UPRS Sodba I U 1646/2022

Tožba se zavrne.

O izpodbijanem sklepu

1Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi ugotovitev dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in v območju Centra za tujce v Postojni od 16. 11. 2022, od 11:50 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 16. 2 2023 do 11:50 z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 14. 11. 2022 ob 02:46 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo peš v večji skupini oseb v bližini mejnega prehoda Obrežje in ob prijetju s strani policije podal namero za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je navedel Italijo, kot razlog odhoda iz države pa ekonomske težave. Policisti so ga po opravljenem predhodnem postopku odpeljali v azilni dom na Viču. Kot izhaja iz uradnega zaznamka pristojnega organa št. 2142-5314/2022/2 s 16. 11. 2022, je tožnik še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito 15. 11. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in po prijetju s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Koper, 15. 11. 2022 ponovno izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Ker je tožnik ponovno podal namero za mednarodno zaščito, je policija z njim zopet izvedla predhodni postopek, v okviru katerega ga je ponovno seznanila tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave.

3Toženka je povzela, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito, vloženi dne 16. 11. 2022 (v nadaljevanju prošnja), povedal, da je Pakistan zapustil pred približno enim mesecem z letalom do Srbije, kjer je bil približno tri dni in kjer naj bi mu neznani tihotapec vzel dokumente. Nato je preko Bosne in Hercegovine in Hrvaške prišel v Slovenijo. V prošnji je povedal, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji. Pakistan je zapustil zato, ker je želel boljše življenje. V izvorni državi je imel ekonomske težave, saj je zaposlen kot voznik mesečno prejel 20.000 rupij, kar ni zadostovalo za dostojno življenje. Izvorno državo je zapustil zaradi boljšega življenja. Nikoli ni bil v izvorni državi ogrožen, zapustil jo je prostovoljno. Drugih problemov v izvorni državi ni imel.

4Toženka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep. Povzela je tožnika, da je storil napako, da je zapustil sprejemne prostore azilnega doma pred podajo prošnje, da ni prejel informacije, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma. Azilni dom je zapustil zato, da bi odšel v Italijo, kjer bi si poiskal zaposlitev. Če ga policija ne bi prijela v Sloveniji, bi sicer podal prošnjo za mednarodno zaščito, a bi nadaljeval pot do Italije.

5Toženka je na podlagi tega: da je tožnik želel zapustiti Slovenijo ter oditi v Italijo; da je zgolj po enem dnevu nastanitve v sprejemnih prostorih azilnega doma v Ljubljani le-te samovoljno zapustil in odšel proti Italiji; da je bil s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Koper prijet na železniški postaji Divača; da je povedal, da je želel v Italijo; da je bil že na Policijski postaji Brežice seznanjen z dejstvom, da bo, v kolikor bo samovoljno zapustil prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, obravnavan po Zakonu o tujcih ter, da se bo v tem primeru njegova namera štela za umaknjeno; da je bil omenjeni pouk tožniku dan v njemu razumljivem jeziku; da je bil na policijski prisoten tolmač; da je tožnik podpisal registracijski list; da so tudi sprejemni prostori azilnega doma opremljeni v več jezikih z osnovnimi informacijami o postopku mednarodne zaščite, med drugim tudi z informacijo o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, ocenila, da je podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik zopet poskušal samovoljno zapustiti azilni dom. Toženka je na podlagi povzetih dejstev ugotovila, da je bil tožnikov namen od prijetja s strani policije dalje, samovoljno zapustiti Slovenijo, da bi dosegel svojo ciljno državo, t. j. Italijo, kar je potrdil tudi sam.

6S tem, ko je enkrat že brez težav samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, je toženka ocenila, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, s čemer bi toženki onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Tožnik trdi, da je iz Pakistana odšel zaradi slabih ekonomskih razlogov, vendar pa je treba po oceni toženke v nadaljnjem postopku ugotoviti, ali so ti razlogi posledica delovanja tretjih akterjev, ki bi zoper njega namerno usmerili kakršnekoli ukrepe, ki bi imeli škodljive posledice ter vplivali na tožnikovo ekonomsko eksistenco in morebiti tako kršili tudi njegove pravice. Gre za relevantne okoliščine, ki jih mora tožnik v postopku podrobneje pojasniti in pogojev, ki bi v konkretnem primeru dopuščali opustitev osebnega razgovora, po oceni toženke niso podani. Toženka izpostavlja, da so slabi ekonomski pogoji v izvorni državi lahko posledica diskriminatornega ravnanja, zato je treba tožnikove navedbe na osebnem razgovoru bolj podrobno razjasniti.

7Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Toženka se sklicuje še na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16 K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie z dne 14. 9. 2017, v kateri je zavzelo stališče, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilca.

8Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, glede na to, da je že enkrat samovoljno zapustil sprejemne prostore še pred podajo prošnje, in glede na njegove izjave, da nima namena počakati na odločitev o njegovi prošnji, kar je potrdil tudi ob ustni seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja, ko je navedel, da ima ženo in mora delati, zato ne more nekaj mesecev čakati na odločitev. Toženka meni, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrstni ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Toženka izpostavlja, da že iz ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da jih ne sme in da je njegova ciljna država Italija izhaja, da milejši ukrep ne bi zadoščal in zato tudi ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje centra za tujce.

Povzetek tožnikovih navedb

9Tožnik izpodbija sklep zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

10Tožnik navaja, da je ukrep omejitve gibanja glede na naravo poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo slovenska ustava, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah in ga je zato mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno in edino izvedljivo. To med drugim pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera, ki pa v tem primeru niso bile izkazane.

11Tožnik navaja, da ni begosumen. Res je sicer podpisal, da ne bo zapustil azilnega doma, vendar je veliko vprašanje, če je dejansko razumel, kaj pomeni, če zapusti azilni dom. Tožnik je to podpisal v stiski in strahu in bi podpisal vse, samo da ga ne zaprejo. Tožnik je izrecno izjavil, da ni imel informacije, da ne sme zapustiti azilnega doma oziroma kampa, kot se je sam izrazil. Drži, da je navedel, da bi šel v Italijo in se pri tem ni sprenevedal in lagal, obenem tudi drži, da nikjer drugje še ni podal prošnje za mednarodno zaščito, kar dokazuje njegovo resnost namere za mednarodno zaščito, odkritosrčnost in resnicoljubnost.

12Zgolj to, da je tožnik enkrat zapustil azilni dom, nato pa zaprosil za mednarodno zaščito, po mnenju tožnika ne more biti dokaz, da je izrazito begosumen in da bo pobegnil, če ni zaprt v centru za tujce. Tožnik je sedaj podal prošnjo za mednarodno zaščito in čaka na osebni razgovor, kjer naj bi pojasnil in razložil pomembna dejstva v zvezi s prošnjo. Okoliščina, da v upravnem postopku po vloženi prošnji za mednarodno zaščito še ni bil opravljen osebni razgovor z njim in da je ta že razpisan za 7. 12. 2022, ni sporna. Ni pa toženka nikjer navedla, katera so tista dejstva, ki jih je treba v postopku ugotoviti. Tožnik navaja, da je osebni razgovor razpisan za 7. 12. 2022 in po tem ne bo več razlogov za zadržanje tožnika v centru. Tožnik poudarja, da ni šlo za pobeg, temveč je menil, da je svoboden in lahko gre in se vrne. Tako je veliko vprašanje ali se je tožnik sploh zavedal, da počne nekaj nezakonitega, ko je zapustil azilni dom, kljub podpisom, ki jih je dal in na katere se toženka sklicuje. Tožnik meni, da je dvom toženke vanj v trenutku vložitve tožbe absolutno brez realne podlage. Tožnik meni, da je odločitev toženke nezakonita, saj je toženka nepopolno in posledično zmotno ugotovila dejansko stanje, ko je navedla, da dvomi, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo dejstva, pomembna za odločitev. Drži, da tožnik prvič ni počakal na vložitev prošnje, vendar to še ni razlog, ki opravičuje, da mu toženka takoj omeji gibanje, ne da bi mu dala možnost manjše omejitve svobode zaradi zagotovitve prisotnosti, da bo na voljo organom, da ga ti lahko zaslišijo. Tožnik meni, da je toženka nepravilno ugotovila tudi to, da obstaja nevarnost, da bi tožnik pobegnil. Med begunci namreč krožijo govorice, da nihče ne bo dobil mednarodne zaščite. Tožnik sedaj ve, da bo postopek izveden in da se bo njegova prošnja tudi vsebinsko presojala, zato te nevarnosti ni. Tožnik izpostavlja, da je bil vmes tudi že svoboden in bi lahko odšel, pa tega ni storil, temveč je počakal na sklep o omejitvi gibanja in ni odšel v drugo državo ter onemogočal postopek, kar mu je v izpodbijanem sklepu očitano. Tožnik na podlagi vsega navedenega meni, da je toženka zmotno presodilo dejansko stanje, da je begosumen in da ne bo počakal do konca postopka. Tožnik namreč ni vedel, da bi se moral zadrževati samo v azilnem domu, oziroma kampu, kot mu sam pravi. Tožniku očitana namera, da bi šel v Italijo, sama po sebi ne pomeni razloga za nevarnost pobega. Tak način prehajanja mej je namreč za prosilce za mednarodno zaščito, ki so praviloma begunci, prej pričakovan in običajen kot izjemna okoliščina, na katero bi bilo mogoče opreti sklepanje upravnega organa.

13Tožnik meni, da toženka ni dovolj konkretizirala nevarnosti pobega tožnika. Toženka je namreč obstoj očitne begosumnosti tožnika oprla zgolj na dejstvo, da je samovoljno zapustil azilni dom in bil prijet v Divači, kar po mnenju obrambe ne dosega standarda očitne begosumnosti, kar zahteva zakon kot pogoj kumulativno podan skupaj z ugotovitvijo pravno pomembnih dejstev, ki jih brez tega ukrepa ne bo mogoče pridobiti. Tožnik meni, da ni sporno, da je tožnik potreben v postopku odločanja o mednarodni zaščiti in ni nobenega razloga, da sedaj, ko je končno podal prošnjo za mednarodno zaščito, ne bi ostal tu in počakal na izid postopka po opravljenem osebnem razgovoru. Tožnik še navaja, da ugotavljanje istovetnosti in dejstev v postopku samo po sebi, kot se je opredelila tudi dosedanja sodna praksa, ni in ne more biti razlog za omejitev gibanja, saj po mnenju tožnika ni begosumen, saj niti ni zapustil Slovenije. Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito je pristna tudi vsebinsko, saj v njej navaja dejansko, zakaj je odšel iz svoje države in ne laže in prireja razlogov.

14Toženka je po oceni tožnika nepravilno uporabila materialno pravo, ko ga je pridržala zato, da se ugotovijo pravno pomembna dejstva in obenem zaradi begosumnosti, pri čemer pa obstoja očitne begosumnosti ni dokazala. Ni navedla niti obrazložila, katera so tista določena dejstva, na katerih temelji prošnja in jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Tožnika bi bilo mogoče omejiti na obvezno zadrževanje v azilnem domu, pri čemer dejanske razmere varovanja v azilnem domu niso stvar tožnika temveč toženke, ki jih je dolžna zagotoviti. Toženka ni poizkusila z milejšim ukrepom pri tožniku, temveč mu je takoj, ko je zaradi nevednosti zapustil azilni dom izrekla ukrep omejitve gibanja, s tem pa mu svobodo gibanja povsem odvzela, pa ni pravilno opravila ocene nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa. Tožnik ni begosumna oseba in s tem, ko je navedel, da se je namenil v Italijo, je bil zgolj odkrit in zato še ni begosumen in tudi ni izpolnjen pogoj zakona za omejitev gibanja na center za tujce. To, da je treba z njim opraviti osebni razgovor, ne opravičuje toženke, da mu omeji gibanje, sicer pa je tožnik, razen svoje istovetnosti, ki je ne more dokazati, ker nima osebnega dokumenta, navedel vse. Tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da so v njegovi izvorni državi slabi ekonomski pogoji za življenje, toženka pa skuša osebni razgovor opravičiti s tem, da so lahko posledica diskriminatornega ravnanja, kar nima nobene realne podlage, saj je tožnik izrecno navedel, da v izvorni državi ni bil ogrožen in da jo je zapustil prostovoljno ter da v njej nobenih problemov ni imel. Tožnik meni, da je toženka glede na pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, napačno uporabila določbo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

15Podredno pa tožnik navaja, da tudi če je utemeljeno omejeno gibanje na center za tujce, pa je njegovo trajanje absolutno predolgo do 16. 2. 2023, glede na to, da bo osebni razgovor opravljen že 7. 12. 2022, ko bodo lahko razčiščena vsa pomembna dejstva, ki jih toženka v sklepu ni razkrila.

Povzetek navedb toženke

16Toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu kot zakonitem in pravilnem ter prereka vse navedbe tožnika.

O sodni presoji

17Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine, označene v sodnem spisu kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. št. 2142-5314/2022 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

18Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

19V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

20Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

21Odločilen razlog za odločitev toženke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja toženke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji zahtevek za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil.

22Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila: da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kot potrdi tožnik tudi v svoji izpovedi; da je tožnik že naslednji dan, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil zato, ker je želel v Italijo. Pravilno je ugotovila tudi, da je tožnik vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih, saj je bil na Policijski postaji Brežice informiran glede postopka mednarodne zaščite, kar je potrdil tudi z lastnoročnim podpisom. Ni namreč sporno, da je tožnik 14. 11. 2022 na Policijski postaji Brežice izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera). Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-1¹ izpolnila registracijski list in tožnika po tolmaču v urdu seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec (v nadaljevanju opozorilo). Iz registracijskega lista in uradnega zaznamka z dne 11. 11. 2022 izhaja, da je postopek (tudi opozorilo) prevajan v urdu, ki ga tožnik razume, kot potrdi zaslišan na sodišču. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v urdu, kar je tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, razumel. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku. Pravilna je presoja toženke, da je tožnik begosumen v bistvenem z obrazložitvijo, da je sprejemne prostore azilnega doma zapustil kljub temu, da je vedel, da jih ne sme, da je bil tožnik namenjen v Italijo, ki je njegova ciljna država. Sodišča ne prepriča izjava tožnika, da je naredil s tem, kot je zapustil azilni dom, napako, saj hkrati pove, da je bil namenjen v Trst in je sodišče prepričano, da bi, če ga ne bi prijela policija, tja tudi šel. Neutemeljene so namreč tožbene navedbe, da tožnik naj ne bi bil begosumen tudi zato, ker je bil svoboden in kljub temu ni zapustil Slovenije. Niti ni sporno, da je tožnik iz azilnega doma odšel že naslednji dan po tem, ko je bil nameščen v azilni dom in ni sporno, da je tožnik želel v Italijo. Če ne bi vedel, da ne sme zapustiti azilnega doma in Slovenije, ni prepričljiva izjava tožnika, da je s tem, ko je zapustil azilni dom, naredil napako. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožnik ni begosumen tudi zato, ker Slovenije ni zapustil. Sodišče je namreč prepričano, da tožnik ni zapustil Slovenijo izključno zato, ker ga je v Divači prijela slovenska policija. Upoštevajoč, da je tožnik povedal, da je želel v Italijo, da je bil s tihotapcem dogovorjen, da ga pripelje do Trsta, da je bila ciljna država Italija, zgolj tožnikova izjava, da bo tokrat ostal v Sloveniji, sodišča ne prepriča. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi to, da je tožnik izpovedal, da nazaj v Pakistan ne more in da bo v primeru zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, šel naprej. Sodišče še pripominja, da nenazadnje dejstvo, da je tožnik ponovno vložil namero za mednarodno zaščito nakazuje, da se je tožnik zavedal ne le, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ampak se je zavedal tudi posledic samovoljne zapustitve, torej tudi tega, da je zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, saj v nasprotnem primeru nova (druga) vložitev namere ne bi bila potrebna.

23Neprepričljive so tudi tožbene navedbe, da je tožnik ravnal v postopku tako zato, ker krožijo govorice, da nihče v Sloveniji ne bo dobil mednarodne zaščite in, da bo sedaj, ko tožnik ve, da bo njegova prošnja presojana po vsebini, pa ostal v Sloveniji ter da naj bi bila zato nepravilno ocenjena tudi nevarnost, da bi pobegnil. Ta trditev namreč dokazuje kvečjemu to, da je tožnik očitno zavestno ravnal kot je (zaradi govoric), kar pa ne dokazuje, da bi tožnik v bodoče ravnal drugače.

24Ob upoštevanju navedenega, je po presoji sodišča dokazna ocena toženke vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Po presoji sodišča je ocena toženke, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred zaključkom postopka, glede na vse navedeno, zato pravilna.

25Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da toženka ni dovolj obrazložila, katera so tista določena dejstva, na katerih temelji prošnja, ter da v zvezi s tem brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče teh dejstev ugotoviti. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da mora toženka opraviti še osebni razgovor, da bi ugotovila ali so ekonomski razlogi, ki jih je tožnik navedel kot razlog za odhod iz Pakistana, posledica delovanja tretjih akterjev, ki bi zoper njega namerno usmerili kakšne ukrepe, ki bi imeli škodljive posledice ter vplivali na tožnikovo ekonomsko eksistenco in morebiti tako kršili njegove pravice. Nadalje je v zvezi s tem še navedla, da je treba ugotoviti, ali so slabi ekonomski pogoji posledica diskriminatornega ravnanja. S tem je po presoji sodišča dovolj obrazložila, katera dejstva mora v osebnem razgovoru še ugotoviti.

26Pri tem sodišče še dodaja, da se s tem, da je potrebna prisotnost tožnika v postopku mednarodne zaščite, strinja tudi sam tožnik. Svojo prisotnost tožnik zagotavlja in s tem utemeljuje tudi svojo tožbo in dokazuje, da ni begosumen. Upoštevajoč tudi, da je tožnik na zaslišanju med drugim izpovedal, da je v prošnji lagal po navodilih tihotapcev (glede opravljene poti iz Pakistana), je očitno, da je osebni razgovor toliko bolj potreben. Ker je tožnik v prošnji zavestno lagal glede poti, je upoštevajoč, da so ekonomski razlogi lahko razlog preganjanja v določenih primerih, osebni razgovor v tem primeru tudi po presoji sodišča potreben.

27V zvezi s tožbenimi ugovorom glede neprimernega trajanja omejitve gibanja na Center za tujce z utemeljitvijo, da je 3 mesece preveč, pa sodišče dodaja, da je izrek izpodbijanega sklepa jasen in sicer od 16. 11. 2022, od 11:50 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 16. 2 2023 do 11:50 z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Glede na to, da je razlog v konkretnem primeru ugotovitev dejstev, na katerih temelji prošnja, je tožniku gibanje omejeno dokler toženka ne ugotovi dejstev, na katerih temelji prošnja, oziroma najdlje do 16. 2. 2023 do 11:50 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

28Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da toženka ni opravila testa sorazmernosti in da ni upoštevala tudi tožnikovih osebnih okoliščin pri izreku ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Tožena stranka namreč v sklepu svoje odločitve ni oprla zgolj na to, kakšen je način varovanja v azilnem domu, ampak se je sklicevala tudi na osebne okoliščine, ki se tičejo samega tožnika. Toženka je v sklepu navedla, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepov omejitve gibanja na azilni dom ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti, prav tako pa je v postopku v Sloveniji povedal, da želi v Italijo. Toženka je torej svojo odločitev oprla tako na način varovanja v azilnem domu kot tudi na tožnikove osebne okoliščine.

29Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

¹ Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom."