UPRS Sodba I U 169/2022-7

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca A. A., ki ga zastopa skrbnica B. B., za dodelitev redne in izjemne brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Kamniku II K 51440/2016 z dne 13.12. 2016. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec po skrbnici pri naslovnem sodišču vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Kamniku II K 51440/2016 z dne 13. 12. 2016. Postopek se je sprva vodil pod Bpp 249/2021, sodišče je prošnjo z odločbo Bpp 249/2021 z dne 2. 2. 2021 zavrnilo. Po tem, ko je prosilec zoper zavrnilno odločbo sprožil upravni spor, je Upravno sodišče RS s sodbo I U 398/2021 z dne 19. 5. 2021 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo naslovnemu sodišču v nov postopek. Skladno s citirano sodbo je organ pod opr. št. Bpp 1854/2021 izdal nov upravni akt.

2V novem postopku je sodišče prosilca po skrbnici s pozivom z dne 5. 7. 2021 seznanilo z ugotovitvijo po vpogledu v uradne evidence (med drugim v evidenco FURS o obdavčljivih dohodkih fizičnih oseb) in sicer, da njegov povprečni mesečni dohodek - pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja - znaša 943,59 EUR in tako presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Izpisek iz evidence FURS mu je bil v fotokopiji poslan kot priloga. Obenem je bil (znova) natančno seznanjen z institutom izjemne BPP po 22. členu ZBPP, glede katere po podatkih iz spisa ne izpolnjuje kriterijev. Pozvan je bil, da se lahko v roku 8 (osem) dni pisno izreče o navedenem, posebej lahko pojasni vse okoliščine prejetega dohodka in če uradni podatki FURS niso pravilni, lahko navede pravilne ter za to priloži dokaze. Enako lahko izkaže upravičenost do izjemne BPP in za to priloži dokaze. Opozorjen je bil, da če se na poziv v roku ne bo odzval, bo odločeno glede na obstoječe dokaze v spisu po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP). S tem je bila prosilcu po načelu zaslišanja stranke skladno s 1. in 3. odstavkom 9. člena ZUP v povezavi s 4. odstavkom 146. člena ZUP dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Prosilčevi skrbnici je bil poziv osebno vročen dne 8. 7. 2021, a se ne v postavljenem roku, ki se je iztekel dne 30. 9. 2021, ne kasneje vse do izdaje te odločbe, nanj ni odzval(a), priložil pa je že ob vložitvi prošnje zapis izjave pred CSD (Osrednja Slovenija zahod, Enota Domžale) dne 13. 2. 2020, do katere se organ opredeljuje v nadaljevanju te obrazložitve. Tako je pristojni organ nadaljeval s postopkom brez morebitne prosilčeve nasprotne izjave oz. nasprotnih dokazov.

3V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka pravi, da po vpogledu v evidenco FURS o obdavčljivih dohodkih fizičnih oseb ugotavlja, da znaša lastni dohodek prosilca v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, v skupni višini 2.830,79 EUR, kateri obsega seštete periodične dohodke (pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za navedeno obdobje: 937,35 EUR + 937,35 EUR + 956,09 EUR). Glede na navedeno pristojni organ za BPP ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilca 943,59 EUR (2.830,79 EUR : 3 = 943,59 EUR) in tako presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke in trenutno znaša 804,36 EUR, zato prosilec presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, kar izključuje njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči. Glede na datum vložitve prošnje za BPP je višina relevantnega osnovnega zneska minimalnega dohodka 402,18 EUR in se uporabljajo glede na ta znesek preračunani pogoji glede ugotavljanja materialnega položaja. Glede na to, da prosilec že z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, se pristojni organ za BPP ni spuščal v presojo višine drugega premoženja prosilca in v presojo objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

4Posebej glede nujne in izjemne BPP pa je tožena stranka v obrazložitvi navedla, da izjemna brezplačna pravna pomoč pomeni, da se ta, ne glede na določbe ZBPP o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli tudi če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družin ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Zakon nadalje v 22. členu določa več primerov izjemne BPP, ta je med drugim predvidena po določbi 7. alineje 2. odstavka 22. člena ZBPP, a prosilec pogojev zanjo ne izkazuje niti ni podana nobena izmed drugih, v drugem odstavku 22. člena ZBPP taksativno naštetih okoliščin, ki bi opravičevala dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, posebej ne po 6. alineji tega odstavka, saj je bila prosilcu poslovna sposobnost odvzeta ravno zaradi kverulantstva (pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10 2012). Zato prosilec po presoji sodišča tudi do dodelitve izjemne brezplačne pravne pomoči skladno z 22. členom ZBPP ni upravičen. Posebej glede zapisa izjave, ki jo je prosilec podal pred CSD Osrednja Slovenija zahod, Enota Domžale dne 13. 2. 2020, prosilcu tožena stranka pojasnjuje, da iz nje ne izhaja ničesar, kar bi lahko pomenilo obstoj kakršnegakoli pogoja za izjemno BPP po veljavni ureditvi tega instituta, saj prosilec le navaja kronološki potek dogodkov in ponavlja že večkrat izražena nestrinjanja z ravnanji državnih in drugih organov. Niti na ravni zatrjevanja pa ne izkaže obstoja relevantnih okoliščin v smeri izpolnjevanja pogojev za izjemno brezplačno pravno pomoč (npr. da bi bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 razveljavljen ali odpravljen ali zaključen nov postopek za vrnitev poslovne sposobnosti).

5V tožbi tožnik pravi, da je toženi stranki splošno znano, da je tožnik ravno zaradi sistematičnega kratenja ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. členov Ustave RS, v znanih sodnih postopkih Okrožnega sodišča v Ljubljani pravdno nesposoben, bolan in brez prihodkov in da je po nezakonitih sodbah izgubil vse premoženje, zdravje, družino, uspešno obrt, s katero se je preživljala njegova družina in celo delovno sposobnost.

6Iz znane sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1545/2000 z dne 09.03.2005 je toženi stranki in naslovnemu sodišču splošno znano, da je bil tožnik zaradi protizakonitih sodb sodišč v Ljubljani in sodišča iz Domžal invalidsko upokojen zaradi povzročenega mejno psihotičnega stanja. Iz postopka odvzema opravilne sposobnosti pa je toženi stranki znano, da je tožnik že od leta 1994 dalje procesno in pravdno nesposoben, zato mu je bila z upoštevanjem sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 211/94 delno odvzeta opravilna sposobnost z namenom, da se mu v sodnih in upravnih postopkih po pravnem strokovnjaku zagotovi enako varstvo pravic, koristi in interesov.

7Glede na to, da tožena stranka tožniku z izkrivljanjem resnice in prava ter z zlorabo uradne moči noče upoštevati splošno znanih okoliščin iz 6. in 7. alineje 2. odstavka 22. člena ZBPP in izpolnjevanja finančnega cenzusa za izjemno brezplačno pravno pomoč, tožnik naslovnemu sodišču predlaga, da zaradi ugotovitve pravilnega dejanskega stanja opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši skrbnico tožnika, psihiatra C. C., sodnico okrajnega sodišča v Ljubljani Č. Č. in sodnico Višjega sodišča v Ljubljani D. D. ter po tako izvedenem postopku ter po absolutno bistvenih kršitvah ZUP-a in po ugotovitvah oziroma zaslišanju tožnika v postopku I U 398/2021 odločbo tožene stranke razveljavi in ugodi zaprošeni prošnji tožnika z dne 29.01.2021 ali napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu.

8Tožnik je dne 29.01.2021 na podlagi 36. člena ZBPP toženo stranko zaprosil za nujno brezplačno pravno pomoč. Sklicuje se na 36. člen ZBPP. Rok za vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Kamniku št. II K 51440/2016 z dne 13.12.2016 se je prosilcu iztekel 05.02.2021, odločba o zaprošeni nujni pomoči pa je bila prosilcu vročena dne 09.02.2021, ko se je osemdnevni rok za vložitev pritožbe že iztekel. Po navedenem je tožena stranka tožniku nedvomno kratila pravico do kvalificirane pritožbe, ki jo 25. člen Ustave RS in 13. člen EKČP zagotavljata vsakomur.

9Poleg navedenega v postopku tožene stranke in v postopku naslovnega sodišča I U 398/2021, kljub splošno znanim dejstvom in predlaganim dokazom ni bilo ugotovljeno, da je bila tožniku delna opravilna sposobnost odvzeta zaradi njegovih psihičnih težav oziroma izgube procesne in pravdne nesposobnosti z namenom, da se mu z upoštevanjem sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 211/94 v upravnih in sodnih postopkih zagotovi kvalificirano zastopanje po skrbniku, ki bi moral biti odvetnik. Navedeno bi se ugotovilo z zaslišanjem skrbnice tožnika, psihiatra C. C. in sodnic Č. Č. in D. D., ki bi lahko potrdili dejstvo, da tožnik pred odvzemom opravilne sposobnosti v sodnih postopkih nikoli ni vlagal očitno nerazumnih vlog. Sodnica D. D. pa bi sodišču povedala, kako je tožnik z zlorabo procesne in pravdne nesposobnosti ter z zlorabo socialne stiske v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1014/98 izgubil delavnico, ki sta jo z lastnimi sredstvi leta 1982/83 zgradila s skrbnico, kar nikakor ni blodnja, kot nekateri organi oziroma strokovnjaki sklepajo. Zaradi njene odločitve in potrditve sodbe je delavnica skupaj s stroji in opremo v posledično nezakonitem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah In 91/2000 sodno zapečatena, zato tožnik od uvedbe ZBPP dalje nedvomno izpolnjuje tudi okoliščine iz 7. alineje 2. odstavka 22. člena ZBPP ter mu po izpolnjevanju denarnega cenzusa nedvomno pripada pravica do izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožnik naslovnemu sodišču tudi predlaga, da pred odločitvijo opravi ogled sodno zapečatene delavnice, strojev in opremo, kar tožniku onemogoča, da bi si v sodnih postopkih, ki so posledica protizakonitih sodb, zagotovil enake možnosti oziroma odvetnika.

10Tožba ni utemeljena.

11V prvotnem upravnem sporu je Upravno sodišče tožbi tožnika ugodilo, ker je tožnik v upravnem postopku izrecno uveljavljal dodelitev izjemne oziroma nujne brezplačne pravne pomoči, toženka pa se do teg njegovega zahtevka v zvezi z izjavo pred CSD Domžale z dne 13. 2. 2020 ni opredelila niti ga ni pozvala na dopolnitev njegove vloge in ni obrazložila razlogov za zavrnitev njegove prošnje za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Sodišče je zato v zadevi I U 398/2011-11 ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.¹

12V ponovljenem postopku je tožena stranka ravnala po procesnih usmeritvah Upravnega sodišča v sodbi zadevi I U398/2011-11 in je izpodbijano odločbo utemeljila z vidika zahtevka za nujno oziroma izjemno brezplačno pravno pomoč, upoštevajoč pri tem tudi 6. alinejo drugega odstavka 22. člena ZBPP. Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na nekatere predhodne istovrstne spore tožnika v zvezi z dodelitvijo nujne oziroma izjemne brezplačne pravne pomoči iz 22. člena ZBPP (sodbi Upravnega sodišča v zadevah: I U 1496/2021 z dne 28. 10. 2021 in I U 1589/2021 z dne 24. 11. 2021), pa sodišče utemeljitvi tožene stranke dodaja naslednje:

13Tožeča stranka smiselno uveljavlja, da je skladno z določbo 22. člena ZBPP (šesta in sedma alineja drugega odstavka) prosilec upravičen do izjemne brezplačne pravne pomoči oziroma da je tožena stranka to določbo napačno uporabila. Ta se po prvem odstavku 22. člena ZBPP dodeli ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, in sicer tudi v primeru, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Po določilu drugega odstavka 22. člena ZBPP se izjemna brezplačna pravna pomoč pod pogoji iz prvega odstavka dodeli v primerih, ki so našteti v sedmih alinejah.

14Iz tožbe ni mogoče razbrati, da bi katera koli okoliščina, na primer iz šeste ali sedme alineje drugega odstavka, lahko prišla v poštev v konkretnem primeru. Tožeča stranka se na splošno sklicuje na psihično in ekonomsko nasilje države nad prosilcem in na njegovo duševno in socialno stisko, pri čemer ključno sporno okoliščino, ali mu je bila delno odvzeta poslovna sposobnost zaradi vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, po eni strani opredeli, kot da je bil namen sklepa Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 211/94, da se mu zagotovi enakopravno varstvo pravic s postavitvijo pravno kvalificiranega skrbnika, po drugi strani pa zatrjuje, da mu je bila odvzeta poslovna sposobnost s sodno odločbo II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012, ki pa je bila po njegovem mnenju obremenjena s kršitvijo 6. in 13. člena EKČP in da je zaradi te obremenjenosti s kršitvijo EKČP napačna ugotovitev tožene stranke, da mu je bila odvzeta poslovna sposobnost zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih.

15Za ugotovitev, iz katerega razloga je bila s sodno odločbo tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost, ni potrebno zaslišati tožnika, njegove skrbnice in sodnice kot priče, kakor tudi ni mogoče (zaradi varstva pravnomočnosti sodnih odločb iz 158. člena Ustave RS) z dokaznimi sredstvi v tem upravnem sporu spreminjati pravnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodni odločbi Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012 v zvezi z sodno odločbo N 53/2011 z dne 18. 5. 2012. Sicer se je Upravno sodišče v primerljivih sporih do razloga za delni odvzem poslovne sposobnosti tožnika že izreklo na način, da je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost zaradi vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih.²

16Poleg tega tožnik tudi z ničemer konkretno ne opredeljuje materialne ogroženosti, ki je pogoj za brezplačno pravno pomoč iz sedme alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Tožnik predlaga tudi zaslišanje in se sklicuje na dopolnitev psihiatričnega izvedeniškega mnenja iz leta 2008 ter na njegovo izjavo pred Centrom za socialno delo z dne 13. 2. 2020 ter odgovor sodišča iz Domžal Su 19/2020-11 z dne 23. 11. 2020. Vendar tožeča stranka ne zatrjuje, da se izvedeniško mnenje psihiatra z dne 17. 11. 2008 kakor koli ne ujema s pravno opredeljenim razlogom za odločitev v zadevah II Cp 2040/2012 in N 53/2011 o delnem odvzemu poslovne sposobnosti in tudi ne navaja, kaj naj bi odgovor sodišča iz Domžal opr. št. Su 19/2020-11 dokazoval v zvezi s sporno okoliščino, ali je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih.

17Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo dejansko stanje sporno z vidika potreb ugotavljanja pravno relevantnih okoliščin iz 6. ali 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) in sicer ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice glede kriterijev za razpis javne glavne obravnave in pravice tožnika, da se ustno izjavi na glavni obravnavi na podlagi 6. člena EKČP. V tej zadevi je bilo namreč mogoče odločiti na podlagi podatkov v spisu in je predmet spora le pravna opredelitev razloga za delni odvzem poslovne sposobnosti, ki izvira iz pravnomočne sodne odločbe.³ Zato pravilnosti dejstev ali verodostojnost navedb, kakor tudi, da bi sodišče pridobilo neposredni vtis ali da bi moralo kar koli v zvezi s tem razčiščevati na javni glavni obravnavi, ni bilo potrebno.⁴ Glede na obveznost sojenja na javni glavni obravnavi v številnih drugih nujnih zadevah, sodišče ocenjuje, da je zaradi zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku v številnih drugih zadevah poseg v tožnikovo pravico iz 23. in 24. člena Ustave v tem primeru sorazmeren. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

¹ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 398/2021-11 z dne 19. 5. 2021, odst. 15.
² Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 270/2021-3 z dne 20. 4. 2021, odst. 12.
³ Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal z dne 6. 11. 2018, odst. 190, točki a.) in b.).
⁴ Ibid. odst. 191, točki a.), b.) in c.).