VSL sodba II Cp 2312/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 150.000,00 EUR in 7.750,00 EUR. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 2.634,40 EUR, stranskemu intervenientu pa 3.198,10 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje poseg v tožničino lastninsko pravico, ker je toženkin organ dne 28.4.2010 proti tožničini volji zapečatil tožničino hišo. Opozarja, da tožnici o zapečatenju ni bil vročen zapisnik, odredba ali sklep, skratka odločba, zoper katero bi se lahko pritožila. Izvršen je bil poseg v lastninsko pravico (33. čl. Ustave RS) in pravico do pravnega sredstva (25. čl. Ustave RS). Trdi, da podlage za osem dni in več trajajočo omejitev lastninske pravice v predpisih ni. Ni res, da je policija dostop in vstop v hišo omejila le za nujno potreben čas. Sklicuje se na 148. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki kot nujen čas navaja čas, ki je nujno potreben, da se izvedejo ukrepi za izsleditev storilca in odkrivanje ter zavarovanje sledov. V obravnavani zadevi je bil nujno potreben čas omejitve dostopa v hišo zgolj 28.4.2010, ko se je izvajal ogled. V času od ogleda do 5.5.2010 policija v hiši ni ničesar počela; čakala je le na izid obdukcije. Gibanja v hiši zaradi izvedbe obdukcije ni bilo treba omejiti. Očitno je, da je policija hišo zapečatila za vsak slučaj – „na zalogo“ – če bi bil slučajno potreben nadaljnji ogled. Gre za prevelik poseg v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico, da bi bil dopusten. Sicer pa vztraja, da je šlo za zaseg stanovanjske hiše in ne zgolj za nujno potrebno omejitev gibanja v hiši. Sklicuje se na 220. čl. ZKP in trdi, da je šlo za zaseg, ker policija gibanja v hiši ni omejila smo na nujno potreben čas. Zato zapečatenje hiše v obdobju do 5.5.2010 lahko predstavlja le zaseg hiše. Postopati je zato treba po 220. čl. ZKP in določbi drugega odstavka 8. čl. Uredbe. Dejstvo je, da je policija prevzela posest nad hišo in tožnici za dlje časa prepovedala dostop in vstop v hišo. Ukrep je bil izveden brez odločbe, zato tožnica ni imela na razpolago učinkovitega pravnega sredstva. Táko ravnanje je nedopusten poseg v tožničine, z ustavo zagotovljene pravice in protipravno sámo po sebi; ne glede na to, da je po mnenju sodišča šlo za običajne metode dela policije. Tudi običajne metode so lahko protiustavne in pomenijo protipravno ravnanje državnih organov. Opozarja, da je bila tožnica z družino zaradi A. ravnanja že novembra 2006 prisiljena zapustiti hišo. Izposlovala je začasno odredbo, ki je A. nalagala obveznost, da hišo izprazni in izroči tožnici v posest. Kljub temu, da je tožnica tožbo vložila (obravnavala se je pod opr. št. P 90/2006), sodišče do škodnega dogodka glavne obravnave ni razpisalo. Zaradi neučinkovitega sodnega varstva tožnica svoje hiše ni mogla uporabljati približno tri leta in pol. Zaradi neaktivnosti sodišča je bila kršena tožničina ustavna pravica do sodnega varstva. Zaradi neaktivnosti sodišča tožnica ni mogla uspešno zavarovati svojih pravic in ponovno pridobiti posesti hiše. Če bi tožnica dosegla izročitev hiše v svojo posest, A. v njej ne bi umrl, posledično ne bi prišlo do predkazenskega postopka in s tem povezanega zapečatenja hiše. Hiša bi bila naseljena s tožničino družino; to pa pomeni, da do požara ne bi prišlo oz. bi bil ta lahko omejen. Zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker je na osnovi vpogleda v spis Z 06/00073 navedeno, da tožnica ni predlagala izvršitve izdane začasne odredbe. V spisu so podatki, da se je začasna odredba izvršila tako, da je bila A. večkrat izrečena denarna kazen po 150.000,00 SIT. Tožnica je torej sodišču večkrat sporočila, da A. ni izpolnil obveznosti, le sodno varstvo z začasno odredbo je bilo povsem neučinkovito. Ugotoviti je zato treba, kakšna je odgovornost države v primeru, ko lastniku ni zagotovljeno, da bi prevzel posest in varstvo svoje hiše, pa v tem času pride do naključnega (od obeh strank neodvisnega) uničenja hiše. Gre za oblastni poseg, zato je nesprejemljivo, da se na lastnika prevali breme škode in uničenja hiše v času izvrševanja ukrepa. Že samó zaradi tega mora država oz. morajo njeni organi ravnati z višjo stopnjo skrbnosti oz. prevzeti večjo odgovornost; to je odgovornost za naključno uničenje stvari. Tožnica si je ves čas po pravni poti prizadevala za ponovno vselitev v hišo, vendar do tega zaradi kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva ni prišlo. Ko pa bi bilo zaradi smrti A. to možno, pa ji je vselitev in uporabo hiše preprečila policija z zapečatenjem hiše. Dejstvo, da tožnica hiše ni mogla uporabljati od leta 2006 dalje, torej ni na tožničini strani. Pravno relevantna zveza med ravnanji organov tožene stranke in nastalo škodo je očitna. Podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4V izpodbijani sodbi so ugotovljena sledeča dejstva:

- dne 28.4.2010 je policija v hiši ... našla truplo toženkinega polbrata A. A.;

- ob policijskem ogledu vzroka smrti ni bilo mogoče ugotoviti, ni pa bilo znakov, da bi pokojni umrl nasilne smrti; ker vzrok smrti ni bil ugotovljen in zaradi drugih okoliščin (pokojni je bil v sporih z več ljudmi, truplo je bilo najdeno približno 14 dni po smrti), je bila odrejena sanitarna obdukcija;

- na osnovi ustne odredbe kriminalistov je policija dne 28.4.2005 zapečatila vhodna vrata hiše ter garažo, v kateri je bil osebni avtomobil pokojnega in dokumenti; pečatenje je bilo odrejeno – za nujno potreben čas do prejema rezultatov obdukcije – z namenom, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz za izvedbo kazenskega postopka;

- dne 28.4. 2010 je bila toženka obveščena, da je hiša zapečatena in da ne sme v hišo;

- dne 5.5.2010 je prišlo do požiga stanovanjske hiše ... (storilec je še vedno neznan); tega dne policija še ni razpolagala z rezultati obdukcije;

- dne 29.4.2010 in 11.6.2010 je policija Inštitut za sodno medicino pozvala, naj posreduje zapisnik o opravljeni obdukciji;

- toženka z družino je v hiši živela od avgusta 2004 do novembra 2006, ko je hišo zaradi nesoglasij z A. zapustila;

- dne 24.10.2006 je bila pred pravdo izdana začasna odredba (pravnomočna je postala dne 30.5.2007), ki je A. nalagala izpraznitev hiše in njeno izročitev tožnici; tožbo je tožnica vložila 23.11.2006, kakor ji je bilo naloženo z izdano začasno odredbo (pravdni postopek P 90/2006), ni pa sodišča obvestila, da je izdano začasno odredbo potrebno prisilno izvršiti;

- A. je zoper tožnico in prodajalko hiše – zaradi ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe, s katero je tožnica kupila hišo – sprožil pravdo, ki se je obravnavala pod opr. št. P 1177/2009-I;

- oba postopka – P 90/2006 in P 1177/2009-I – sta bila ustavljena po požigu hiše in o zahtevkih ni bilo meritorno odločeno;

- v času od 28.4.2010 do požiga tožnica policije ni opozarjala na možnost požiga.

5Od zgoraj navedenih dejstev pritožnica graja edino ugotovitev, da ni predlagala izvršitve začasne odredbe, s katero je bila A. A. naložena obveznost, da se iz hiše izseli in hišo izroči v tožničino posest. Zatrjuje kršitev 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj je iz spisa Z 06/00073, na podatke katerega se sodišče sklicuje, razvidno, da je bila A. večkrat izrečena denarna kazen po 150.000,00 SIT. Očitek te procesne kršitve ni utemeljen, saj podatkov o tem, da bi se izdana začasna odredba realizirala z izrekanjem denarne kazni, ali da bi tožnica (tam upnica) to predlagala, v spisu Z 06/00073 ni. Možno je, da se je začasna odredba realizirala okviru pravnega postopka P 90/2006, ki ga je tožnica sprožila zaradi uveljavitve terjatve, zavarovane z začasno odredbo. Ker pa nobena od strank ni zatrjevala, da tožnica realizacije začasne odredbe ni predlagala – tožeča stranka je v vlogi z dne 11.6.2013 navedla zgolj to, da toženka začasne odredbe ni bila sposobna izvršiti – je sodišče ugotavljalo nezatrjevano dejstvo. Z ugotavljanjem dejstva, ali je tožnica predlagala prisilno izvršitev izdane začasne odredbe, je zato sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 7. čl. ZPP. Sodišče sme namreč ugotavljati samo dejstva, ki jih pravdni stranki zatrjujeta; druga dejstva pa samo v primeru suma, da imata stranki namen nedovoljeno razpolagati z zahtevkom. Ker pa dejstvo – ali je toženka predlagala realizacijo začasne odredbe ali ne – za odločitev ni pravno odločilno (natančneje v 10. točki te obrazložitve), je odločitev kljub procesni kršitvi pravilna. Ne gre torej za kršitev, ki bi vplivala na izid postopka (relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP), zato v odločitev prvostopenjskega sodišča ni treba posegati.

6Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da policija po tem, ko ob ogledu prisoten zdravnik na kraju najdbe trupla vzroka smrti ni uspel ugotoviti, z zavarovanjem kraja najdbe trupla ni ravnala protipravno. Pravilna je prvostopenjska presoja, da ima policija pooblastilo za odrejeno zavarovanje kraja v 164. čl. ZKP – ker je preiskovalni sodnik ogled prepustil policiji – in v prvem ter drugem odstavku 148. čl. ZKP – ker nasilne smrti na ogledu (kljub temu, da na truplu znakov nasilja, ni bilo) ni bilo mogoče izključiti. Ker so občani pri izvedbi policijskih ukrepov, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, dolžni sodelovati, ni mogoče slediti pritožbeni trditvi o posegu v lastninsko pravico. Tožnica pravne podlage za svoje stališče o obveznosti izdaje sklepa o pečatenju, kateremu bi se uprla s pritožbo, ni navedla; da je bila o ukrepu obveščena, pa je ugotovljeno. Kršen ni bil niti drugi odstavek 148 čl. ZKP, ki predvideva omejitev gibanja za nujno potreben čas. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da je nujno potreben čas omejitve gibanja na kraju najdbe trupla trajal do zaključka ogleda na dan 28.4.2010, ne pa tudi v času čakanja na rezultate obdukcije. Tudi trajanja ukrepa ni mogoče oceniti za protipravno ravnanje, ker v času do požiga rezultati obdukcije, ki bi ogled kraja lahko usmerila, policiji – kljub urgenci dne 29.4.2010 – še niso bili posredovani. Do požiga je bila hiša zapečatena 7 dni. Ker bi bili sledovi eventualnega kaznivega dejanja brez varovanja kraja najdbe trupla izbrisani, ni mogoče slediti pritožbi, da je policija hišo zapečatila „na zalogo“. Ukrep je bil potreben, ker nov – dodaten ogled – v primeru gibanja ljudi po hiši uporabnih rezultatov ne bi prinesel. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da očitek protipravnosti ravnanja policije in kršitve ustavnih pravic ni utemeljen.

7Nesprejemljiva je trditev, da je bil s pečatenjem izvršen zaseg stanovanjske hiše po 220. čl. ZKP, saj dokazi zasega (začasnega odvzema) nepremičnine ne potrjujejo. Pravne podlage za trditev, da bi nepremičnino, katere ogled je njen organ vršil, tožena stranka morala zavarovati z zavarovalno pogodbo za riziko, ki ne izvira iz njene sfere, ni. Svojo odgovornost za škodo, povzročeno tretjim, pa ima tožena stranka očitno zavarovano, saj se intervenient iz tega razloga udeležuje postopka. Nesprejemljiva je trditev, da hiše ni mogla zavarovati tožnica, ker v trenutku odreditve omejenga gibanja ni vedela kateri organ in na kakšni podlagi je ukrep izdal. Kot lastnica bi tožnica – tako v času omejenega gibanja kot pred tem – lahko sklenila zavarovalno pogodbo za zavarovanje svoje nepremičnine. Škoda je tožnici nastala zaradi požiga in ne zaradi odsotnosti zavarovanja nepremičnine pri zavarovalnici. S sklicevanjem na Uredbo o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami tožnica drugačnega rezultata tega postopka ne more doseči, saj uredba obravnava upravljanje z zaseženim premoženjem; razen tega obveznega sklepanja zavarovalnih pogodb niti ne predvideva.

8Pritožba pravilno navaja, da je bil z odrejenim ukrepom tožnici odvzet nadzor nad hišo. Ker pa do škode (uničenja hiše z ognjem) ni prišlo zaradi vzroka, ki bi bil v neobljudenosti hiše, ampak zaradi kaznivega dejanja požiga, tudi vzročne zveze med odrejenim ukrepom (pečatenjem, prepovedjo vstopa v hišo) in požarom ni. Požig namreč ne sodi v okvir rizika, ki je nastal z zapečatenjem hiše. Z zapečatenjem policija ni ustvarila za požig ugodnega položaja; požig je lahko izvršen tudi zoper naseljeno hišo. Požig ni adekvatna posledica policijskemu ukrepu pečatenja hiše, ampak je izreden dogodek, ki ne sodi v riziko s strani policije izvedenega ukrepa. Da bi bila policija na nevarnost požiga opozorjena oz. da je bila nevarnost požiga v času po A. smrti predvidljiva (pričakovana), ni bilo ugotovljeno. Ker požig ni povezan z odrejenim varovanjem kraja, policiji tudi iz tega razloga ni mogoče očitati odgovornosti za uničenje hiše zaradi ognja. Vzročne zveze med ravnanjem policije in nastalo škodo torej ni. Ker hiša ni pogorela iz naključno nastalega vzroka, ampak zaradi kaznivega dejanja, se ni treba opredeljevati do pritožbene trditve, da tožena stranka odgovarja tudi za naključno uničenje stvari.

9Pritožbeno sodišče soglaša, da tudi več kot tri leta trajajoč postopek v zadevi P 90/2006 – o tožbi, ki jo je tožnica zaradi izselitve A. vložila dne 23.11.2006, do požiga dne 5.5.2010 ni bilo odločeno – ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Za odškodninsko odgovornost je pravno pomemben tisti vzrok, ki ga kršena norma glede na svoj namen šteje za vzrok. Sojenje v razumnem roku ni predpisano zaradi preprečitve kaznivih dejanj na predmetih spora. Niti ne/naseljenost hiše niti število stanovalcev nista okoliščini, zaradi katerih bi bila nevarnost požiga v času trajanja sodnega spora večja. Do požiga hiše bi lahko prišlo tudi, če bi bila hiša naseljena s tožničino družino. Nerešeno lastninsko pravno vprašanje običajno ne privede do kaznivih dejanj s strani tretjih. Niti na osnovi teorije o ratio legis vzročnosti niti na osnovi teorije adekvatne vzročnosti zato ni mogoče ugotoviti povezanosti dolgega trajanja postopka s škodo, nastalo zaradi požiga. Takó kot riziko požiga ne sodi v sfero policije, ki je odredila pečatenje hiše, ne sodi niti v sfero sodišča, ki je več kot tri leta odločalo o sporu v zvezi z nepremičnino, ki je bila požgana. Z ravnanjem organov tožene stranke namreč ni bil ustvarjen položaj, ki bi ustvarjal pogoje oz. možnosti za kaznivo dejanje, s katerim je bila škoda povzročena.

10Pritožbena trditev, da tožnica zaradi ravnanja toženkinih organov hiše ni mogla uporabljati – od leta 2006 dalje zato ne, ker ji ni bilo zagotovljeno ustrezno sodno varstvo, od 28.4.2010 dalje pa zaradi pečatenja – (tudi) zaradi odsotnosti vzorčne zveze ni relevantna. To velja tudi za škodo, ki naj bi tožnici nastala s plačilom najemnine za najeto stanovanje. Opozoriti velja, da tožeča stranka škodo, nastalo zaradi plačila najemnine (7.750,00 EUR), uveljavlja za čas od 1.7.2010 dalje (po požigu) in ne od leta 2006 dalje, kot zavajajoče navaja pritožba. V zvezi s tožničino ne/možnostjo uporabe hiše pa velja opozoriti, da je bila izdana začasna odredba z vsebino, kakršno je imel zahtevek v pravdni zadevi P 90/2006 (dokaza A21 in A22). Ta začasna odredba je bila že od izdaje dalje izvršljiva. Ali je tožnica predlagala prisilno izvršitev začasne odredbe, s katero je bila A. naložena obveznost, da hišo izprazni, prepusti v posest tožnici in se v bodoče vzdrži posegov v to hišo, ali ne, ni bilo zatrjevano, pa tudi pravno pomembno ni. Tožnica namreč ne zatrjuje in ne dokazuje neustreznega postopanja sodišča pri izvršitvi začasne odredbe, ampak se sklicuje na dolgotrajnost postopka do izdaje izvršilnega naslova; toženkina neučinkovitost pri vzpostavitvi njene posesti hiše je v vlogi z dne 11.6.2013 zgolj pavšalno navržena.

11Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).