UPRS Sodba I U 1670/2019-20

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo istega organa št. 33101-21950/2017/3 z dne 18. 1. 2018.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica predlog opira na nova dejstva in dokaze, pri čemer se sklicuje na odločbo prvostopenjskega organa št. 33119-229/2016/14 z dne 29. 10. 2018 (pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete), ki je bila izdana v izvrševanju sodbe I U 1291/2017 z dne 3. 7. 2018. Organ navaja, da gre sicer v obeh zadevah za identično dejansko stanje, vendar pa se zadevi razlikujeta po pravni podlagi in pogojih za dodelitev podpore, pri čemer se sklicuje na določbe 14. in 24. člena Uredbe o shemah neposrednih plačil (v nadaljevanju Uredba) ter enajstega odstavka 30. člena in drugega odstavka 50. člena Uredbe (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. 12. 2013 (v nadaljevanju Uredba EU 1307/2013). Navaja še, da ne gre za isto upravno stvar, zato pravic iz odločbe v zadevi pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete in ugotovitev Upravnega sodišča ni mogoče uporabiti kot pravno podlago oziroma kot dokaz o okoliščini v postopku obravnave predloga za obnovo postopka. Po mnenju organa zato dokazi o okoliščinah, na katere se sklicuje tožnica, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, zaradi česar je predlog za obnovo postopka zavrnila na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP.

3Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil in pri tem navedel v bistvenem enake razloge kot prvostopenjski organ.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj v izreku odločbe z dne 18. 1. 2018 doda odločitev o plačilu za mlade kmete iz 24. in 25. člena Uredbe o shemah neposrednih plačil oziroma 50. člena Uredbe EU 1307/2013 ter o plačilnih pravicah iz nacionalne rezerve za mlade kmete po 14. členu Uredbe o shemah neposrednih plačil oziroma 30. členu Uredbe EU 1307/2013, podrejeno pa naj se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

5V tožbi navaja, da je po skrajnih rokih za dopolnitev zbirne vloge zvedela za nova dejstva in nove dokaze ter da je po prejemu sodbe I U 1291/2017 z dne 3. 7. 2018 lahko podala le predlog za obnovo postopka. Trdi, da je organ zaradi napačnega razumevanja, kdaj je prvič postala nosilka kmetijskega gospodarstva, v spletno aplikacijo za oddajo zbirne vloge v letih 2016, 2017 in 2018 predvpisal napačne podatke pri plačilu za mlade kmete in pri plačilnih pravicah iz nacionalne rezerve, in sicer da do teh plačil ni upravičena oziroma da sploh ne more podati zahtevka. Trdi, da je bila iz enakih razlogov najprej izdana neustrezna odločba tudi o njeni vlogi na razpisu za mlade prevzemnike kmetij, nato pa je v zvezi z navedeno sodbo Upravnega sodišča upravni organ z odločbo z dne 29. 10. 2018 odobril nepovratna sredstva ob ugotovitvi, da izpolnjuje tudi pogoj o prvem nosilstvu kmetijskega gospodarstva. Uveljavlja, da je s to odločbo izvedela za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih predlaga obnovo postopka.

6Meni, da organa nista razumela njene zahteve in povezave med sodbo I U 1291/2017 in zahtevkom za leto 2017. Navaja, da gre pri plačilu za mlade kmete za dohodkovno podporo mladim kmetom, ki prvič samostojno začenjajo s svojo kmetijsko dejavnostjo. Opozarja, da je Upravno sodišče v navedeni sodbi opozorilo na razlikovanje med nosilstvom kmetijskega gospodarstva za svoj račun in nosilstvom, ki ga je opravljala kot pooblaščenka Pašne skupnosti A. v obdobju od 12. 3. 2007 do 24. 6. 2013. Trdi, da je bila glede na tedanjo ureditev prisiljena pristati na to, da jo pašna skupnost določi kot nosilko kmetijskega gospodarstva, ter da je za pašno skupnost zgolj opravljala določena administrativna dela, za kar je bila plačana. Nosilka domačega kmetijskega gospodarstva je postala z vpisom v register 23. 3. 2016 in šele s tem datumom je začela opravljati svojo kmetijsko dejavnost v smislu Uredbe EU 639/2014 in Uredbe EU 1307/2013. Ker je toženka ta vpis štela za ustrezen pri podukrepu 6.1, bi ga morala tudi pri plačilu za mlade kmete. Smiselno enako pa velja tudi za pravice iz nacionalne rezerve.

7Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja pri trditvi, da gre pri dodelitvi plačila za mlade kmete za drugačno pravno podlago in drugačne pogoje kot pri dodelitvi podpore pri ukrepu mladi prevzemnik.

8Tožnica v vlogi z dne 6. 12. 2019 vztraja, da se sodba I U 1291/2017 nanaša prav na relevantno vprašanje prve vzpostavitve kmetijskega gospodarstva.

9Na naroku za glavno obravnavo sta stranki vztrajali pri svojih navedbah, nekatere navedbe pa sta še dodatno pojasnili.

Odločanje po sodnici posameznici

10Sodišče je 19. 8. 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

Dokazni sklep

11Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in vse listine v sodnem spisu, in sicer: odločbo z dne 18. 9. 2019 na A 1, odločbo z dne 13. 6. 2019 na A 2, odločbo z dne 18. 1. 2018 na A 3, sodbo I U 1291/2017 na A 4, pooblastilo uporabnikov skupnega pašnika oz. planine na A 5, zapisnik o prigonu živali na pašo na A 6 in A 7, dopis Kmetijsko gozdarskega zavoda B. z dne 17. 8. 2016 na A 8 in odločbo z dne 29. 10. 2018 na A 10.

12Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje tožnice zavrnilo kot nepotreben, saj dejstva, v zvezi s katerimi je bil ta dokazni predlog podan, to je način, na katerega je tožnica opravljala dejavnost na planini (za pašno skupnost), med strankama niso sporna.

K I. točki izreka

13Tožba ni utemeljena.

14Predmet presoje v tem upravnem sporu je toženkina odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo o neposrednih plačilih za leto 2017, na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP.

15Po navedeni določbi upravni organ zavrne predlog za obnovo postopka, če okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe.

16Iz tožničinega predloga izhaja, da obnovo predlaga na podlagi 1. točke 260. člena ZUP (nova dejstva in dokazi) ter 1. točke prvega odstavka 45. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). Po tej določbi odločba temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Tožnica namreč v vlogi poleg trditev o novih dejstvih in dokazih (smiselno) zatrjuje še, da odločba, katere obnovo predlaga, temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno odpravljena.

17Novo dejstvo je dejanska okoliščina, ki vpliva na odločitev in je obstajalo že v času izdaje izpodbijane odločbe, pa stranka zanj iz opravičenih razlogov ni vedela. Smiselno enako velja za dokaz. Gre torej za dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje obstoj pravno relevantne okoliščine, in ki je obstajalo že v času prvega odločanja, pa stranka zanj iz opravičenih razlogov ni vedela.

18V obravnavani zadevi tožnica z obnovo postopka želi doseči, da se ji v okviru zbirne odločbe z dne 18. 1. 2018 o neposrednih plačilih v letu 2017 prizna plačilo za mlade kmete in s statusom mladega kmeta povezana dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve.

19Pogoji za priznanje statusa mladega kmeta so določeni v 24. členu Uredbe v zvezi s 50. členom Uredbe EU 1307/2013, med katerimi je bistven (in v tej zadevi sporen) prvi vpis fizične osebe kot nosilca kmetijskega gospodarstva v registru kmetijskih gospodarstev.

20Obnovitveni razlog obstoja novega dejstva in/oziroma novega dokaza tožnica uveljavlja z navedbo, da je prvič postala nosilka kmetijskega gospodarstva v letu 2016, ko je bila vpisana kot nosilka za svojo kmetijo in ko je začela opravljati svojo kmetijsko dejavnost, ter da ni relevanten predhoden vpis v letu 2007, ko je opravljala storitve za Pašno skupnost A. To dokazuje z odločbo z dne 29. 10. 2018, ki je bila izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1291/2017 in s katero so ji bila na podlagi javnega razpisa za sofinanciranje priznana nepovratna sredstva iz podukrepa 6.1 Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete.

21Tožnica ne navaja, da ji pred izdajo izpodbijane odločbe niso bila poznana dejstva o navedenih vpisih v letih 2007 in 2016. Prav tako ne trdi, da ji niso bile poznane okoliščine, ki so bile podlaga za drugačno presojo njenega vpisa kot nosilke kmetijskega gospodarstva v letu 2007 v odločbi z dne 29. 10. 2018, to je zakaj je bila v letu 2007 v register KMG vpisana kot nosilka in kakšna opravila je opravljala za pašno skupnost. V bistvu uveljavlja, da se je z navedeno odločbo z dne 29. 10. 2018 seznanila z drugačno interpretacijo teh dejstev, kar je bila podlaga zato, da je bilo v navedeni upravni zadevi priznanja pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete o njeni vlogi pozitivno odločeno. Drugačna interpretacija oziroma razlaga dejstev pa ne pomeni novih dejstev (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 559/99), zato tudi odločba (in sodba), iz katere takšna interpretacija izhaja, ni nov dokaz.

22Ker torej dejstva, ki jih uveljavlja tožnica, niso nova dejstva v smislu ZUP, enako pa velja za dokaz, na katerega se opira, ni podan uveljavljani obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Iz enakih razlogov, ker torej ne gre za novo dejstvo in nov dokaz, upravnemu organu ni bilo treba ravnati po 2. točki prvega odstavka 45. člena ZKme-1, kar smiselno tudi uveljavlja tožnica.

23Podan pa ni niti obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1. Ta obnovitveni razlog bi namreč lahko bil podan le, če bi bila odločba z dne 18. 1. 2018, v zvezi s katero je predlagana obnova, izdana na podlagi odločbe, ki je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča I U 1291/2017. Za tako situacijo bi šlo, če bi se odločba z dne 18. 1. 2018 izrecno opirala na odločbo, razveljavljeno s sodbo I U 1291/2017. Za tak primer pa očitno ne gre, saj je bilo z odločbo z dne 18. 1. 2018 odločeno o tožničini zbirni vlogi za leto 2017, v okviru katere je tožnica hotela uveljavljati tudi plačilo za mlade kmete in (s statusom mladega kmeta povezano) dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve, medtem ko je bil predmet upravne zadeve, ki je bil predmet upravnega spora I U 1291/2017, odločanje o tožničini vlogi na javnem razpisu za sofinanciranje pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete. Toženka ima zato prav, da gre za dve različni upravni zadevi, ki nista povezani na način iz 1. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1. Okoliščina, da so v obeh upravnih zadevah po navedbah tožnice relevantne iste dejanske okoliščine, pa ne pomeni, da je ena odločba izdana na podlagi druge.

24Ker torej ni podan nobeden izmed uveljavljanih obnovitvenih razlogov, je toženka ravnala prav, ko je tožničin predlog zavrnila.

25Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

26Ker je sodišče tožbo zavrnilo, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.