku leta 2016 omogočil vrnitev na delo in se je delovno razmerje nadaljevalo. Za izterjavo plač za obdobje od meseca septembra 2021 do meseca junija 2022 zato upnik v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 2890/2013 z dne 20. 12. 2013 nima podlage, temveč mora za navedeno obdobje pridobiti nov izvršilni naslov.

8Povzeti razlogi izpodbijanega sklepa so pravno zmotni. Treba je upoštevati, da se s tem, ko sodišče s sodbo ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje ponovno vzpostavi le za čas do izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti poziva delavca nazaj na delo. Za naprej pa se delovno razmerje vzpostavi, če delodajalec prostovoljno izpolni svojo obveznost poziva delavca nazaj na delo, oziroma, če delavec pravočasno, to je v roku šestih mesecev, vloži predlog za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve vrnitve delavca nazaj na delo (213. člen ZIZ). S tem delavec upraviči nadaljnji obstoj delovnega razmerja tudi za naprej.¹ V kolikor je delovno razmerje vzpostavljeno tudi za naprej, pa traja vse do morebitne ponovne delodajalčeve ponovne odpovedi delovnega razmerja. Delavec mora namreč imeti enako pravno varstvo kot je predpisano za poslovni odpovedni razlog (prva alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1). Veljavna ureditev ne dopušča takojšnjega prenehanja delovnega razmerja, ko ta razlog nastane, ampak mora delodajalec izvesti predpisan postopek odpovedi, četudi ga začne morda takoj po reintegraciji. Razumevanje, da obveznost reintegracije nemudoma preneha, če ni na voljo dela, krši ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj brez utemeljenega razloga delavce neenako obravnava. Neobstoj dela je tako okoliščina, ki je lahko pomembna šele po izpolnjeni obveznosti reintegracije.²

9Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sicer spregleda, da obveznost vrnitve delavca nazaj na delo ni izpolnjena že s samim pozivom delodajalca in s prijavo v socialna zavarovanja, temveč z dejansko vrnitvijo delavca na delo.³ Če delodajalec delavcu opravljanja dela dejansko ne omogoči, kot v obravnavanem primeru trdi upnik v predlogu za izvršbo, torej obveznost reintegracije delavca še ni izpolnjena. Kot že zgoraj navedeno, pa lahko tudi upnik sam doseže nadaljnji obstoj delovnega razmerja, s tem, da pravočasno vloži predlog za izvršbo zaradi vrnitve delavca na delo. V predmetnem predlogu za izvršbo upnik dokazno podprto trdi prav to, da je v letu 2014 pravočasno vložil predlog za izvršbo zaradi vrnitve delavca na delo. Obenem zatrjuje, da mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 15. 2. 2005 (še) ni bila odpovedana.

10Glede na takšne upnikove trditve in pojasnjeno pravno izhodišče višje sodišče ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je dolžnik svojo obveznost vrnitve upnika nazaj na delo že izpolnil. Kljub temu pa se pritožbeno sodišče strinja, da se je delovno razmerje res ponovno vzpostavilo oziroma nadaljevalo, upoštevaje dejstvo, da je upnik v letu 2014 pravočasno vložil predlog za izvršbo zaradi vrnitve delavca na delo. Kot rečeno, upnik v zvezi s tem tudi izrecno trdi, da mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 15. 2. 2005 še ni bila odpovedana. To bi torej pomenilo, da je delovno razmerje še vedno obstajalo, obstoj delovnega razmerja pa daje delavcu pravico do vseh pravic iz tega naslova, torej tudi pravico tudi do izplačila plač in obračuna obveznih dajatev od le-teh. Pri tem je treba upoštevati, da je bil dolžnik 19. 8. 2022 sicer izbrisan iz poslovnega registra kot samostojni podjetnik posameznik, vendar oseba, ki je imela status podjetnika posameznika, tudi po izbrisu odgovarja za obveznosti v zvezi s svojo dejavnostjo, z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Tako tudi za obveznosti do delavca, ki izhajajo iz časa pred prenehanjem njegovega statusa samostojnega podjetnika.⁴ V obravnavani zadevi upnik zahteva izterjavo neto zneskov plač in obračun davkov in prispevkov od bruto zneskov za obdobje do vključno meseca junija 2022, torej za čas pred dolžnikovim izbrisom.

11Po povedanem je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je dolžnik svojo obveznost po izvršilnem naslovu izpolnil že s tem, ko je upnika v letu 2016 pozval na delo in ga prijavil v obvezna socialna zavarovanja, predlog za izvršbo preuranjeno zavrnilo. Višje sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče, upoštevaje zgoraj obrazloženo, o utemeljenosti predloga za izvršbo ponovno odloči. Tega namreč pritožbeno sodišče zaradi zagotavljanja pravice do izjave ni moglo storiti kot prvo.

12Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Sodbi Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 92/2008 in VIII Ips 184/2009.
² VSM sklep I Ip 487/2018 (zlasti 8. točka razlogov) in VSM sklep I Ip 1246/2013.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 199/2011 in VSM sklep I Ip 1246/2013.
⁴ Šetinc Tekavc M., Izvršba sodb, izdanih v individualnih delovnih sporih, PB št. 2/2016, ki se na straneh 192 in 193 sklicuje na zadevo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 884/2012 in na sklep VSL II Ip 2045/2015.