VSRS Sklep Dsp 6/2022

Pritožba se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 21. 4. 2020, prav tako pa tudi neustreznost nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec. Nadalje je odločilo o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dnem 17. 6. 2020. Za čas od 27. 5. 2020 do 27. 6. 2020 ji je priznalo obračun plače in druge pravice iz delovnega razmerja, denarno povračilo v višini 4.400,00 EUR (I. - IV. točka izreka) ter razliko plače v višini 695,46 EUR za marec 2020, 360,00 EUR za april 2020 in 308,57 EUR za maj 2020 (V.- VII. točka izreka), zavrnilo pa je njen višji zahtevek. Postopek v delu, v katerem je tožnica zahtevala vrnitev na delo in pravice iz delovnega razmerja od sodne razveze naprej do vrnitve, je s sklepom ustavilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe (v I., II., III., IV. in IX. točki izreka glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi in stroškov postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe (V., VI., in VII. točka izreka, ki se nanašajo na plačilo razlike v plači za mesece marec, april in maj 2020).

3Toženka se pritožuje zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (357a. člen ZPP). Izpodbija ugotovitev sodišča druge stopnje, ki je obrazložilo, da je vrnitev v ponovno sojenje potrebna, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice o tem, da se potreba po njenem delu dejansko ni spremenila, ker ponujena zaposlitev svetovalca po obsegu, zahtevnosti in odgovornosti ni drugačna od dela odvetnika, ugotavljanje tega dejstva pa naj bi obsegalo obsežnejši sklop dejstev. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da se je toženka za odpoved tožnici lahko odločila iz ekonomskega razloga in da odpoved ne more biti nezakonita zato, ker ponujena zaposlitev svetovalca tožnici (ki je bila pred tem odvetnica) ne bi bila ustrezna. Zato ugotavljanje razlik med delom svetovalca in odvetnika ne more ovreči utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki tudi ni trdila, da naj bi neobstoj razlik med delovnima mestoma odvetnika in svetovalca dokazoval obstoj nadaljnje potrebe po njenem delu. Tožnica naj bi priznala, da je delo svetovalca drugačno od dela odvetnika (v nadaljevanju pritožbe sicer navede, da je tožnica trdila tudi, da naj bi to delo ne bilo drugačno od dela odvetnika in je s tem tožnica želela dokazati neustreznost ponujene nižje osnovne plače na delovnem mestu, ne pa nadaljnji obstoj potrebe po njenem delu). Sodišču druge stopnje očita, da je na eni strani ugotovilo obstoj razlogov za odpoved in nerelevantnost vprašanja ustreznosti ponudbe nove pogodbe, na drugi strani pa nalaga sodišču prve stopnje, da naj dodatno preveri obstoj odpovednih razlogov. Sodišče prve stopnje je obstoj razlik med delovnima mestoma odvetnik in svetovalec dovolj pojasnilo v 7. do 11. točki obrazložitve, sicer pa obstoj razlik med delovnima mestoma ni relevanten itd. Zato meni, da bi vsa ta dejstva lahko presodilo sodišče druge stopnje brez potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka; pri tem je imela tožnica možnost, da se do vseh teh dejstev opredeli. Vrnitev zadeve v ponovno sojenje bi pomenila kršitev pravice toženke do sojenja v razumnem roku, saj bi moral zadevo reševati drug sodnik – prejšnji sodnik se je namreč upokojil.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz drugega odstavka 357a. člena ZPP izhaja, da se sme sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona), ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

6Iz te določbe zakona, ki jo potrjuje tudi obsežna sodna praksa, torej dovolj jasno izhaja, kaj je lahko razlog za izpodbijanje sklepa sodišča druge stopnje. To niso razlogi, zaradi katerih se sodišče druge stopnje odloči razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, temveč so to razlogi za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi v skladu z določbami ZPP to sojenje (morebiti ob dopolnitvi postopka) moralo opraviti sodišče druge stopnje ali bi sodišče druge stopnje tudi očitane kršitve določb postopka lahko odpravilo samo oziroma bi to celo moralo storiti (drugi odstavek 354. člena ZPP).

7Pritožba uvodoma uveljavlja nestrinjanje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se konkretno spusti le v obstoj razlik med delovnima mestoma odvetnika in svetovalca (prejšnjim in ponujenim delovnim mestom tožnici). Navaja, da je razlike med delovnima mestoma odvetnik in svetovalec sodišče prve stopnje že raziskalo in jih ugotovilo, obrazložilo pa je tudi, da so ekonomske podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi podane in da odpoved ne more biti nezakonita, če ponujena nova zaposlitev svetovalca ni ustrezna. V zvezi s pritožbenimi trditvami o razlikah med delovnima mestoma najprej navede, da je tudi tožnica priznala, da gre za različni delovni mesti, čeprav v pritožbi povzema tudi tožničine navedbe, da naj delo na teh delovnih mestih po obsegu, zahtevnosti in odgovornosti ne bi bilo drugačno; povsem na splošno tudi navede, da vsebina ponujenega dela ne more dokazovati obstoja nadaljnjih potreb po delu odvetnika.

8Pritožba pa prav v zvezi s tem spregleda, da je sodišče druge stopnje po opredelitvi do nekaterih materialnopravnih stališč sodišča prve stopnje, v razlogih odločitve za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vračanje zadeve navedlo, da se sodišče prve stopnje „še ni opredelilo do navedb tožnice, da se potreba po njenem delu dejansko ni spremenila, ker ponujena zaposlitev svetovalca po obsegu, zahtevnosti in odgovornosti ni drugačna od dela odvetnika, ki ga je pri toženki opravljala.“¹

9Toženka v pritožbi prav teh zaključkov ne izpodbija, zlasti v smeri, da je sodišče prve stopnje o teh že izvedlo dokaze, se do njih opredelilo in da v zvezi s tem ne bi šlo za ugotavljanje „obsežnejšega sklopa dejstev“ (ali sploh novih dejstev), do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo.²

10Toženka v pritožbi torej zgreši izpodbijanje bistvenih razlogov sodišča druge stopnje za razveljavitev in vračanju zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11Glede na navedeno in v skladu s 357a. členom ZPP, v povezavi z 2. točko 365. člena ZPP, je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ „Preskok“ v razveljavitev zadeve ni obrazložen. Seveda pa taka odločitev predpostavlja (v nasprotju z navedbami toženke), da je sodišče druge stopnje štelo, da iz tožničinih navedb izhaja, da ta uveljavlja tudi, se potreba po njenem delu kljub novo ponujenem delovnem mestu dejansko ni spremenila, torej odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi zaradi tega ni utemeljena.
² Iz izpodbijanega sklepa tudi sicer ni jasno, zakaj je po ugotovitvi o zmotnih materialnopravnih stališčih sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje prišlo do nadaljnjega zaključka o potrebi po izvedbi dodatnih dokazov (zlasti zato, ker ima sodba sodišča prve stopnje tudi o tem razloge v točkah 12., 13., 14., 17., 18.).