VSL Sodba I Cpg 452/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 1.203,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2016 dalje, po tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženke v znesku 3.099,63 EUR z obrestmi in terjatve toženke do tožnika v znesku 1.896,31 EUR ter opravilo pobot. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v znesku 1.203,32 EUR. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo 65.301,02 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

Dejanski okvir spora

5Tožnik je za toženko kot podizvajalec opravljal gradbena in fasaderska dela na objektih A. (Pogodba 038/2015) in B. (Pogodba 039/2015). Tožnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi računa št. 2016-1 v znesku 3.000,00 EUR, po ugovoru toženke in razveljavitvi sklepa o izvršbi pa je v dopolnitvi tožbe tožbeni zahtevek povečal na 68.400,00 EUR.

Navajal je, da zahteva plačilo za opravljena dela po obeh pogodbah. Po Pogodbi 038/2015 se je toženka zavezala plačati 69.938,00 EUR, po Pogodbi 039/2015 pa 78.132,00 EUR. Vtoževani znesek predstavlja še dolgovano plačilo. Stranki se nista dogovorili za ceno po enoti, zato mu je toženka dolžna plačati celotni dolgovani znesek po pogodbah. Če pa sodišče temu ne bi sledilo, navaja, da takšna cena predstavlja tudi primerno in običajno tržno ceno, kar naj ugotovi izvedenec gradbene stroke.

Toženka je ugovarjala, da je tožniku plačala vse, kar je bila dolžna, stranki pa sta se dogovorili tudi za specifikacijo del in ceno po enoti, kar je priloga obeh pogodb. Tožnik ni upravičen do plačila celotnega zneska po pogodbi, ker vseh del iz specifikacije ni opravil, sploh pa ni dobavljal materiala, kar je bilo prvotno predvideno v pogodbi in je material dobavljala toženka. V procesni pobot je toženka uveljavljala več terjatev, med drugimi tudi pogodbeno kazen. Slednjo je podredno uveljavljala v obliki škode, ker je zaradi zamude z deli investitor pogodbeno kazen obračunal njej, za zamudo pa je bil odgovoren tožnik.

Razlogi sodišča prve stopnje

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se obe pogodbi v zvezi z vrednostjo del sklicujeta na specifikacijo v prilogah. Toženka je specifikaciji priložila četrti pripravljalni vlogi (dokumenta „skupna rekapitulacija“; B122 in B123). S pogodbo sta bili določeni tako skupna cena kot cena na enoto, zato se ne uporabi drugi odstavek 642. člena OZ, po katerem plačilo določi sodišče, če to ni določeno s pogodbo. Tožnik je bil s specifikacijo seznanjen vsaj ob pripravi končnega obračuna, ki ga je napravila toženka. Tam je namreč tožnik popravljal tako cene kot količine, njegovi popravki pa so se ujemali s cenami v specifikaciji.

Po pogodbah bi poleg opravljenega dela tožnik moral sam zagotoviti material, vendar je kasneje prišlo do drugačnega dogovora, tako da je material zagotovila toženka. Zato je priznana vrednost del s strani toženke nižja kot pogodbena vrednost.

Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik v tem postopku ne more zahtevati plačila v višjem znesku, kot ga je zahteval pri pripravi končnega obračuna s strani toženke (glede na zgoraj omenjene popravke). Tožnik je tekom tega postopka po pridobitvi gradbene knjige pripravil tudi svoj lastni obračun (v nadaljevanju tudi: končni obračun tožnika), kjer je navajal znatno več opravljenih del kot izhajajo iz obračuna toženke. Toženka je ugovarjala, da so v obračunu tožnika dela, ki jih ni sam opravljal ter da je upošteval tudi material, ki ga ni dobavil, in navedene pripombe zapisala v končni obračun tožnika. Glede na te ugovore se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožnika, ki pa ga ni zmogel, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka tožniku dolguje še 3.099,63 EUR za plačilo del na objektu B. Znesek predstavlja razliko med priznanimi deli v končnem obračunu toženke in že izvedenimi plačili. Glede izvedenih del naobjetku A. pa je toženka tožniku že plačala vsa priznana dela. Ugodilo je pobotnemu ugovoru v delu, ki se nanaša na škodo zaradi plačila pogodbene kazni, ki jo je morala toženka plačati investitorju zaradi zamude (oziroma je bila upoštevana pri končnem obračunu med toženko in investitorjem), za katero je bil deloma odgovoren tožnik. Presodilo je, da je tožnik deloma odgovoren za zamudo pri končanju del, zato gre v njegovo breme polovica obračunane pogodbene kazni 3.642,62 EUR, to je 1.821,31 EUR.

Odločitev o pritožbi

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

7Neutemeljene so pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge tožnika in tega ni obrazložilo. Pritožba je v tem delu povsem pavšalna, saj pritožnik ne navaja, katerih prič sodišče ni zaslišalo in o čem naj bi izpovedale. Ni namreč naloga višjega sodišča, da bi samo iskalo dokazne predloge tožnika v vseh njegovih vlogah, ampak bi moral pritožnik pritožbene očitke v tej smeri konkretizirati sam. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi določil pošteno tržno ceno za opravljene storitve, saj je pravilno presodilo, da je bila cena določena v pogodbah, s ceno za dela, glede katerih je bila določena skupaj z materialom, pa tožnik tega ni dobavil, pa se je strinjal s korekcijo na končnem obračunu, ki ga je pripravil toženec.

Glede cen in količin

8Pritožnik nadalje oporeka zaključkom prvostopenjskega sodišča glede določenosti cene v pogodbah. Vztraja pri stališču, da s prilogami pogodb ni bil seznanjen ali se z njimi strinjal. Po njegovem vedenju niso obstajale in so bile ponarejene za potrebe tega postopka. Navaja, da jih toženka ni vložila v spis vse do 4. pripravljalne vloge, ko naj bi se čudežno našle. Če bi bila cena res dogovorjena že prej, se stranki ne bi usklajevali pri končnem obračunu, in če bi bile določene za delo in material (tožnik trdi, da so bile cene določene le za delo), bi to še vedno pomenilo, da je toženka cene nato določila enostransko. V zvezi s prilogami se sklicuje tudi na prekluzijo.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v 1. členu obeh pogodb navedeno, da vrednost del po ponudbi (specifikacija v prilogi) in po tej pogodbi znaša 78.132,00 EUR (za pogodbo št. 039/2015) oziroma 69.938,00 EUR (za pogodbo št. 038/2015). Pogodbeno določilo je povsem jasno v smislu, da se glede vrednosti sklicuje na ponudbo oziroma prilogo s specifikacijo del. Višje sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da sta bili specifikaciji ponarejeni za potrebe tega postopka, saj zgolj okoliščina, da sta bili priloženi k 4. pripravljalni vlogi, tega ne potrjuje. Višje sodišče poudarja, da sta pogodbi povsem jasni v delu, kjer se sklicujeta na specifikacijo del v prilogi. Prav tako pritrjuje obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, da je znesek po pogodbah tako specifičen (nezaokrožen), da ni mogoče verjeti, da specifikacija del ne bi obstajala. Tudi če tožnik ob podpisu pogodbe ne bi bil seznanjen s prilogama navkljub jasnemu pogodbenemu določilu, bi mu skrbnost narekovala, da zahteva izročitev teh prilog. Navsezadnje pa je po stališču višjega sodišča pri gradbenih poslih tudi povsem običajno in pričakovano, da obstaja dokument, ki vsebuje seznam del, ki jih je treba opraviti s količino in ceno. Tega bi se moral zavedati tudi tožnik, ki se je skliceval na svoje dolgoletne izkušnje pri tovrstnih delih. Cena je bila s pogodbo torej določena, zaradi česar postavitev izvedenca ni na mestu, kot je pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče. Ker prvostopenjska sodba v tem delu vsebuje povsem jasne razloge, se za neutemeljene izkažejo pritožbeni očitki o kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Višje sodišče tudi sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je bila cena v prilogah določena za dobavo materiala in delo. Navedeno izhaja tako iz pričanja priče C. C. kot tudi iz samih prilog (B122 in B123), kjer je npr. pod postavko fasaderskih del na več mestih predvidena „dobava in izdelava ...“. Pritožba zato ne more izpodbiti zaključkov prvostopenjskega sodišča v tem delu.

11Glede pritožbenih navedb, da je prvostopenjsko sodišče sledilo enostransko določenim cenam toženke za delo brez materiala, višje sodišče odgovarja sledeče. Na tožniku je bilo trditveno in dokazno breme, da je upravičen do plačila v vtoževani višini, kar pomeni po celotni pogodbeni vrednosti. Ob upoštevanju ugotovitev, da je bila cena določena na enoto po priloženi specifikaciji del, bi moral tožnik trditi in dokazati, da je opravil vsa dela, ki jih navaja specifikacija. Za vsaj delno ugoditev zahtevku pa trditi in dokazati, da je opravil več del ali da je bila dogovorjena višja cena, kot izhaja iz končnega obračuna, ki ga je toženka napravila po končanju del in v katerem je upoštevala tudi določene tožnikove popravke. Takšnega bremena pa tudi po presoji višjega sodišča ni zmogel. Tudi končna obračuna, ki jih je tekom tega postopka izdelal tožnik (A166 in A167), tega ne spreminjata. Končna obračuna sta nastala tekom tega postopka in približno štiri leta po končanju del ter vsebujeta cene, kot jih dolžnik sam smatra za primerne. Zaradi tega po stališču višjega sodišča nimata posebne dokazne vrednosti in predstavljata le trditve tožnika, ki pa jih ni uspel dokazati. Ker tožnik ni uspel dokazati dogovora o višji ceni za delo, kot izhaja iz končnih obračunov toženke in ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, njegovemu zahtevku ni mogoče ugoditi v višjem znesku, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga tudi ni relevantno vprašanje, ali je bil končni obračun (po končanju del) usklajen ali ne.

12Pritožba tudi nima prav, da je bila toženka v zvezi s predloženimi ponudbami prekludirana v smislu 286. člena. Toženka je ponudbe priložila svoji četrti pripravljalni vlogi, s katero je v postavljenem roku odgovorila na tretjo pripravljalno vlogo, ki jo je tožnik vložil na naroku. V tretji pripravljalni vlogi je s priložitvijo lastnih končnih obračunov prvič podal navedbe glede posameznih cenovnih postavk za opravljena dela, na kar je toženka odgovorila s četrto pripravljalno vlogo. Ker kršitev pravil o prekluziji predstavlja relativno bistvo kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), za katero mora biti izkazan tudi vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, kršitev ni podana niti iz tega razloga, saj takšnega vpliva višje sodišče ne vidi. Postopek se zaradi tega ni zavlekel, saj je sodišče prve stopnje po prejemu te vloge tako ali tako izvedlo še tri naroke za glavno obravnavo.

13Podobno kot glede trditvenega in dokaznega bremena za cene, velja tudi za količine. Tožnik je po pridobitvi kopij gradbene knjige in dnevnika z markerjem označil dela, ki jih je opravil. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gradbeni dnevnik ne vsebuje podatkov, kdo od več izvajalcev je konkretno delo opravil. Prav tako je toženka ugovarjala, da določenih del, ki jih je označil, tožnik ni opravil in da je upošteval tudi material, ki ga ni dobavil. Po prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena glede opravljenih količin nazaj na tožnika, pa po presoji sodišča prve stopnje tega ni zmogel. Pritožba v tem delu je preveč pavšalna, da bi zaključke sodišča prve stopnje uspela izpodbiti. Posplošeno sklicevanje na gradbene dnevnike in končne obračune tožnika ne more pripeljati do drugačne odločitve.

14Neutemeljeno pritožnik očita sodišču prve stopnje tudi kršitev določb postopka, ker ni dovolilo vprašanja priči D. D. (vodja del), ki naj bi izpovedal, da je vsa vtoževana dela opravil tožnik. Iz prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju priče (list. št. 367 - 369) izhaja, da je pooblaščenec tožnika želel pričo spraševati po posameznih postavkah končnega obračuna tožnika, ali je ta posamezno delo opravil ali ne. To, da sodišče prve stopnje takšnega vprašanja ni dovolilo, ne predstavlja kršitve določb postopa, saj je tudi po presoji višjega sodišča neprimerno. Treba je upoštevati, da se je zaslišanje priče izvedlo približno pet let po končanju del, končna obračuna tožnika pa vsebujeta skupaj 173 postavk. Zato je nerazumno pričakovati, da bi se priča lahko spomnila takih detajlov in prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja.

Glede dobave materiala

15Pritožnik nadalje izpostavlja plačilo za okenske police, za katere trdi, da je toženka plačala le delo in ne materiala. Oporeka stališču prvostopenjskega sodišča, da je njen zahtevek nespecificiran in da so okenske police že plačane. Sklicuje se na priložene račune dobavitelja v skupnem znesku 7.300,48 EUR.

16Sodišče prve stopnje je v tem delu zaključilo, da je bila dobava okenskih polic za A. pogodbeno dogovorjena v skupni rekapitulaciji za ceno 4.260,00 EUR (150 m x 28,40 EUR), medtem ko je bilo v končnem obračunu (B126) po tožnikovih popravkih priznana cena 36,00 EUR (pred tem 32,00 EUR). V končnem obračunu tožnika (A167, postavka 17) pa je ta navedel ceno 35,00 EUR za 142,70 m, skupno torej 4.994,50 EUR.

Glede objekta B. je toženka tožniku priznala plačilo 1.913.40 EUR (53,50 m x 36,00 EUR), medtem ko je tožnik v svojem končnem obračunu navedel, da zahteva plačilo po priloženih računih za dobavo.

17Višje sodišče ugotavlja, da je tožnik sicer res v svoji 5. pripravljalni vlogi popravil trditve, na katere račune za okenske police se sklicuje in so ti v skupni vrednosti 7.300,48 EUR, vendar hkrati ugotavlja tudi, da je tožnik za dobavo in montažo okenskih polic prejel skupni znesek 9.898,20 EUR. Ta zajema postavki v končnem obračunu za A. (B126) 1.10 za glavno stavbo (3.344,40 EUR) ter 2.3 za telovadnico (4.640,40 EUR). Za B. (B8) pa postavko 63 (1.913,40 EUR). V svojih končnih obračunih je tožnik za A. zahteval plačilo 4.994,50 EUR (A167, postavka 17), za B. (A166, postavki 33 in 35) pa 1.767,78 EUR, 152,88 EUR ter plačilo po priloženih računih. Skupno je glede na lasten končni obračun tožnik zahteval 14.215,64 EUR, če se pri tem upoštevajo še priloženi računi. S tem pa pridejo tožnikove navedbe v medsebojno nasprotje. Glede lastnega obračuna za A. je tožnik v ceni upošteval tako dobavo kot montažo, medtem ko je za B. to dvoje ločil. V svoji vlogi (list. št. 245) je tožnik navedel, da se računi v znesku 7.300,48 EUR za police ujemajo z deli za A. (za kar je v končnem obračunu zahteval 4.994,50 EUR), medtem ko se je v končnem obračunu nanje skliceval pri B. Iz teh razlogov se pokaže, da tožnik v tem delu ne more doseči zase ugodnejše odločitve, saj so posamezne tožnikove trditve, med seboj in s priloženimi listinami, v nasprotju.

18Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo zakaj tožniku ne pripada posebno plačilo za gradbeni oder in sicer zaradi določila v pogodbah, da mora biti vklakuliran v ponudbeno ceno. Ker pritožba v tem delu le ponovi svoje navedbe iz dosedanjega postopka, nanje pa je prvostopenjsko sodišče odgovorilo, se tudi višje sodišče sklicuje na obrazložitev iz prvostopenjske sodbe.

Glede pogodbene kazni

19Pritožnik nadalje oporeka zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožnik dolžan plačati polovico pogodbene kazni od 3.642,62 EUR, tj. 1.821,31 EUR. Odločitev sodišča je po njegovem zatrjevanju arbitrarna, saj ne pojasni, zakaj bi naj tožnika bremenila polovična pogodbena kazen. Nobena stranka se ni sklicevala na soodgovornost, odgovornost za zamudo pa je v celoti na toženki.

20Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je zamuda trajala od 18. 12. do 27. 12. 2015. V tem času so se tudi opravljala dela in popravila na fasadi. Odgovornost tožnika za zamudo je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo na izpovedbah direktorja toženke E. E. ter prič C. C. in D. D. in gradbenih dnevnikov. Ker pa se v tem času niso opravljala le dela tožnika je presodilo, da ni on v celoti odgovoren za zamudo.

21Višje sodišča ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje šla tožniku v korist, saj je toženka celotno pogodbeno kazen želela naložiti tožniku. Pritožbene navedbe, da je za zamudo v celoti odgovorna toženka, ki ni ustrezno organizirala procesa in je tožnika prosila za pomoč pri drugih njenih delih, so preveč pavšalne, da bi pritožba z njimi uspela izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Pritožba se namreč sklicuje na to, da bi njene navedbe potrdile predlagane priče, vendar ponovno ne navede, katere. Zaradi tega ostanejo njene navedbe le zatrjevane in nedokazane. Tudi v postopku na prvi stopnji se je tožnik glede pogodbene kazni pretežno posvetil temu, ali je bila dogovorjena v pogodbah med pravdnima strankama, medtem ko se je toženka v zvezi s pogodbeno kaznijo sklicevala tudi na pravila o odškodninski odgovornosti. Tudi v postopku na prvi stopnji so bile njene navedbe glede slabo organiziranega delovnega procesa toženke preveč pavšalne, da bi se uspela razbremeniti odgovornosti za zamudo, predvsem pa z ničemer dokazane. Pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na to, da je sodišče sledilo navedbam toženke in njenih prič ter ne izpovedbi tožnika. Sodišče prve stopnje si je sliko o verodostojnosti izpovedb ustvarilo samo, na podlagi neposrednega zaslišanja. Poleg izpovedb prič pa so ugotovitve podprte tudi z listinskimi dokazi (gradbenimi dnevniki), tako da niso utemeljeni očitki o nejasnih zaključkih prvostopenjskega sodišča.

Sklepno

22S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo je višje sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, ki ni doprinesla k rešitvi pritožbe, saj pretežno le ponavlja stališča prvostopenjske sodbe. Zato je odločilo, da tudi toženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.