VSL Sodba II Cp 1913/2022

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 9,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2022 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki izpodbija odločitev v II. in III. točki izreka sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu. Navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da je toženec odstopil od naročniške pogodbe 7. 8. 2021 s tem, ko je tožnici poslal elektronski dopis, v katerem je navedel, da je od storitev odjavljen že več mesecev in sprašuje, zakaj je prejel račun. Prvo sodišče nima podlage za svoje stališče, da bi tožnica morala vedeti, da želi toženec s tem dopisom odpovedati naročniško razmerje. Vsak poslovno sposoben laik ve, da mora jasno izraziti, da želi odpovedati pogodbo, da preneha veljati. Toženec je vedel, da je treba odpovedati pogodbo, kar izhaja tudi iz dejstva, da je podal odpoved pogodbe 1. 12. 2021. Sodišče je ugotovilo, da toženec ni izkazal, da je naročniško razmerje odpovedal pred 7. 8. 2021 in da je odpoved naročniškega razmerja podal 1. 12. 2021. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, v razlogih sodbe pa prihaja samo s seboj v nasprotje.

3Toženec v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). S trditvami, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da je toženec odstopil od pogodbe (da je odpovedal naročniško razmerje) 7. 8. 2021, tožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zato teh pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati.

6Prvo sodišče je ugotovilo, da iz toženčevega sporočila z dne 7. 8. 2021 izhaja, da noče več biti v pogodbenem razmerju s tožnico in da odpoveduje pogodbeno razmerje, zato bi morala tožnica najkasneje s tem dnem šteti, da je toženec podal odpoved naročniškega razmerja. Glede na relevantno obračunsko obdobje je pogodbeno razmerje prenehalo 24. 8. 2021, zato je prvo sodišče pravilno zavrnilo neutemeljen tožbeni zahtevek za plačilo računov, ki so se nanašali na obdobje po 24. 8. 2021.

7Toženec je v sporočilu z dne 7. 8. 2021 dovolj jasno izrazil svojo voljo (prim. prvi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika), da odpoveduje naročniško razmerje. Zato toženčeva (ponovna) odpoved pogodbenega razmerja z dne 1. 12. 2021 nima nobenega pomena za presojo, kdaj je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama prenehalo. Prvo sodišče ni ugotovilo, da je toženec odpovedal naročniško razmerje 1. 12. 2021, kot zgrešeno trdi pritožba, saj je toženčevo pismo z dne 1. 12. 2021 omenilo zgolj v zvezi z ugotovitvijo, da toženec ni dokazal odpovedi pogodbenega razmerja že pred 7. 8. 2021. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

9Tožnica ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).