VSM Sodba IV Kp 8367/2019

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolžena A. A. je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati 210,00 EUR sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, ki se bo v skladu s 86. členom KZ-1 izvršila z delom v splošno korist tako, da se dan zapora nadomesti z dvema urama dela, kar mora obdolženka opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe, v nadaljevanju pa je bilo odločeno tudi, da je dolžna oškodovancem, naštetim v izreku izpodbijane sodbe, povrniti povzročeno škodo. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je bil oškodovanec B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pot pravde.

2Zoper takšno sodbo, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, v delu, ki se nanaša na povrnitev škode C. C., D. D., E. E. in F. F., se je pritožil obdolženkin zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu, torej glede izreka kazenske sankcije, glede povrnitve škode, spremeni v obdolženkino korist podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Neutemeljene so trditve obdolženkinega zagovornika, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker "povrnitev škode s sodbo, ki je izdana v kazenskem postopku, ne more temeljiti na določbah OZ in ZGD-1". Kot navaja obdolženkin zagovornik, bi naj namreč šlo za civilnopravne zahtevke, ki se uveljavljajo le v civilnem postopku in nikakor ne v kazenskem postopku. Poleg tega naj bi sporne terjatve pripadale Republiki Sloveniji in ne oškodovancem, saj so "vsi oškodovanci prejeli svoje plače v celoti, v neto zneskih...". V nadaljevanju pa zagovornik nadalje navaja še, da ZKP "nima pravne podlage za prenos pristojnosti s strani okrožnega sodišča oziroma delovnega sodišča na pristojno sodišče v kazenskem postopku".

5Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je odločanje o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku urejeno v 10. poglavju ZKP (100. - 111. člen) in kot je to navedeno tudi v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 103/14-27 z dne 6. 6. 2018, iz določb navedenega poglavja izhaja, da odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pomeni odločanje v sporih iz premoženjskopravnih razmerij med obdolžencem (kot tožencem) in drugo fizično ali pravno osebo (kot tožnikom). Sodišče o sporih iz premoženjskopravnih razmerij sicer res odloča v pravdnem postopku, vendar kadar upravičenec za podajo premoženjskopravnega zahtevka trdi, da je obligacijsko razmerje nastalo zaradi ravnanja, ki hkrati izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja, o katerem odloča sodišče v kazenskem postopku, se zaradi načela ekonomičnosti o premoženjskopravnem zahtevku odloči tudi v okviru kazenskega postopka (prvi odstavek 100. člena ZKP). V takem primeru se znotraj kazenskega postopka izvede t.i. pridruženi (adhezijski) pravdni postopek. Smisel odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku je torej, da sodišče v enotnem postopku odloči tako o kazenskopravnih, kot tudi o civilnopravnih posledicah kaznivega dejanja. Nikakor torej ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, da prvostopno sodišče v kazenskem postopku ne bi smelo odločati o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev. Celo nasprotno. Prvostopno sodišče je imelo ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da je v skladu s prvim odstavkom 105. člena ZKP odločilo o priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev in okoliščina, da se je sodišče pri tem sklicevalo na določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne spremeni dejstva, da je svojo odločitev sodišče sprejelo v skladu z določbami ZKP. Glede na to, da je sodišče obdolženki naložilo v plačilo zgolj premoženjskopravne zahtevke oškodovancev, ki jih je obdolženka ob priznanju krivde tudi v celoti pripoznala (list. št. 542 predmetnega kazenskega spisa), pa se ob dejstvu, da zoper sklep o priznanju krivde ni pritožbe, o čemer sta bila tako obdolženka kot njen zagovornik tudi ustrezno poučena, pritožba obdolženkinega zagovornika, že iz navedenega razloga, pokaže kot povsem neutemeljena.

6Ne glede na to, da je pritožba obdolženkinega zagovornika neutemeljena, pa pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve, da so vsi oškodovanci svoje plače prejeli v celoti, v neto zneskih in da torej vse navedene terjatve, o katerih je odločalo sodišče pripadajo Ministrstvu za finance oziroma Finančnemu uradu, ki je pristojno za izterjavo neplačanih prispevkov in davka, dodaja še, da je obdolženkin zagovornik očitno spregledal, da je bila obdolženka spoznana za krivo (točka I izreka izpodbijane sodbe), da z v nasprotju s 44. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), v zvezi s členom 126, 130 in 134 ZDR-1 ni izplačala plače za čas dela, s čemer je delavcem omejila pravico do plače (neto zneski neizplačanih plač posameznim oškodovancem so podrobneje navedeni v izreku izpodbijane sodbe). Tako da je pritožba obdolženkinega zagovornika tudi sicer povsem neutemeljena.

7Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8Pritožbeno sodišče je obdolženki kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1, tar. št. 7113).