VSM Sodba I Cp 752/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v znesku 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). V pravočasni pritožbi navaja, da se je poškodoval pri opravljanju del v proizvodnji hali. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je s kovinskimi kleščami pritrjeval pločevino na levem zgornjem vogalu kovinskega komada. Zaradi neravnosti pločevine so klešče zdrsnile tako, da jih je odbilo v desno, tožnik pa je s hrbtiščem roke zadel ob oster rob prirobnice cevovoda in se porezal. Opis škodnega dogodka je nesporno ugotovljen, tožnik pa uveljavlja odškodnino iz naslova objektivne odgovornosti, saj vztraja, da je delo, ki ga je opravljal nevarna dejavnost in kljub skrbnosti in načinu dela, ki ga je imel pod kontrolo ni mogel pravočasno odvrniti nesreče. Prav tako uveljavlja odškodnino iz naslova krivdne odgovornosti, saj delodajalec ni poskrbel za zadostno usposabljanje tožnika. Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejavnost, ki jo je opravljal tožnik ne predstavlja dejavnosti s povečano nevarnostjo, predmetna zadeva pa tudi ni primerljiva s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 142/2005, saj v konkretnem primeru ni šlo za delo s čevljarskim nožem. Tožnik je delal na višini, delal je po navodilu delodajalca, pripet je bil z varnostnim pasom, v rokah je držal večje kovinske klešče, delal pa je na kovinskem elementu z izrazito ostrino prirobnice. Gre torej za specifične okoliščine, višino, težo orodja, omejenost z gibanja in s tem motorike, saj je bil pripet z varnostnim pasom. Zaključki sodišča so tudi sami s seboj v nasprotju, saj je priča A. A. izpovedal, da je na takšnih delih prihajalo do manjših ureznin, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za nevarno dejavnost, saj ni šlo za prvo poškodbo z ureznino. V predmetnem postopku tudi sama višina na kateri je delal tožnik ni relevantna, slednja je razvidna iz fotografij, sodišče pa bi tudi lahko opravilo ogled na samem kraju in se prepričalo o načinu izvajanja delovnega procesa tožnika v času škodnega dogodka. Šlo je za delo na višini, pločevina s katero je tožnik delal je imela oster rob, zato je zaključek sodišča da ne gre za opravljanje nevarne dejavnosti zmoten. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstaja subjektivna odgovornost toženke. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik pri družbi B. d.o.o. ni opravljal izpita iz varstva pri delu kljub potrdilu na katerega se je sklicevala toženka. Sodišče je zaključilo, da je tožnik večkrat opravil teoretično usposabljanje, in sicer pred vsakim vstopom na gradbišče, tožnik nikoli ni bil poučen o praktičnih izkušnjah tovrstnega dela, torej montaže prezračevalnih kanalov s sestavljanjem pločevinastih plošč na podestu. Tožnik je v postopku zatrjeval in izkazal, da ni bil strokovno usposobljen za tovrstno delo. Dokazoval je izobrazbo, ki jo ima in ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podobna dela opravljal tudi že v Berlinu. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik kljub temu, da ni bil deležen posebnega praktičnega usposabljanja, da se je del priučil na terenu, za slednje ni podlage v dokaznem postopku, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana subjektivna odgovornost toženke zmotna. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, po temelju in višini oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge in se jo da preizkusiti, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

5Nesporno je, da se je tožnik poškodoval v škodnem dogodku z dne 14. 7. 2018, ki se je zgodil pri montaži prezračevalnih sistemov v proizvodnji hali ... v ... Obstoj odškodninske odgovornosti tožnik utemeljuje na podlagi objektivne odgovornosti, saj naj bi do škodnega dogodka prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti in na podlagi subjektivne odgovornosti, saj zavarovanec toženke ni zadostno tožnika usposobil za varno delo. V skladu s 179. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) mora delodajalec škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Materialnopravna podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost predstavlja drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ. Materialnapravna podlaga za subjektivno odškodninsko odgovornost pa predstavljaj prvi odstavek 131. člena OZ. Zavarovanec toženke je tožnikov delodajalec, zato ga zavezuje standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, v skladu z drugim odstavkom 6. člena OZ. Vprašanje zagotavljanja varnosti pri delu pa so podrobno urejena v Zakonu o varstvu in zdravju pri delu - ZVZD-1, ki v 5. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu; v ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. 38. člen ZVZD-1 nadalje določa, da mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela, ob sklenitvi delovnega razmerja, pred razporeditvijo na drugo delo, pred uvajanjem nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. Usposabljanje pa mora biti prilagojeno posebnostim delovnega procesa in se izvaja po programu, ki ga mora delodajalec po potrebi obnavljati in katerega vsebino mora spreminjati, glede na nove oblike in vrste nevarnosti. Za delovna mesta na katerih iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nezgodo in poklicne bolezni in za delavce na katerih so nezgode pri delu in poklicne bolezni pogostejše, se zahteva preizkus tako iz teoretičnega in praktičnega usposabljanja za varno delo (četrti odstavek 38. člena ZVZD-1).

6Pritožba graja zaključek sodišča prve stopnje, da predmetna dejavnost ni delo s povečano nevarnostjo in zato ni podana objektivna odgovornost toženke ter nadaljnji zaključek, da je usposabljanje tožnika bilo ustrezno izvedeno.

7Za predmetni postopek je relevantno, da se je tožnik kot delavec dne 14. 7. 2018 poškodoval v delovni nezgodi, kjer je po nalogu delodajalca opravljal dela v zvezi z montažo varjenega cevovoda za distribucijo zraka. Kritičnega dne je s kovinskimi kleščami pritrjeval pločevino na levem zgornjem vogalu kovinskega komada. Pri delu so mu kovinske klešče zdrsnile tako, da jih je odbilo, tožnik pa je s hrbtiščem roke zadel ob oster rob oziroma prirobnico cevovoda in se porezal. V času škodnega dogodka je tožnik nosil ustrezno delovno opremo, zaščitno obleko, obutev in zaščitne rokavice ter bil pripet z varnostnim pasom in stal na podestu kot to trdi tožnik v tožbi.

8Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbo, da je predmetno delo, delo s povečano nevarnostjo, ker je tožnik delal na višini, pripet je bil z varnostnim pasom, in je delal na kovinskem elementu z izrazito ostrino prirobnice. Glede na konkretne okoliščine tako pritožba meni, da je podana večja škodna nevarnost, ki predstavlja pravni standard, ki mu je sodišče prve stopnje dalo napačno vsebino.

9V predmetnem postopku je odločilna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kljub temu, da je rob pločevinaste plošče t.i. prirobnica, oster in da je tožnik uporabljal klešče težke od 300 do 500 g, slednje ne predstavlja nevarnega opravila, saj v skladu s sodno prakso na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, takšno delo ni nevarno zgolj zato, ker ima delavec pri tem opravka z ostrimi predmeti. Kljub temu, da je tožnik pri svojem delu uporabljal večjo moč, saj je s kleščami vlekel pločevino, je pri tem uporabljal lastno silo. Svoje ravnanje je imel v celoti v oblasti in je slednje še vedno odvisno od njegovega ravnanja. Dejstvo, da je šlo za oster rob pločevinaste plošče, ki jo je tožnik moral vleči in stiskati s kleščami je terjala od tožnika le nekoliko večjo previdnost.

10Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pri tem ne gre za nevarno delo. Nima prav pritožba, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na primerljivo zadevo s čevljarskim nožem (VSRS II Ips 142/2005), ker je v konkretnem primeru šlo za neravno pločevino z ostrim robom. Tudi po oceni sodišča druge stopnje namreč tovrstno delo ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo. Nenazadnje na tem delovnem mestu, razen do manjših vreznin, do drugih škodnih dogodkov ni prišlo. Pravilno sodišče prve stopnje v 33. in 34. točki obrazložitve zaključuje, da zaradi ostrine prirobnice delo, ki ga je opravljal tožnik ne izvira nadpovprečni rizik za varnost ljudi in nastanek znatnejše škode oziroma okvare zdravja. S tem pa delo, ki ga opravlja tožnik ni delo s povečano nevarnostjo. Pri delu je tožnik namreč uporabljal le klešče, torej osnovno delovno orodje, slednje niti po velikosti, niti po teži niso bile takšne, ki bi predstavljale povečano nevarnost za škodni dogodek. Med samim delom na višini in tožnikovo poškodbo pa kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje ni podana vzročna zveza, saj poškodba tožnika ni v vzročni zvezi z delom na višini (padec). Tožniku so namreč klešče zdrsnile z roke, zaradi česar je z roko udaril ob prirobnico cevovoda. Res je, da je tožnik bil pripet z varnostnim pasom, vendar pa v svojih trditvah, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni navedel na kakšni višini je delo opravljal, zato na podlagi podane trditvene podlage ni mogoče zaključiti, da je tožnik opravljal delo tako visoko, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno (31. in 36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11Neutemeljeni so tudi nadaljnji očitki pritožbe, da je sodišče zmotno ugotovilo, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, ker ni zagotovil ustreznega usposabljanja za tožnika. Sodišče prve stopnje ima o slednjem ustrezne razloge v 38. do 44. točki sodbe, pri tem je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik imel opravljeno teoretično usposabljanje, ni pa imel praktičnega usposabljanja, ki pa v konkretnem primeru glede na četrti odstavek 38. člena ZVZD-1 ni bilo potrebno, saj ne gre za delo na delovnem mestu, na katerem bi iz ocene tveganja, izhajala večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni. Tožnik pa tudi ni zatrjeval, da iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nezgode na delovnem mestu, ki ga je opravljal. Tožnik je opravljal enostavnejša monterska dela, uporabljal je klešče za kovino, ni pa uporabljal nobenega drugega orodja ali strojev za uporabo katerih bi mu delodajalec moral dati posebna navodila in ga za varno rokovanje z njimi dodatno praktično usposobiti.

12Nima prav pritožba, da tožnik ni imel prehodnih praktičnih izkušenj. Tožnik je namreč izvajal za zavarovanca toženke dela na Slovaškem v trajanju petih mesecev kot pomožni delavec in kasneje v Berlinu dva meseca, kjer je prav tako izdeloval zračne kanale, in sicer manjših in lažjih dimenzij, samostojno pa je začel kanale montirati nekje v mesecu juniju, sredi julija pa je prišlo do poškodbe pri delu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik za predmetno delo ustrezno usposobljen. Praktično usposabljanje pa ni bilo zahtevano, tožnik je namreč imel pred škodnim dogodkom že več kot mesec dni praktičnih izkušenj samostojnega sestavljanja varjenih prezračevalnih kanalov, pred tem pa je bil prisoten kot pomožni delavec in je sodeloval pri sestavljanju prezračevalnih kanalov. Tako je tudi po oceni sodišča druge stopnje tožnik spadal med ustrezno izkušene in usposobljene delavce, zato ni šlo v konkretnem primeru za situacijo, ko bi bil potreben poseben dodaten nadzor oziroma spremljanje in usposabljanje tožnika pri delu, ki ga je opravljal.

13Glede na ugotovljeno, da se tožnik ni poškodoval pri nevarni dejavnosti ali zaradi kršitve pravil varstva pri delu, za katera bi bil odgovoren zavarovanec toženke, oziroma je dokazni postopek pokazal, da je bilo ravnanje delavca zavarovanca toženke takšno, kot je treba in je škoda nastala tožniku brez njegove krivde, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke in da je za nastanek škodnega dogodka in posledično nastalo škodo izključno kriv tožnik sam. Škoda, ki mu je nastala, je posledica njegove nepazljivosti pri opravljanju dela.

14Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla (163. člen ZPP).