UPRS Sklep in sodba II U 312/2019-26

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na I. točko izreka izpodbijane delne odločbe Ministrstva za okolje in prostor številka 35105-11/2014/178 z dne 3. 4. 2019, zavrže.

II. V preostalem delu se tožbi ugodi, izpodbijana delna odločba Ministrstva za okolje in prostor številka 35105-11/2014/178 z dne 3. 4. 2019 se v II. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Predlog stranke z interesom A., d.d. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Iz izpodbijane odločbe

1Tožena stranka je z delno odločbo št. 35105-11/2014/178 z dne 3. 4. 2019 zavrnila zahtevo investitorja A., d.d. za izdajo gradbenega dovoljenja za daljnovod DV 2 x 110 KV Murska Sobota – Mačkovci od stojnega mesta (v nadaljevanju: SM) 18 do SM 20, na zemljiščih s parc. št. 29, 30, 31, 32, 33, 34, 36, vse k.o. ..., in parc. št. 1095, 1099/3, 1100, 1101, 1581/1, vse k.o. ..., ter dostopno pot na zemljišču s parc. št. 1101, k.o. ... (I. točka izreka). Delno gradbeno dovoljenje pa je izdala za omenjeni daljnovod od SM 16 do vključno SM 18 in od vključno SM 20 do SM 21, na zemljiščih s parc. št. 61, 72, 565, 566, 573, 63, vse k.o. ... in parc. št. 1102, 1106, 1105, 1107/2, 1107/1, 1111/1, 1111/2, 1112/1, vse k.o. ..., v obsegu, podrobno opredeljenem v izpodbijani odločbi (II. točka izreka). O stroških bo izdan poseben sklep (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane delne odločbe izhaja, da je družba A., d.d. dne 21. 2. 2014 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za daljnovod DV 2 x 110 KV Murska Sobota – Mačkovci. O zahtevi je bilo odločeno z dopolnilnim gradbenim dovoljenjem št. 35105-11/2014/123 z dne 28. 10. 2016, ki je bilo izdano na podlagi ugotovitve, da ima A., d.d. na zemljišču s parc. št. 1099/3, k.o. ..., izkazano pravico graditi.

3V postopku upravnega spora, ki sta ga sprožili tožeči stranki kot lastnika zemljišča parc. št. 1099/3, k.o. ..., je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018 dopolnilno gradbeno dovoljenje odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ugotovilo je namreč, da je Uredba o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Murska Sobota – Mačkovci (v nadaljevanju: Uredba o državnem lokacijskem načrtu) v delu, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 1099/2 (sedaj parc. št. 1099/3, k.o. ...), v neskladju s prvim odstavkom 32. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1), kar pomeni, da je uredba v tem delu tudi v nasprotju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni.

4V postopku ponovnega odločanja je tožena stranka zavrnila zahtevo družbe A., d.d. za izdajo gradbenega dovoljenja v delu trase med SM 18 in SM 20 iz razlogov, navedenih v sodbi opr. št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018, ter zaradi neizkazane pravice graditi na zemljišču s parc. št. 1099/3, k.o. ... Glede prekinitve postopka izdaje delnega gradbenega dovoljenja, ki ga je družba A., d.d. predlagala iz razloga, ker je v teku postopek za odpravo nepravilnosti Uredbe o državnem lokacijskem načrtu, pa je tožena stranka pojasnila, da niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po 147. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Vprašanje pravice graditi namreč ne predstavlja predhodnega vprašanja, saj gre za enega izmed pogojev, ki morajo biti v skladu s 66. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) izpolnjeni za izdajo gradbenega dovoljenja in lahko to vprašanje organ reši sam.

5Tožena stranka je nadalje ugotovila, da so, skladno s 66. členom ZGO-1, izpolnjeni vsi pogoji za izdajo delnega gradbenega dovoljenja za daljnovod 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci v delu trase od SM 16 do vključno SM 18 in od vključno SM 20 do SM 21, v obsegu in pod pogoji, določenimi v točkah II.1 do II. 6, vključno z omilitvenimi ukrepi in okoljevarstvenimi priporočili, kot so jih podale pristojne institucije.

6Tožena stranka je prav tako ugotovila, da so vsi stranski udeleženci, ki so priglasili udeležbo v postopek, lastniki nepremičnin v varovalnem pasu od SM 18 do SM 20. Glede na to, da je bil zahtevek investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja v delu trase daljnovoda, kjer se nahajajo nepremičnine stranskih udeležencev, zavrnjen, tožena stranka ni obravnavala drugih pripomb in zahtev stranskih udeležencev, ki se nanašajo na izvedbo daljnovoda v kabelski izvedbi, nastanek škode na njihovih nepremičninah, nepravilno izdelavo projektne dokumentacije, vplive elektromagnetnega sevanja, hrupa ter druge vplive daljnovoda na nepremičnine v njihovi lasti.

Tožbene navedbe

7Tožeči stranki sta vložili tožbo zoper I. in II. (II.1 do II.6) izreka izpodbijane odločbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil upravnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tožečih strank bi moralo Upravno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018 ugotoviti neustavnost in nezakonitost Uredbe o državnem lokacijskem načrtu glede celotne, v letu 2006 (po opravljeni javni razgrnitvi leta 2004) spremenjene trase, in ob uporabi instituta exceptio illegalis v tem delu odkloniti uporabo relevantnega prostorskega akta.

8Tožeči stranki nadalje navajata, da se prvostopenjski organ pri ponovljenem odločanju ni opredelil do uveljavljene neustavnosti in nezakonitosti relevantnega prostorskega akta v delu, v katerem je bila družba B., d.o.o. (sedaj C., d.o.o.) prikrajšana za pravico do izjave v zvezi s spremenjenimi rešitvami poteka daljnovoda in glede uveljavljanih ugovorov v zvezi z negativnimi posledicami umestitve daljnovoda v neposredno bližino objekta za opravljanje zdravstvene dejavnosti na naslovu ..., zaradi česar izpodbijane delne odločbe ni mogoče preizkusiti. Po mnenju tožeče stranke je prvostopenjski organ s tem zagrešil kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

9V upravnem postopku sta tožeči stranki pri prvostopenjskem organu podali obširne razloge v zvezi z neustavnostjo in nezakonitostjo relevantnega prostorskega akta glede celotne (leta 2006) spremenjene trase, v posledici katere je prišlo do umestitve daljnovoda v neposredno bližino njunega objekta na drugačni oddaljenosti od leta 2004 javno razgrnjene trase, in sta za svoje navedbe tudi predložili dokaze. Prvostopenjski organ se je tako bil dolžan opredeliti do uveljavljenih ustavnopravnih argumentov, v zvezi s čimer se tožeči stranki sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 48/2016 z dne 10. 7. 2017, prav tako je bilo prekršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in 22. člen Ustave RS.

10V nadaljevanju tožbe tožeči stranki izražata pomisleke glede same izvedbe prestavitve stebra na SM 19 na ustrezno razdaljo od objekta za opravljanje zdravstvene dejavnosti, saj bi prišlo do izvenosne obremenitve stebrov na SM 18 in SM 20. V zvezi s tem predlagata postavitev sodnih izvedencev gradbene stroke in elektro stroke.

11Tožeči stranki še pojasnjujeta, da družba B., d.o.o. (sedaj C., d.o.o.), ki je nepremičnino s parc. št. 1099/2, k.o. ..., iz katere je nastala parcela 1099/3, k.o. ..., kupila v letu 2006, zadevne parcele ne bi kupila in na njej ne bi zidala objekta za opravljanje zdravstvene dejavnosti, če bi vedela, da bo daljnovod umeščen v prostor in zgrajen na drugi lokaciji, kot je bil javno razgrnjen, zaradi česar je podan njun pravni interes. Po javno razgrnjeni trasi v letu 2004 bi namreč daljnovod potekal po bližnjih nenaseljenih kmetijskih zemljiščih približno 100 - 150 m stran od parcele št. 1099/3, k. o. ...

12Tožeči stranki predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano delno odločbo v točkah I in II (II.1 do II.6) izreka odpravi ter samo odloči o stvari tako, da zavrne zahtevo investitorja A., d.d. za izdajo gradbenega dovoljenja za daljnovod DV 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci v nadzemnem delu od SM 16 do SM 21 na vseh v izreku izpodbijane delne odločbe navedenih parcelah; podredno sodišču predlaga, da delno odločbo v točkah I. in II. odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek; oziroma podredno, da se ugotovi, da je delna odločba v točkah I. in II. nezakonita, v vsakem primeru pa, da toženi stranki naloži plačilo nastalih stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navedbe tožene stranke

13Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odločitvi in navedbah v obrazložitvi delne odločbe. Po mnenju tožene stranke lahko tožeči stranki uveljavljata tožbene navedbe le v okviru svojega pravnega interesa, ki izhaja iz njune lastninske pravice na zemljišču parc. št. 1099/3, k. o. ..., ki se nahaja v območju SM 19. Ker je bila zahteva investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja v tem delu zavrnjena, izpodbijana odločba v ničemer ne posega v pravice in pravne koristi tožečih strank.

Navedbe stranke z interesom

14Stranka z interesom A., d.d. se v odgovoru na tožbo z dne 3. 9. 2019 sklicuje na navedbe v izpodbijani delni odločbi in poudarja, da se lahko, v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZGO-1, gradbeno dovoljenje izda tudi za del objekta, če gre za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture. Izpostavlja, da bi imela odstranitev objekta številne negativne posledice, ne samo na širšo regijo ter dobavo električne energije na tem področju države, temveč tudi na celotno državno gospodarstvo. Prav tako bi izklop daljnovoda DV 2x110 kV pomenil omejitev napajanja na odseku Murska Sobota-Hodoš, kar bi bistveno vplivalo na železniški promet, vključno s povečanjem obremenitve okolja zaradi hrupa in izpuha dizel lokomotiv. Nenazadnje pa bi zaradi odstranitve daljnovoda država morala vračati v ta namen pridobljena evropska sredstva, kar bi ji povzročilo ogromno škodo. Stranka z interesom tako predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožečima strankama pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

15Stranka z interesom A., d.d. je dne 26. 2. 2020 vložila prvo pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da tožeči stranki nimata pravovarstvenega interesa za tožbo v upravnem sporu ne zoper I. in ne zoper II. točko izreka izpodbijane delne odločbe. Četudi se tožeči stranki ne strinjata z obrazložitvijo odločitve v I. točki izpodbijane delne odločbe, navedena odločba v tem delu ne posega ne v njuno pravico ne v njuno neposredno, na zakon oprto osebno korist v smislu 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Po mnenju stranke z interesom je zato treba tožbo v tem delu zavreči.

16Stranka z interesom dodaja, da ni utemeljen niti očitek tožečih strank v drugem odstavku 2. točke tožbe, da bi morali biti v I. točki izreka izpodbijane delne odločbe navedeni tudi nepremičnina s parc. št. 72, k.o. ..., na kateri se nahaja steber na SM 18, in nepremičnina s parc. št. 1102, k.o. ..., na kateri se nahaja steber na SM 20. Iz II. točke izreka izpodbijane delne odločbe namreč jasno izhaja, da je upravni organ izdal stranki z interesom gradbeno dovoljenje tako za steber na SM 18 kot za steber na SM 20, zato bi se s tem ustvarilo nasprotje med I. in II. točko izreka ter obrazložitvijo izpodbijane delne odločbe.

17V nadaljevanju pripravljalne vloge stranka z interesom še izpostavlja, da so navedbe tožečih strank glede premika stebra od njunega objekta pavšalne, prav tako pa ne držijo njune navedbe, da naj bi imel daljnovod negativen vpliv na njun objekt za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Stranka z interesom namreč razpolaga s pravnomočnim, dokončnim in izvršljivim mnenjem Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju: ARSO), ki je dne 9. 12. 2014 izdala sklep, v katerem je ugotovila, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje. Tudi sodna praksa pa potrjuje vezanost upravnega organa na pravnomočno okoljevarstveno soglasje. Stranka z interesom pa še opozarja, da je edini namen, ki ga tožeči stranki zasledujeta s tožbo, od nje izsiliti odškodnino, v zvezi s čimer sta pred Okrožnim sodiščem v Mariboru že vložili tožbo, ki se je obravnavala pod opr. št. I Pg 553/2019.

18Tožeča stranka je dne 3. 8. 2021 podala prvo pripravljalno vlogo, v kateri prereka navedbe stranke z interesom in poudarja, da je stranka z interesom dokončala gradnjo daljnovoda na podlagi nepravnomočnega dopolnilnega gradbenega dovoljenja, zaradi odstranitve nelegalnega dela daljnovoda pa ne more uveljavljati škodljivih posledic, ki so nastale v posledici gradnje na lastno odgovornost. Tožeči stranki v nadaljevanju še izpostavljata, da ARSO v izdanem okoljevarstvenem dovoljenjem ni presojala vplivov elektromagnetnega sevanja in hrupa na opravljanje zdravstvene dejavnosti v objektu, saj je bila parc. št. 1099/3, k.o. ..., opredeljena kot kmetijsko zemljišče, zaradi česar bi morala tožena stranka v tem delu upoštevati predložene dokaze tožečih strank. Poudarjata tudi, da ves čas zasledujeta cilj čim prejšnje odstranitve nelegalne gradnje oziroma odmika daljnovoda od njunega objekta zaradi vseh negativnih vplivov daljnovoda, tako na paciente kot tudi na zaposlene, zaradi česar jima nastaja škoda.

19Stranka z interesom A., d.d. v drugi pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2021 še dodaja, da za premike stebrov na ustrezno razdaljo od objekta za opravljanje zdravstvene dejavnosti ni podlage v veljavnem prostorskem aktu, tj. Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za Daljnovod, saj se je uporaba exceptio illegalis nanašala le na parc. št. 1099/3, k.o. ..., kot je presodilo naslovno sodišče. Poudarja pa tudi, da bi lahko tožeči stranki pravilnost odločbe o okoljevarstvenem soglasju uveljavljali le v postopku s pravnimi sredstvi zoper odločbo o okoljevarstvenem soglasju, ne pa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

K I. točki izreka:

20Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeči stranki izpodbijata delno odločbo v I. in II. točki izreka, kot izrecno glasi tudi njun tožbeni zahtevek. Ker je bila s I. točko izreka sklepa zahteva investitorja A., d.d. za izdajo gradbenega dovoljenja za daljnovod DV 2 x 110 KV Murska Sobota – Mačkovci od SM 18 do SM 20, na zemljiščih s parc. št. 29, 30, 31, 32, 33, 34, 36, vse k.o. ..., in parc. št. 1095, 1099/3, 1100, 1101, 1581/1, vse k.o. ..., ter dostopno pot na zemljišču s parc. št. 1101, k.o. ..., zavrnjena, sodišče ugotavlja, da tožeči stranki za izpodbijanje tega dela nimata pravnega interesa, saj si z odpravo delne odločbe v navedenem delu ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja. Četudi sta tožeči stranki v sami tožbi in v pripravljalnih vlogah navedli, da I. točko izpodbijata izključno iz razloga, ker bi, po njunem mnenju, morali biti pod predmetno točko vključeni tudi parc. št. 72, k.o. ..., na kateri se nahaja steber na SM 18, in parc. št. 1102, k.o. ..., na kateri se nahaja steber na SM 20, sodišče pojasnjuje, da bosta navedeni nepremičnini predmet ponovnega odločanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe. Sodišče je zato, skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo v delu, ki se nanaša na I. točko izreka izpodbijane delne odločbe, zavrglo.

K II. točki izreka:

21Tožba je v delu, ki se nanaša na izpodbijanje II. točke delne odločbe, utemeljena.

22Sodišče pojasnjuje, da je, skladno z že sprejeto odločitvijo v sodbi II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018, upoštevalo, da tožeči stranki v tožbi zatrjujeta vpliv daljnovoda, za katerega se izdaja gradbeno dovoljenje, na nepremičnino v njuni lasti, ki stoji na parc. št. 1099/3, k.o. ..., ki pa je po njunih navedbah širši od varovalnega pasu med SM 18 in SM 20, za katerega je tožena stranka v I. točki izreka izpodbijane delne odločbe zavrnila izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na navedeno, po presoji sodišča tožečima strankama ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe, torej v delu, v katerem je tožena stranka ugodila zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

23Ker se tožena stranka sploh ni opredelila do navedb tožečih strank, ki se nanašajo na izvedbo daljnovoda v kabelski izvedbi, nastanek škode na njunih nepremičninah, nepravilno izdelavo projektne dokumentacije, vplive elektromagnetnega sevanja, hrupa ter druge vplive daljnovoda na nepremičnine v lasti tožečih strank, sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu pomanjkljiva in sploh ne omogoča sodnega preizkusa.

24Upravna odločba mora biti namreč izdana v skladu z 214. členom ZUP. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, zato so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

25Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti torej v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli. Prav tako pa morajo biti te okoliščine navedene na način, da jih ob (morebitni) vložitvi pravnega sredstva lahko preveri tudi sodišče.¹

26Sodišče nadalje izpostavlja, da iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: Ustave), ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo poštenega postopka in velja za vsak postopek, voden pred državnim organom. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP. V 9. členu ZUP je jasno določeno, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Načelo zaslišanja stranke tako temelji na 22. členu Ustave o enakem varstvu pravic, saj mora stranka imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU.²

27Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela torej ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.³ Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP).⁴ Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku pred organom s pravico do lastnega zaslišanja in zaslišanja prič možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.⁵

28Iz dopisa, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je tožena stranka dne 9. 1. 2019 pozvala stranko z interesom A., d.d. kot investitorja, da v roku 30 dni od prejema dopisa dopolni vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za daljnovod DV 2 x 110 kV Murska Sobota- Mačkovci z ustreznim dokazilom o pravici graditi za zemljišče parc. št. 1099/3, k.o. ... Stranka z interesom je dne 11. 2. 2019 odgovorila na poziv in obenem podala predlog za prekinitev postopka, navedeni vlogi pa je kot dokaz priložila še pravno mnenje Inštituta za upravno pravo, Č. Č., z dne 16. 9. 2018. Iz upravnega spisa je pri tem razvidno, da tožena stranka navedene vloge ni poslala tožečima strankama in jima torej ni omogočila, da se izjavita o navedbah, ki jih je podala stranka z interesom, niti o priloženem dokazu. Sodišče tako pritrjuje tožbenim navedbam, da je bila tožečima strankama kršena pravica do izjave, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

29Na podlagi vsega navedenega tako sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano delno odločbo v II. točki izreka odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

30Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1, ob upoštevanju stališča, ki ga je sodišče zavzelo v tej sodbi, nato pa bo ponovno odločila, ali so podani vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožena stranka se bo v ponovnem odločanju morala izrecno opredeliti, kakšno je vplivno območje daljnovoda, za katerega se izdaja gradbeno dovoljenje, na nepremičnino na parc. št. 1099/3, k.o. ..., v lasti tožečih strank, kakor tudi do navedb glede same izvedbe prestavitve stebra na SM 19 na ustrezno razdaljo od objekta za opravljanje zdravstvene dejavnosti, zaradi katere naj bi prišlo do izvenosne obremenitve stebrov na SM 18 in SM 20. Po potrebi bo tožena stranka izvedla tudi dokaz z izvedencem elektro oziroma gradbene stroke. Poleg tega se bo tožena stranka morala opredeliti tudi do navedb tožečih strank glede parc. št. 72, k.o. ..., na kateri se nahaja steber na SM 18, in parc. št. 1102, k.o. ..., na kateri se nahaja steber na SM 20, ter ugotoviti, ali tudi navedeni nepremičnini sodita pod vplivno območje daljnovoda.

31Sodišče je na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi storjenih absolutnih bistvenih kršitev postopka ugoditi in izpodbijano delno odločbo v II. točki izreka odpraviti.

32Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožečih strank, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in samo odloči o stvari tako, da zavrne zahtevo investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Iz izpodbijane delne odločbe je namreč razvidno, da upravni organ dejanskega stanja sploh ni ugotavljal in ni zavzel nikakršnega vsebinskega stališča do navedb in (predlaganih) dokazov tožečih strank. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.⁶ Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki pa jih tožeči stranki ne zatrjujeta niti v obravnavani zadevi niso izkazani.

K III. točki izreka:

33V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu sta tožeči stranki, ki ju zastopa odvetnica kot pooblaščenka, upravičeni do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22% DDV, kar znaša skupaj 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

34Sodna taksa bo tožečima strankama vrnjena po uradni dolžnosti.

35Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožečima strankama prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

K IV. točki izreka:

36Stroške je v predmetni zadevi priglasila tudi družba A., d.d., ki v tem postopku sodeluje po prvem odstavku 19. člena ZUS-1. V tem postopku je sodelovala na strani tožene stranke, saj se je zavzemala za zavrženje oziroma zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sta do povrnitve stroškov postopka upravičena stranka in njen intervenient, ki v postopku uspeta. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se uporablja v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je prizadeta stranka v postopku sodelovala na strani tožene stranke, ki v pretežnem delu postopka ni uspela, je sodišče ob upoštevanju citiranih določb odločilo, da ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.

-------------------------------

¹ prim. sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004, sodbe Upravnega sodišča RS II U 71/2019 z dne 15. 9. 2021, II U 28/2019 z dne 29. 9. 2021 , II U 301/2021 z dne 20. 4. 2022 in druge.
² prim. sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. II U 2/2019 z dne 12. 8. 2021, II U 296/2021 z dne 3. 11. 2021, II U 84/2020 z dne 26. 1. 2022 in druge.
³ Komentar ZUP, 2004, stran 86.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve.
⁵ Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89.
⁶ prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.