VSM Sodba IV Kp 8720/2022

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo tri mesece zapora in enoletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati del stroškov kazenskega postopka, in sicer stroške pooblaščenca oškodovanke, v kolikor bodo stroški priglašeni in bo o njih odločeno s posebnim sklepom, medtem ko je obdolženca po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila ostalih stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, prav tako je odločilo, da stroški obdolžencu postavljenega zagovornika odvetnika bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3Na pritožbo zagovornika je odgovoril pooblaščenec oškodovanke s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju, saj da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da zaradi poškodbe uhlja ni šlo za zmanjšano zmožnost za delo in da je bila bolečina v ramenu le subjektivno ugotovljena, kljub temu pa je zaključilo, da so podani objektivni znaki očitanega kaznivega dejanja, saj naj bi bila prizadeta oškodovankina telesna celovitost. Sodišče prve stopnje naj tudi ne bi pojasnilo, ali in zakaj konkreten poseg v telesno celovitost oškodovanke dosega oziroma presega prag lahke telesne poškodbe.

6Zagovornik nima prav. Prezre namreč, da je sodišče prve stopnje v svojih razlogih (točka 5 obrazložitve) najprej povzelo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je dejansko ocenil, da zaradi poškodbe uhlja ni moglo iti za zmanjšano zmožnost za delo, prav tako da je bila bolečina v ramenu subjektivna ugotovitev oškodovanke, pri čemer je hkrati zaključil, da je bila sicer prizadeta oškodovankina telesna celovitost. Nato pa je sodišče prve stopnje, ob tem ko je v celoti sprejelo navedeno izvedensko mnenje, v nadaljnji obrazložitvi (točka 7 razlogov sodbe) utemeljilo, zakaj je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Za svoj zaključek je navedlo jasne in popolne razloge, zaradi česar ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožnikovo nasprotovanje sprejetim zaključkom sodišča prve stopnje pa je predmet nadalje uveljavljanih pritožbenih razlogov.

7Zagovorniku ni mogoče priznati uspeha v zvezi z zatrjevanjem kršitve kazenskega zakona, ki jo pritožnik vidi v tem, da naj bi sodišče prve stopnje uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, saj naj bi udarnino in odrgnino desnega uhlja ter udarnino glave in udarnino stegnenice opredelilo kot lahke telesne poškodbe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo ustrezen zakon, in sicer zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, in temu niti pritožba konkretneje ne oporeka. Z navedbami, da je sodišče uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, pritožba očitno meri na napačno presojo prvostopenjskega sodišča v zvezi z izpolnitvijo zakonskih znakov lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Zagovorniku ne gre pritrditi. Kot že omenjeno, je sodišče prve stopnje natančno in pravilno povzelo ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki ga izpostavlja tudi pritožnik, vendar se v nadaljevanju napačno osredotoči le na kriterij začasno okvarjenega ali oslabljenega dela telesa. Prezre namreč, da je lahko kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 podano, če pride do katerekoli izmed alternativno predpisanih posledic, pri čemer je začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del oškodovančevega telesa le ena od zakonsko predpisanih posledic. Slednja pa se obdolžencu niti ne očita, saj iz opisa kaznivega dejanja, navedenega v izreku izpodbijane sodbe, jasno izhaja očitek, da je obdolženec oškodovanko tako telesno poškodoval, da je bila prizadeta njena zunanjost, kar pa je druga alternativno predpisana posledica očitanega kaznivega dejanja. Navedeno je v svojih razlogih pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

8Ob tem višje sodišče še dodaja, da je bila lahka telesna poškodba s prizadeto zunanjostjo oškodovanke po pravilnih prvostopenjskih razlogih nedvomno ugotovljena zaradi iztrganega uhana iz uhlja, zaradi česar je prišlo do udarnine in odrgnine desnega uhlja. Ne glede na navedbo izvedenca, ki je ugotovil prizadeto telesno celovitost oškodovanke, je sodišče prve stopnje njeno prizadetost pravilno opredelilo kot prizadetost zunanjosti. Pri tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da pri presoji poškodb, ki prizadenejo zunanjost oškodovanca, ni mogoče samodejno uporabiti stališč, ki se nanašajo na začasno okvaro ali oslabljenost dela telesa oziroma na zmanjšano zmožnost za delo, kot si prizadeva pritožba.¹ Ob tem pa tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je zaradi ravnanja obdolženca prišlo do (začasne) prizadetosti oškodovankine zunanjosti, saj je že kirurg v statusu, ki ga je povzel izvedenec medicinske stroke ob svojem zaslišanju, opisal, da je desni uhelj v rahli oteklini in rdečini, kar pomeni, da je rahlo otečen in pordel. Vidna je bila tudi ekskoriacija na področju desnega uhana, kateri je iztrgan, pri čemer je bila prisotna parpatolna bolečnost desne senčnične kosti. Ob ugotovljenih udarninah glave in stegnenice je tako bila na osnovi objektivne diagnostike, kot je klinični pregled in RTG, upoštevaje že navedeno izvedensko mnenje, ugotovljena udarnina desnega uhlja in odrgnina mečnice desnega uhlja, kar po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje zaradi vidne izpostavljenosti nedvomno ustreza prizadeti zunanjosti oškodovanke B. B. in po prvem odstavku 122. člena KZ-1 pomeni lahko telesno poškodbo.

9Zavrniti je treba tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge izpodbijane sodbe zato sodišče druge stopnje kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

10Jedro pritožbenih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da je bil obdolženec tisti, ki je poškodoval oškodovano B. B., saj naj bi bil po pritožbeni obrazložitve žrtev spora prav obdolženi A. A. Pri tem sodišče prve stopnje naj ne bi ugotovilo, da je prijatelj oškodovanke C. C. pustil avto prav na zemljišču obdolženca, da je temu preprečil odhod domov, saj obdolženec drugega izhoda z avtomobilom ni imel. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je bil obdolženec tisti, ki je napadel oškodovanko, in ne obratno, pri čemer se ni opredelilo do navedb obdolženca, da je njen prijatelj namenoma parkiral vozilo na spornem zemljišču, prav tako da je oškodovanka prva začela s fizičnim napadom, saj je obdolženca porinila z zabojem. Res jo je obdolženec potem, ko je vstal, udaril po obrazu, pri čemer pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je oškodovanka fizično močna oseba, bistveno mlajša ob obdolženca, ki je star 72 let in sploh ni zmožen tako udarjati, kot je to opisala oškodovanka. Poleg tega je v nekaj trenutkih prišel zraven tudi oškodovankin prijatelj, ki je fizično zelo močan, in pričel obdolženca močno udarjati v lice in ramo. Do poškodb obdolženca pa se po pritožbeni obrazložitvi sodišče prve stopnje ni opredelilo. V zvezi s tem tudi ni upoštevalo izpovedb prič D. D. in E. E., pri čemer odrekanje verodostojnosti priči D. D. ni ne primerno ne pravno utemeljeno.

11Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke B. B. ter izpovedbi priče C. C., medtem ko je zagovor obdolženca, ki je storitev očitanega kaznivega dejanja zanikal in trdil, da ga je oškodovanka prva z zabojem podrla na tla, C. C. pa da ga je udaril in brcnil, utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe tudi tehtno in prepričljivo utemeljilo. Okoliščina, ki jo v razlogih izpodbijane sodbe pogreša pritožnik, na čigavem zemljišču je prijatelj oškodovanke C. C. pustil svoje vozilo, za ugotovitev odločilnih dejstev ni bistvena, ob tem ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med obdolžencem in oškodovanko prišlo do spora zaradi parkiranega vozila, ki je bilo očitno parkirano tako, da obdolžencu ni ustrezalo. Zagovornik v pritožbi navaja, da sta oškodovanka in njen prijatelj ob svojem izzivajočem ravnanju morala pričakovati, da se bo obdolženec najmanj oglasil in protestiral, kar po prepričanju višjega sodišča le še dodatno utrjuje motiv obdolženca za izvršeno kaznivo dejanje. Ni namreč dvoma, da je konflikt med oškodovanko in obdolžencem sprožil prav po mnenju obdolženca napačno parkiran avto in po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča je bil obdolženec tisti, ki je prišel do oškodovanke in jo napadel in ne obratno. V nasprotnem primeru bi namreč obdolženec poklical policijo in zadevo prijavil, tako pa je policiste klicala oškodovanka, ki je utrpela tudi določene poškodbe. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno ugotovilo, da si teh poškodb oškodovanka zagotovo ni povzročila sama, zaradi česar je zagovor obdolženca, češ da sam ni storil ničesar, kar se mu očita na škodo oškodovanke, utemeljeno ocenilo kot neprepričljiv. Zagovornik v pritožbi sicer navaja, da je obdolženec dejansko, potem ko je oškodovanka prva začela s fizičnim napadom in ga porinila z zabojem, slednjo udaril po obrazu, kar pa je v nasprotju z zagovorom, ki ga je na glavni obravnavi podal sam obdolženec, ki je kakršenkoli fizični napad s svoje strani zanikal.

12Zagovorniku prav tako ni mogoče priznati uspeha s pritožbenim izpostavljanjem obdolženčevih fizičnih lastnosti, ki da zaradi starosti in bolezni ter slabše fizične moči od oškodovanke sploh naj ne bi bil zmožen poškodb, kot jih je opisala oškodovanka, prav tako naj bi bil njen prijatelj C. C. fizično zelo močan, kar naj bi utemeljevalo malo verjetnost, da bi si obdolženec upal sam prvi začeti prepir oziroma napad na oškodovanko ali njenega prijatelja. Glede na jasne in prepričljive razloge, ki jih je sodišče o samem poteku dogajanja navedlo v točki 4 obrazložitve sodbe, ocena fizičnih lastnosti obdolženca in oškodovanke ter njenega prijatelja ni bila nujna za pravilno ugotovitev odločilnih dejstev. Pri tem ne drži, da je sodišče prve stopnje prezrlo poškodbe obdolženca, saj je povzelo izpovedbo oškodovanke, v kateri je ta opisala, da je bil že pred fizičnim kontaktom z njo obdolženec krvav po bradi in roki, pri čemer je bilo videti, kot da bi imel na bradi krvavo slino, prav tako je imel krvavo podlaht že takrat, ko je pristopil do nje in zamahnil proti njenemu obrazu. Upoštevaje tako izpovedbo oškodovanke je prvostopenjsko sodišče ustrezno izpostavilo pomenljivost odgovora priče D. D., ki je brez izrecnega vprašanja o psihofizičnem stanju obdolženca povedal, da „ne more povedati, če je (obdolženec) predhodno kaj pil, ker tega ni videl“. Sicer pa je tudi D. D., kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, povedal, da je bil obdolženec krvav po roki in po obrazu v bližini očesa. Vendar se sodišče prve stopnje podrobneje s poškodbami obdolženca utemeljeno ni ukvarjalo, saj potek dogodka, kot ga je v zagovoru opisal obdolženi A. A., izključujejo nastale poškodbe pri oškodovanki B. B. Ni namreč ne verjetno niti izkustveno sprejemljivo, da bi obdolženec, potem ko naj bi ga C. C. kot domnevno fizično močnejši močno udarjal, kot trdi pritožnik, še poškodoval oškodovanko, katere poškodbe so bile objektivno ugotovljene z medicinsko dokumentacijo in izvedenskim mnenjem izvedenca, čeprav je obdolženec napad na oškodovanko zanikal. Glede na že na prvi stopnji zanesljivo ugotovljene poškodbe oškodovanke tako ni mogoče priznati uspeha nadaljnjim pritožbenim izvajanjem, ki izpostavljajo izpovedbo priče E. E., češ da ni opazil, da bi bila oškodovanka takrat kaj poškodovana.

13Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki je nekoliko podvomilo v izpovedbo priče D. D., obdolženčevega sokrajana in vrstnika, pri tem pa utemeljeno ni prezrlo okoliščine, da sta D. D. in E. E. obdolženca umaknila s kraja dogodka, kar dodatno utrjuje ugotovitev, da obdolženec v obravnavanem sporu ni bil žrtev, temveč je bil on tisti, ki je napadel oškodovanko in je slednja zato tudi poklicala pomoč policije.

14Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, kar je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožba zagovornika, ki se z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja in niti v preostalem ne navaja ničesar takega, kar bi lahko omajalo prvostopenjski krivdni izrek, ni utemeljena.

15Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, vendar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), in sicer je ugotovljenim olajševalnim okoliščinam dalo ustrezno težo in tako na tej podlagi obdolženemu A. A. izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je glede na njeno ustrezno dolžino tako določene kazni kot preizkusne dobe ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

16Po obrazloženem, ko pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, katero tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti (391. člen ZKP).

17Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 21217/2016 z dne 24. 3. 2022.