UPRS Sodba II U 545/2019-14

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za pravosodje številka 705-3271/2012/72 z dne 29. 11. 2019 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Potek upravnega postopka

1Ministrica za pravosodje je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) z dnem dokončnosti te odločbe razreši kot sodni cenilec za strokovno področje gradbeništva, podpodročja: gradbeništvo splošno, komunala, nizke gradnje in stavbna zemljišča (1. točka izreka). Razrešeni sodni cenilec mora v treh dneh od prejema te odločbe, toženi stranki oddati svojo štampiljko in izkaznico (2. točka izreka). Razrešitev sodnega cenilca se vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka). Zahteva tožnika za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka dne 12. 12. 2012 prejela pobudo takratne Davčne uprave Republike Slovenije (sedaj Finančna uprava Republike Slovenije, v nadaljevanju FURS) z dne 7. 12. 2012, s katero ji je ta odstopila cenilno poročilo tožnika kot sodno zapriseženega cenilca št. 1001/2009-PC z dne 27. 9. 2010 (v nadaljevanju cenilno poročilo), katerega predmet je cenitev šestih stanovanj s pripadajočim zemljiščem in dvoriščem na ... v Ljubljani ter cenitev poslovne stavbe parkovne površine in neplodnega zemljišča na isti lokaciji. Navedene nepremičnine je tožnik kot sodni cenilec ocenil na 144.273,00 EUR, kar pa naj bi bilo glede na podatke Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) o povprečni vrednosti posameznih vrst nepremičnin v Ljubljani za drugo četrtletje leta 2010, bistveno prenizko. Namen cenitve je bila ocena vrednosti naštetih nepremičnin zaradi plačila davčnih obveznosti. Po oceni davčnega organa cenilno poročilo ni odražalo dejanskega stanja, zato je o tem obvestil Ministrstvo za pravosodje, da z vidika svojih pristojnosti preveri vestnost dela tožnika.

3V skladu z 18. členom takrat veljavnega Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) je tožena stranka s pobudo seznanila tožnika in ga obvestila, da se je zoper njega po uradni dolžnosti začel postopek razrešitve, na podlagi 4. točke prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Tožena stranka je namreč ugotovila, da so podani razlogi, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da tožnik svojih dolžnosti pri izdelavi cenilnega poročila ni opravil vestno. Tožnik je v celoti zavrnil očitke o nevestnem delu pri izdelavi cenitvenega poročila.

4Tožena stranka je na podlagi drugega odstavka 89. člena ZS ter 20. člena Pravilnika, z odločbo št. 705-3271/2012/25 z dne 13. 4. 2015, imenovala strokovno komisijo z nalogo, da prouči cenilno poročilo in v pisnem poročilu pojasni, ali je tožnik pri njegovi izdelavi storil kakšne napake in nepravilnosti. Za predsednico komisije je bila imenovana uslužbenka Ministrstva za pravosodje, univ. dipl. pravnica A. A. (z odločbo št. 705-3271/2012/64 z dne 11. 10. 2018 je bil nato za predsednika komisije imenovan sekretar B. B.), za člana strokovne komisije pa sta bila imenovana sodna cenilka za področje gradbeništva, podpodročja: gradbeni objekti, gradbeništvo splošno, stavbna zemljišča, visoke gradnje in nepremičnine, C. C., in sodni cenilec za področje gradbeništva, podpodročji: gradbeništvo splošno ter gradbeni objekti, Č. Č. Na skupnem sestanku dne 3. 6. 2015 so člani strokovne komisije, ob vnaprejšnjem študiju celotne dokumentacije, pretehtali cenilno poročilo ter pisni mnenji obeh članov strokovne komisije. Pri tem so soglasno prišli do zaključka, da je cenilno poročilo tožnika bistveno pomanjkljivo oziroma deloma neskladno s pravili znanosti in stroke. Za določanje vrednosti stanovanj je namreč tožnik kot sodni cenilec, ob uporabi metode primerljivih prodaj, izbral le en primer, pri čemer tudi pri izbrani nepremičnini manjkajo ključni podatki, zato ni možno preveriti niti pravilnosti izbora primerljive nepremičnine, niti ustreznosti prilagoditev. Pri vrednotenju ostalih stavb in zemljišč pa manjkajo še ti podatki, zato ni mogoče ugotoviti, na podlagi katere metode ocenjevanja in na podlagi katerih podatkov je tožnik kot sodni cenilec sploh ocenil vrednost teh nepremičnin.

5Tožena stranka je nato izdala odločbo št. 705-3271/2012/47 z dne 1. 7. 2016, s katero je razrešila tožnika kot sodnega izvedenca za področje gradbeništva, podpodročja: gradbeništvo splošno, komunala, nizke gradnje in stavbna zemljišča. V postopku upravnega spora je naslovno sodišče, s sodbo II U 320/2016 z dne 19. 9. 2018, navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Skladno z napotilom sodišča je tožena stranka tožnika povabila na sejo strokovne komisije, ki se je vršila dne 4. 4. 2019. Na seji je tožnik pojasnil še nekatera dejstva in odgovoril na pripombe. Po koncu seje je strokovna komisija sprejela zaključni sklep, in sicer, da vztraja pri očitkih, izpostavljenih na prejšnji seji z dne 5. 6. 2015, vendar pa sta člana strokovne komisije C. C. in Č. Č. predlagala, da se postopek razrešitve sodnega cenilca ustavi. Med razlogi sta navedla, da je od izdelave cenilnega poročila minilo že skoraj devet let, da je dejanska transakcijska cena enaka kot v cenilnem poročilu, kar je navedel sam sodni cenilec na naroku, da se je sistem ocenjevanja vrednosti v tem času bistveno izpopolnil, in da se presoja zgolj en izdelek sodnega cenilca ob sicer številnih ocenjevalnih poročilih, ki jih sodni cenilec v postopku izdeluje. V zvezi s tem predlogom je ministrica za pravosodje v izpodbijani odločbi pojasnila, da se navedbe, ki naj bi po oceni obeh navedenih članov strokovne komisije utemeljevale ustavitev postopka, ne nanašajo na vsebino presojanega cenilnega poročila in v zvezi s tem ugotovljene nepravilnosti, dodatno pa segajo izven področja, za katero je pristojna strokovna komisija, in so zato neupoštevne. V skladu z ZS in Pravilnikom je namreč za odločitev o razrešitvi sodnega cenilca ali za odločitev o ustavitvi postopka pristojna izključno ministrica za pravosodje.

Tožbene navedbe

6Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po prvem odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prvenstveno izpostavlja, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe kršeno načelo sorazmernosti med domnevno kršitvijo in sprejetim ukrepom, kakor tudi, da bi morala tožena stranka ob uporabi načela sorazmernosti postopek razrešitve omejiti zgolj na podpodročje, za katero se mu očita kršitev. Pri tem izpostavlja časovno izpostavljenost (sporno poročilo je bilo izdelano v letu 2010) in vse okoliščine, ki sta jih v svojem predlogu po opravljeni seji dne 4. 4. 2019 izpostavila člana strokovne komisije C. C. in Č. Č.

7V nadaljevanju tožbe tožnik vztraja, da so obstajali povsem tehtni razlogi, zaradi katerih ni mogel zbrati več primerjalnih nepremičnin v zvezi s podajo ocene vrednosti nepremičnin v spornem cenilnem poročilu, in da je bila uporabljena metoda edina uporabna metoda. V primeru ocenjevanih nepremičnin je namreč šlo za izrazito specifično lokacijo nepremičnin in lastninsko pravno stanje. Tako je šlo za z najemniki oziroma uporabniki zasedena stanovanja iz denacionalizacijskega postopka, ki so se nahajala sredi industrijske cone ... , kjer je bila predvidena širitev proizvodnih oziroma poslovnih prostorov, stanovanja pa so bila v slabem stanju. Takšnih specifik seveda ni bilo mogoče najti v treh do petih enotah, zaradi česar je tožnik lahko uporabil le eno primerljivo stanovanje, pa še to ob prilagoditvah. Čeprav tožena stranka v izpodbijani odločbi trdi, da kompleks zemljišč ob ... ni edini degradirani kompleks zemljišč, pa pri tem ni konkretno navedla, katera konkretna degradirana zemljišča so se v letu 2010 še prodajala in bi jih tožnik moral uporabiti pri podaji ocene vrednosti. Glede nepremičnin na območju ... , pa je tožnik že na zaslišanju dne 4. 4. 2019 pojasnil, da jih ni mogel vzeti kot primerjavo, ker gre za drugo območje in drugačno industrijo, zaradi česar sistema prilagoditev ni mogel uporabiti v tolikšni meri, saj je osnova, da se primerjajo nepremičnine iz iste soseske, ter da višina prilagoditev ni previsoka. Do teh dodatnih navedb pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni z ničemer opredelila.

8Tožnik še izpostavlja, da bi vsakršne nejasnosti strankam lahko pojasnil z dopolnitvijo, kot je tudi siceršnja praksa. Ključno je namreč, da je vendarle nudil vse podlage, na katerih temelji cenitev. Tako je primerljiva nepremičnina pod točko 4.3. jasno označena na zemljevidu, kar jo individualizira, prav tako pa so navedeni podatki o starosti, ceni in površini. Ob dodatnem vprašanju bi tožnik zlahka dopolnil točen naslov ali celo zemljiškoknjižne podatke o tej nepremičnini. Ob tem pa poudarja, da gre za tržno cenitev za stranke, da se seznanijo, koliko je vrednost njihove nepremičnine.

9Tožnik sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze (zasliši člane komisije in ministrico za pravosodje, ki je izdala izpodbijano odločbo ter postavi izvedenca s področja gradbene stroke za presojo skladnosti cenilnega poročila s pravili stroke), izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da mu je tožena stranka dolžna vrniti oziroma izdati štampiljko in izkaznico sodnega cenilca, ga ponovno vpisati v imenik sodnih cenilcev za strokovno področje gradbeništva, podpodročja: gradbeništvo splošno, komunala, nizke gradnje in stavbna zemljišča, ter objaviti ta vpis na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje. Obenem predlaga, da se toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Navedbe tožene stranke

10Tožena stranka je dne 7. 2. 2020 predložila upravni spis in v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožbene navedbe ter vztrajala pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami je poudarila, da je ves čas tekoče obravnavala zadevo, zato časovna oddaljenost v tem primeru ne more biti razlog, ki bi ga bilo mogoče upoštevati v okviru oprave testa sorazmernosti oziroma ustavitve postopka razrešitve. Test sorazmernosti je namreč opravila že pred uvedbo postopka v letu 2013, nato pa še ponovno v okviru izdaje odločbe v letu 2016, kot tudi v okviru izdaje odločbe v letu 2019, pri čemer je glede na pomanjkljivosti cenitve vsakič prišla do zaključka, da je razrešitev utemeljena sankcija v konkretni zadevi.

11Tožena stranka nadalje izpostavlja, da je ureditev po veljavnem Zakonu o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: ZSICT) v primerjavi z ZS strožja, saj je sankcioniranju podvrženo ne le delovanje sodnega cenilca na področju sodnega cenilstva, temveč se širi tudi na druga področja ravnanja, s katerimi sodni cenilec krni ugled ali verodostojnost sodnega cenilstva ter krši katerekoli druge predpise, torej ne sankcionira le najtežjih kršitev. Po prepričanju tožene stranke prav tako ni merodajno, koliko dodatnih izkušenj je tožnik pridobil v času od leta 2010 naprej, saj se navedena okoliščina presoja v okviru preverjanja strokovne usposobljenosti sodnega cenilca vsakih pet let. Ponovno pa je tudi poudarila, da je odločanje o razrešitvi v izključni pristojnosti ministrice za pravosodje in ne strokovne komisije. Predlagala je, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12V pripravljalnih vlogah sta stranki vztrajali pri svojih predhodno zavzetih stališčih.

K točki I izreka:

13Tožba je utemeljena.

14V skladu s 4. točko prvega odstavka 89. člena ZS v zvezi z 92. členom ZS, ki se, skladno s prvim odstavkom 52. člena ZSICT, uporablja za postopke razrešitve sodnih cenilcev, ki so se začeli pred uporabo tega zakona (1. 1. 2019), minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega cenilca, če svojih dolžnosti ne opravlja vestno.

15Ker zakon ni podrobneje opredelil, kaj pomeni „(ne)vestno opravljanje svojih dolžnosti“, sodišče pojasnjuje, da navedeni pojem predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Za pravne standarde je namreč značilno, da se z njimi normirajo situacije, ko s pravno normo ni mogoče zajeti vseh življenjskih primerov, ki morajo biti predmet normiranja, in sicer zaradi njihove prevelike raznolikosti. Izpeljava konkretnega pravnega pravila je tako vselej odvisna od dejanskih okoliščin posameznega primera.¹

16Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi obširno navedla in obrazložila razloge, zaradi katerih je štela, da je tožnikovo mnenje bistveno pomanjkljivo oziroma deloma neskladno s pravili znanosti in stroke, kot je zavzela stališče strokovna komisija, vendar pa po presoji sodišča pri odločanju niso bile ustrezno ovrednotene vse okoliščine konkretnega primera.

17Upravno sodišče RS je v sodbi I U 2106/2018-23 z dne 12. 5. 2020 zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka ravnanje, ki sicer kaže, da cenilno poročilo ni bilo izdelano z dolžno skrbnostjo, postaviti tudi v kontekst siceršnjega opravljanja dela sodnega izvedenca, cenilca oziroma tolmača. Da je treba za napolnitev standarda „nevestnega dela“ konkreten primer ovrednotiti z vidika tožnikovega siceršnjega dela, namreč po mnenju sodišča kaže sedanja ureditev v ZSICT, ki v 29. in 30. členu opredeljuje disciplinske ukrepe za lažje in hujše kršitve, pri čemer morajo biti izrečeni disciplinski ukrepi sorazmerni s težo disciplinske kršitve (prvi odstavek 31. člena ZSICT). Skladno z drugim odstavkom navedenega člena pa se pri izrekanju disciplinskih ukrepov, poleg teže kršitve in njenih posledic, povzročene škode ter stopnje odgovornosti, upoštevajo tudi prejšnje delo in vedenje osebe, zoper katero se vodi disciplinski postopek, ter morebitni prej izrečeni ukrepi.

18V luči sedaj veljavne ureditve, ki se, ob upoštevanju prvega odstavka 52. člena ZSICT, sicer ne uporablja za predmetni postopek razrešitve sodnega cenilca, ki je bil začet pred 1. 1. 2019, tako sodišče ocenjuje, da je treba pri zapolnitvi pravnega standarda „nevestnega dela“ upoštevati tudi načelo sorazmernosti, na katerega se sklicuje tožnik. Sodišče je pri tem upoštevalo, da je bilo v obravnavani zadevi sporno (le) eno cenilno poročilo, katerega predmet je bila cenitev nepremičnin na t. i. degradiranem območju, zaradi česar je bilo nedvomno oteženo iskanje primerljivih nepremičnin, tožnik pa je tudi pojasnil, zakaj ni uporabil primerjave z drugimi degradiranimi območji v Ljubljani, npr. z industrijsko cono ... Da je šlo za specifično zadevo, po mnenju sodišča nadalje kaže dejstvo, da strokovna komisija ni bila enotna že ob predhodnem pregledu spornega cenilnega poročila, saj je po prvotno zavzetem mnenju članice C. C. tožnik upošteval strokovna pravila, ocenjena vrednost nepremičnin pa je bila, po njeni oceni, ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve najverjetneje primerna.

19Kar se tiče očitka, da je tožnik nepopolno opredelil primerjano nepremičnino, sodišče ugotavlja, da so iz cenilnega poročila dejansko razvidni osnovni podatki o nepremičnini, ki je tudi označena na zemljevidu, prav tako pa soglaša s tožbenimi navedbami, da bi tožnik lahko cenilno mnenje dopolnil in s tem odpravil navedene pomanjkljivosti. Nenazadnje pa ne gre spregledati niti predloga članov strokovne komisije Č. Č. in C. C. na seji dne 4. 4. 2019 , na katerega ministrica za pravosodje resda ni bila vezana, da se postopek razrešitve sodnega cenilca ustavi iz razlogov, ker je od izdelave cenilnega poročila minilo že skoraj devet let (v času odločanja sodišča 12 let), ker je dejanska transakcijska cena enaka kot v cenilnem poročilu, kar je navedel sam sodni cenilec na naroku, in ker se je sistem ocenjevanja vrednosti v tem času bistveno izpopolnil, poleg tega pa se je presojal zgolj en izdelek sodnega cenilca ob sicer številnih ocenjevalnih poročilih, ki jih sodni cenilec v postopku izdeluje.

20Upoštevajoč vse navedene okoliščine, sodišče meni, da tožnikovega ravnanja ob izdelavi spornega cenilnega poročila ne gre opredeliti kot nevestno ravnanje, ki je lahko razlog za njegovo razrešitev po 4. točki prvega odstavka 89. člena ZS.

21V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-308/07, Up-1094/06, v kateri se je Ustavno sodišče RS izreklo o pooblaščenih revizorjih po Zakonu o revidiranju (ZRev-1), sodišče še pripominja, da se sicer strinja s stališčem, da je tudi v primeru sodnih cenilcev zaradi njihove funkcije treba zagotavljati strokovnost in visoko raven kakovosti njihovega dela, vendar pa, kot že obrazloženo, je po mnenju sodišča treba upoštevati tudi vse okoliščine konkretnega primera, kot je sodišče že obrazložilo v prejšnjih točkah te sodbe.

22Iz vseh opisanih razlogov je sodišče, skladno s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati pravno stališče sodišča, zavzeto v predmetni sodbi.

23Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in sámo odloči o stvari. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.² Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki pa jih tožnik ne zatrjuje niti v obravnavani zadevi niso izkazani.

24Sodišče je, na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Prav tako je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, dejstva in dokazi, ki so bili pomembni za odločitev, pa so že bili izvedeni pred upravnim organom. Sodišče zato tožnikovemu predlogu za izvedbo nadaljnjih dokazov z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca ni sledilo, saj je ocenilo, da je bilo dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno.

K točki II izreka:

25V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV 347,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

26Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ prim. sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018.
² prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.